OK

ORGANI IN KOMISIJE

Operativno vodstvo DBUS predstavlja 9-članski Izvršni odbor, ki ga polovično sestavljajo predstavniki ljubljanske in mariborske regije ter predsednik, ki je zaradi sedeža DBUS praviloma iz Ljubljane. Levji delež delovanja DBUS nosita predsednik in Izvršni odbor, najvišji odbor društva je letni Občni zbor članov, ki vsaka štiri leta izvede volitve v vse svoje organe. DBUS ima še Nadzorni odbor, ki vsako leto pregleda finančno poslovanje, Disciplinsko komisijo in Komisiji za nagrade in priznanja (Komisija za nagrade Lydie Wisiakove & Komisija za nagrade Pie in Pina Mlakarja). 

Občni zbor DBUS

Občni zbor je najvišji organ Društva baletnih umetnikov Slovenije. Sestavljajo ga vsi člani društva, kompetence posameznih članov pa z ozirom na kategorije članstva ureja Statut DBUS.

Predsednik in podpredsednik DBUS

OK

TOMAŽ RODE

PREDSEDNIK

ANTON BOGOV

PODPREDSEDNIK

Izvršni odbor DBUS

OK

TOMAŽ RODE

PREDSEDNIK

ANTON BOGOV

PODPREDSEDNIK

OK

Mirjana Šrot

TAJNICA

DANICA DOLINAR

BLAGAJNIČARKA

ALENKA RIBIČ

ČLANICA

URŠA VIDMAR

ČLANICA

NATAŠA BERCE

ČLANICA

VOJKO VIDMAR

ČLAN

FILIP JURIČ

ČLAN

TOMAŽ GOLUB

ČLAN

N.N.

ČLAN - V FAZI IMENOVANJA

Nadzorni odbor DBUS

JERNEJ KALAN

PREDSEDNIK

Darja Sebastian

ČLANICA

OLESJA HARTMANN

ČLANICA

Častno razsodišče DBUS

ANA TROJNAR

SINIŠA BUKINAC

Komisija za nagrade Lydie Wisiakove

N.N.

član - v fazi imenovanja

Imenovanje: DBUS

NENA VRHOVEC

ČLANICA

Imenovanje: DBUS

URŠA VIDMAR

ČLANICA

Imenovanje: DBUS

TIJUANA KRIŽMAN HUDERNIK

ČLANICA

Imenovanje: SNG Maribor

TOMAŽ GOLUB

ČLAN

Imenovanje: DBUS

LUKAS ZUSCHLAG

ČLAN

Imenovanje: SNG Opera in balet Ljubljana

TOMAŽ RODE

ČLAN

Imenovanje: DBUS

Komisija za nagrade Pie in Pina Mlakar

N.N.

ČLAN - V FAZI IMENOVANJA

Imenovanje: DBUS

NENA VRHOVEC

ČLANICA

Imenovanje: DBUS

URŠA VIDMAR

ČLANICA

Imenovanje: DBUS

TIJUANA KRIŽMAN HUDERNIK

ČLAN

Imenovanje: SNG Maribor

TOMAŽ GOLUB

ČLAN

Imenovanje: DBUS

LUKAS ZUSCHLAG

ČLAN

Imenovanje: SNG Opera in balet Ljubljana

TOMAŽ RODE

ČLAN

Imenovanje: DBUS

Koordinatorja izvršnega odbora

FILIP JURIČ

ZADOLŽEN ZA KOMUNIKACIJO Z BALETNIMI PLESALCI IN VODSTVOM SNG OPERA IN BALET LJUBLJANA

TOMAŽ GOLUB

ZADOLŽEN ZA KOMUNIKACIJO Z BALETNIMI PLESALCI IN VODSTVOM SNG MARIBOR

OK

NAMEN IN CILJI DBUS

Namen in cilji DBUS so, da:

  • sodeluje z organizacijami in inštitucijami, ki se ukvarjajo z baletno umetnostjo in z drugimi poklicnimi združenji s področja gledaliških umetnosti, s šolami, zavodi, podjetji in drugimi ustanovami v Republiki Sloveniji in v tujini;
  • si prizadeva za visoko strokovno raven drugih inštitucij, povezanih z baletno umetnostjo v Republiki Sloveniji, predlaga izboljšave in opozarja na probleme;
  • si prizadeva za popularizacijo slovenske baletne umetnosti v domačem in mednarodnem prostoru;
  • seznanja člane in javnost o problemih in napredku na področju baletne umetnosti ter z dosežki svetovne in domače baletne literature;
  • spodbuja strokovno izpopolnjevanje članov DBUS in se zavzema za štipendiranje in izmenjavo strokovnjakov in umetnikov doma in v tujini;
  • združuje, spodbuja, razvija, organizira in usklajuje potrebe, interese in ustvarjalna hotenja posameznikov in skupin na področju baletne umetnosti v Sloveniji;
  • spodbuja nastajanje izvirnih del slovenskih koreografov in izvirnih baletnih del slovenskih skladateljev za balet;
  • skrbi za afirmacijo in popularizacijo baletne umetnosti v Sloveniji;
  • skrbi za afirmacijo in popularizacijo slovenske baletne umetnosti v tujini;
  • vzdržuje stike s sorodnimi organizacijami v tujini;
  • se na področju baletne umetnosti zavzema za urejanje, izboljšanje in reševanje socialne, eksistenčne in druge problematike svojih članov, o njih informira pristojne sindikate, organizacije, državne organe in inštitucije ter z njimi usmerja politiko njihovega reševanja;
  • na razne načine pomaga baletnim plesalcem doma in v tujini.

DBUS uresničuje svoj namen in cilje, tako da:

  • skrbi za dvig strokovnega znanja svojih članov iz področja delovanja društva s seminarji in drugimi oblikami dodatnega izobraževanja;
  • pripravlja in izvaja posebne akcije in prireditve v Sloveniji in mednarodnem prostoru;
  • zbira in hrani dokumentacijo domačih baletnih dogodkov v na vseh vrstah nosilcev podatkov (pisna in tiskana besedila, partiture, film, video itd.);
  • izdaja in prevaja strokovno literaturo s področja dejavnosti DBUS v skladu z veljavno zakonodajo;
  • obravnava aktualna vprašanja slovenske baletne umetnosti;
  • izmenjuje informacije z domačih in tujih prizorišč baletne in sorodnih umetnosti;
  • sodeluje v kulturniški zbornici, kjer zastopa interese slovenske baletne umetnosti;
  • sodeluje z različnimi drugimi organizacijami doma in v tujini;
  • posreduje podatke o slovenskem baletnem življenju zainteresiranim organizacijam doma in v tujini;
  • sodeluje z nasveti, strokovno pomočjo, predavanji in pripravo posebnih baletnih vzgojnih ur v vzgojno-varstvenih zavodih, na osnovnih, srednjih ter posebnih strokovnih šolah v okviru pouka baletne vzgoje;
  • omogoča popuste pri nakupu vstopnic in nakupu baletnih materialov in rekvizitov v dogovoru z gledališči in različnimi podjetji za svoje člane;
  • obvešča javnost o vseh svojih aktivnostih;
  • podeljuje strokovne nagrade Lydie Wisiakove za posebne doseţke na področju baletne umetnosti v Sloveniji in za življenjsko delo na področju baletne umetnosti v Sloveniji, skladno s pravilnikom o podeljevanju strokovnih nagrad Lydie Wisiakove;
  • podeljuje strokovne nagrade Pia in Pino Mlakar za koreografske dosežke na področju baletne umetnosti v Sloveniji skladno s pravilnikom o podeljevanju strokovne nagrade Pia in Pino Mlakar;
  • predlaga kandidate za različna priznanja, nagrade in štipendije organizacijam in ustanovam, ki podeljujejo priznanja, nagrade in štipendije z umetniškega področja.
OK

PRISTOPNA IZJAVA V ČLANSTVO DRUŠTVA BALETNIH UMETNIKOV SLOVENIJE

Članstvo v DBUS ni vezano izključno na baletne umetnike, ampak na vse, ki se z baletno umetnostjo ukvarjajo profesionalno ali na kakršen koli drug način, na vse, ki so poznavalci ali ljubitelji baletne umetnosti ali na tiste, ki želijo Društvo baletnih umetnikov zgolj podpreti s plačilom letne članarine.


Vsi člani društva so združeni v Članstvo, ki je razdeljeno na tri skupine:

  1. Osnovna skupina: posamezniki – profesionalne baletne plesalci, ki opravljajo ali so opravljali poklicno dejavnost povezano z s profesionalno baletno umetnostjo v Sloveniji in baletni plesalci samozaposleni v kulturi, ki redno sodelujejo z javnimi zavodi s področja profesionalne baletne umetnosti v Sloveniji ali tujini oziroma/ali z Društvom baletnih umetnikov Slovenije;
  2. Dopolnilna skupina: posamezniki, ki so aktivni učenci, dijaki ali študenti slovenskih baletno izobraževalnih ustanov, ki še niso profesionalni baletni umetniki;
  3. Podporna skupina: posamezniki, ki aktivno in kreativno sodelujejo pri projektih neinštitucionalnih baletno plesnih skupin, posamezniki, ki so poznavalci ali ljubitelji baletne umetnosti in posamezniki, ki sodelujejo v dejavnostih društva in jih ni mogoče uvrstiti v osnovno skupino.

V Osnovni skupini so slovenski profesionalni baletni umetniki ali v kulturi samozaposleni baletni umetniki, ki redno sodelujejo z javnimi zavodi s področja profesionalne baletne umetnosti v Sloveniji ali tujini oziroma/ali z Društvom baletnih umetnikov Slovenije (plesalec, koreograf, pedagog, baletni mojster ali kdorkoli se z baletno umetnostjo ukvarja profesionalno), oziroma profesionalni baletni umetniki s pravico bivanja v Sloveniji, ki niso Slovenci po narodnosti, vendar delujejo v Sloveniji. V Osnovni skupini so lahko tudi profesionalni slovenski baletni umetniki, ki ne živijo na območju Republike Slovenije, ne glede na državljanstvo, pod enakimi pogoji, ob upoštevanju načela pomembnosti za slovensko kulturo.

V Dopolnilni skupini so aktivni učenci, dijaki ali študenti slovenskih baletno izobraževalnih ustanov.

V Podporni skupini so baletni plesalci, ki niso redno zaposleni v javnem zavodu s področja profesionalne baletne umetnosti, v kulturi samozaposleni baletni plesalci, ki ne sodelujejo redno z javnim zavodom s področja profesionalne baletne umetnosti v Sloveniji in/ali z Društvom baletnih umetnikov Slovenije, plesalci drugih plesnih zvrsti, ki aktivno in kreativno sodelujejo pri projektih neinštitucionalnih baletnih in plesnih skupin, posamezniki, ki so poznavalci ali ljubitelji baletne umetnosti in posamezniki, ki sodelujejo v dejavnostih društva in jih ni mogoče uvrstiti v Osnovno skupino.

Člani DBUS imajo dolžnosti in pravice skladno s Statutom društva ter skladno s skupino članstva. Te so:

Dolžnosti članov društva so:

  • da spoštujejo pravila in druge akte ter sklepe organov društva;
  • da aktivno sodelujejo in s svojim delom prispevajo k uresničevanju ciljev in nalog društva;
  • da se udeležujejo občnih zborov in vestno opravljajo sprejete naloge in funkcije;
  • da redno plačujejo članarino v višini, ki jo določi občni zbor društva (izvršni odbor lahko v upravičenem primeru na podlagi sklepa občnega zbora oprosti člana plačevanja članarine, in sicer ko član dopolni 80 let starosti, če je član socialno ogrožena oseba, ki DBUS dostavi potrdilo o socialni ogroženosti, če član prejme naziv častnega člana, če član prejme naziv častnega predsednika);
  • da dajejo društvu informacije, ki so potrebne za izvajanje skupnih dogovorjenih nalog;
  • da prenašajo svoje izkušnje in znanje na mlajše člane društva;
  • da varujejo ugled društva.

Pravice Osnovne skupine so:

  • da volijo in so izvoljeni v organe društva;
  • da soodločajo v organih društva.

Pravice Osnovne, Dopolnilne in Podporne skupine so:

  • da sodelujejo pri delu društva in podajajo mnenja in predloge organom društva;
  • da uporabljajo skupne dosežke in rezultate delovanja društva pri svojem delu;
  • da uresničujejo svoje osebne interese na področju dejavnosti društva;
  • da so seznanjeni s programom in finančno materialnim poslovanjem društva;
  • da sodelujejo pri propagandi društva, njegovega dela in javnih dogodkov društva;
  • da so upravičeni do ugodnosti, ki veljajo za člane društva.

VIŠINA ČLANARINE ZA ČLANE DBUS V LETU 2026

Občni zboru društva je na svojem rednem letnem zasedanju 28.3.2026 sprejel naslednji sklep:

Osnovna članarina DBUS za leto 2026 navkljub splošnim podražitvam in višanju stroškov na vseh področjih ostane enaka višini članarine v letu 2025:

  • 20,00 eur za vse člane iz naslova vseh skupin, ki niso upokojenci ali študenti oziroma dijaki;
  • 10,00 eur za vse člane – upokojence pred 80 letom starosti;
  • 5,00 eur za vse člane – učence, dijake in študente;
  • 20,00 eur za vse člane iz tujine, ki sodelujejo z DBUS pri realizaciji projektov.

Občni zbor DBUS oprosti plačevanja članarine socialno ogrožene osebe, ki o svojem statusu dostavijo potrdilocter častne člane društva.

Občni zbor DBUS daje možnost upokojenim članom DBUS, ki so dopolnili 80 let, da zaradi splošnih podražitev življenja Izvršnemu odboru DBUS podajo prošnjo za oprostitev plačila članarine v letu 2026  z navedbo utemeljenih razlogov ter pooblašča Izvršni odbor, da odloča o morebitnih prošnjah članov za oprostitev plačila članarine.

Pristopna izjava v članstvo DBUS:


OK

PONUDBA PROGRAMOV DRUŠTVA BALETNIH UMETNIKOV SLOVENIJE

Se zanimate za izvedbo? Vprašajte nas!

Celovečerne baletne predstave:

Baletne predstave za otroke in mladino:

Baletni koncerti:

Izobraževalni program:

Za zainteresirane: za gledališča, za kulturne domove in ustanove, za šole, srednje šole in gimnazije ter za vse, ki bi želeli gostiti baletno umetnost, ponujamo več programov iz redne ponudbe Društva baletnih umetnikov Slovenije. Programe, razen izobraževalnih programov, ki jih lahko izvedemo tudi na vaši šoli ali gimnaziji, uprizarjamo v gledališčih ali kulturnih domovih v vašem kraju.

Programi iz ponudbe so razvrščeni v naslednje kategorije:

CELOVEČERNE BALETNE PREDSTAVE

  • Romeo in Julija
  • Carmen
  • Dama s kamelijami

BALETNE PREDSTAVE ZA OTROKE

  • Navihanka

BALETNI KONCERTI

  • Celovečerni baletni koncerti
  • Baletni koncerti za šole

IZOBRAŽEVALNI PROGRAMI – UČNE URE O BALETU

  • Učne ure o baletu za vzgojno-varstvene zavode
  • Učne ure o baletu za osnovne šole
  • Učne ure o baletu za srednje šole

PRILOŽNOSTNI PROGRAMI & NASTOPI

V primeru, da se zanimate za enega od naših dogodkov, vas prosimo da izpolnite in pošljete POVPRAŠEVALNI OBRAZEC, ki se nahaja v na strani ponudbe programov.

OK

AKTIVNOSTI DRUŠTVA BALETNIH UMETNIKOV SLOVENIJE

Društvo baletnih umetnikov Slovenije

izvaja redne aktivnosti:

  • posveča skrb za razvoj slovenske baletne umetnosti
  • širi prepoznavnost slovenske baletne umetnosti doma in izven domačih meja
  • aktivno sodeluje z javnimi organi ter oblikuje in predlaga smernice za izboljšanje statusa baletnih umetnikov v Sloveniji

uprizarja:

  • baletne predstave za odrasle
  • baletne predstave za otroke
  • celovečerne baletne koncerte
  • baletne koncerte za šole
  • priložnostne nastope
  • vzgojno-izobraževalne programe: učne ure o baletu

organizira:

  • mednarodno baletno tekmovanje “Tutu”
  • tekmovanje koreografskih miniatur
  • 14 dnevni mednarodni poletni poletni baletni seminar Dancs-Piran

izdaja:

  • tiskane izdaje časopisa Balet
  • spletne izdaje časopisa Balet
  • redne spletne strokovne objave na spletni strani baletniportal.si

podeljuje:

  • strokovne nagrade Lydia Wisiakova za izjemne dosežke na področju baletne umetnosti
  • strokovne nagrade Pia in Pino Mlakar za izjemne dosežke na področju koreografije
  • strokovna priznanja DBUS za posebne vidne dosežke na področju baletne umetnosti v Sloveniji

je nosilec spletnih strani:

izvaja druge redne aktivnosti:

  • naroča nove izvirne baletne koreografije slovenskih in v Sloveniji redno delujočih avtorjev in jih uprizarja
  • bogati raznovrstne dogodke kot so proslave, obeležja in prireditve s krajšimi baletnimi in plesnimi koreografijami
  • obvešča o dejavnostih s področja slovenske baletne umetnosti
  • posveča skrb za razvoj slovenske baletne umetnosti
  • širi prepoznavnost slovenske baletne umetnosti doma in izven domačih meja
  • aktivno sodeluje z javnimi organi ter oblikuje in predlaga smernice za izboljšanje statusa baletnih umetnikov v Sloveniji
  • sodeluje pri organizaciji različnih kulturno umetniških dogodkov in vsebin

objavlja:

OK

MLADI SLOVENSKI BALET

MLADI SLOVENSKI BALET

Projekt EVROPSKI SOCIALNI SKLADI / NOVE KARIERNE PERSPEKTIVE II / 2014 – 2015

Zaključno poročilo

O MSB - Mladem slovenskem baletu

Mladi slovenski balet (MSB) je bil osnovan v sklopu programa »Kariernih perspektiv II«, ki ga je delno sofinancirala Evropska unija v sklopu ESS in Ministrstva za kulturo Republike Slovenije ter se je izvajal v obdobju od 1. 6. 2014 do 31. 12. 2015. Sestavljali so ga talentirani mladi slovenski baletni plesalci, ki po zaključenem strokovnem baletnem šolanju zaradi zapolnjenosti slovenskih baletnih ansamblov niso dobili zaposlitve, čeprav so po standardih strokovne kvalitete izpolnjevali enakovredno mero tehnične in umetniške kvalitete, kakršna se zahteva za sprejem v enega od slovenskih gledališč.

Predmet operacije po javnem razpisu je bilo sofinanciranje projektov »Nove karierne perspektive II«, usmerjenih k dvigu zaposljivosti, krepitvi usposobljenosti in podpori socialni vključenosti brezposelnih in samozaposlenih mladih kot specifične družbene skupine, ki so jih izvajali upravičenci, ki delujejo na področju kulture.

