Mónika Barna je študirala balet na Madžarski plesni akademiji v Budimpešti, kjer je diplomirala leta 1992. Že leto pred zaključkom študija je postala redna članica Madžarskega državnega baleta. Neverjeten smisel za baletno pedagogiko je botroval odločitvi za vpis na študijsko smer “Učitelj in baletni mojster”, kjer je z odliko diplomirala leta 2001. Takoj za tem so ji ponudili mesto profesorice baleta na Madžarski plesni akademiji, eni najbolj eminentnih evropskih baletno izobraževalnih ustanov. Sprva je delovala kot pripravnica, potem kot asistentka, leta 2005 pa je prejela naziv redne profesorice. Od leta 2012 je vodja oddelka za klasični balet. Želja po dodatnem pedagoškem znanju je botrovala odločitvi za vpis na Univerzo za gledališče in film, kjer je leta 2007 diplomirala še iz smeri koreograf.

Mónika Barna danes svoje življenje v celoti posveča izobraževanju novih baletnih kadrov. Odlikujejo jo ne le visoka strokovna pedagoška usposobljenost ampak tudi izjemen človeški čut za mlade plesalce, zato ni čudno, da je leta 2015 v njenem razredu z odliko diplomiralo kar 20 mladih baletnih plesalk in plesalcev, kar po številu daleč presega vse pretekle generacije študentov baleta.   Za svoje požrtvovalno delo je leta 2014 prejela državno nagrado “Madžarski srebrni križ za zasluge”, leta 2015 pa še nagrado “György Lőrinc” za izjemne dosežke na področju baletne pedagogike.

John Bliekendaal je z Mladim slovenskim baletom avgusta 2014 deloval kot pedagogo in koreograf. Zanj je postavil koreografijo z naslovom Romance na glasbo Henrija Vieuxtempsa.

Prof. John Bliekendaal je strokovnjak za tehniko in metodologijo klasičnega baleta, pas de deuxa in repertoarja po tradiciji inštituta A. V. Lunacharskega za gledališčno umetnost (GITIS) v Moskvi, svetovalec (Senior Advisor) na področju razvoja plesnih talentov na plesni šoli ArtEZ umetniške akademije v Arnhemu na Nizozemskem, mednarodni gostujoči profesor in predavatelj pedagogike klasičnobaletne tehnike, metodologije oz. didaktike, pas de deuxa in repertoarja, mednarodni gostujoči učitelj in predavatelj metodologije klasičnega baleta, pas de deuxa in repertoarja po vsej Evropi, koreograf, nekdanji umetniški vodja in vodja pedagoškega dela na mednarodnem baletnem seminarju v Wolfseggu pod pokroviteljstvom Mednarodnega plesnega komiteja Unescovega iTi v Avstriji. John Bliekendaal je študiral ples in baletno pedagogiko pri Jürgenu Otteju na plesni akademiji v Arnhemu, nato pa se je izpopolnjeval pri Hansu Brenni v Københavnu, Roselli Hightower v Cannesu in Soulamifu Messererju v Moskvi. Plesal je s flamskim kraljevim baletom in ansamblom „Ballet of the 20^th Century“ Mauricea Béjarta v Bruslju ter številnimi ansambli v Nemčiji. Kot solist je gostoval z mnogimi baletnimi ansambli v Nemčiji, na primer v Berlinu, Münchnu, Wiesbadnu in Gelsenkirchnu. Nastopil je na številnih znanih mednarodnih baletnih gala večerih v Nemčiji in drugod po Evropi. Po karieri poklicnega plesalca je bil imenovan za umetniškega vodjo in koreografa baletnega ansambla v nemškem mestu Oberhausen, ki ga je vodil od leta 1980 do leta 1987. Od leta 1987 poučuje plesno pedagogiko klasične tehnike, pas de deuxa, repertoarja in metodologije po vzoru inštituta A. V. Lunacharskega (GITIS) na plesni šoli ArtEZ v Arnhemu. Med letoma 1993 in 2006 je imel več vodilnih položajev na različnih plesnih oddelkih akademije. Poleg položaja na plesni šoli ArtEZ na Nizozemskem redno gostuje kot pedagog na Folkwang Hochschule v Essen-Werdnu v Nemčiji in mnogih drugih evropskih profesionalnih plesnih šolah. Poleg tega je od leta 2006 umetniški vodja programa plesne pripravnice na šoli ArtEZ. Septembra 2010 je postal svetovalec za razvoj talentov na šoli ArtEZ umetniške akademije v Arnhemu. Kot ustanovitelj in predsednik sklada ARDT Foundation od leta 2003 podpira mlade plesalce. Prof. Karol Tóth, s katerim je sodeloval deset let, ga je le nekaj dni pred smrtjo izbral za svojega naslednika na položaju umetniškega vodje in vodje pedagoškega dela na mednarodnem baletnem seminarju v Wolfseggu pod pokroviteljstvom Mednarodnega plesnega komiteja Unescovega iTi v Avstriji. Koreografiral je več kot 100 del in plesnih kompozicij za profesionalne baletne ansamble in profesionalne baletne šole po vsej Evropi. Leta 2003 je ustanovil sklad ARDT Foundation, ki mu predsedoval vse do leta 2014. Leta 2006 je bil nominiran za nagrado „Burgemeester Drijberprijs“ mesta Arnhem, tri leta pozneje pa za posebno nagrado mesta Arnhem za dosežke na področju kulture, in sicer za svoje delo v vlogi ustanovitelja in predsednika sklada ARDT Foundation, ki vsako leto organizira dobrodelni plesni gala večer s svetovno priznanimi solisti in plesnimi ansambli z vsega sveta, kjer se zbirajo finančna sredstva, ki mladim nadarjenim plesalcem omogočijo poklicno plesno izobraževanje. John Bliekendaal je v zadnjem času, tudi zaradi svoje vloge svetovalca za razvoj plesnih talentov, zelo iskan strokovnjak za tehniko in metodologijo klasičnega baleta, pas de deuxa in repertoarja, zato kot pedagog, predavatelj in koreograf redno gostuje v Španiji, Avstriji, Nemčiji, Italiji, Sloveniji, na Madžarskem in še kje.