Namen operacije je bil spodbujanje zaposlovanja mladih na področju umetnosti – v primeru projekta »Karierne perspektive II – Mladi slovenski balet« ustvarjalcev na področju baleta. Namen operacije je bil ustanovitev ansambla mladih baletnih plesalcev.

Ciljna skupina operacije so bili talentirani mladi slovenski baletni plesalci, ki po zaključenem strokovnem baletnem šolanju zaradi zapolnjenosti slovenskih baletnih ansamblov niso dobili zaposlitve, čeprav so po standardih strokovne kvalitete izpolnjevali enakovredno mero tehnične in umetniške kvalitete, kakršna se zahteva za sprejem v enega od slovenskih baletnih ansamblov, ki delujejo v okviru SNG Opera in balet Ljubljana ali SNG Maribor. Baletne plesalke in plesalci, označeni kot ciljna skupina, na dan zaposlitve niso imeli druge zaposlitve in niso presegali starosti 35 let.

Upravičenci operacije po razpisu so bile nevladne kulturne organizacije, javni zavodi, katerih ustanoviteljica je lokalna skupnost, in javni skladi oziroma javne agencije, ki so registrirani za opravljanje kulturno-umetniških dejavnosti in posredovanje kulturnih dobrin v Sloveniji ter delujejo na področju razpisa in izpolnjujejo splošne in posebne pogoje za sodelovanje na razpisu.

Ciljni upravičenec operacije v primeru projekta »Karierne perspektive II – Mladi slovenski balet« je bilo Društvo baletnih umetnikov Slovenije, ki je med trajanjem operacije zaposlovalo in usposabljalo do osem oseb iz prej navedene ciljne skupine.

Celostno zasnovani projekt Mladi slovenski balet je predstavljal delovanje mladih baletnih plesalcev iz ciljne skupine povsem ekvivalentno načinu dela profesionalnih baletnih ansamblov. Povsem v skladu s cilji razpisa je bil njegov namen ta, da se mladim slovenskim baletnim plesalkam in baletnim plesalcem zagotovi:

  • večjo zaposlenost in zaposljivost na področju kulture, skladno s cilji Nacionalnega programa za kulturo 2014–2017;
  • socialno vključenost in spodbujanje enakih možnosti nezaposlenih in samozaposlenih mladih ustvarjalcev do 35 let na področju umetnosti, spodbujanje ustvarjanja novih zaposlitvenih možnosti in višanja kompetenc;
  • povečanje dostopnosti kakovostnih kulturnih vsebin in dvig zavesti o pomenu kulture za razvoj posameznika in družbe;
  • usposabljanje s prenosom znanj na mlade ter izboljšanje dostopnosti do kulturnih dobrin in storitev preko sodelovanja brezposelnih in samozaposlenih mladih v kulturi.

Posredno je projekt usposabljal tudi tiste, ki so se programu pridružili kot gledalci ali uporabniki javnih izvedb oziroma kulturnih dobrin Mladega slovenskega baleta.

V okviru projekta so se zaposleni usposabljali na področjih različnih strokovnih vsebin, kot so način dela in delovanja profesionalnih baletnih plesalcev, celovit vpogled v baletno in plesno umetnost, seznanitev z različnimi šolami klasičnega baleta, kontinuirano vzdrževanje in rast tehničnih in umetniških kompetenc s področij baletne umetnosti, razvijanje odrskih osebnosti, tehnična usposobljenost pri izvedbah del klasičnega, neoklasičnega in

sodobnega baletnega in plesnega repertoarja, različne tehnične, umetniške in stilne interpretacije del klasičnega, neoklasičnega in sodobnega baletnega in plesnega repertoarja, postopno izobraževanje in uvajanje v tehnično in umetniško ter stilsko zahtevnejše zborovske in solistične vloge ter kontinuirano delovanje na tem področju, postopno prehajanje iz krajših del k daljšim – krepitev odrske in izvedbene koncentracije, različni pristopi k delu z različnimi koreografi, pedagogi in baletnimi mojstri, sistematična priprava in seznanitev z dodeljenimi vlogami in vsebinami celotnih del kot proces dela pred dejanskim pričetkom nastajanja projekta, vključevanje v sinhronizirano delo v baletnem zboru, gradacija razvoja posameznih solističnih vlog, spodbujanje samoiniciativnosti pri delu, aktivno vključevanje v proces nastajanja novih del, iskanje talentov na

koreografskem področju, priprave na javne izvedbe, krepitev in pridobivanje odrskih izkušenj, priprave na opravljanje avdicij za pridobitev rednih zaposlitev itd.

Ciljno občinstvo javnih dogodkov v izvedbi zaposlenih na projektu je bilo stalno občinstvo baletnih predstav in predstav drugih plesnih zvrsti, občinstvo, ki se je z baletom seznanjalo prvič ali pa le redko zaide na katero od baletnih predstav (različni kraji po Sloveniji), otroci osnovnih šol vseh triad, dijaki srednjih šol in občinstvo vseh starosti glede na raznolikost projektov.

 

Pri izvajanju operacije je Društvo baletnih umetnikov Slovenije sledilo ciljem iz razpisa in odobrene prijave:

  • v skladu s prvim ciljem operacije so bile ustvarjene nove zaposlitvene možnosti za mlade iz ranljive družbene skupine (mladi baletni plesalci brez zaposlitve do 35. leta starosti);
  • v skladu z drugim ciljem operacije so bili mladi iz te skupine vključeni v redni delovni proces, skladen z vsesplošno veljavnimi standardi baletne umetnosti, in hkrati v dodatne aktivnosti različnih strokovnih izobraževanj, in sicer na podlagi pogodb o zaposlitvi. Delovni proces je potekal tako, da so se vsem zaposlenim na projektu zagotavljale enake možnosti in tudi enake možnosti, kot jih imajo ostali ustvarjalci na področju baletne umetnosti, in sicer v mednarodnih razsežnostih;
  • v skladu s tretjim ciljem operacije (spodbujanje ustvarjanja novih zaposlitvenih možnosti) so bili mladi iz ciljne skupine sistematično pripravljeni in usposobljeni za iskanje novih zaposlitvenih možnosti (avdicije), in sicer preko projektov, ki so jim omogočali pridobitev znanj in tovrstno usposobljenost;
  • v skladu s tretjim ciljem operacije (spodbujanje ustvarjanja novih zaposlitvenih možnosti) so zaposleni sodelovali v predstavah slovenskih profesionalnih baletnih ansamblov, da bi si povečali možnost pridobitve stalnih zaposlitev;
  • v skladu s tretjim ciljem operacije (spodbujanje ustvarjanja novih zaposlitvenih možnosti) so bili zaposleni na projektu stimulirani za iskanje novih zaposlitev;
  • v skladu s tretjim ciljem operacije (višanje kompetenc) so zaposleni na projektu s sistematičnim zaporedjem tehnične in umetniške zahtevnosti projektov ter preko strokovnih usposabljanj in javnih izvedb znatno povišali svoje strokovne kompetence;
  • v skladu s tretjim ciljem operacije (višanje kompetenc) so zaposleni na projektu z vključenostjo v predstave slovenskih nacionalnih baletnih ansamblov znatno izpopolnili znanje in pridobili celovite izkušnje za takojšnjo vključitev v ansamble ter s tem povečali strokovne kompetence v delovanju v profesionalnem baletnem ansamblu;
  • v skladu s četrtim ciljem operacije (povečanje dostopnosti kakovostnih kulturnih vsebin in dvig zavesti o pomenu kulture za razvoj posameznika in družbe) so zaposleni izvedli 19 projektov, ki so jih uprizarjali po različnih slovenskih krajih, ter s tem večali dostopnost kakovostnih kulturnih vsebin, dvigovali zavest o pomenu kulture in ozaveščali prebivalstvo doma in v tujini o baletni in plesni umetnosti;
  • v skladu s četrtim ciljem operacije (usposabljanje s prenosom znanj na mlade ter izboljšanje dostopnosti do kulturnih dobrin in storitev preko sodelovanja brezposelnih in samozaposlenih mladih v kulturi) je bil program zasnovan tako, da je vsebinsko povezoval vsebine baletne vzgoje za najmlajše in mlade, baletne vsebine za nepoznavalce baletne umetnosti in vsebine za zahtevno baletno publiko;
  • v skladu s četrtim ciljem operacije (usposabljanje s prenosom znanj na mlade) je bil projekt zasnovan tako, da so zaposleni ves čas trajanja projekta pridobivali znanje in izkušnje pri profesionalnem baletnem ansamblu ter prejemali znanje in napotke od drugih profesionalnih, doma in v tujini uveljavljenih, ustvarjalcev s področja baletne umetnosti;
  • skladno s četrtim ciljem operacije (izboljšanje dostopnosti do kulturnih dobrin in storitev preko sodelovanja brezposelnih in samozaposlenih mladih v kulturi) je projekt v 19 različnih projektih združeval vzgajanje novega občinstva za številne baletno-plesne izrazne možnosti baletne in plesne umetnosti ter vzpostavljanje novih programov za zaposlovanje mladih brezposelnih umetnikov in samozaposlenih v kulturi;
  • v skladu s prvim, drugim in tretjim ciljem operacije so bili v okviru projekta usposobljeni tisti mladi iz ciljne skupine, ki so bili zaposleni na projektu in do zaključka projekta še niso dobili stalne zaposlitve v profesionalnem baletnem ansamblu, za upravičeno pridobitev statusa samozaposlenega v kulturi, kjer bodo lahko z znanjem, ki so ga pridobili v sklopu projekta, in z ustvarjenimi kompetencami, skladnimi z visokimi vsesplošno veljavnimi standardi baletne umetnosti, korektno, profesionalno in strokovno opravljali poklic baletnega plesalca kot samozaposleni v kulturi ter dobivali možnosti za delovanje.

Na podlagi navedenih ciljev je projekt omogočil oziroma povečal možnosti zaposlitve ali samozaposlitve mladih v deficitarnem poklicu na področju baletne umetnosti.

 

Učinki so bili tako:  

  1. a) kratkoročni: z ustvarjanjem novih delovnih mest, usposabljanjem, prenosom znanja, pridobivanjem izkušenj;
  1. b) dolgoročni: s ustvarjanjem trajnejših zaposlitvenih in samozaposlitvenih možnosti na osnovi pridobljenih izkušenj, znanja, kompetenc in referenc, tako za redno zaposlene kot tudi za pogodbeno angažirane, večja dostopnost kulturnih dobrin, razvoj občinstev in s tem večje zanimanje za baletno in plesno umetnost v širšem geografskem področju.

V času delovanja MSB so bile izvedene tri avdicije, v ansamblu pa je plesalo dvanajst plesalk in plesalcev z različnih koncev Slovenije pod vodstvom Tomaža Rodeta in Claudie Sovre: Metka Beguš, Lara Flegar, Filip Jurič, Tomaž Golub, Gabriela Mede, Alena Medič, Petra Pibernik, Anamaria Radanovič, Uroš Škaper, Aleks Theo Šišernik, Monika Zorko in Mateja Železnik.

Plesalke in plesalci so se strokovno izpopolnjevali v delu z naslednjimi profesorji: Mónika Barna, John Bliekendaal, Antonio Camizo Salcedo, Vittrio Galloro, Viktor Isajčev, Tijuana Križman Hudernik, Arianne Lafita Gonzalvez, Tomaž Rode, Claudia Sovre, Győrgy Szakály, Evelyn Téri, Maruša Vidmar in Gaj Žmavc.

Mladi slovenski balet je v času od junija 2014 do decembra 2015 realiziral 19 projektov različnih koreografskih stilov, izvedel 188 javnih predstav, od tega 76 uprizoritev lastnih projektov, 29 uprizoritev v koprodukciji z baletom SNG Opera in balet Ljubljana ter 83 javnih uprizoritev s profesionalnim baletnim ansamblom v okviru projekta »Seznanjanje z delom in uvajanje v delo profesionalnega baletnega ansambla« (od tega 54 z baletnim ansamblom SNG Opera in balet Ljubljana in 29 z baletom SNG Maribor).

Balet za Lebiča v koreografiji članice MSB Gabriele Mede, Valček P. I. Čajkovskega, ki sta ga po originalni koreografiji Mihajla Đurića za šest deklet za dekleta in fante priredila priznana slovenska baletna pedagoginja Maruša Vidmar in vodja MSB Tomaž Rode, pozneje pa oživila še originalno verzijo. Beneški karneval sta po Mariusu Petipaju postavila Arianne Lafita Gonzalvez in Vittorio Galloro ter vključila še udeležence DancS Piran. Claudia Sovre je na glasbo Ch. W. Glucka postavila Zgodbe z Marsa in Venere. Izpeljali so tudi dva Večera baletne klasike, kjer so pas de deuxe, code, variacije ob strokovnem vodenju različnih profesorjev prikazali vsi člani MSB. Kot spodbujanje ustvarjalnosti mladih so tako posamezni plesalci kot skupina ustvarili Koreoples, Grand duo, Ob svojem času. Prevaljsko legendo kot celovečerni balet je na glasbo L. Lebiča pripravila Claudia Sovre. V koprodukciji s SNG Opera in balet Ljubljana sta zaživeli Božična zgodba – Hrestač in operno-plesna predstava Pastir. Koreograf Gaj Žmavc je postavil Štiri zadnje pesmi na glasbo R. Straussa. Händlov Largo je po originalni koreografiji Vlasta Dedoviča oplemenitila Maruša Vidmar, nato pa sta zaživela še celovečerni balet Carmen v postavitvi Tomaža Rodeta in otroški balet Ratatouille, ki ga je na Rossinijevo glasbo prispevala Tijuana Križman Hudernik. Prof. Evelyn Téri, priznana dunajska koreografinja, ki je leta 2015 oblikovala tudi koreografijo za znameniti Operni ples v Dunajski državni operi, je za plesalke in plesalce MSB priredila svojo koreografijo Let’s have a joke! na Haydnovo glasbo. Poslastica projekta Večer baletne klasike II, v katerem sta se zvrstila oba pas de deuxa iz Labodjega jezera, pa sta bili Lutki, duet, ki sta ga postavila madžarska profesorja Győrgy Szakály in Mónika Barna. Praznični čas je prinesel še Božično zgodbo – Hrestač, baletni princ v sodelovanju z Glasbeno šolo Kamnik. Celovečerno klasičnobaletno predstavo so koreografsko oblikovali Tomaž Rode, Claudia Sovre, Viktor Isajčev in Ana Trojnar, učiteljica baleta v Glasbeni šoli Kamnik.

MSB je v sklopu uvajanja v profesionalni baletni ansambel sodeloval v številnih predstavah SNG Opera in balet Ljubljana in SNG Maribor, večinoma v mnogo večjih, kot je bilo sprva načrtovano.

Mlademu slovenskemu baletu je pripadla čast, da s predstavami poseže v mednarodni prostor, saj je ravno v času praznovanja mednarodnega dneva plesa aprila 2015 gostoval v Budimpešti, prav s koreografijami s podelitve baletnih nagrad. Sodelovanje Madžarske plesne akademije iz Budimpešte in DBUS postaja že tradicionalno, saj so mladi madžarski baletni plesalci vrnili obisk konec maja v Lendavi in Portorožu, profesorji omenjene akademije pa so poučevali na poletnem plesnem seminarju avgusta v Piranu.

Mladi slovenski plesalci so z raznolikim programom prebudili jesensko sonce v Istri in pričarali delček baletnega življenja v okolje, kjer takih predstav občinstvo ni vajeno spremljati.

Na povabilo Slovenskega kulturnega društva Oljka s predsednico go. Miriam Pran na čelu je DBUS z Mladim slovenskim baletom popestril svečane večere, ki jih je dotlej obeleževalo zborovsko petje. V oktobrskih dneh je šest slovenskih kulturnih društev iz Istre povezalo Umag, Poreč, Buzet in Pulo v kulturno transverzalo. Prav blizu Poreča že nekaj let pogosto domuje nekdanji solist ljubljanskega baletnega ansambla Miodrag Basailović. Zasluge za povabilo in izjemno odmeven večer gredo prav njemu in njegovi soprogi Viktoriji, saj sta se oba res s srcem podala v novo nalogo. Pod budnim očesom Claudie Sovre so plesalci oživili odlomke iz klasičnega repertoarja MSB: ognjevito Carmen, nežno Mikaelo, Valse fresco, prelestni Lutki, Plavo ptico, variacijo Medore in sodobnejše Štiri zadnje pesmi, lastno koreografijo deklet, program pa so dopolnili z dvema sodobnima točkama dijakinj KGBL. Večer so zaključili z vedro koreografijo prof. Evelyn Téri Let’s have a joke!, postavljeno prav zanje na piranskem poletnem festivalu. V čarobnem prostoru, nekoč cerkvi, je bilo premalo sedežev za vse obiskovalce in želja, da to prvo sodelovanje ne bo zadnje, ostaja zaveza tako istrskih društev kot DBUS in Mija Basailovića. Baletu ostaneš zavezan za vedno, je bila njegova misel ob slovesu …

Mladi slovenski balet se je z bogatim programom predstavil tudi v sklopu dogodkov DancS Piran 2014 in 2015. Leta 2014 z Valčkom, Gusarjem, Harlekinado, Beneškim festivalom in Zgodbami z Marsa in Venere, leta 2015 pa kar dvakrat s Carmen v koreografiji Tomaža Rodeta in ob sodelovanju flamenko plesne skupine Cora viento, nato s premiero baleta za otroke Ratatouille v koreografiji Tijuane Križman Hudernik, Večerom baletne klasike II, S Štirimi zadnjimi pesmimi R. Straussa v koreografiji Gaja Žmavca, z Munecos ali Lutkami ter z Let’s have a joke! koreografinje Evelyn Téri na Haydnovo glasbo.

Pri realizaciji projektov MSB je skupina strokovnjakov, imenovana s strani vodje MSB Tomaža Rodeta, stalno spremljala in vrednotila delo zaposlenih plesalcev, tako da so stil in zahtevnost projektov, ki so si sledili eden za drugim, stalno podrejali potrebam po napredku v njihovem znanju in usposobljenosti ter pridobivanju novih znanj in strokovnih kompetenc. Zaposleni plesalci so tako močno izboljšali kvaliteto klasičnobaletne tehnike, neoklasične baletne tehnike ter sodobnoplesnih zvrsti. Veliko pozornost so ves čas projekta namenili boljši tehnični in umetniški usposobljenosti, interpretaciji solističnih in zborovskih vlog, razvoju odrske prezence in osebnosti posameznika, usposobljenosti v interpretaciji različnih plesnih tehnik od klasičnobaletne do sodobne ter dvigu strokovne kondicije v vseh razsežnostih.

ČLANI MLADEGA SLOVENSKEGA BALETA

Metka Beguš

Članica Mladega slovenskega baleta v času trajanja projekta Karierne perspektive II – Mladi slovenski balet, od 1 junija 2014 do 31. decembra 2015.

Metka Beguš se je rodila v Ljubljani. S plesanjem baleta je začela v baletni šoli Saša, nato je pri desetih letih z baletom nadaljevala na nižji baletni šoli v Ljubljani pri Alenki Tomc in Darji Sebastian. Pri enajstih letih je prvič sodelovala z SNG Opera in balet Ljubljana v predstavi Pepelka. Leta 2008 je bila sprejeta na Konservatorij za glasbo in balet, kjer so jo poučevali Matej Selan, Tanja Pavlič, Olga Andreeva in Marinka Ribič. Od šestnajstega leta dalje je redno sodelovala z SNG Opera in balet Ljubljana in nastopala v predstavah La Bayadere, Hrestač- božična zgodba, La Sylphide, Pastir, Trnuljčica, Don Kihot, Coppelia na Montmartru in drugih. V času šolanja se je redno udeleževala baletnih tekmovanj v Sloveniji in tujini ter baletnih seminarjev. Dodatno se je izpopolnjevala v Madridu, v Centro de Danza Victor Ullate, v Pragi, na Prague Ballet Masterclasses, na  Dunaju in v Dresdnu.

Lara Flegar

Članica Mladega slovenskega baleta v času trajanja projekta Karierne perspektive II – Mladi slovenski balet, od 1 julija 2014 do 31. decembra 2015.

Lara Flegar je z baletom pričela pri sedmih letih. Po končani nižji baletni šoli v Murski Soboti  je baletno šolanje nadaljevala na Srednji glasbeni in baletni šoli v Mariboru, danes Konservatoriju za glasbo in balet Maribor. Šolanje je končala leta 2012. Med šolanjem se je udeležila različnih tekmovanj: leta 2011 in 2013 Tekmovanja mladih slovenskih baletnih plesalcev  – TEMSIG  in na obeh dosegla bronasto plaketo, dvakrat Mednarodnega tekmovanja v  Poreču – ESDU, kjer je leta 2012 osvojila 1. mesto v svoji kategoriji, in leta 2011 Mednarodnega tekmovanja v Romuniji v Sibiu, kjer se je uvrstila v finale. Med šolanjem v srednji baletni šoli je sodelovala v  baletnih predstavah SNG Maribor, v Labodjem jezeru , Giselle in Don Kihotu. Po končani srednji šoli je šolanje nadaljevala na Madžarski plesni akademiji v Budimpešti, katero je končala v šolskem letu 2013/2014. Takoj za tem je postala članica Mladega slovenskega baleta.

Tomaž Golub

Član Mladega slovenskega baleta v času trajanja projekta Karierne perspektive II – Mladi slovenski balet, od 1 julija 2015 do 12. oktobra 2015.

S 13. oktobrom 2015 je Tomaž Golub postal stalni član baleta Hrvaškega narodnega gledališča v Zagrebu in stalni gost Mladega slovenskega baleta.

Tomaž Golub se je rodil v Šempetru pri Gorici. Študij baleta je začel na baletnem oddelku Konservatorija za glasbo in balet Maribor, kasneje pa ga je želja po novem popeljala v Švico, kjer je leta 2015, pod mentorstvom Rafaela Avnikjana in Cinthie Labaronne, z odliko končal baletno akademijo Ballettschule Theater Basel. V času šolanja na Konservatoriju je sodeloval v različnih predstavah SNG Maribor, kjer je odplesal razne ansambelske (Giselle, Navihanka, Don Kihot) vloge in tudi solistično vlogo berača v baletu Don Kihot. Z baletnim ansamblom se prav tako udeležil baletnega festival Savcor Ballet Festival v Mikkelih, na Finskem, kjer je odplesal vlogi berača in seguedillie. V času šolanja je prav tako sodeloval z različnimi koreografi kot so V. Turcu (Barok), K. Novogrotzky (Don Kihot) in Edward Clug, s katerim je ustvaril naslovno vlogo v baletu ‘’Bil Sem Peter Pan’’. Pred odhodom v Švico se je udeležil Mednarodnega baletnega tekmovanja Mia Ćorak Slavenska v HNK Zagreb (bronasta plaketa), kjer je na slavnostnem koncertu s Catarino de Meneses odplesal duet ‘’First Letter’’, iz baleta Lacrimas, ki ga je koreografiral E. Clug. Prav tako je nastopal na številnih koncertih DBUS-a, med drugim tudi na Gaudeamus Gala, leta 2013, kjer je na glasbo Antonia Vivaldija, odplesal koreografijo Valentine Turcu, Barok. Prav tako se je leta 2012 udeležil mednarodne poletne baletne šole na Royal Ballet School v Londonu.

Študij baleta v Bazlu je zaključil z nastopom v delih George Balanchina (Who Cares) ter priznanega modernega koreografa, Richarda Wherlocka.

Kot član MSB je plesal: Don Jose, Escamillo – Carmen, Pas de deux Princese Florine in Plave ptice, 4 zadnje pesmi, Rattatouille, Munecos – Lutki

Filip Jurič

Član Mladega slovenskega baleta v času trajanja projekta Karierne perspektive II – Mladi slovenski balet, od 1 julija 2014 do 7. novembra 2014.

Filip Jurič se je izobraževal na Konservatoriju za glasbo in balet Maribor, kjer je leta 2014 uspešno maturiral. V času šolanja je redno sodeloval v predstavah SNG Maribor (Giselle, Don Kihot, Romeo in Julija, Labodje jezero, Hrestač, Carmen, Navihanka in Nevarna razmerja). Kot dijak se je udeležil več baletnih tekmovanj, med katerimi je leta 2013 dosegel 1. mesto in zlato plaketo na 11. tekmovanju mladih slovenskih baletnih plesalcev.

Gabriela Mede

Članica Mladega slovenskega baleta v času trajanja projekta Karierne perspektive II – Mladi slovenski balet, od 1 junija 2014 do 16. junija 2015.

S 17. junijem 2015 je Gabriela Mede članica baleta HNK Split.

Gabriela Mede se je rodila v Ljubljani. Sprva je obiskovala baletno šolo Zagorska v Zagrebu, nato pa  zagrebško Baletno šolo, katero je uspešno končala leta 2013.

Sodelovala je v predstavah Hrvaškega narodnega gledališča v Zagrebu, z Zagrebško plesno skupino v predstavi Romeo in Julija, leta 2013 na mednarodnem plesnem festivalu nadarjenih v Moskvi, z SNG Opera in balet Ljubljana pa je v sezoni 2013-2014 odplesala več različnih baletnih predstav.

Alena Medič

Članica Mladega slovenskega baleta v času trajanja projekta Karierne perspektive II – Mladi slovenski balet, od 1 junija 2014 do 31. decembra 2015.

Alena Medič se je izobraževala na Konservatoriju za glasbo in balet in maturirala v letniku prof. Maruše Vidmar. Sodelovala je na Tekmovanjih za mlade slovenske baletne plesalce, na katerih je prejela dve zlati nagradi. Nastopala je v številnih predstavah SNG Opera in balet v Ljubljani in Mariboru in neodvisnih plesnih in gledaliških projektih. Poleg baletne poti se je podala tudi v študij dramaturgije na AGRFT in pedagoško delo. Sedaj nastopa v baletnih predstavah SNG Opera in balet Ljubljana in Društva baletnih umetnikov Slovenije.

Petra Pibernik

Članica Mladega slovenskega baleta v času trajanja projekta Karierne perspektive II – Mladi slovenski balet, od 1 julija 2015 do 31. decembra 2015.

Petra Pibernik se je šolala na nižji baletni šoli pri prof. Darji Sebastian, leta 2009 pa maturirala na Srednji glasbeni in baletni šoli Ljubljana – danes Konservatorij za glasbo in balet Ljubljana pod vodstvom prof. Marinke Ribič. Baletno pot je nadaljevala v Baletni šoli Pirueta ter v Društvu baletnih umetnikov Slovenije (božična baletna pravljica za otroke, Vóznica g. Vlasta Dedoviča, Navihanka). Na baletno izpopolnjevanje je v sezoni 2012/2013 odšla v ZDA (Pacific Northwest Ballet – Seattle, Los Angeles, Smuin Ballet – San Francisco, Miami City Ballet – Miami ter Fort Lauderdale), kasneje pa je plesala v Baletni Akademiji Antona Bogova ter v plesni šoli Plesna Izba v Mariboru. Baletne tehnike po metodi Vaganove se je učila pri Margariti Isaevi v Ljubljani. Balet je poučevala v Ljubljani in Logatcu, kjer je prav tako nastopala v solo baletnih vlogah ter vlogah v paru. Diplomirala je na Pedagoški fakulteti Univerze v Ljubljani, smer specialna in rehabilitacijska pedagogika.

Anamaria Radanović

Članica od 13. oktobra 2015 do 10. novembra 2015.

Aleks Theo Šišernik

Član Mladega slovenskega baleta v času trajanja projekta Karierne perspektive II – Mladi slovenski balet, od 1 junija 2014 do 1. junija 2015.

Aleks Theo Šišernik se je v letih 2006-2009 šolal na Konservatoriju za glasbo in balet Maribor, v letih 2009-2014 pa na Visoki šoli za glasbo in gledališče v Munchenu – smer Balet.  

Sodeloval je v predstavah SNG Maribor (Hrestač, Navihanka, Don kihot, Carmen in Aida) ter v šolskih predstavah (Coppelia, Don kihot, Hrestač, Sen kresne noči, Paquita, Beneški karneval, Gusar ter Max in Moritz).

Udeležil se je tudi več tekmovanj, na katerih je leta 2009 dosegel 2. mesto in nagrado za najbolj obetavnega plesalca v 1. kategoriji na Tekmovanju mladih slovenskih baletnih plesalcev, leta 2011 pa je v Munchenu prejel enkratno štipendijo na nemškem tekmovanju mladih umetnikov (Deutscher bühnenverein landesverband Bayern).

Uroš Škaper

Član Mladega slovenskega baleta v času trajanja projekta Karierne perspektive II – Mladi slovenski balet, od 1 junija 2014 do 31. decembra 2015.

Od 1. januarja 2016 je Uroš Škaper član baleta HNK Split.

Uroš Škaper je končal baletno šolanje na Konservatoriju za glasbo in balet Maribor. Do zaposlitve v Mladem slovenskem baletu je sodeloval v več predstavah SNG Opere in baleta Ljubljana in SNG Maribor (Don Kihot, Hrestač, Coppelia, Trnjulčica, Giselle, Pepelka). Udeležil se je tudi poletnih seminarjev v Wolfseggu, v Avstriji in v Gradu, v Italiji. Na 8. tekmovanju mladih slovenskih baletnih plesalcev, leta 2007, je osvojil bronasto plaketo.

Kot član MSB je plesal: Balet za Lebiča, Valse, Zgodbe z Marsa in Venere, Don Kihot suite, Prevaljska legenda, Carmen, 4 zadnje pesmi, Rattatouille, Largo

Monika Zorko

Članica Mladega slovenskega baleta v času trajanja projekta Karierne perspektive II – Mladi slovenski balet, od 8. novembra 2014 do 31. decembra 2015.

Monika Zorko se je rodila v Celju, kjer je pri Ani Vovk Pezdir pričela svojo baletno pot. Po končani nižji baletni šoli je svoje šolanje nadaljevala v Ljubljani, na Konservatoriju za glasbo in balet. Šolanje je zaključila leta 2011. Med šolanjem na nižji baletni šoli in prav tako na srednji se je udeleževala tekmovanj. Med in po končanem šolanju je svoje znanje izpopolnjevala na različnih seminarjih po Sloveniji, Londonu in Italiji. Od leta 2013 je sodelovala tudi v predstavah SNG Opera in balet Ljubljana.

Mateja Železnik

Članica Mladega slovenskega baleta v času trajanja projekta Karierne perspektive II – Mladi slovenski balet, od 1 junija 2014 do 31. decembra 2015.

Mateja Železnik se je šolala na ljubljanski baletni šoli in Konservatorju za glasbo in balet Ljubljana, kjer je maturirala leta 2014. Sočasno je obiskovala plesne treninge skupine Kjara’s Dance Project. Sodelovala je v predstavah SNG Opera in balet Ljubljana (Don Kihot, Trnuljčica, Hrestač), s Kjara’s Dance Project (Crossroads, Compassion), z Nike Ambassador Dance Team (International Nike conventions) in drugimi. Udeležila se je tudi raznih delavnic: Klasični balet in Horton v New Yorku (2009), ImPuls Tanz na Dunaju (2012), Poletno šolo AltoJonioDance (2013) in ART of Ballet Summer Course (2013) .

UMETNIŠKA EKIPA

Mónika Barna

Mónika Barna je študirala balet na Madžarski plesni akademiji v Budimpešti, kjer je diplomirala leta 1992. Že leto pred zaključkom študija je postala redna članica Madžarskega državnega baleta. Neverjeten smisel za baletno pedagogiko je botroval odločitvi za vpis na študijsko smer “Učitelj in baletni mojster”, kjer je z odliko diplomirala leta 2001. Takoj za tem so ji ponudili mesto profesorice baleta na Madžarski plesni akademiji, eni najbolj eminentnih evropskih baletno izobraževalnih ustanov. Sprva je delovala kot pripravnica, potem kot asistentka, leta 2005 pa je prejela naziv redne profesorice. Od leta 2012 je vodja oddelka za klasični balet. Želja po dodatnem pedagoškem znanju je botrovala odločitvi za vpis na Univerzo za gledališče in film, kjer je leta 2007 diplomirala še iz smeri koreograf.

Mónika Barna danes svoje življenje v celoti posveča izobraževanju novih baletnih kadrov. Odlikujejo jo ne le visoka strokovna pedagoška usposobljenost ampak tudi izjemen človeški čut za mlade plesalce, zato ni čudno, da je leta 2015 v njenem razredu z odliko diplomiralo kar 20 mladih baletnih plesalk in plesalcev, kar po številu daleč presega vse pretekle generacije študentov baleta.   Za svoje požrtvovalno delo je leta 2014 prejela državno nagrado “Madžarski srebrni križ za zasluge”, leta 2015 pa še nagrado “György Lőrinc” za izjemne dosežke na področju baletne pedagogike.

John Bliekendaal

John Bliekendaal je z Mladim slovenskim baletom avgusta 2014 deloval kot pedagogo in koreograf. Zanj je postavil koreografijo z naslovom Romance na glasbo Henrija Vieuxtempsa.

Prof. John Bliekendaal je strokovnjak za tehniko in metodologijo klasičnega baleta, pas de deuxa in repertoarja po tradiciji inštituta A. V. Lunacharskega za gledališčno umetnost (GITIS) v Moskvi, svetovalec (Senior Advisor) na področju razvoja plesnih talentov na plesni šoli ArtEZ umetniške akademije v Arnhemu na Nizozemskem, mednarodni gostujoči profesor in predavatelj pedagogike klasičnobaletne tehnike, metodologije oz. didaktike, pas de deuxa in repertoarja, mednarodni gostujoči učitelj in predavatelj metodologije klasičnega baleta, pas de deuxa in repertoarja po vsej Evropi, koreograf, nekdanji umetniški vodja in vodja pedagoškega dela na mednarodnem baletnem seminarju v Wolfseggu pod pokroviteljstvom Mednarodnega plesnega komiteja Unescovega iTi v Avstriji. John Bliekendaal je študiral ples in baletno pedagogiko pri Jürgenu Otteju na plesni akademiji v Arnhemu, nato pa se je izpopolnjeval pri Hansu Brenni v Københavnu, Roselli Hightower v Cannesu in Soulamifu Messererju v Moskvi. Plesal je s flamskim kraljevim baletom in ansamblom „Ballet of the 20th Century“ Mauricea Béjarta v Bruslju ter številnimi ansambli v Nemčiji. Kot solist je gostoval z mnogimi baletnimi ansambli v Nemčiji, na primer v Berlinu, Münchnu, Wiesbadnu in Gelsenkirchnu. Nastopil je na številnih znanih mednarodnih baletnih gala večerih v Nemčiji in drugod po Evropi. Po karieri poklicnega plesalca je bil imenovan za umetniškega vodjo in koreografa baletnega ansambla v nemškem mestu Oberhausen, ki ga je vodil od leta 1980 do leta 1987. Od leta 1987 poučuje plesno pedagogiko klasične tehnike, pas de deuxa, repertoarja in metodologije po vzoru inštituta A. V. Lunacharskega (GITIS) na plesni šoli ArtEZ v Arnhemu. Med letoma 1993 in 2006 je imel več vodilnih položajev na različnih plesnih oddelkih akademije. Poleg položaja na plesni šoli ArtEZ na Nizozemskem redno gostuje kot pedagog na Folkwang Hochschule v Essen-Werdnu v Nemčiji in mnogih drugih evropskih profesionalnih plesnih šolah. Poleg tega je od leta 2006 umetniški vodja programa plesne pripravnice na šoli ArtEZ. Septembra 2010 je postal svetovalec za razvoj talentov na šoli ArtEZ umetniške akademije v Arnhemu. Kot ustanovitelj in predsednik sklada ARDT Foundation od leta 2003 podpira mlade plesalce. Prof. Karol Tóth, s katerim je sodeloval deset let, ga je le nekaj dni pred smrtjo izbral za svojega naslednika na položaju umetniškega vodje in vodje pedagoškega dela na mednarodnem baletnem seminarju v Wolfseggu pod pokroviteljstvom Mednarodnega plesnega komiteja Unescovega iTi v Avstriji. Koreografiral je več kot 100 del in plesnih kompozicij za profesionalne baletne ansamble in profesionalne baletne šole po vsej Evropi. Leta 2003 je ustanovil sklad ARDT Foundation, ki mu predsedoval vse do leta 2014. Leta 2006 je bil nominiran za nagrado „Burgemeester Drijberprijs“ mesta Arnhem, tri leta pozneje pa za posebno nagrado mesta Arnhem za dosežke na področju kulture, in sicer za svoje delo v vlogi ustanovitelja in predsednika sklada ARDT Foundation, ki vsako leto organizira dobrodelni plesni gala večer s svetovno priznanimi solisti in plesnimi ansambli z vsega sveta, kjer se zbirajo finančna sredstva, ki mladim nadarjenim plesalcem omogočijo poklicno plesno izobraževanje. John Bliekendaal je v zadnjem času, tudi zaradi svoje vloge svetovalca za razvoj plesnih talentov, zelo iskan strokovnjak za tehniko in metodologijo klasičnega baleta, pas de deuxa in repertoarja, zato kot pedagog, predavatelj in koreograf redno gostuje v Španiji, Avstriji, Nemčiji, Italiji, Sloveniji, na Madžarskem in še kje.

Antonio Chamizo Salcedo

Antonio Chamizo Salcedo je z Mladim slovenskim baletom deloval kot pedagog avgusta 2014.