Antonio Chamizo Salcedo je z Mladim slovenskim baletom deloval kot pedagog avgusta 2014.

Antonio Chamizo Salcedo je začel plesati v Casa de la Cultura v Fuengiroli v Málagi in šolanje nadaljeval na Estudio de Ballet Clásico de Badajoz. Nato se je izpopolnjeval v Centro Internacional de Danza de Madrid pod vodstvom Carmen Roche, kjer je delal tudi z učitelji, kot so Gonzalo Zaragoza, Rosa Ochoa in Lazaro Carreño. Šolanje je zaključil na konservatoriju za ples v Madridu, ki se zdaj imenuje Real Conservatorio Profesional de Danza Mariemma, in na britanski akademiji Royal Academy of Dancing. Med izobraževanjem je od leta 1995 kot profesionalni plesalec plesal s skupino DDT (De Danza Teatro), se leta 1998 pridružil skupini Joven Ballet Carmen Roche v Madridu in leta 2000 ansamblu Pfalztheater Kaiserslautern v Nemčiji. Leta 2001 je pričel s kariero solista; plesal je z nizozemskim ansamblom Introdans, od avgusta 2004 do julija 2006 pa z baletom nemške zvezne dežele Saarland. Odplesal je koreografije Renata Zanelle, Daniela Ezralowa, Davida Parsonsa, Jiříja Kyliána, Williama Forsythea in sodeloval s svetovno priznanimi koreografi, kot so Ton Wiggers, Robert Battle, Marguerite Donlon, Nils Christe, Karole Armitage, Christian Spuck, Patrick Delcroix in Hans van Manen. Ob koncu sezone 2005/06 se je osredotočil na pedagoško delo; med poučevanjem na plesnih konservatorijih „Mariemma“ in „Carmen Amaya“ se je posvetil tudi študiju klasičnobaletne pedagogike in podiplomskemu študiju uprizoritvenih umetnosti na Univerzi kralja Juana Carlosa v Madridu. Novembra 2011 je kot pedagog deloval na plesnem konservatoriju Conservatorio Superior de Danza de Madrid „María de Ávila“ v Madridu. Kot učitelj je že od samega začetka pedagoške kariere gostoval pri ansamblih, kot so Wayne McGregor Random Dance iz Londona, Hamada Sadamatsu iz Kobeja na Japonskem, Compañía Nacional de Danza iz Madrida pod vodstvom Joséja Carlosa Martíneza in Ballet Nacional SODRE iz Montevidea pod vodstvom Julia Bocce. Povabljen je na številne seminarje in konference; v letih 2011 in 2012 se je udeležil Endanze, intenzivnega poletnega tečaja v Valencii, leta 2013 pa seminarja za učitelje na Escuela Nacional de Danza v Montevideu v Urugvaju.