Antonio Chamizo Salcedo je začel plesati v Casa de la Cultura v Fuengiroli v Málagi in šolanje nadaljeval na Estudio de Ballet Clásico de Badajoz. Nato se je izpopolnjeval v Centro Internacional de Danza de Madrid pod vodstvom Carmen Roche, kjer je delal tudi z učitelji, kot so Gonzalo Zaragoza, Rosa Ochoa in Lazaro Carreño. Šolanje je zaključil na konservatoriju za ples v Madridu, ki se zdaj imenuje Real Conservatorio Profesional de Danza Mariemma, in na britanski akademiji Royal Academy of Dancing. Med izobraževanjem je od leta 1995 kot profesionalni plesalec plesal s skupino DDT (De Danza Teatro), se leta 1998 pridružil skupini Joven Ballet Carmen Roche v Madridu in leta 2000 ansamblu Pfalztheater Kaiserslautern v Nemčiji. Leta 2001 je pričel s kariero solista; plesal je z nizozemskim ansamblom Introdans, od avgusta 2004 do julija 2006 pa z baletom nemške zvezne dežele Saarland. Odplesal je koreografije Renata Zanelle, Daniela Ezralowa, Davida Parsonsa, Jiříja Kyliána, Williama Forsythea in sodeloval s svetovno priznanimi koreografi, kot so Ton Wiggers, Robert Battle, Marguerite Donlon, Nils Christe, Karole Armitage, Christian Spuck, Patrick Delcroix in Hans van Manen. Ob koncu sezone 2005/06 se je osredotočil na pedagoško delo; med poučevanjem na plesnih konservatorijih „Mariemma“ in „Carmen Amaya“ se je posvetil tudi študiju klasičnobaletne pedagogike in podiplomskemu študiju uprizoritvenih umetnosti na Univerzi kralja Juana Carlosa v Madridu. Novembra 2011 je kot pedagog deloval na plesnem konservatoriju Conservatorio Superior de Danza de Madrid „María de Ávila“ v Madridu. Kot učitelj je že od samega začetka pedagoške kariere gostoval pri ansamblih, kot so Wayne McGregor Random Dance iz Londona, Hamada Sadamatsu iz Kobeja na Japonskem, Compañía Nacional de Danza iz Madrida pod vodstvom Joséja Carlosa Martíneza in Ballet Nacional SODRE iz Montevidea pod vodstvom Julia Bocce. Povabljen je na številne seminarje in konference; v letih 2011 in 2012 se je udeležil Endanze, intenzivnega poletnega tečaja v Valencii, leta 2013 pa seminarja za učitelje na Escuela Nacional de Danza v Montevideu v Urugvaju.

Vittorio Galloro

Vittorio Galloro je z Mladim slovenskim baletom avgusta 2014 deloval kot pedagog in koreograf. Zanj je skupaj z Arianne Lafita Gonzalves postavil pas de deux “Harlekinada”, Don Kihot suito in Beneški karneval.

Vittorio Galloro, rojen v Neaplju, je začel plesati pri desetih letih v Neaplju, leta 1997 pa je šolanje nadaljeval na kubanski narodni baletni šoli. Prejel je številne nagrade na tekmovanjih v Havani, Rimu in Budimpešti ter nastopil v več kot sto gledališčih po vsem svetu, od Kube, Mehike, Brazilije, Santo Dominga do Ulan Batorja v Mongoliji. Med drugim je plesal na gala večerih v Erfurtu, Benetkah, Rimu, Miamiju, Salernu, Torinu, Spoletu, Cremoni in Amsterdamu. Gostoval je na gala večerih v poklon Nurejevu v Budimpešti, Milanu in na festivalu Versiliana. Leta 2010 je na festivalu v Loanu prejel nagrado za življenjsko delo. Leta 2012 je kot prvak baleta Tenerife nastopil v Hrestaču in Trnuljčici, v Bukarešti, Bolgariji, Dubaju in Skopju je plesal Basila v Don Kihotu. Tako kot Arianne Lafita Gonzàlvez je vodil plesno delavnico v Levanteju v Italiji in plesal na gala večeru v Valencii. Za svojo kariero je avgusta na tekmovanju na Capriju prejel nagrado od Carle Fracci. Gostuje v uglednih evropskih operno-baletnih hišah, med drugim v Rimu, Bukarešti, Permu, Sofiji.

Viktor Isaičev

Viktor Isajčev se je rodil v mestu Piatiorsk na severnem Kavkazu v Rusiji. Baletno šolanje je končal v Moskvi.

Po končanem baletnem izobraževanju je bil najprej tri leta zaposlen v Državnem baletnem gledališču Ševčenko v Kievu, kjer je napredoval v solista. Kasneje je deloval tri leta kot baletni solist  v HNK v Zagrebu, zatem pa v prav tako kot solist v SNG Opera in balet Ljubljana. Danes je Viktor Isajčev baletni mojster ansambla.

Plesal je številne solistične vloge, med njimi v Giselle, Labodjem jezeru, Trnuljčici, Carmen, Ani Karenini in Romeu in Juliji.

Tijuana Križman Hudernik

Kljub temu da se je razmeroma pozno odločila za poklic baletne plesalke, je šolanje na Srednji baletni šoli v Mariboru v zelo kratkem času končala leta 2002. Nato je po uspešno opravljeni avdiciji leta 2004 z odliko končala še dveletno izpopolnjevanje na Akademiji gledališča La Scala v Milanu. Tistega leta se je vključila v baletni ansambel v Mariboru in nato leta 2008 napredovala v solistko. Že med šolanjem je v Mariboru sodelovala v gledališču pri baletnih predstavah Ples kadetov in Giselle, v Milanu je nastopila na prireditvi “Gala Nureyev” v teatru Arcimboldi in na gala večeru ob 190-letnici baletne Akademije.

Njen repertoar obsega naslednje vloge: Princesa Aurora (Trnuljčica), Sladkorna vila (Hrestač), Pas de trois (Labodje jezero), Pepelka (Pepelka), Gamzati, (Bajadera), Giselle (Giselle), Mali Princ (Mali Princ), Juliet (Radio & Juliet), Marie (Vojček). Nastopala je še v Quatro, Prêt-à-porter, Watching Others, Evropa danes, Grk Zorba, Arhitektura tišine, Gospodarji časa, Sladko Sweet, Carmen, Paquita, Navihanka (Lisa), Don Kihot, Stabat Mater, Nevarna razmerja (Cécile de Volanges) in v operah Lakmé, La traviata, Tosca, Moč usode, Nabucco in Madama Butterfly.

Svoje baletno znanje je uspešno predstavljala tudi na gostovanjih v Luksemburgu, Italiji, Avstriji, na Hrvaškem, Srbiji, Bosni, Singapurju, Združenih državah Amerike, Kanadi, Kolumbiji, Koreji, Rusiji, Braziliji ter na Japonskem, Portugalskem in Finskem. Poleg tega že več kot desetletja vodi Poletni plesni seminar v Piranu, na katerem poučuje klasični balet.

Arianne Lafita Gonzalves

Arianne Lafita Gonzalves je z Mladim slovenskim baletom avgusta 2014 delovala kot pedagoginja in koreografinja. Zanj je skupaj z Vittorijem Gallorom postavila pas de deux “Harlekinada”, Don Kihot suito in Beneški karneval.

Arianne Lafita Gonzàlvez, rojena leta 1985 na Kubi, je zaključila študij plesa in plesne pedagogike v Havani. Profesionalno kariero je začela leta 2003 pri kubanskem državnem baletu pod vodstvom Alicie Alonso, leta 2005 se je pridružila ansamblu Ballet de Cuba Laure Alonso kot primabalerina, leta 2009 pa je v Španiji sodelovala z ansamblom „Victor Ullate Comunidad de Madrid“. Med njen klasični repertoar s kubanskim baletom sodijo baleti Labodje jezero, Pepelka in Paquita, z Ballet de Cuba je med drugim plesala vLabodjem jezeru, Don Kihotu, Silfidah, Paquiti, Hrestaču, Beneškem karnevalu, Coppélii, Plamenih Pariza in Giselle. Gostuje na gala večerih po vsem svetu; leta 2011 je nastopila na prireditvi „Thanks Rudy“ v Milanu, posvečeni Rudolfu Nurejevu, in istega leta na festivalu v Loanu prejela nagrado za življenjsko delo. Leta 2012 je gostovala na Tenerifu, v Rimu, Ascoliju in Cremoni ter v Bukarešti gostovala kot Kitri v baletu Don Kihot. Letos je plesala v Don Kihotu v Bolgariji, Skopju in Dubaju, in gostovala na gala večerih v Amsterdamu in Bukarešti. Poleg tega je poleti vodila plesno delavnico v Levanteju v Italiji in plesala na gala večeru v Valencii. Za svojo kariero je avgusta na tekmovanju na Capriju prejela nagrado od Carle Fracci. Kot primabalerina gostuje v uglednih evropskih operno-baletnih hišah, med drugim v Rimu, Bukarešti, Permu, Sofiji. Od leta 2010 je članica Unescovega International Dance Council (CID).

Tomaž Rode

Tomaž Rode je vodja in umetniški vodja Mladega slovenskega baleta. Z njim je postavil Valse fresco, Pas de trois iz baleta Gusar, Carmen – balet v dveh dejanjih, Pas de deux Princese Florine in Plave ptice iz baleta Trnuljčica in Božično pravljico. 

Tomaž Rode je leta 1987 diplomiral na Srednji glasbeni in baletni šoli v Ljubljani. Kasneje se je izpopolnjeval še Konstatinu Sergejevu, Nataliji Dudinskaji in Inni Zubkovskaji. Po končanem šolanju je med leti 1988 do 1992 član baleta SNG Opera in balet Ljubljana, kjer pleše vidnejše vloge klasičnega in sodobnega baletnega repertoarja, med njimi Albrechta in Hilariona v Giselle, Povodnega moža v Povodnem možu, Dvoržakovo simfonijo Iz novega sveta v koreografiji Ida Andersona in druge. Poleti leta 1992 ga povabijo na gostovanje v Italijo, kjer kot Princ Siegfried v Labodjem jezeru in kot Franz v Coppeliji nastopi v Rimu, Napoliju, Anconi in Treviju. Leta 1992 ga umetniška pot ponese v Muenchen, kjer postane član baleta Državnega Bavarskega gledališča Gaertnerplatz, leta 1993 pa je promoviran v solista. V tem času pleše najpomembnejše vloge železnega klasičnega in sodobnega baletnega repertoarja. Leta 1993 se udeleži Tekmovanja mladih slovenskih baletnih plesalcev in osvoji Zlato plaketo in Grand prix ter mednarodnega baletnega tekmovanja v Moskvi. Leta 1997 se vrne v Ljubljano, kjer pleše nosilne vloge železnega baletnega repertoarja. Leta 1998 prejme Župančičevo nagrado za vlogi Romea v baletu Romeo in Julija (koreograf: Istvan Herzog) in za vlogo Franza v baletu Coppelia na Montmartru (koreograf: Youri Vamosh). Še istega leta postane umetniški vodja ljubljanskega baleta, ki ga vodi do leta 2000. Leta 2001 mu je ob svetovnem praznovanju 100 letnice rojstva koreografa Kurta Jossa v Jossovem baletu Zelena miza zaupan častni nastop v vlogi Smrti, ki velja za največji izziv med vsemi kreacijami vlog 20 stoletja. Od tedaj dalje tri leta deluje kot svobodni baletni umetnik in pleše v Muenchenu,  Krefeldu, Moenchengladbachu in v Zagrebu, kjer kasneje kot solist deluje do leta 2006, ko namerava zaključiti svojo aktivno baletno kariero. Leta 2007 ga v Slovenskem narodnem gledališču Opera in balet Ljubljana povabijo, da prevzame zahtevno vlogo Don Kihota v baletu Don Kihot, s katerim se po letu dni plesnega premora vrne na oder, sprva kot gost, od leta 2007 do 2009 pa kot stalni član. Od leta 2008 dalje deluje tudi na pedagoškem področju. Leta 2009 postane predsednik Društva baletnih umetnikov Slovenije, krovne organizacije in najvišjega strokovnega organa s področja profesionalne baletne umetnosti v Republiki Sloveniji, katerega vodi še danes. Gostoval je v Rusiji (Moskva, St Peterburg, Odessa), Ukrajini (Kiew), Belorusiji (Minsk), v Italiji, Franciji, Angliji, na Škotskem, v Nemčiji in drugje.

Claudia Sovre

Claudia sovre deluje z Mladim slovenskim baletom kot pedagoginja, avgusta 2014 pa je zanj postavila baletno predstavo ZGODBE Z MARSA IN VENERE na glasbo Christopha Wilibalda Glucka.

Claudia Sovre je baletno šolo končala v Ljubljani leta 1983, pri prof. Magdi Vrhovec z odličnim uspehom. Leta 1982 je končala Srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo, smer ”grafično oblikovanje” z odličnim uspehom, leta 1978 pa nižjo glasbeno šolo Franca Šturma, podružnica Šentvid, smer klavir (glavni predmet). V sezoni 1982/83 je v SNG Opera in balet Ljubljana dobila zaposlitev za določen čas, v naslednji sezoni pa je bila sprejeta za nedoločen čas. Tu je bila zaposlena tri sezone. Sodelovala je v vseh novih predstavah, vskočila v nekaj starih in dobila priložnost odplesati tudi nekaj solističnih vlog, med njimi tudi glavno vlogo v baletu Ples kadetov. V sezoni 1985/86 je dobila redno zaposlitev v baletnem ansamblu HNK v Zagrebu. Tam je ostala šest sezon, kot prva (najvišja) grupa baletnega zbora pa je odplesala kar nekaj solističnih vlog in pridobila dragocene izkušnje. V sezoni 1991/92 se je vrnila v SNG Opera in balet Ljubljana, kot plesalka v baletnem zboru, kjer je večkrat dobila priložnost pokazati se v  solističnih vlogah. Pri postavitvi Labodjega jezera 2001/02 (koreografija ga. Irina Lukašova) je prvič dobila priložnost sodelovati pri predstavi kot asistenka koreografa, istočasno pa se je začela ukvarjati tudi z baletno pedagogiko. Kot baletni pedagog je od leta 2013 učila v baletnem ansamblu SNG Opera in balet Ljubljana, v Plesni šoli Mojce Horvat, trenutno pa že četrto leto poučuje v Baletni šoli Pirueta, za katero je naredila več krajših koreografij. Delovala je tudi kot pomoč v tonski kabini in kot pomoč lučnem mojstru v SNG Opera in balet Ljubljana. Aprila 2013 je prevzela produkcijo baleta Coppelia, pri kateri je bila odgovorna za obnovitev scene, kostumov in ostalo organizacijo. Od junija 2014 je asistentka umetniške voditeljice baleta SNG Opera in balet Ljubljana, Sanje Neškovič Peršin. Trenutno poleg asistence umetniške vodje v SNG Opera in balet Ljubljana deluje kot asistentka koreografa v več predstavah, občasno vodi baletne treninge baletnemu ansamblu in skrbi za organizacijo v baletu. Pred leti se je pričela ukvarjati tudi s koreografijo. Leta 2009 je za APZ Tone Tomšič naredila koreografijo za pesem Izštevanka (Nana Forte), s katero so osvojili 1. mesto na prestižnem svetovnem tekmovanju pevskih zborov. Sodelovala je na koreografskem večeru DBUS 2013 s koreografijo Prišla bo pomlad na glasbo Eve Hren & Sladcore.  V juniju 2014 je osvojila 2. mesto na ”Prvem slovenskem tekmovanju koreografskih miniatur” v organizaciji DBUS v Piranu. Avgusta 2014 pa je za Mladi slovenski balet naredila svojo prvo polurno baletno predstavo ”Zgodbe z Marsa in Venere” na glasbo Glucka.

György Szakály

György Szakály, rektor Madžarske plesne akademije od julija 2011, je študiral na Madžarski plesni akademiji v Budimpešti, kjer je leta 1976 diplomiral.

Takoj po diplomi je prejel enoletno štipendijo za izpopolnjevanje na Baletni akademiji Agripile Vaganove v Sankt Peterburgu, tedanjem Leningradu.

Po vrnitvi iz Rusije, leta 1977, je postal član Madžarskega državnega baleta leta v Budimpešti.

Poleg gostovanj z Madžarskim državnim baletom, je bil v letih 1985-1988 stalni gost Dortmundske opere in baleta, med 1988 in 1991 pa prvi solist baleta v Bonnu.

V svoji bogati solistični karieri je odplesal vrsto najzahtevnejših vlog, med njimi Albrehta v Giselle, Princa v Labodjem jezeru in Hrestaču, Mercutia v Romeu in Juliji, Oberona v Kresu poletne noči, Oriona v Sylviji, Espado v Don Kihotu, Karenina v Anni Karenini, Spartaka v Spartaku, Zorbo v Zorbi, Mandarina v Čudežnem Mandarinu, Simone v Navihanki in druge. Pogosto je interpretiral tudi zahtevne vloge v baletih Georga Balanchina.

Že za časa aktivne plesne kariere je György Szakály pogosto deloval kot pedgog, baletni mojster in koreograf.

Leta 2003 se je vrnil na Madžarsko plesno akademijo, kjer je redni profesor, od leta 2011 pa tudi rektor te prestižne baletno-izobraževalne ustanove.

Za svoje pedagoško in plesno delo je prejel številne nagrade, med katere se uvrščajo nagrada za najboljšega plesalca v sezoni, ki jo podeljuje madžarsko Plesno društvo (1983), nagrada „Liszt”, ki jo podeljuje madžarsko Ministrstvo za kulturo (1984), nagrada „Zaslužni umetnik”, ki jo prav tako podeljuje madžarsko Ministrstvo za kulturo (1985), nagrada „Kossuth”, najvišjo madžarsko nagrado za umetniške stvaritve (1991),   nagrada „Izjemen umetnik” madžarskega ministrstva za kulturo (2000), nagrada „Poveljniški križ za zasluge Republike Madžarske (2004).

Evelyn Téri

Evelyn Téri se je rodila v Budimpešti.

Baletno šolo in baletno izobraževanje na visoki stopnji je opravila na Državnem baletnem inštitutu v Budimpešti, kjer je diplomirala z odliko. Takoj po končanem izobraževanju je postala članica baleta Državne opere v Budimpešti. Učila se je pri Hedvig Hidas and Olgi Lepesinskaji. Od leta 1965 se je izpopolnjevala pri Victorju Gsovskemu v Nemčiji, Mariki Bezobrazovi v Monte Carlu ter Ursuli Bormann v Kölnu. Kasneje je študirala baletno metodiko po metodi Agripile Vaganove, po kateri poučuje še danes.

1965 je Evelyn Téri zapustila Madžarsko in se kot solistka pridružila znamenitemu baletnemu ansamblu iz Stuttgarta, ki ga je tedaj vodil svetovo znani koreograf John Cranko. Kmalu za tem je prejela naslov “Izjemna umetnica”, ki ga podeljuje nemška zvezna država Baden-Wuerttemberg, hkrati pa ji je bilo častno dodeljeno nemško državljanstvo.

Plesala je še v Luebecku in Kiel, v Državni nemški operi v Hamburgu Hamburg ter Mannheimu. Kot gostja je odplesala številne predstave z Grand Ballet de France Classique in Južni Ameriki, z Baletom iz Monte Carla ter gostovala na Japonskem in v Belgiji.

Evelyn Téri  je plesala glavne vloge baletnega repertoarja, med njimi Giselle in Myrtho v Giselle, Odette in Odile v Labodjem jezeru, Kitri v Don Kihotu, Pepelko v Pepelki, Julijo v Romeo in Juliji ter številne druge. Za svoje delo je prejela številne pomembne nagrade, med katerimi naj omenimo diplomo Galine Ulanove, posebno nagrado za povezovanje med zahodom in vzhodom, ki jo podeljuje inštitut za plesno kulturo v Evropi, nagrado Avstrijskega plesnega sveta in druge.

Po aktivni baletni karieri se je posvetila baletni pedagogiki in postala ena najbolj eminentnih in iskanih pedagoginj v svetovnem merilu. Poučevala je na Glasbeni akademiji v Mannheimu, na Baletni akademiji japonskem Kyotu in drugje. Leta 2002 je Evelyn Téri prejela naziv pofesorice na znameniti Madžarski plesni akademiji iz Budimpešte, leta 2003 pa naziv profesionalne baletne profesorice Republike Avstrije. Postala je profesorica baleta Avstrijskega zveznega gledališča, kjer je še danes redni profesor in projektni vodja na Dunajski baletni akademiji.

Evelyn Téri je danes svetovno znana pedagoginja in poučuje praktično na vseh znanih baletno izobraževalnih inštitucijah po Evropi, Ameriki, Kitajski, Koreji in Japonski. V zadnjih letih ji je zaupano mesto pedagoginje in koreografinje Mladega baletnega ansambla Dunajske džavne opere.

Leta 2015 je z velikim uspehom koreografirala vse baletne vložke na znamenitem Opernem plesu, ki ga vsako leto prireja Dunajska državna opera. Njeno poslanstvo kot pedagoginja in baletna mojstrica odlikuje izjemen profesionalni in človeški smisel za vse plesalce, od najmlajših do vrst profesionalnih baletnih plesalcev.

Maruša Vidmar

Maruša Vidmar deluje z Mladim slovenskim baletom (MSB) kot pedagoginja in koreografinja. Za MSB je v sodelovanju s Tomažem Rodetom postavila ValseValse frescopas de trois iz baleta Gusar in Largo.

Maruša Vidmar, balerina in pedagoginja klasičnega baleta je zaključila študij baleta pod mentorstvom prof. Lydije Wisiakove in se pridružila ljubljanskemu baletnemu ansamblu.
V več kot dve desetletji dolgi plesni karieri je dosegala vrhunce v naslovnih in glavnih vlogah liričnega karakterja z interpretacijami, ki ostajajo ohranjena v srcih gledalcev.
Po njeni premieri naslovne vloge v Dolinovi Giselle, je profesorica Lidya Wisiakova navdušeno čestitko pospremila z besedami: »Končno imamo spet eno silphido«.
Nestorja slovenskega baleta, Pia in Pino Mlakar sta v Maruši začutila lahko gnetljivo umetniško snov, iz katere se je rodila žena v Suiti iz baleta Lok, za katero je v paru z Vojkom Vidmarjem leta 1971 prejela Župančičevo nagrado mesta Ljubljane.
Sedem let kasneje, se je rodila krhka in občutljiva Jela v baletu Vrag na vasi.
V galeriji njenih izvrstnih interpretacij neizbrisno ostajajo v spominu njen Beli labod v Labodjem jezeru, pa Julija v Romeu in Juliji, Marija v Bahčisarajski fontani, Margareta v Abraksasu, Grozdana v Opojnem poletju, Dekle v Obrežju plesalk itd. S svojo umetniško osebnostjo je zaznamovala predstave Suita v belem, Joan von Zarissa, Posvečenje pomladi, La Valse, Chopiniana, Notredamski zvonar in mnoge druge. Publiko je enostavno začarala s svojo občutljivo dušo.
Nekatere njene vloge so ohranjene tudi v Arhivu Televizije Slovenija.
Še v času aktivne prisotnosti na baletnem odru je začutila željo, da bi svoje dragocene umetniške izkušnje delila z baletnim podmladkom.
Vrsto let je poučevala na Srednji baletni šoli v Ljubljani in dosegala zavidljive uspehe. Njeni učenci so postali prepoznavni na letnih predstavitvah baletne šole, se na baletnih tekmovanjih uvrščali v najvišje kakovostne razrede in posegali po medaljah.
Več let zapored so njeni varovanci zastopali Slovenijo na bienalnih Evrovizijskih tekmovanjih mladih plesalcev.
S svojim izvrstnim poznavanjem baletne tehnike, repertoarja in baletnih stilov, ter s svojo neizčrpno ljubeznijo do baletne umetnosti in zaupenjem v mlada bitja, ki želijo doseči svojo muzo v neizmernosti baletnega sveta, je ustvarila odličen kader, ki danes polni vrste ljubljanskega baleta, nekateri med njimi pa že prenašajo svoje znanje naslednji generaciji.
Za svoje pedagoške uspehe je leta 2001 prejela Škrjančevo diplomo za izredne dosežke na področju baletne pedagogike.
Eden od njenih kolegov je te dni zapisal: »Maruša je na odru živela in ni bila samo odlična plesalka in pedagoginja, ampak čudovit človek s polno dobrote in pozitivne energije, vedno nasmejana in prisrčna. Je človek, ki mu lahko rečeš prijatelj z veliko začetnico, skratka umetnica, ki je vredna vsega spoštovanja. Ja, takšna je Maruša bila, in je še«.

Gaj Žmavc

Gaj Žmavc je študij plesa začel v Mariboru (SGBŠ), kasneje pa nadaljeval na Mednarodni akademiji za klasični balet v Kijevu, v Ukrajini. Leta 2006 se je pridružil baletnemu ansamblu SNG Maribor.
Kljub klasični izobrazbi in rednemu baletnemu repertoarju ga je kmalu opazil Edward Clug in ga kot plesalca povabil k sodelovanju v sodobnih projektih. V istem obdobju je Gaj Žmavc pokazal tudi željo po samostojnem ustvarjanju in se leta 2007 s koreografijo Skin uvrstil v finale koreografskih miniatur v Beogradu.
Sodelovanje v projektih Edwarda Cluga (Radio and Juliet, Arhitektura tišine, Prêt-à-porter, Watching Others, Hommage à Stravinsky) mu je omogočilo celosten umetniški in ustvarjalni razvoj in naposled še naslovno vlogo v projektu Vojček Staše Zurovca. Kot plesalec je gostoval na Hrvaškem, v Bosni in Hercegovini, Italiji, Južni Koreji, Kolumbiji, na Madžarskem, Portugalskem, v Srbiji, Singapurju, Rusiji, Ukrajini in ZDA, na prestižnih festivalih, kot so Festival Iberoamericano de Teatro de Bogotá, Jacob’s Pillow Dance Festival, The Stars of the White Nights v gledališču Mariinsky v St. Peterburgu v Rusiji. Kot mladi koreograf je od leta 2007 ustvaril več koreografskih miniatur, med drugim 11, Skin, Those and Dreams, Ich erinnere mich du warst hier in A Room for Raining.

AVDICIJA

Razpis

Društvo baletnih umetnikov Slovenije v sodelovanju z SNG Opera in balet Ljubljana in SNG Maribor razpisuje

AVDICIJO ZA MLADE BALETNE PLESALCE (do 35 let)

Društvo baletnih umetnikov Slovenije v sodelovanju z SNG Opera in balet Ljubljana in SNG Maribor vabi mlade profesionalne baletne plesalce do 35. leta starosti na avdicijo za sodelovanje v ansamblu Mladi slovenski balet. Z izbranimi kandidati bo sklenjeno redno delovno razmerje za polni delovni čas, za določen čas od 1.6.2014 do 31.12.2015 (za čas trajanja projektov). Poseben pogoj za prijavo je, da kandidat na dan sklenitve pogodbe ne presega starosti 35 let.

 

Delo bo vključevalo:

  • Seznanjanje z delom in uvajanje v delo profesionalnega baletnega ansambla v okviru SNG Opera in balet Ljubljana ali SNG Maribor – občasno delo v profesionalnih baletnih ansamblih,

  • Sodelovanje v 12 projektih iz naslova Mladi slovenski balet.

Avdicija bo potekala:

  • v četrtek, 29. maja 2014 ob 10.00 v SNG Maribor, Slovenska cesta 27, 2000 Maribor
  • v soboto, 31. maja 2014 ob 10.00 v SNG Opera in balet Ljubljana, Župančičeva 1, 1000 Ljubljana

Avdicija bo vključevala baletni trening in pogovor.

Prijave s kontaktnimi podatki, datumom rojstva, trenutnim statusom, stopnjo izobrazbe in kratkim življenjepisom pošljite na naslov [email protected], najkasneje do 28. maja 2014 do 10. ure.
Za dodatne informacije smo vam na voljo na e-naslovu [email protected] in telefonu 040 465 160.

Na avdiciji bo v redno delovno razmerje za določen čas od 1.6.2014 do 31.12.2015 sprejeto 8 (osem) baletnih plesalcev s končano srednjo baletno šolo. Predvidoma 4 (štirije) baletni plesalci bodo sprejeti za delovanje iz naslova Seznanjanje z delom in uvajanje v delo profesionalnega baletnega ansambla v SNG Opera in balet Ljubljana in predvidoma 4 (štirje) baletni plesalci za delovanje iz naslova Seznanjanje z delom in uvajanje v delo profesionalnega baletnega ansambla v SNG Maribor.

 

Društvo baletnih umetnikov Slovenije

SNG Opera in balet Ljubljana

SNG Maribor

 

Projekt poteka v okviru operacije Nove karierne perspektive II. Operacijo delno financira Evropska unija, in sicer iz Evropskega socialnega sklada. Operacija se izvaja v okviru Operativnega programa razvoja človeških virov, razvojne prioritete »Enakost možnosti in spodbujanje socialne vključenosti«, prednosten usmeritve »Dvig zaposljivosti ranljivih družbenih skupin na področju kulture in podpora njihovi socialni vključenosti«

Imenovanje avdicijske komisije

Društvo baletnih umetnikov Slovenije

Župančičeva 1

1000 Ljubljana

 

Datum: 27.5.2014

 

Zadeva: sklep o imenovanju avdicijske komisije – Mladi slovenski balet

 

Spoštovani!

 

V sodelovanju z SNG Opera in balet Ljubljana in SNG Maribor, imenujem v avdicijsko komisijo za sprejem baletnih plesalcev v Mladi slovenski balet naslednje člane:

 

  1. Tomaž Rode (DBUS)
  2. Sanja Nešković Peršin (SNG Opera in balet Ljubljana)
  3. Edward Clug (SNG Maribor)
  4. Maruša Vidmar (DBUS)
  5. Alenka Ribič (DBUS)

Avdicija bo skladno z razpisom, ki je priloga tega sklepa, potekala:

  • v četrtek, 29. maja 2014 ob 10. uri v SNG Maribor

  • v soboto, 31. maja 2014 ob 10. uri v SNG Opera in balet Ljubljana

     

Lep pozdrav,
Tomaž Rode, predsednik DBUS

 

Vročiti:

  • Sanja Nešković Peršin

  • Maruša Vidmar

  • Alenka Ribič

  • Edward Clug

  • Tomaž Rode

Zapisnik o opravljeni avdiciji

ZAPISNIK O AVDICIJI ZA SPREJEM BALETNIH PLESALCEV V BALETNI ANSAMBEL MLADI SLOVENSKI BALET

Avdicija za sprejem v baletni ansambel Mladi slovenski balet je potekala v Mariboru in Ljubljani. Izmed štirinajst prijavljenih kandidatov, ki so na avdiciji opravljali baletni trening – vaje pri drogu in sredina ter vaje na konicah prstov za dekleta in skoke za fante, je avdicijska komisija v sestavi:

  1. TomažRode

  2. Edward Clug

  3. Sanja Nešković Peršin

  4. Maruša Vidmar

  5. Alenka Ribič

sprejela sklep, da se v delovno razmerje v baletni ansambel Mladi slovenski balet sprejmejo naslednji kandidati, ki so pri opravljanju avdicije izkazali boljše kvalitete v tehničnem in umetniškem znanju ter za njih meni, da imajo kvalitete in sposobnosti za nadaljnji plesni razvoj na področju profesionalne baletne kariere:

  1. Alena Medič

  2. Mateja Železnik

  3. Metka Beguš

  4. Gabriela Mede

  5. Lara Flegar

  6. Nika Lipolt

  7. Filip Jurič

  8. AleksTheoŠišernik.

Avdicijska komisija je z vsakim od izbranih kandidatov opravila razgovor. Vsi izbrani kandidati, razen Nike Lipolt, ki je kot razlog zavrnitve navedla možnost nadaljnjega šolanja v tujini, so sprejeli delovno mesto v baletnem ansamblu Mladi slovenski balet.

Lara Flegar je avdicijsko komisijo obvestila, da se trenutno šola na Madžarski plesni akademiji, kjer baletno šolanje končuje s koncem meseca junija, zato naproša delodajalca in avdicijsko komisijo, da jo zaposli s 1.7.2014 in ne s 1.6.2014.

Filip Jurič je avdicijsko komisijo obvestil, da se trenutno še šola na Konservatoriju za glasbo in balet Maribor, kjer s koncem meseca junija 2014 končuje baletno šolanje in umetniško gimnazijo. Ker mora v mesecu juniju opraviti maturo iz baleta in umetniške gimnazije, delodajalca in avdicijsko komisijo zaprosi, da ga zaposli s 1.7.2014.

Stran 1 od 2

Avdicijska komisija obravnava obvestila in prošnje Nike Lipolt, Lare Flegar in Filipa Juriča ter sprejme naslednji

Končni sklep avdicijske komisije:

Z ozirom, da je število delovnih mest v Mladem slovenskem baletu osem, je avdicijska komisija sprejela sklep, da se namesto Nike Lipolt zaposli Uroš Škaper.

Z ozirom, da gre tako v primeru Lare Flegar kot v primeru Filipa Juriča za izredno kvalitetna, sposobna in talentirana slovenska baletna plesalca, ki sta pri opravljanju avdicije pokazala tudi kvalitete za poglobitev individualnega tehničnega in umetniškega razvoja, se obema baletnima plesalcema omogoči dokončanje baletnega šolanja ter se ju zaposli po uspešno opravljenih zaključnih izpitih oziroma maturi, in sicer s 1.7.2014.

V baletni ansambel Mladi slovenski balet se na podlagi opravljanja avdicije sprejmejo naslednji slovenski baletni plesalci:

  1. Alena Medič s 1.6.2014

  2. Mateja Železnik s 1.6.2014

  3. Metka Beguš s 1.6.2014

  4. Gabriela Mede s 1.6.2014

  5. Lara Flegar s 1.7.2014

  6. Filip Jurič s 1.7.2014

  7. AleksTheoŠišerniks1.6.2014

  8. Uroš Škaper s 1.6.2014.

Ljubljana, Maribor: 31.5.2014

Za avdicijsko komisijo
Tomaž Rode, predsednik DBUS

page2image3823570784 page2image3823571072

PROJEKTI MLADEGA SLOVENSKEGA BALETA

BALET ZA LEBIČA

v produkciji Mladi slovenski balet

sezona 2014

  • Koreografinja: Gabriela Mede
  • Glasba: Lojze Lebič – Štirje letni časi

Zasedba:

  • Gabriela Mede
  • Alena Medič
  • Mateja Železnik
  • Aleks Theo Šišernik
  • Uroš Škaper

Prvi projekt Mladega slovenskega baleta je bil posvečen letu slovenskega skladatelja Lojzeta Lebiča, koreografija pa je bila zaupana članici MSB, mladi Gabrieli Mede, ki je v preteklosti že opozorila nase s koreografskimi stvaritvami, delo pa postavila v okviru svojih delovnih obveznosti. Balet za Lebiča je po plati koreografskega jezika sodobnobaletna plesna stvaritev, na repertoar pa je bila uvrščena tudi z namenom povezovanja ter tesnega medsebojnega sodelovanja in spoštovanja zaposlenih plesalcev.

BENEŠKI KARNEVAL

v produkciji Mladi slovenski balet

sezona 2014

  • Koreografinja: po Mariusu Petipaju: Arianne Lafita Gonzalves in Vittorio Galloro
  • Glasba: Cesare Pugni

Zasedba:

  • Lara Flegar
  • Gabriela Mede
  • Alena Medič
  • Mateja Železnik
  • Filip Jurič
  • Aleks Theo Šišernik
  • Uroš Škaper
  • z udeleženci Mednarodnega poletnega baletnega seminarja DancS Piran 2014

Beneški karneval je klasičnobaletno delo, s katerim so na projektu zaposlene baletne plesalke in plesalci dobili vpogled v zahtevnejša klasičnobaletna dela, ki jih izvajajo tako solisti kot ansambel. Sinteza medsebojnega sodelovanja solistov in ansambla je v baletni umetnosti namreč izjemno pomembna, saj je razlika med izvajanjem samostojnih pas de deuxov, variacij, pas de troisov itd. in del, v katerih sodeluje številčen ansambel, očitna. Za to priložnost se je MSB povezal z udeleženci Mednarodnega poletnega baletnega seminarja DancS Piran, ki so skupaj ustvarili in javno izvedli divertissement iz baleta, v katerem se prepletajo štirje solistični pari, dekleta pa izvajajo vlogo baletnega zbora. Delo sta po originalni klasičnobaletni koreografiji mojstra Mariusa Petipaja priredila in postavila priznana mednarodna baletna umetnika, Kubanka Arianne Lafita Gonzalves in Italijan Vittorio Galloro, ki sta tudi sicer v času nastajanja projekta z baletnimi plesalkami in plesalci MSB vodila 14-dnevno strokovno usposabljanje iz interpretacije klasičnobaletnih del različnih interpretacijskih narav.