Vittorio Galloro je z Mladim slovenskim baletom avgusta 2014 deloval kot pedagog in koreograf. Zanj je skupaj z Arianne Lafita Gonzalves postavil pas de deux “Harlekinada”, Don Kihot suito in Beneški karneval.

Vittorio Galloro, rojen v Neaplju, je začel plesati pri desetih letih v Neaplju, leta 1997 pa je šolanje nadaljeval na kubanski narodni baletni šoli. Prejel je številne nagrade na tekmovanjih v Havani, Rimu in Budimpešti ter nastopil v več kot sto gledališčih po vsem svetu, od Kube, Mehike, Brazilije, Santo Dominga do Ulan Batorja v Mongoliji. Med drugim je plesal na gala večerih v Erfurtu, Benetkah, Rimu, Miamiju, Salernu, Torinu, Spoletu, Cremoni in Amsterdamu. Gostoval je na gala večerih v poklon Nurejevu v Budimpešti, Milanu in na festivalu Versiliana. Leta 2010 je na festivalu v Loanu prejel nagrado za življenjsko delo. Leta 2012 je kot prvak baleta Tenerife nastopil v Hrestaču in Trnuljčici, v Bukarešti, Bolgariji, Dubaju in Skopju je plesal Basila v Don Kihotu. Tako kot Arianne Lafita Gonzàlvez je vodil plesno delavnico v Levanteju v Italiji in plesal na gala večeru v Valencii. Za svojo kariero je avgusta na tekmovanju na Capriju prejel nagrado od Carle Fracci. Gostuje v uglednih evropskih operno-baletnih hišah, med drugim v Rimu, Bukarešti, Permu, Sofiji.

Viktor Isajčev se je rodil v mestu Piatiorsk na severnem Kavkazu v Rusiji. Baletno šolanje je končal v Moskvi.

Kljub temu da se je razmeroma pozno odločila za poklic baletne plesalke, je šolanje na Srednji baletni šoli v Mariboru v zelo kratkem času končala leta 2002. Nato je po uspešno opravljeni avdiciji leta 2004 z odliko končala še dveletno izpopolnjevanje na Akademiji gledališča La Scala v Milanu. Tistega leta se je vključila v baletni ansambel v Mariboru in nato leta 2008 napredovala v solistko. Že med šolanjem je v Mariboru sodelovala v gledališču pri baletnih predstavah Ples kadetov in Giselle, v Milanu je nastopila na prireditvi “Gala Nureyev” v teatru Arcimboldi in na gala večeru ob 190-letnici baletne Akademije.

Njen repertoar obsega naslednje vloge: Princesa Aurora (Trnuljčica), Sladkorna vila (Hrestač), Pas de trois (Labodje jezero), Pepelka (Pepelka), Gamzati, (Bajadera), Giselle (Giselle), Mali Princ (Mali Princ), Juliet (Radio & Juliet), Marie (Vojček). Nastopala je še v Quatro, Prêt-à-porter, Watching Others, Evropa danes, Grk Zorba, Arhitektura tišine, Gospodarji časa, Sladko Sweet, Carmen, Paquita, Navihanka (Lisa), Don Kihot, Stabat Mater, Nevarna razmerja (Cécile de Volanges) in v operah Lakmé, La traviata, Tosca, Moč usode, Nabucco in Madama Butterfly.