BOŽIČNA PRAVLJICA, balet v dveh dejanjih

v produkciji Mladi slovenski balet in Društvo baletnih umetnikov Slovenije

sezona 2015

premiera: 21. december 2015, Gledališka in concertina dvorana Lendava

  • Glasba: Peter Ilič Čajkovski
  • Koreografija: Tomaž RodeClaudia SovreAna Trojnar
  • Asistent predstaven za pas de deuxa Labodje jezero: Viktor Isaičev
1.DEJANJE 
KLARAAlena Medič (Monika Zorko)
FRICPia Lana Vilar (Eliana Donada*)
DROSSELMAYER – BALETNI UČITELJ / PRINC LUTKA / BALETNI PRINCYujin Muraishi** (Uroš Škaper)
OČEIvan Greguš**
MATIMateja Železnik (Patricija Crnković*)
BABICALara Flegar (Eliana Donada*)
DEDEKTomaž Čibej k.g.
STARŠIMonika Zorko, Petra Pibernik/Eliana Donada*, Patricija Crnkovič* / Sabina Pajmon*, Neža Rus* (Metka Beguš)
SLUŽABNICIEliana Donada*, Patricija Crnković* (Neža Rus)
OTROCIBaletni oddelek Glasbene šole Kamnik
PRIKAZNIBaletni oddelek Glasbene šole Kamnik
FRIC, VODJA PRIKAZNIIvan Greguš
BALETNE LUTKEMonika Zorko, Petra Pibernik, Lara Flegar, Mateja Železnik, Pia Lana Vilar, Elliana Donada*, Neža Rus*, Patricija Crnkovič* (Metka Beguš)
PAS DE DEUXAlena Medič, Yujin Muraishi* (Monika Zorko, Uroš Škaper)
2 SNEŽINKI – solo

Lara Flegar, Monika Zorko (Pia Lana Vilar, Mateja Železnik, Patricija Crnkovič* )

SNEŽINKEPia Lana Vilar, Elliana Donada*, Neža Rus*, Patricija Crnkovič*,  Mateja Železnik, Petra Pibernik,  (Lara Flegar, Monika Zorko, Alena Medič, Metka Beguš)
  
2. DEJANJE 

PAS DE DEUX BELI LABOD

Lara Flegar, Uroš Škaper, Anton Bogov*** (Kenta Yamamoto**)
PAS DE DEUX ČRNI LABODMateja Železnik, Yujin Muraishi** (Monika Zorko, Uroš Škaper)
PASTORALEMonika Zorko, Pia Lana Vilar, Lara Flegar, Patricija Crnkovič* (Metka Beguš, Elliana Donada, Neža Rus, Petra Pibernik, Alena Medič)
RUSKI PLESPetra Pibernik, Pia Lana Vilar, Mateja Železnik (Elliana Donada*, Neža Rus*, Patricija Crnkovič*)
PLES OTROKBaletni oddelek Glasbene šole Kamnik
KITAJSKI PLES, 2 DEKLETIMonika Zorko / Patricija Crnkovič*, Mateja Železnik / Pia Lana Vilar (Petra Pibernik, Eliana Donada*, Neža Rus*)
VALČEK – 2 DEKLETI SOLOLara Flegar / Patricija Crnković*, Mateja Železnik / Monika Zorko (Pia Lana Vilar / Neža Rus*)
VALČEKMonika Zorko, Petra Pibernik, Pia Lana Vilar, Elliana Donada*, Neža Rus*, Patricija Crnkovič* (Metka Beguš, Mateja Železnik, Lara Flegar)
PAS DE DEUXAlena Medič, Yujin Muraishi**, (Monika Zorko, Uroš Škaper)

Božična pravljica – Hrestač, baletni princ je zadnji projekt MSB, ki je nastal v koprodukciji z DBUS in baletnim oddelkom Glasbene šole Kamnik. V projektu so zaposleni plesalke in plesalci pokazali celovito znanje in izkušnje, ki so jih pridobili tekom projekta. Božična pravljica je klasični balet v dveh dejanjih in je priredba znane zgodbe o Hrestaču. Projekt je primeren za uprizarjanje v božično-novoletnem času.

Božični večer in popotovanje po čarobni deželi baleta je klasično baletna predstava v dveh dejanjih in je prirejena zgodba znanega Hrestača, v kateri le ta ne tre orehov ampak se iz lutke baletnega plesalca spremeni v pravega baletnega princa.

Vsebina:

Družina praznuje predbožični večer. Deklica Klara obiskuje baletno šolo in s svojo predstavo, ki jo je družini pripravila ob praznovanju predbožičnega večera, za balet navdušuje ostale otroke. Vsi so navdušeni, razen njenega brata Frica, ki ji ukrade in skrije njene baletne copatke. Klaro potolaži stric Droselmayer, tako da ji podari lutko Božičnega princa, s katerim lahko pleše v paru. Praznovanje večera se zaključi in vsi gredo na spanje. Klara sanja kako se baletne plesalke in plesalci borijo z mišmi, ki želijo preprečiti uprizoritev baletne predstave. Ko poglavar miši, ki je sam Fric baletno predstavo že skoraj onemogoči, se pojavi stric Droselmayer, ki Klari podari zlate baletne copate, s katerimi onemogoči mišjega poglavarja. Lutka Božičnega princa se v zahvalo spremeni v baletnega princa, ki Klaro in ostale otroke popelje v čarobno deželo baleta, kjer si otroci lahko ogledajo Belega in Črnega laboda, Kitajske in Ruske plesalke ter učence baletne šole. Na koncu Princ Klaro povabi, da za plesalke z njim zapleše veliki Pas de deux.

Bliža se jutro in Klarinih sanj je konec. Prebudi se v zasneženo božično jutro. Pod vtisom svojih sanj za vselej obljubi baletu zvestobo.

CARMEN, balet v dveh dejanjih

v produkciji Mladi slovenski balet in Društvo baletnih umetnikov Slovenije

sezona 2015

  • 24.06.2015 ob 19:00 Gledališka in koncertna dvorana Lendava
  • 25.06.2015 ob 22:00 Tartinijev trg Piran
  • 06.08.2015 ob 21:00 Tartinijev trg Piran
  • 13.08.2015 ob 22:00 Tartinijev trg Piran
  • 03.10.2015 ob 19:30 Kulturni dom Španski borci Ljubljana
  • 04.10.2015 ob 19:30 Kulturni dom Španski borci Ljubljana
  • 09.10.2015 ob 19:30 Dom kulture Velenje
  • 14.11.2015 ob 19:30 Kulturni dom Ljubljana-Šentvid
  • 08.12.2015 ob 19:30 Gledališče Toneta Čufarja Jesenice
  • 09.12.2015 ob 10:00 Kulturni dom Ljubljana-Šentvid
  • 10.12.2015 ob 19:00 Gledališče Park Murska Sobota

Balet s flamenkom v dveh dejanjih

Društvo baletnih umetnikov Slovenije & Flamenko – plesno kulturno društvo

Glasba: Georges Bizet

Koreografija: Tomaž Rode, 

Koreografija flamenko plesov: Cora Viento: Mihaela Wabra Kucler, Manca Dolenc, Urska Ivanuša in Simona Šturm / PDF Flamenko: Ana Pandur Predin

Asistentka koreografa: Claudia Sovre, Scena in kostumi: Claudia Sovre, Tomaž Rode

Zasedba vlog:

Carmen

Mateja Železnik 24.6.2015 /25.6.2015 / 06.08.2015 / 9.10.2015

Prisca Zeisel 13.8.2015

Alena Medič 3.10.2015 / 14.11.2015 / 9.12.2015

Barbara Potokar 4.10.2015 / 8.12.2015 / 10.12.2015

Michaela Lara Flegar
Don Jose

Uroš Škaper 24.6.2015 /25.6.2015 / 06.08.2015 / 13.8.2015 / 9.12.2015

Tomaž Golub 3.10.2015 / 14.11.2015

Kenta Yamamoto 4.10.2015 / 9.10.2015 / 8.12.2015 / 10.12.2015

Escamilio

Kenta Yamamoto 24.6.2015 /25.6.2015 / 3.10.2015

Tomaž Golub 06.08.2015 / 13.8.2015 / 9.10.2015

Yuki Seki 4.10.2015 / 14.11.2015 / 8.12.2015 / 10.12.2015

Yuyin Muraishi / 9.12.2015

Mercedes

Alena Medič 24.6.2015 /25.6.2015 / 06.08.2015 / 13.8.2015 / 4.10.2015 / 9.10.2015

Mateja Železnik 3.10.2015 / 14.11.2015 / 8.12.2015 / 9.12.2015 / 10.12.2015

Frasquita

Metka Beguš 24.6.2015 /25.6.2015 / 06.08.2015 / 13.8.2015 / 3.10.2015 / 4.10.2015 / 9.10.2015

Neža Rus 14.11.2015 / 8.12.2015 / 9.12.2015 / 10.12.2015

Zuniga

Ivan Greguš 24.6.2015 /25.6.2015 / 06.08.2015 / 9.12.2015

Balasz Loscslei 13.8.2015

Uroš Škaper 3.10.2015 / 4.10.2015 / 9.10.2015 / 14.11.2015 / 8.12.2015 / 10.12.2015

Adoria, ciganka

Mihaela Wabra Kucler 24.6.2015 /25.6.2015 / 06.08.2015 / 13.8.2015 / 3.10.2015 / 4.10.2015

Ana Pandur 9.10.2015 / 14.11.2015 / 8.12.2015 / 9.12.2015 / 10.12.2015

Manuela Monika Zorko
Krčmarica Monika Zorko
Prijateljici Carmen 

Sabina Pojmon, Monika Zorko 24.6.2015 /25.6.2015 / 06.08.2015 / 13.8.2015 / 3.10.2015 / 4.10.2015 / 9.10.2015

Elena Gaber, Nina Slabe 14.11.2015 / 8.12.2015 / 9.12.2015 / 10.12.2015 / 10.2.2016

Dva vojaka 

Tomaž Pačnik, N.N. 24.6.2015 / 06.08.2015 / 13.8.2015 / 3.10.2015 / 4.10.2015 

Jošt Martinčič, Nal Zgonc 10.2.2016/ 9.10.2015 / 14.11.2015 / 8.12.2015 / 9.12.2015 / 10.12.2015

Ciganke

24.6.2015 /25.6.2015 / 06.08.2015 / 13.8.2015 / 3.10.2015 / 4.10.2015 CoraViento: Manca Dolenc, Urška Ivanuša, Mihaela Wabra Kucler, Simona Šturm, Nataša Ravnik, Tomaž Pačnik, Tinkara Babič, Tanja Sabol in Maša Kolšek 


9.10.2015 / 14.11.2015 / 8.12.2015 / 9.12.2015 / 10.12.2015 / 10.2.2016 PDG Flamenco: Judita Corn, Eva Prodan Jasna Premelč, Irena Bernat. Mojca Štefanič  

Ljudstvo

24.6.2015 /25.6.2015 / 06.08.2015 / 13.8.2015 / 3.10.2015 / 4.10.2015 CoraViento: Manca Dolenc, Urška Ivanuša, Mihaela Wabra Kucler, Simona Šturm, Nataša Ravnik, Tomaž Pačnik, Tinkara Babič, Tanja Sabol in Maša Kolšek 

9.10.2015 / 14.11.2015 / 8.12.2015 / 9.12.2015 / 10.12.2015 / 10.2.2016 PDG Flamenko: Jasna Mulej, Aleksandra Radetić, Barbara Pirih, Maryia Kavaliova, Nina Slabe, Jošt Martinčič, Nal Zgonc

Carmen sodi med najbolj poznane in priljubljene španske zgodbe. Balet v koreografiji Tomaža Rodeta se za osnovo oprijema vsebine znane opere. Je klasično baletna inačica s številnimi atraktivnimi dueti, variacijami, pantomimami ter vložki pravega španskega Flamenca na znamenito glasbo Georgesa Bizeta, ki je leta 1875 napisal opero po noveli Prosperja Merimeeja. Uspeh opere je bil na njeni premieri velik, vendar pa so občinstvo kmalu za tem vznemirile nove slogovne prvine v delu in kritiki so opero raztrgali. Meriméjevi zgodbi so očitali, da je prostaška, glasbo pa so ožigosali, češ da je »Wagnerjanska« in »disonantna«. Tri mesece kasneje je Bizet umrl v veri, da je Carmen neuspešno delo. Kmalu pa so opero začeli hvaliti vsi, med drugim tudi znameniti komponisti kot Čajkovski, Brahms in Wagner.

Bizetova mojstrovina je z enkratno skladnostjo oživila literarno predlogo in lik usodne ženske povzdignila v mit. Glasbena platforma in človeška zgodba, ki se v operi, ki je še danes izjemno priljubljena, medsebojno prepletata oziroma dopolnjujeta, sta tako sugestivni, da so jo neštetokrat prirejali, ekranizirali, filmali in uprizarjali. Bizet, ki je bil eden najspretnejših mojstrov orkestracije svojega časa, je najbolj učinkovite trenutke opere priredil za simfonični orkester v dveh suitah, ki danes v največ primerih služita kot glasbena podlaga številnim baletnim in plesnim različicam. A to še zdaleč ni edina priredba. Slovita viloinista Pablo de Sarasate in Franz Waxman sta njene melodije predelala v virtuozni suiti za violino in orkester, med najbolj znane predelave pa sodi tudi baletna suita Carmen Rodiona Ščedrina, ki jo je posvetil svoji ženi, nedavno preminuli slavni balerini Maji Pliseckaji.Bizetova glasba je je tako spodbudila številne obdelave predvsem zato, ker je Bizet ustvaril vrsto izjemno prepoznavnih pa vendar nikakor ne trivialnih melodij, v katerih čutimo nepomirljiva nasprotja: boj za prevlado med moškim in neodvisno, neukrotljivo žensko naravo, nasprotje med civilizacijo in divjim svetom Ciganov in tihotapcev, ki mu pripada Carmen, notranji boj Don Joséja, nasprotje med vodenim, kolektivnim svetom tobačne tovarne in svobodnim življenjem junakinje, nasprotje med hladnim celinskim svetom, ki mu pripadamo in utripajočim Mediteranom, ki poje v Bizetovi glasbi.

Carmen se v baletni inačici že leta poslužuje veliko število baletnih in plesnih koreografov, saj glasba odpira brezmejne možnosti za plesno inspiracijo. Zgodba o Carmen s svojo dramsko zasnovo plesalcem nudi velik izziv v oblikovanju interpretacij posameznih vlog. 

Carmen Tomaža Rodeta, ki jo je kreiral za Mladi slovenski balet v sodelovanju z Društvoma baletnih umetnikov Slovenije in Flamenko plesno skupino CoraViento, nosi namen, da mladim plesalcem nudi ne le upodabljanje znane zgodbe na znano glasbo, temveč predvsem individualne možnosti posamičnih interpretacij zahtevnih vlog. Po njegovih besedah so plesalci v letu delovanja pod skrbnimi očesi priznanih baletnih mojstrov in koreografov, med njimi Maruše Vidmar, Arianne Lafita Gonzalves, Vittoria Gallora in drugih umetniško dozoreli, tehnično pa nadgradili svoje baletno znanje do mere, ki jim omogoča upodabljanje zgodbo, ki sicer predstavlja svojevrsten, za umetnika ne lahek izziv. Rode se je odločil za klasično baletno postavitev. Da bi predstavo zaznamoval španski temperament, v njej sodelujejo izvrstni plesalci španskega Flamenca. 

VSEBINA
Prva slika

Don José joče nad truplom umirajoče Carmen. V mislih se mu odvija razplet zgodbe, ki je pripeljal do tragičnega konca.  

V odmoru delavke na trgu pred tovarno cigaret v Sevilli plešejo Flamenko. Pride Carmen, ki vidi vojaka, ki straži na trgu. To je Don José. Carmen in Manuela že leta tekmujeta, kateri od njiju bo uspelo osvojiti srce marsikaterega moškega. Don Joséja obišče njegova zaročenka, priljubna Michaela, ki mu prinese materino pismo. Še preden ga Don José uspe prebrati, se med Carmen in Manuelo nenadoma, čeprav sprva le v igri za Joséja, razvije spopad, v katerem Carmen hudo rani Manuelo. Oficir Zuniga ukaže Joséju, naj Carmen aretira in pospremi v zapor, vendar ta s svojo segidiljo kaj hitro zapelje Joséja in ga napelje na to, da jo izpusti. Zuniga Joséja poniža, saj je Carmen omogočil, da je ušla.

Druga slika

Večer v krčmi Lillas Pastia.

Carmen, njeni prijateljici Frasquita in Mercedes ter drugi gosti plešejo. Carmen čaka Joséja, ki ji je ogrel srce kot še noben moški do sedaj. Ta naposled prispe. V gostilno stopi sloviti bikoborec Escamillo. Družba ga glasno pozdravi. Escamillo čare preizkuša na poželjivi Carmen, ki ji dvorjenje godi.  Ko Escamillo odite Don Joséja zajame val ljubosumja, a tega ne pokaže. Ko s Carmen ostaneta sama, ga ta zapelje v ljubezenskem duetu, ki ga prekinejo trobente, ki kličejo vojake v vojašnico. José bi moral oditi, a je Carmen razjarjena, ker jo hoče pustiti samo in ubogati vojaški ukaz. José ji zagotavlja, da ji je resnično vdan. Preseneti ju Zuniga, ki je prišel dvoriti Carmen. Med Joséjem in Zunigo se vname spor in José ubije Zunigo. Zdaj nima več izbire, zdaj mora zbežati s Carmen.

Tretja slika

Soteska v planinah.

Tihotapci sedijo ob ognju. Med njimi je tudi José, za katerega je Carmen dojela, da ji ni kos. Da bi se rešila ljubezni do njega želi zdaj osvojiti srce Escamilla. Carmen prerokujejo usodo iz kart, ki ji napovejo smrt. Tihotapci medtem načrtujejo nove podvige. V bližini se je znašla Micaëla, ki išče Joséja. K tihotapski družbi pride tudi Escamillo. Med njim in Josejem se razvname spopad, ki ga Carmen prekrine in od Don Joseja zahteva, da takoj odide. Escamillo povabi Carmen in vse ostale na bikoborbo.

Četrta slika

Trg pred areno v Sevilli.

Množica prihaja na bikoborbo in pozdravlja Escamilla in Carmen, ki v duetu poveličujeta slavo in ljubezen. Frasquita in Mercedes opozorita Carmen, da je v množici skrit besni José. Ves obupan, jo José ustavi, preden vstopi v areno, in še zadnjič, skoraj blazen od ljubosumja, terja od nje ljubezeb in zvestobo. Carmen želi v areno k Ecsamillu, zato ji José zarine nož v srce. Carmen izdihne v naročju Josejevem, ki ga je ves čas ljubila, ko iz arene zadoni hrušč ob Escamillovi zmagi.

KOREOPLES - spodbujanje ustvarjalnih energij

v produkciji Mladi slovenski balet

sezona 2014 / 2015

MIND

  • Glasba: Davor Herceg
  • Koreografija in ples: Gabriela Mede, Uroš Škaper

GRAND DUO

  • Glasba: Aldo Kumar
  • Koreografija in ples: Filip Jurič, Aleks Theo Šišernik

OB SVOJEM ČASU

  • Glasba: Milko Lazar
  • Koreografija in ples: Metka Beguš, Lara Flegar, Alena Medič, Mateja Železnik / Monika Zorko

Koreoples je bil na repertoar MSB uvrščen z namenom spodbujanja koreografskih ustvarjalnosti zaposlenih, ki so posamezna dela sami koreografsko oblikovali in jih tudi izvajali. Nekateri so pri tem pokazali pravo nadarjenost in celovitost koreografskega pristopa, upoštevajoč dramaturgijo, koreografski jezik in smiselnost dela – in prav to je bil namen Koreoplesa. Vsekakor so zaposleni dobili možnost lastne koreografske preizkušnje, ki je lahko posameznim plesalkam in plesalcem odpirala nove možnosti in jim pozneje pomagala pri razmisleku o nadaljnji umetniški poti na področju profesionalne baletne kariere. Edini pogoj, ki so ga zaposleni morali upoštevati, je bil izbor glasbe s široke palete del slovenskih skladateljev, vsi drugi segmenti, ki jih je treba upoštevati pri nastanku novih baletnih in plesnih del – od stila do številčnosti vključenih – pa so bili zaupani plesalkam in plesalcem. 