Svoje baletno znanje je uspešno predstavljala tudi na gostovanjih v Luksemburgu, Italiji, Avstriji, na Hrvaškem, Srbiji, Bosni, Singapurju, Združenih državah Amerike, Kanadi, Kolumbiji, Koreji, Rusiji, Braziliji ter na Japonskem, Portugalskem in Finskem. Poleg tega že več kot desetletja vodi Poletni plesni seminar v Piranu, na katerem poučuje klasični balet.

Arianne Lafita Gonzalves je z Mladim slovenskim baletom avgusta 2014 delovala kot pedagoginja in koreografinja. Zanj je skupaj z Vittorijem Gallorom postavila pas de deux “Harlekinada”, Don Kihot suito in Beneški karneval.

Arianne Lafita Gonzàlvez, rojena leta 1985 na Kubi, je zaključila študij plesa in plesne pedagogike v Havani. Profesionalno kariero je začela leta 2003 pri kubanskem državnem baletu pod vodstvom Alicie Alonso, leta 2005 se je pridružila ansamblu Ballet de Cuba Laure Alonso kot primabalerina, leta 2009 pa je v Španiji sodelovala z ansamblom „Victor Ullate Comunidad de Madrid“. Med njen klasični repertoar s kubanskim baletom sodijo baleti Labodje jezero, Pepelka in Paquita, z Ballet de Cuba je med drugim plesala vLabodjem jezeru, Don Kihotu, Silfidah, Paquiti, Hrestaču, Beneškem karnevalu, Coppélii, Plamenih Pariza in Giselle. Gostuje na gala večerih po vsem svetu; leta 2011 je nastopila na prireditvi „Thanks Rudy“ v Milanu, posvečeni Rudolfu Nurejevu, in istega leta na festivalu v Loanu prejela nagrado za življenjsko delo. Leta 2012 je gostovala na Tenerifu, v Rimu, Ascoliju in Cremoni ter v Bukarešti gostovala kot Kitri v baletu Don Kihot. Letos je plesala v Don Kihotu v Bolgariji, Skopju in Dubaju, in gostovala na gala večerih v Amsterdamu in Bukarešti. Poleg tega je poleti vodila plesno delavnico v Levanteju v Italiji in plesala na gala večeru v Valencii. Za svojo kariero je avgusta na tekmovanju na Capriju prejela nagrado od Carle Fracci. Kot primabalerina gostuje v uglednih evropskih operno-baletnih hišah, med drugim v Rimu, Bukarešti, Permu, Sofiji. Od leta 2010 je članica Unescovega International Dance Council (CID).

Tomaž Rode je vodja in umetniški vodja Mladega slovenskega baleta. Z njim je postavil Valse fresco, Pas de trois iz baleta Gusar, Carmen – balet v dveh dejanjih, Pas de deux Princese Florine in Plave ptice iz baleta Trnuljčica in Božično pravljico. 

Tomaž Rode je leta 1987 diplomiral na Srednji glasbeni in baletni šoli v Ljubljani. Kasneje se je izpopolnjeval še Konstatinu Sergejevu, Nataliji Dudinskaji in Inni Zubkovskaji. Po končanem šolanju je med leti 1988 do 1992 član baleta SNG Opera in balet Ljubljana, kjer pleše vidnejše vloge klasičnega in sodobnega baletnega repertoarja, med njimi Albrechta in Hilariona v Giselle, Povodnega moža v Povodnem možu, Dvoržakovo simfonijo Iz novega sveta v koreografiji Ida Andersona in druge. Poleti leta 1992 ga povabijo na gostovanje v Italijo, kjer kot Princ Siegfried v Labodjem jezeru in kot Franz v Coppeliji nastopi v Rimu, Napoliju, Anconi in Treviju. Leta 1992 ga umetniška pot ponese v Muenchen, kjer postane član baleta Državnega Bavarskega gledališča Gaertnerplatz, leta 1993 pa je promoviran v solista. V tem času pleše najpomembnejše vloge železnega klasičnega in sodobnega baletnega repertoarja. Leta 1993 se udeleži Tekmovanja mladih slovenskih baletnih plesalcev in osvoji Zlato plaketo in Grand prix ter mednarodnega baletnega tekmovanja v Moskvi. Leta 1997 se vrne v Ljubljano, kjer pleše nosilne vloge železnega baletnega repertoarja. Leta 1998 prejme Župančičevo nagrado za vlogi Romea v baletu Romeo in Julija (koreograf: Istvan Herzog) in za vlogo Franza v baletu Coppelia na Montmartru (koreograf: Youri Vamosh). Še istega leta postane umetniški vodja ljubljanskega baleta, ki ga vodi do leta 2000. Leta 2001 mu je ob svetovnem praznovanju 100 letnice rojstva koreografa Kurta Jossa v Jossovem baletu Zelena miza zaupan častni nastop v vlogi Smrti, ki velja za največji izziv med vsemi kreacijami vlog 20 stoletja. Od tedaj dalje tri leta deluje kot svobodni baletni umetnik in pleše v Muenchenu,  Krefeldu, Moenchengladbachu in v Zagrebu, kjer kasneje kot solist deluje do leta 2006, ko namerava zaključiti svojo aktivno baletno kariero. Leta 2007 ga v Slovenskem narodnem gledališču Opera in balet Ljubljana povabijo, da prevzame zahtevno vlogo Don Kihota v baletu Don Kihot, s katerim se po letu dni plesnega premora vrne na oder, sprva kot gost, od leta 2007 do 2009 pa kot stalni član. Od leta 2008 dalje deluje tudi na pedagoškem področju. Leta 2009 postane predsednik Društva baletnih umetnikov Slovenije, krovne organizacije in najvišjega strokovnega organa s področja profesionalne baletne umetnosti v Republiki Sloveniji, katerega vodi še danes. Gostoval je v Rusiji (Moskva, St Peterburg, Odessa), Ukrajini (Kiew), Belorusiji (Minsk), v Italiji, Franciji, Angliji, na Škotskem, v Nemčiji in drugje.

Claudia sovre deluje z Mladim slovenskim baletom kot pedagoginja, avgusta 2014 pa je zanj postavila baletno predstavo ZGODBE Z MARSA IN VENERE na glasbo Christopha Wilibalda Glucka.

Claudia Sovre je baletno šolo končala v Ljubljani leta 1983, pri prof. Magdi Vrhovec z odličnim uspehom. Leta 1982 je končala Srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo, smer ”grafično oblikovanje” z odličnim uspehom, leta 1978 pa nižjo glasbeno šolo Franca Šturma, podružnica Šentvid, smer klavir (glavni predmet). V sezoni 1982/83 je v SNG Opera in balet Ljubljana dobila zaposlitev za določen čas, v naslednji sezoni pa je bila sprejeta za nedoločen čas. Tu je bila zaposlena tri sezone. Sodelovala je v vseh novih predstavah, vskočila v nekaj starih in dobila priložnost odplesati tudi nekaj solističnih vlog, med njimi tudi glavno vlogo v baletu Ples kadetov. V sezoni 1985/86 je dobila redno zaposlitev v baletnem ansamblu HNK v Zagrebu. Tam je ostala šest sezon, kot prva (najvišja) grupa baletnega zbora pa je odplesala kar nekaj solističnih vlog in pridobila dragocene izkušnje. V sezoni 1991/92 se je vrnila v SNG Opera in balet Ljubljana, kot plesalka v baletnem zboru, kjer je večkrat dobila priložnost pokazati se v  solističnih vlogah. Pri postavitvi Labodjega jezera 2001/02 (koreografija ga. Irina Lukašova) je prvič dobila priložnost sodelovati pri predstavi kot asistenka koreografa, istočasno pa se je začela ukvarjati tudi z baletno pedagogiko. Kot baletni pedagog je od leta 2013 učila v baletnem ansamblu SNG Opera in balet Ljubljana, v Plesni šoli Mojce Horvat, trenutno pa že četrto leto poučuje v Baletni šoli Pirueta, za katero je naredila več krajših koreografij. Delovala je tudi kot pomoč v tonski kabini in kot pomoč lučnem mojstru v SNG Opera in balet Ljubljana. Aprila 2013 je prevzela produkcijo baleta Coppelia, pri kateri je bila odgovorna za obnovitev scene, kostumov in ostalo organizacijo. Od junija 2014 je asistentka umetniške voditeljice baleta SNG Opera in balet Ljubljana, Sanje Neškovič Peršin. Trenutno poleg asistence umetniške vodje v SNG Opera in balet Ljubljana deluje kot asistentka koreografa v več predstavah, občasno vodi baletne treninge baletnemu ansamblu in skrbi za organizacijo v baletu. Pred leti se je pričela ukvarjati tudi s koreografijo. Leta 2009 je za APZ Tone Tomšič naredila koreografijo za pesem Izštevanka (Nana Forte), s katero so osvojili 1. mesto na prestižnem svetovnem tekmovanju pevskih zborov. Sodelovala je na koreografskem večeru DBUS 2013 s koreografijo Prišla bo pomlad na glasbo Eve Hren & Sladcore.  V juniju 2014 je osvojila 2. mesto na ”Prvem slovenskem tekmovanju koreografskih miniatur” v organizaciji DBUS v Piranu. Avgusta 2014 pa je za Mladi slovenski balet naredila svojo prvo polurno baletno predstavo ”Zgodbe z Marsa in Venere” na glasbo Glucka.