LARGO

v produkciji Mladi slovenski balet

sezona 2014 / 2015

  • Koreografinja: Vlasto Dedovič
  • Glasba: Georg Frederich Haendel
  • Asistent predstave: Maruša Vidmar

Zasedba:

  • Lara Flegar, Uroš Škaper, Yuyin Muraishi k.g.

Seznanjanje mladih baletnih plesalk in plesalcem s koreografsko zapuščino slovenskih koreografov preteklih generacij je neobhodno in nujno za njihovo poznavanje. Largo enega največjih slovenskih koreografov, žal preminulega umetnika Vlasta Dedoviča, sodi med najlepše domače baletne stvaritve. Koreografija od izvajalcev zahteva popolno poznavanje Dedovičevega stila, močno senzibilno interpretacijo in zahtevno prelivanje korakov, kot da bi bila celotna koreografija en sam baletni korak.

LET'S HAVE A JOKE!

v produkciji Mladi slovenski balet

sezona 2015

  • Koreografinja: Evelyn Téri
  • Glasba: Joseph Haydn 
  • Asistent predstave: Claudia Sovre

Zasedba:

  • Metka Beguš, Lara Flegar, Alena Medič, Petra Pibernik, Monika Zorko, Mateja Železnik, Tomaž Golub, Uroš Škaper

Balet z naslovom Let’s have a joke! je koreografirala Evelyn Téri, mednarodno uveljavljena baletna umetnica, ki je med drugim leta 2015 pripravila koreografijo tudi za znameniti Operni ples v Dunajski državni operi. Za celotni ansambel Mladega slovenskega baleta je postavila zanimivo in hudomušno koreografijo, ki jo odlikuje za plesalke in plesalce povsem nov, pa hkrati svojevrsten in prepoznaven koreografski jezik. Pri delu s prof. Téri so plesalci MSB »pogledali« v nove strokovne in profesionalne razsežnosti, ki jih je podajala strokovnjakinja, v mednarodnem polju baletne umetnosti še posebej poznana kot mojstrica dela z mladimi baletnimi plesalkami in plesalci. Med drugim je kontinuirano delala tudi z mladim ansamblom Dunajskega državnega baleta.

MUNECOS (Lutki)

v produkciji Mladi slovenski balet

sezona 2015

  • Koreografinja: Alberto Méndez
  • Glasba: Rembert Egües
  • Asistenta predstave:Mónika Barna in György Szakály

Zasedba:

  • Alena Medič in Tomaž Golub

Munecos ali Lutki je pas de deux kot predstava sama zase. Pri nas delo še nikoli prej ni bilo izvedeno, kot vodilo za njegovo uvrstitev na repertoar MSB pa je bila visoka stopnja zahtevnosti izvedbe in njegova interpretacija, ki občasno poseže po pravih akrobatskih likih. Z Munecos so plesalci MSB pridobili še nova znanja v izvajanju odrskih »vragolij«, ki pa same po sebi za interpreta še zdaleč niso nič drugega kot popolna koncentracija v izvedbi, ki zahteva izkušenega plesalca. Ob začetku projekta »Karierne perspektive II – Mladi slovenski balet« bi bila izvedba tako zahtevnega dela povsem nemogoča, njegova poznejša uvrstitev na repertoar MSB pa samo dokazuje izredne dosežke posameznih baletnih plesalk in plesalcev, zaposlenih na projektu. V okviru Mednarodnega poletnega baletnega seminarja DancS Piran 2015 so plesalci MSB v okviru dodatnega strokovnega usposabljanja sodelovali na klasičnobaletnih delavnicah Monike Barne in Györgya Szakályja, kjer so se naučili izvajati pas de deux Munecos.

PREVALJSKA LEGENDA

v produkciji Mladi slovenski balet

balet v dveh dejanjih po literarni osnovi Franca Sušnika

sezona 2014 / 2015

  • Koreografinja: Claudia Sovre
  • Glasba: Alojz Lebič 
  • Dramaturgija: Silva Sešel

Zasedba:

  • ŽUPNIKMateja Železnik
  • JEZUSUroš Škaper
  • HUDIČAleks Theo Šišernik / Yujin Muraishi k.g.
  • MARIJAAlena Medič
  • NORA ŽENSKAGabriela Mede
  • KUHARICALara Flegar
  • JANEZ S POLJANEMetka Beguš
  • SVETNIKI / DUHOVNIKIMateja Železnik, Alena Medič, Gabriela Mede, Lara Flegar, Monika Zorko, Aleks Theo Šišernik
  • HUDIČKI – Alena Medič, Gabriela Mede, Lara Flegar, Metka Beguš, Monika Zorko
  • LJUDSTVO Prevaljski zbor Mohorjan

Pobudo za projekt Prevaljska legenda je dalo Kulturno društvo Mohorjan iz Prevalj, ki je želelo z njo obeležiti leto velikana slovenske glasbe, Lojzeta Lebiča, in prenesti znano prevaljsko zgodbo pisca Antona Sušnika v koreografski jezik. Tako je nastalo prvo celovečerno odrsko delo Mladega slovenskega baleta, v katerem so sodelovali plesalci in Akademski pevski zbor Mohorjan. Prevaljska legenda je tako leta 2014 po večletnih neuspešnih poskusih postavitve končno zaživela na odru. Prepletanje številnih vlog karakterno močno različnih likov od baletnih plesalk in plesalcev ni zahtevalo zgolj korektne izvedbe plesnega dela koreografije, temveč tudi zahtevno in natančno izdelano umetniško interpretacijo, ki je zagotovo predstavljala nov mejnik v njihovem strokovnem razvoju. Koreografijo je oblikovala Claudia Sovre, s katero so na projektu zaposleni baletne plesalke in plesalci v preteklosti že imeli medsebojne delovne izkušnje. Koreografski jezik v Prevaljski legendi je neoklasične narave, s katerim je koreografinji ob prepletanju plesalcev s pevskim zborom uspelo ustvariti močno dramsko zgodbo, ki je na premieri doživela pravi triumf.

PASTIR, mladinska opera z baletom

v produkciji Mladi slovenski balet v sodelovanju z SNG Opera in balet Ljubljana

sezona 2014 / 2015

  • Dirigent: Igor Švara
  • Režiser, kostumograf, scenograf: ROCC
  • Koreografinja: Tanja Pavlič
  • Asistentki koreografinje: Claudia Sovre, Monika M. Dedović

Zasedba:

  • Metka Beguš, Gabriela Mede, Lara Flegar, Mateja Železnik, Alena Medič, Uroš Škaper, Aleks Theo Šišernik

Pastir je operno-baletna predstava tekočega repertoarja SNG Opera in balet Ljubljana, v kateri nastopajo operni pevci in baletni plesalci. Glede na to, da so plesalci MSB zasedli prav vse baletne like v enourni predstavi, ki so povrhu še solistične narave, jo lahko štejemo kot še en projekt v okviru projekta »Karierne perspektive II – Mladi slovenski balet«. Odločitvi za sodelovanje v projektu je botrovalo dejstvo, da mladim baletnim plesalcem preizkušnja v upodabljanju vlog komične narave in nastopanje pred mladim občinstvom pomeni pridobitev dodatnih izkušenj na njihovi razvojni poti, poleg tega pa jim je bila dana redka priložnost, da so se lahko predstavili v solističnih vlogah v okviru javnega zavoda SNG Opera in balet Ljubljana.

Eden pomembnejših slovenskih skladateljev se je naslonil na tolminsko ljudsko pravljico Svinjski pastir postane španski kralj. Mladinska opera v šestih slikah za operne pevce, komorni orkester in baletne plesalce je skupna produkcija SNG Opera in balet Ljubljana, Akademije za glasbo v Ljubljani ter Konservatorija za glasbo in balet Ljubljana. Mladinskih oper je v glasbeni literaturi zelo malo, zato je Peter Šavli rad sprejel pobudo Opere SNG, da jo napiše.

Pot iznajdljivega pastirja do prestola
Predstava pripoveduje o pastirju, ki mu nekega dne pobegnejo živali in ker se ne želi spoprijeti s težavami, se odloči, da gre iskat svoje sanje. Razmišlja namreč o tem, kako bi bilo, če bi postal španski kralj. Po številnih zapletih vendarle dospe v Španijo, kjer izve, da deželo oblega tuja vojska. Pogumen in prebrisani pastir ponudi kralju pomoč, v zameno pa zahteva roko najmlajše kraljične in pol kraljestva. Sledijo številne pripetije, po katerih vse to tudi dobi.

A zakon s kraljično ne bo tako preprost, kot se je zdelo, saj prihaja ta iz drugačnega sveta kot pastir. Kraljična ne prenese revščine na pastirjevem domu, zato mu pokrade čarobne predmete in jo popiha nazaj v Španijo. Obupanemu pastirju pomaga čarovnica, ki ga najprej spremeni v dekle, prodajalko čudežno dobrih hrušk. Ko kraljična hruško poje, ji na glavi zrastejo rogovi, pastirja pa spremeni čarovnica v zdravilca. Kralj ga prosi za pomoč, a rogovi na kraljičnini glavi le še bolj zrastejo, saj se mu kraljična ni iskreno izpovedala.
Gre za zgodbo, ki je v etičnem smislu zelo resnična, saj govori o bogastvu, moči, iznajdljivosti, ljubezni in maščevanju. Predstavo je na oder postavil režiser Rocc, ki je tudi scenograf in kostumograf. Dirigent je Igor Švara, koreografinja Tanja Pavlič, dramaturginja pa Tatjana Ažman.

RATATOUILLE, balet za otroke

v produkciji Mladi slovenski balet

sezona 2015

  • Koreografija: Tijuana Križman Hudernik
  • Glasba: Giacchino Rossini
  • Asistentka predstave: Claudia Sovre

Zasedba:

  • Podgana Remy: Alena Medič
  • Linguini: Uroš Škaper
  • Zlobni šef: Tomaž Golub
  • Colette: Metka Beguš
  • Kritik Anton Ego: Mateja Železnik
  • Natakarica: Monika Zorko
  • Pariški dami: Lara Flegar in Petra Pibernik

Predstave:

  • 16. december 2015: Ljubljana-Šentvid, Ljudski dom (Karierne perspektive II)
  • 12. december 2015: Velenje, Dom kulture (Karierne perspektive II)
  • 22. november 2015: Jesenice, Gledališče Toneta Čufarja (Karierne perspektive II)
  • 7. oktober 2015: Ljubljana-Šentvid, Ljudski dom (Karierne perspektive II)
  • 6. oktober 2015: Lendava, Gledališka in koncertna dvorana (Karierne perspektive II)

Podgana Remy je velik gurman, zato že od nekdaj sanja, da bi postal svetovno priznan kuhar. Splet okoliščin ga nekega dne zares pripelje do prestižne restavracije v Parizu, kjer spozna mladeniča Linguinija. Ta je zadolžen le za pomivanje posode, a s pomočjo Remyjevih kulinaričnih mojstrovin kmalu postane mojster kuhanja, kar pa gre v nos zlobnemu šefu. Dodatno težavo predstavlja tudi vzvišeni kuharski kritik Anton.

Ratatouille je zgodba o nepričakovanem prijateljstvu, pogumu, drznosti, iznajdljivosti in veri vase. Je zgodba o tem, da mora vsak najti svojo pot, ne glede na to, kaj mu pridigajo drugi. Zgodba o tem, da moraš vedno in povsod ostati zvest samemu sebi. Z uvrstitvijo baleta Ratatouille na repertoar projektov je MSB v paleto dokaj resnega klasičnobaletnega, neoklasičnega in sodobnega spektra predstav dodal še baletno predstavo, namenjeno mlajši generaciji otrok. Z njo je širil prepoznavnost baletne umetnosti, da bi z njo pravočasno seznanil najmlajše. Plesanje predstav za otroke se v marsičem razlikuje od plesanja resnih predstav za odrasle. Otroke je mnogo teže pritegniti h koncentriranemu spremljanju izvedbe in jih do konca držati v napetosti. Zato je dal Ratatouille plesalkam in plesalcem nove razsežnosti v oblikah umetniške interpretacije, s katero so zadovoljili pričakovanja številnih otrok po vsej Sloveniji.

Koreografija baleta za otroke, Ratatouille, je bila zaupana mladi slovenski baletni umetnici, Tijuani Križman Hudernik, ki je v preteklosti s svojimi koreografijami dokazala nadarjenost predvsem pri ustvarjanju za najmlajše. Ratatouille z Mladim slovenskim baletom je tako postal še en viden dosežek v njeni koreografski karieri.

ŠTIRI ZADNJE PESMI

v produkciji Mladi slovenski balet

sezona 2015

  • Koreografija: Gaj Žmavc
  • Glasba: Richard Strauss

Zasedba:

  • Metka Beguš, Lara Flegar, Gabriela Mede, Alena Medič, Petra Pibernik, Monika Zorko, Mateja Železnik, Tomaž Golub, Aleks Theo Šišernik in Uroš Škaper

Štiri zadnje pesmi so bile uvrščene na repertoar MSB v čast proslavitve leta skladatelja Richarda Straussa. Izvedba je pomenila prvi projekt MSB, pri katerem je koreografski jezik povsem sodobno obarvan. Baletne plesalke in plesalci so tako pristopili k delu z enim najbolj talentiranih mladih slovenskih koreografov, Gajem Žmavcem, ki ga odlikuje lasten in svojevrsten koreografski jezik, stilno usmerjen v sodobni balet, ter pridobili neprecenljive izkušnje. Delo Štiri zadnje pesmi je zahtevno tako s tehničnega vidika, pri katerem se prepletajo številni skupinski plesi, dueti in soli, ki za plesne elemente uporabljajo plesalkam in plesalcem do sedaj še nepoznane oblike, prav tako pa je tudi zahtevno z vidika umetniške interpretacije, ker od vsakega posameznika zahteva globoko dramatično interpretacijo vloge, ki jo lahko upodobi le z veliko mero zahtevane odrske prezence.

VALČEK

v produkciji Mladi slovenski balet

sezona 2014

verzija prirejena za tri pare

  • Koreografija: Maruša Vidmar in Tomaž Rode po Mihajlu Đuriću
  • Glasba: Peter Ilič Čajkovski

Zasedba:

  • Lara Flegar
  • Gabriela Mede
  • Alena Medič
  • Filip Jurič
  • Aleks Theo Šišernik
  • Uroš Škaper

Valček je bil prvi pristop na poti k izvedbam klasičnobaletnih del in je bolj neoklasične narave. Na repertoar je bil postavljen predvsem z namenom, da se ugotovi dejanska sposobnost plesalk in plesalcev v plesanju duetov, torej baletnega partnerstva med žensko in moškim. Poleg tega je Valček od plesalk in plesalcev zahteval določen nivo ravno pravšnje, ne prezahtevne umetniške interpretacije, in je tako ponudil še vpogled v dejansko začetno stopnjo umetniškega razvoja posameznikov, iz katere je izhajalo nadaljnje izobraževanje zaposlenih. Delo sta po originalni koreografiji za šest deklet koreografa Mihajla Đurića za dekleta in fante priredila priznana slovenska baletna pedagoginja Maruša Vidmar in vodja MSB Tomaž Rode.

VALSE FRESCO

v produkciji Mladi slovenski balet

sezona 2015

  • Koreografija: Mihajlo Đurić
  • Glasba: Peter Ilič Čajkovski
  • Postavitev: Maruša Vidmar

Zasedba:

  • Metka Beguš, Lara Flegar, Alena Medič, Monika Zorko

Valse fresco je baletno delo, ki je tokrat v originalni koreografiji Mihajla Đurića nadaljevalo pot k ciljem, ki so bili zastavljeni v projektu št. 2, in so zato vso njegovo zahtevnost prikazale  baletne plesalke, ki so bile precej bolj umetniško dozorele kot pred letom dni. Če so baletne plesalke in plesalci v Štirih zadnjih pesmih dokazali v letu dni pridobljen viden napredek v izvajanju del sodobnega koreografskega jezika, pa so pri Valse fresco enako dokazali v primeru upodabljanja klasičnobaletnega jezika. Postavitev originalne koreografije je bila zaupana Maruši Vidmar, ki je pred leti pri nastajanju dela s koreografom tudi dejansko sodelovala ter je zato poznala vse njegove zahteve in napotke za popolno izvedbo.

ZGODBE Z MARSA IN VENERE

v produkciji Mladi slovenski balet

sezona 2014

  • Glasba: Christoph Willibald Gluck
  • Koreografija: Claudia Sovre

Sodelujoči v izvedbi: 

  • Lara Flegar
  • Gabriela Mede
  • Alena Medič
  • Mateja Železnik
  • Filip Jurič
  • Aleks Theo Šišernik
  • Uroš Škaper

S postavitvijo dela Zgodbe z Marsa in Venere so mladi plesalci prvič dobili vpogled v nastajanje novega koreografskega dela ter spoznali pomen medsebojnega sodelovanja koreografa in plesalcev. Za prvo tovrstno priliko je bilo izbrano delo, primerno po svoji zahtevnosti, ki od baletnih plesalk in plesalcev ni zahtevalo prekomernega napora. Zgodbe z Marsa in Venere so bile z ozirom na izbiro koreografa na repertoar MSB postavljene načrtno in z namenom postopnega strokovnega uvajanja v postavitev novih, še neobstoječih baletnih in plesnih del ter sodelovanja plesalk in plesalcev v procesu nastajanja. Za koreografinjo je bila izbrana slovenska umetnica Claudia Sovre, ki je nase opozorila z odlično uvrstitvijo na prvem Slovenskem tekmovanju koreografskih miniatur, ki ga je DBUS organiziral junija 2014.