György Szakály, rektor Madžarske plesne akademije od julija 2011, je študiral na Madžarski plesni akademiji v Budimpešti, kjer je leta 1976 diplomiral.

Takoj po diplomi je prejel enoletno štipendijo za izpopolnjevanje na Baletni akademiji Agripile Vaganove v Sankt Peterburgu, tedanjem Leningradu.

Po vrnitvi iz Rusije, leta 1977, je postal član Madžarskega državnega baleta leta v Budimpešti.

Poleg gostovanj z Madžarskim državnim baletom, je bil v letih 1985-1988 stalni gost Dortmundske opere in baleta, med 1988 in 1991 pa prvi solist baleta v Bonnu.

V svoji bogati solistični karieri je odplesal vrsto najzahtevnejših vlog, med njimi Albrehta v Giselle, Princa v Labodjem jezeru in Hrestaču, Mercutia v Romeu in Juliji, Oberona v Kresu poletne noči, Oriona v Sylviji, Espado v Don Kihotu, Karenina v Anni Karenini, Spartaka v Spartaku, Zorbo v Zorbi, Mandarina v Čudežnem Mandarinu, Simone v Navihanki in druge. Pogosto je interpretiral tudi zahtevne vloge v baletih Georga Balanchina.

Že za časa aktivne plesne kariere je György Szakály pogosto deloval kot pedgog, baletni mojster in koreograf.

Leta 2003 se je vrnil na Madžarsko plesno akademijo, kjer je redni profesor, od leta 2011 pa tudi rektor te prestižne baletno-izobraževalne ustanove.

Za svoje pedagoško in plesno delo je prejel številne nagrade, med katere se uvrščajo nagrada za najboljšega plesalca v sezoni, ki jo podeljuje madžarsko Plesno društvo (1983), nagrada „Liszt”, ki jo podeljuje madžarsko Ministrstvo za kulturo (1984), nagrada „Zaslužni umetnik”, ki jo prav tako podeljuje madžarsko Ministrstvo za kulturo (1985), nagrada „Kossuth”, najvišjo madžarsko nagrado za umetniške stvaritve (1991),   nagrada „Izjemen umetnik” madžarskega ministrstva za kulturo (2000), nagrada „Poveljniški križ za zasluge Republike Madžarske (2004).

Evelyn Téri se je rodila v Budimpešti.

Baletno šolo in baletno izobraževanje na visoki stopnji je opravila na Državnem baletnem inštitutu v Budimpešti, kjer je diplomirala z odliko. Takoj po končanem izobraževanju je postala članica baleta Državne opere v Budimpešti. Učila se je pri Hedvig Hidas and Olgi Lepesinskaji. Od leta 1965 se je izpopolnjevala pri Victorju Gsovskemu v Nemčiji, Mariki Bezobrazovi v Monte Carlu ter Ursuli Bormann v Kölnu. Kasneje je študirala baletno metodiko po metodi Agripile Vaganove, po kateri poučuje še danes.

1965 je Evelyn Téri zapustila Madžarsko in se kot solistka pridružila znamenitemu baletnemu ansamblu iz Stuttgarta, ki ga je tedaj vodil svetovo znani koreograf John Cranko. Kmalu za tem je prejela naslov “Izjemna umetnica”, ki ga podeljuje nemška zvezna država Baden-Wuerttemberg, hkrati pa ji je bilo častno dodeljeno nemško državljanstvo.

Plesala je še v Luebecku in Kiel, v Državni nemški operi v Hamburgu Hamburg ter Mannheimu. Kot gostja je odplesala številne predstave z Grand Ballet de France Classique in Južni Ameriki, z Baletom iz Monte Carla ter gostovala na Japonskem in v Belgiji.

Evelyn Téri  je plesala glavne vloge baletnega repertoarja, med njimi Giselle in Myrtho v Giselle, Odette in Odile v Labodjem jezeru, Kitri v Don Kihotu, Pepelko v Pepelki, Julijo v Romeo in Juliji ter številne druge. Za svoje delo je prejela številne pomembne nagrade, med katerimi naj omenimo diplomo Galine Ulanove, posebno nagrado za povezovanje med zahodom in vzhodom, ki jo podeljuje inštitut za plesno kulturo v Evropi, nagrado Avstrijskega plesnega sveta in druge.

Po aktivni baletni karieri se je posvetila baletni pedagogiki in postala ena najbolj eminentnih in iskanih pedagoginj v svetovnem merilu. Poučevala je na Glasbeni akademiji v Mannheimu, na Baletni akademiji japonskem Kyotu in drugje. Leta 2002 je Evelyn Téri prejela naziv pofesorice na znameniti Madžarski plesni akademiji iz Budimpešte, leta 2003 pa naziv profesionalne baletne profesorice Republike Avstrije. Postala je profesorica baleta Avstrijskega zveznega gledališča, kjer je še danes redni profesor in projektni vodja na Dunajski baletni akademiji.

Evelyn Téri je danes svetovno znana pedagoginja in poučuje praktično na vseh znanih baletno izobraževalnih inštitucijah po Evropi, Ameriki, Kitajski, Koreji in Japonski. V zadnjih letih ji je zaupano mesto pedagoginje in koreografinje Mladega baletnega ansambla Dunajske džavne opere.

Leta 2015 je z velikim uspehom koreografirala vse baletne vložke na znamenitem Opernem plesu, ki ga vsako leto prireja Dunajska državna opera. Njeno poslanstvo kot pedagoginja in baletna mojstrica odlikuje izjemen profesionalni in človeški smisel za vse plesalce, od najmlajših do vrst profesionalnih baletnih plesalcev.

Maruša Vidmar deluje z Mladim slovenskim baletom (MSB) kot pedagoginja in koreografinja. Za MSB je v sodelovanju s Tomažem Rodetom postavila Valse, Valse fresco, pas de trois iz baleta Gusar in Largo.

Maruša Vidmar, balerina in pedagoginja klasičnega baleta je zaključila študij baleta pod mentorstvom prof. Lydije Wisiakove in se pridružila ljubljanskemu baletnemu ansamblu.
V več kot dve desetletji dolgi plesni karieri je dosegala vrhunce v naslovnih in glavnih vlogah liričnega karakterja z interpretacijami, ki ostajajo ohranjena v srcih gledalcev.
Po njeni premieri naslovne vloge v Dolinovi Giselle, je profesorica Lidya Wisiakova navdušeno čestitko pospremila z besedami: »Končno imamo spet eno silphido«.
Nestorja slovenskega baleta, Pia in Pino Mlakar sta v Maruši začutila lahko gnetljivo umetniško snov, iz katere se je rodila žena v Suiti iz baleta Lok, za katero je v paru z Vojkom Vidmarjem leta 1971 prejela Župančičevo nagrado mesta Ljubljane.
Sedem let kasneje, se je rodila krhka in občutljiva Jela v baletu Vrag na vasi.
V galeriji njenih izvrstnih interpretacij neizbrisno ostajajo v spominu njen Beli labod v Labodjem jezeru, pa Julija v Romeu in Juliji, Marija v Bahčisarajski fontani, Margareta v Abraksasu, Grozdana v Opojnem poletju, Dekle v Obrežju plesalk itd. S svojo umetniško osebnostjo je zaznamovala predstave Suita v belem, Joan von Zarissa, Posvečenje pomladi, La Valse, Chopiniana, Notredamski zvonar in mnoge druge. Publiko je enostavno začarala s svojo občutljivo dušo.
Nekatere njene vloge so ohranjene tudi v Arhivu Televizije Slovenija.
Še v času aktivne prisotnosti na baletnem odru je začutila željo, da bi svoje dragocene umetniške izkušnje delila z baletnim podmladkom.
Vrsto let je poučevala na Srednji baletni šoli v Ljubljani in dosegala zavidljive uspehe. Njeni učenci so postali prepoznavni na letnih predstavitvah baletne šole, se na baletnih tekmovanjih uvrščali v najvišje kakovostne razrede in posegali po medaljah.
Več let zapored so njeni varovanci zastopali Slovenijo na bienalnih Evrovizijskih tekmovanjih mladih plesalcev.
S svojim izvrstnim poznavanjem baletne tehnike, repertoarja in baletnih stilov, ter s svojo neizčrpno ljubeznijo do baletne umetnosti in zaupenjem v mlada bitja, ki želijo doseči svojo muzo v neizmernosti baletnega sveta, je ustvarila odličen kader, ki danes polni vrste ljubljanskega baleta, nekateri med njimi pa že prenašajo svoje znanje naslednji generaciji.
Za svoje pedagoške uspehe je leta 2001 prejela Škrjančevo diplomo za izredne dosežke na področju baletne pedagogike.
Eden od njenih kolegov je te dni zapisal: »Maruša je na odru živela in ni bila samo odlična plesalka in pedagoginja, ampak čudovit človek s polno dobrote in pozitivne energije, vedno nasmejana in prisrčna. Je človek, ki mu lahko rečeš prijatelj z veliko začetnico, skratka umetnica, ki je vredna vsega spoštovanja. Ja, takšna je Maruša bila, in je še«.

Gaj Žmavc je študij plesa začel v Mariboru (SGBŠ), kasneje pa nadaljeval na Mednarodni akademiji za klasični balet v Kijevu, v Ukrajini. Leta 2006 se je pridružil baletnemu ansamblu SNG Maribor.
Kljub klasični izobrazbi in rednemu baletnemu repertoarju ga je kmalu opazil Edward Clug in ga kot plesalca povabil k sodelovanju v sodobnih projektih. V istem obdobju je Gaj Žmavc pokazal tudi željo po samostojnem ustvarjanju in se leta 2007 s koreografijo Skin uvrstil v finale koreografskih miniatur v Beogradu.
Sodelovanje v projektih Edwarda Cluga (Radio and Juliet, Arhitektura tišine, Prêt-à-porter, Watching Others, Hommage à Stravinsky) mu je omogočilo celosten umetniški in ustvarjalni razvoj in naposled še naslovno vlogo v projektu Vojček Staše Zurovca. Kot plesalec je gostoval na Hrvaškem, v Bosni in Hercegovini, Italiji, Južni Koreji, Kolumbiji, na Madžarskem, Portugalskem, v Srbiji, Singapurju, Rusiji, Ukrajini in ZDA, na prestižnih festivalih, kot so Festival Iberoamericano de Teatro de Bogotá, Jacob’s Pillow Dance Festival, The Stars of the White Nights v gledališču Mariinsky v St. Peterburgu v Rusiji. Kot mladi koreograf je od leta 2007 ustvaril več koreografskih miniatur, med drugim 11, Skin, Those and Dreams, Ich erinnere mich du warst hier in A Room for Raining.