BALETNA KLASIKA

v produkciji Mladi slovenski balet

sezona 2014 / 2015

  • Sodelujoči v izvedbi: Metka Beguš, Lara Flegar, Gabriela Mede, Alena Medič, Anamaria Radanovič, Mateja Železnik, Tomaž Golub, Filip Jurič, Aleks Theo Šišernik in Uroš Škaper 

Program:

  • GUSAR – pas de trois & pas de deux
  • DON KIHOT SUITE
  • HARLEKINADA – pas de deux
  • GRAND CODA
  • GUSAR – variacija Medore
  • DON KIHOT – variacija Mercedes
  • TRNULJČICA – pas de deux Princese Florine in Place ptice

Večer baletne klasike je bil poimenovan projekt, v katerega so se vključevali različne znane variacije, pas de deuxi, pas de troisi in code v prvi fazi nadaljnjega razvoja mladih baletnih plesalk in plesalcev. Od teh se pri izvedbi projekta ni pričakovalo nadpovprečnih dosežkov, pač pa izključno strokovna korektnost izvedbe s stilskega, tehničnega in umetniškega vidika. Za delovno stimulacijo zaposlenih na projektu so bila izbrana pretežno tista dela klasičnobaletnega repertoarja, ki so tudi samim baletnim plesalkam in plesalcem pomenila osebni izziv in lastno željo po njihovi interpretaciji, ob tem pa so jih pri izbiri usmerjali baletni strokovnjaki, ki so jih opozarjali na osebne plesne karakterje, primerne za interpretacijo posameznega baletnega dela. Ob naštetem predstavlja Večer baletne klasike tudi znanje zaposlenih baletnih plesalk in plesalcev, ki ga lahko pokažejo in uporabijo na katerikoli avdiciji za sprejem v profesionalne baletne ansamble doma ali v tujini.

Koreografske postavitve originalnih koreografij so bile zaupane različnim domačim in tujim baletnim strokovnjakom, tako da so bili lahko zaposleni deležni čim več različnih koristnih strokovnih informacij in načinov dela z različnimi koreografi, ob tem pa tudi vpogled v različne klasičnobaletne šole: rusko, kubansko in italijansko. Tako so pri nastajanju sodelovali priznana slovenska baletna pedagoginja Maruša Vidmar, priznana mednarodno uveljavljena baletna umetnika, Kubanka Arianne Lafita Gonzalves in Italijan Vittorio Galloro, Tomaž Rode in Claudia Sovre. 

GUSAR - pas de trois

v produkciji Mladi slovenski balet

sezona 2014

Zasedba: Alena Medič, Filip Jurič, Aleks Theo Šišernik

  • Glasba: Riccardo Drigo
  • Koreografija po M. Petipaju: Maruša Vidmar in Tomaž Rode

GUSAR - pas de deux

v produkciji Mladi slovenski balet

sezona 2014

Zasedba: Alena Medič, Filip Jurič

  • Glasba: Riccardo Drigo
  • Koreografija po M. Petipaju: Maruša Vidmar in Tomaž Rode

HARLEKINADA

v produkciji Mladi slovenski balet

sezona 2014

Zasedba:
Alena Medič / Metka Beguš / Monika Zorko
Filip Viljusić k.g. / Aleks Theo Šišernik / Filip Jurič (član MSB do 6.11.2014)

  • Koreografija: Lew Ivanov & Marius Petipa
  • Postavitev: Arianne Lafita Gonzalves & Vittorio Galloro
  • Glasba: Cesare Pugni

DON KIHOT SUITE

v produkciji Mladi slovenski balet

sezona 2014

Zasedba:

Pas de deux: Gabriela Mede, Aleks Theo Šišernik, Kenta Yamamoto k.g. 

Fandango: Lara Flegar, Mateja Železnik / Metka Beguš, Uroš Škaper

  • Koreografija: Marius Petipa
  • Postavitev: Arianne Lafita Gonzalves & Vittorio Galloro
  • Glasba: Ludwig Minkus

GRAND CODA

v produkciji Mladi slovenski balet

sezona 2014

Zasedba: Lara Flegar, Mateja Železnik / Metka Beguš, Alena Medič, Monika Zorko / Gabriela Mede
Uroš Škaper, Aleks Theo Šišernik, Filip Jurič (član MSB do 6.11.2014)

  • Postavitev: Arianne Lafita Gonzalves & Vittorio Galloro
  • Glasba: Cesare Pugni

PAS DE DEUX PRINCESE FLORINE IN PLAVE PTICE

v produkciji Mladi slovenski balet

sezona 2015

Zasedba: Alena Medič in Tomaž Golub

  • Koreografija: Marius Petipa
  • Postavitev: Tomaž Rode
  • Glasba: Peter Ilič Čajkovski

Plava ptica iz baleta Trnuljčica sodi med zahtevnejše pas de deuxe klasičnega baletnega repertoarja. Ne toliko zaradi tehnike same, temveč zato, ker njegova popolna interpretacija zahteva zrela plesalca. MSB je na svojem repertoarju potreboval tudi znana dela skromnejše zasedbe, zato je bila Plava ptica optimalna izbira, s katero je MSB lahko sodeloval na različnih prireditvah in baletnih koncertih. Izvajanje Plave ptice je bilo zaupano tehnično usposobljenima plesalcema MSB, Aleni Medič in Tomažu Golubu, koreografijo zanju pa je po originalni koreografiji Mariusa Petipaja prenesel vodja MSB Tomaž Rode.

SEZNANJANJE Z DELOM IN UVAJANJE V DELO PROFESIONALNEGA BALETNEGA ANSAMBLA

v sodelovanju z SNG Opera in Balet Ljubljana in SNG Maribor
sezona 2014 / 2015

Zaposleni na projektu »Karierne perspektive II – Mladi slovenski balet« so v okviru svojih delovnih obveznosti ves čas poteka projekta sodelovali v predstavah obeh nacionalnih zavodov s področja baletne umetnosti, SNG Opera in balet Ljubljana in SNG Maribor. Namen sodelovanja je bil predvsem seznanjanje z delom in uvajanje v delo profesionalnega baletnega ansambla, kar bo zaposlenim ob pridobitvi rednega delovnega razmerja pomagalo pričeti z delom brez dolgotrajnega uvajanja, prav tako pa lahko vodje baletnih ansamblov dobijo vpogled v strokovno pripravljenost posamezne plesalke oziroma posameznega plesalca. Baletne plesalke in baletni plesalci MSB so sodelovali v skupaj v 14 različnih predstavah, od tega v 9 predstavah SNG Opera in balet Ljubljana in v 5 predstavah SNG Maribor.

CARMEN

v produkciji SNG Maribor
sezona 2014

Član MSB, ki je nastopal v projektu: Aleks Theo Šišernik

  • Koreografija in režija Valentina Turcu
  • Glasba Rodion Schedrin

Balet Carmen za godalni orkester in tolkala je nastal leta 1967 in spada med najizvirnejša in obenem tudi najuspešnejša dela ruskega skladatelja Rodiona Ščedrina. Kot diplomant glasbenega konservatorija v Moskvi je bil eden izmed najpomembnejših glasbenih osebnosti nekdanje Sovjetske zveze. Mednarodni sloves je dosegel s svojimi baleti – večino jih je napisal za svojo ženo Majo Plisecko, eno izmed največjih ruskih primabalerin 20. stoletja. Ščedrinova smela orkestracija, duhovito preoblikovanje ritmičnih detajlov, sopostavljanje različnih razpoloženj in mestoma grobo prepletanje glasbenih motivov iz zadnjega stavka (farandola) iz scenske glasbe Arležanka – slednjo je Bizet napisal k istoimenski Daudetovi drami – so s svojevrstnim ikonoklazmom Bizetove opere po večini šokirali estetske puriste. Kljub temu je eden največjih zagovornikov baletne novitete postal veliki duh ruske glasbe 20. stoletja, Dmitrij Šostakovič, ki je v glasbenem delu videl zgledni primer umetnosti kongenialne transkripcije in plesnega slavja.
Plesna kreacija baletne plesalke in koreografinje Valentine Turcu se bo v mariborskem Baletu po izjemno uspešni premieri Romeo in Julija Sergeja Prokofjeva (v sezoni 2012/2013) osredotočala predvsem na senzualni plesni magnetizem, ki izvira iz erotičnega naboja in libidinalne moči dekadentne protagonistke Carmen. Baletni libreto tako vseskozi ostaja fokusiran na osnovno premiso zgodbe – ljubezensko potenco ženske, svobodno izkušanje erotike in njeno vpetost v ljubezenski trikotnik med Don Joséjem in Escamillom. K celoviti podobi in vzpostavitvi svojevrstne avre plesnega spektakla prispeva tudi kostumografska podoba v kreaciji mednarodno uveljavljene izraelske umetnice Michal Negrin, ki s svojim edinstvenim fantazijsko arabesknim in neoklasičnim čutnim slogom navdušuje gledalce ter poznavalce mode in kulture oblačenja po vsem svetu.
Koreografska kreacija Valentine Turcu popolnoma prevede Ščedrinovo glasbeno ekspresijo v neoklasični plesni medij, kar pojasnjuje tudi ustvarjalka s svojimi besedami: “Rodion Ščedrin je opero Carmen predelal zelo plesno, ritmično, dramatično in resnično strastno in dinamično. Podčrtal je vsako frazo, v kateri so zelo jasni konflikti, osebnost likov in medčloveški odnosi – ne samo v sami zgodbi, ampak tudi izven nje. /…/ Balet Carmen je nedvomno melodičen; tudi sama zgodba je prežeta s čustvi, željo, ljubosumjem, strastjo, obsedenostjo in posesivnostjo na eni kot tudi žalostjo na drugi strani. In prav ta dualizem je nemara razlog, da se vedno znova ukvarjam s prav takšnimi nemoralnimi junakinjami, kot je Carmen.”

COPPELIA NA MONTMARTRU

v produkciji SNG Opera in Balet Ljubljana
sezona 2014

Člani MSB, ki so nastopali v projektu: Metka Beguš, Gabriela Mede, Mateja Železnik, Uroš Škaper

  • Koreografija in režija Youri Vámos
  • Dirigent Marko Gašperšič
  • Asistenti koreografa Joyce Cuoco

Coppélia na Montmartru je zgodba pohujšljivega in takrat prepovedanega kankana, zgodba umetnika Toulouse-Lautreca, ki je bil z njim povezan, “lutk”, ki so spadale v tisti svet, in hoffmannovskega ljubezenskega para. Koreograf Youri Vámos je na oder postavil nepozabno in zabavno baletno uspešnico. V Delibesovi glasbi je prepoznal mojstrsko skladateljsko delo z očarujočim poletom, z ritmom in ognjem, z bleskom in melanholijo, z melodijami, polnimi pesniške čarobnosti, genialni izdelek v smeri muzikala.
Zgodba celovečernega baleta Coppélia ni le košček zgodovine glasbenega gledališča, temveč je v tem baletu nekaj, kar ga že neprekinjeno od svoje krstne izvedbe 25. maja 1870 uvršča na sporede mnogih svetovnih gledališč. V njem najdemo ljubezen, častihlepje, ljubosumje, uspeh, srečo in smrt.
Léo Delibes je zaslovel s svojo tekočo kompozicijsko spretnostjo, premiera baleta je bila namreč velik uspeh štiriintridesetletnega skladatelja in prav baletna glasba je skladatelju prinesla slavo in ugled. Delibes je bil sijajno izšolan skladatelj; imel je velik smisel za zvočnost orkestra, melodijo, fino oblikovanje tonskega ravnovesja in za ritem. Njegova velika zasluga je namreč ravno ustvarjanje okolja in časa, ki ga je nekaj let za njim bleščeče izkoristil Peter Iljič Čajkovski.

DON KIHOT

v produkciji SNG Opera in Balet Ljubljana
sezona 2014

klasični balet v treh dejanjih koreografa Ireka Mukhamedova po Petipaju

Člani MSB, ki so nastopali v projektu: Metka Beguš, Alena Medič, Mateja Železnik, Uroš Škaper

  • Glasba Ludwig Minkus
  • Koreografija in režija Irek Mukhamedov po Mariusu Petipaju
  • Dirigent Simon Krečič
  • Scenograf Andrej Stražišar
  • Kostumograf  Leo Kulaš

Biografski podatki o skladatelju Ludwigu Minkusu so zelo skopi. Rojen naj bi bil na Dunaju leta 1826, točen datum smrti ni znan. Domneva se, da je umrl leta 1917 na Dunaju. Nekateri drugi viri za leto smrti navajajo 1907. Po narodnosti je bil Čeh (po nekaterih drugih podatkih Poljak). Glasbeno vzgojo je dobil na Dunaju. Od 1853–1855 je bil kapelnik tlačanskega orkestra kneza Jusupova, violinist v orkestru Boljšoj teatra v Moskvi, inšpektor baletne glasbe moskovskih gledališč (1862–1872), skladatelj baletne glasbe pri direkciji Carskih gledališč v Petrogradu (1872–1885). Napisal je glasbo za 16 baletov. Po letu 1890 je živel na Dunaju.
V 18. in 19. stoletju so se dodelave donkihotovske snovi za baletni oder vrstile ena za drugo. Minkusov balet Don Kihot, narejen po Petipajevem scenariju in v koreografiji Gorskega, je bil po premieri v Moskvi leta 1869 dobro sprejet in je v različnih obdelavah ostal na repertoarjih še mnogo let. Cervantesov Don Kihot je izhodišče baleta, v središču pa je ljubezenska zgodba med Kitri in Basilom. Gonilo zgodbe sta don Kihot in njegov oproda Sančo Pansa, poleg njiju pa špansko vzdušje ustvarjajo Mercedes, Espada, markiz Gamache, Kitrijine prijateljice, Basilova prijatelja, toreadorji, cigani ter mnogi drugi. Naslovni lik ni zgolj komična figura, pač pa tudi velik romantik, ki vsezkozi išče svoj ideal. Dulcineja, nekakšna rdeča nit predstave, pa je nedosegljiva in obenem večna.
Don Kihot velja za enega od bolj zahtevnih baletov. Njegov uspeh temelji na spektakularni tehniki in plesni dinamiki. Glavne osebe v baletu je Minkus dobro označil s karakterističnim motivom. Zanimiv je pompozni in hkrati otožni ton don Kihota ter komična polka, ki zaznamuje Sanča. Ljubezensko zgodbo med Kitri in Basilom pa lepo prikaže veliki sklepni pas de deux.
Balet Don Kihot koreografa Ireka Mukhamedova ostaja zvest tako Minkusu kot Petipaju, saj je namen postavitve tudi ohranjanje dediščine – libreta, posameznih varaicij in velikega pas de deuxa.

HRESTAČ - BOŽIČNA ZGODBA

v produkciji SNG Opera in Balet Ljubljana
sezona 2014 / 2015

Člani MSB, ki so nastopali v projektu: Metka Beguš, Alena Medič, Lara Flegar, Monika Zorko, Mateja Železnik, Aleks Theo Šišernik, Uroš Škaper

  • Koreografija in režija Youri Vámos
  • Dirigent Aleksandar Spasić / Igor Švara
  • Asistenti koreografaJoyce Cuoco
  • Scenograf in kostumograf Michael Scott
  • Oblikovalec luči Klaus Gärditz
  • Vodja zbora Željka Ulčnik Remic
  • Koncertni mojster Igor Grasselli / Gregor Traven
  • Asistenti predstaveViktor Isajčev, Mojca Kalar Simić, Olga Andreeva, Živa Žitnik

Hrestač – Božična zgodba madžarskega koreografa in režiserja Yourija Vámosa je “lesketajoče zasnežena, očarljiva, vesela in pričakovanja zbujajoča predstava”, ki s svojo čarobnostjo tudi domačemu občinstvu vedno znova pričara decembrsko praznično vzdušje. Eno najlepših baletnih pravljic, ki jo je libretist Marius Petipa zasnoval po Dumasovi adaptaciji Hoffmannove pravljice Hrestač in mišji kralj, je režiser nadgradil z znano brezčasno Božično zgodbo Charlesa Dickensa. V ospredju je zagrenjen ljudomrzni skopuh, ki sovraži božič. Skozi sanje spozna krivice, ki jih je storil v življenju, se pokesa ter postane ljubeč in radodaren človek. Velika baletna uspešnica je uprizoritev z globokim sporočilom, da človeka lahko osrečita tudi prijaznost in sočutje do drugih ljudi. Čeprav je predstava, ki je prava paša za otroški domišljijski svet, na odru SNG Opera in balet Ljubljana od premierne sezone 2002/2003 doživela že skoraj 150 ponovitev, vedno znova do zadnjega kotička napolni dvorano, saj je kot nalašč tudi za vse tiste, ki radi uživajo v glasbi Petra Iljiča Čajkovskega in v baletnih virtuoznostih.

KAKTUSI

v produkciji SNG Opera in Balet Ljubljana

sezona 2015

Člani MSB, ki so nastopali v projektu: Metka Beguš, Alena Medič, Mateja Železnik

  • Glasba Franz Schubert, Joseph Haydn, Ludwig Van Beethoven
  • Besedilo Spenser Theberge
  • Prevod besedila za nadnapise Nataša Jelić
  • Koreograf, scenograf in kostumograf Alexander Ekman
  • Oblikovalec luči Thomas Visser
  • Asistent koreografa Fernando Troya
  • Baletna mojstrica Mojca Kalar Simić
  • Koncertni mojster Igor Grasselli

Alexander Ekman je svobodni umetnik režiser in koreograf, znan po svojem izostrenem občutku za čas, duhovitost in transformacije. Stremi po ustvarjanju, ki je blizu vsakomur, in išče stične točke z občinstvom. Od leta 2006 tako nastajajo izjemne predstave, ki občinstvo zabavajo in mu obenem zastavljajo vprašanja in s katerimi se je proslavil kot izjemno talentiran koreograf mlajše generacije. Svetova premiera baleta Kaktusi je bila leta 2010 v gledališču Lucent Dans v Haagu na Nizozemskem in je ena od najuspešnejših Ekmanovih postavitev. Izvajajo jo številni ugledni svetovni baletni ansambli, prejela pa je tudi več uglednih mednarodnih nagrad. V njej nastopa šestnajst plesalcev, ki skupaj s štirimi glasbeniki na sceni in orkestrom v živo ustvarjajo ritme. V tej predstavi se Ekman opira na tisto, kar ga je najbolj zaznamovalo, na čisti sodobni ples. Predstava Kaktusi je radostna in poznavalska parodija največjih ekscesov te oblike umetnosti, hkrati pa tudi prisrčna, ostra in zelo smešna dekonstrukcija izumetničenosti plesa. Plesalci, ujetniki predimenzionirane igralne plošče za scrabble, tečejo, padajo, se zvijajo in poskušajo ubežati nevidnim okovom. Toda, in to je najpomembnejše, vsak od njih si mora zagotoviti svoj kaktus. Kaj pa to v resnici pomeni?

LABODJE JEZERO

v produkciji SNG Opera in Balet Ljubljana


sezona 2014 / 2015


Člani MSB, ki so nastopali v projektu: Metka Beguš, Alena Medič, Lara Flegar, Monika Zorko, Mateja Železnik, Gabriela Mede, Aleks Theo Šišernik,Uroš Škaper

  • Dirigent Igor Švara
  • Koreografija Lynne Charles po L. Ivanovu in M. Petipaju
  • Scenografa Vadim Fiškin in Miran Mohar
  • Kostumograf Uroš Belantič
  • Oblikovalec luči A. J. Weissbard
  • Koncertni mojster in solo violinist Igor Grasselli
  • Prvi asistent koreografke Howard Quintero Lopez
  • Asistenti koreografke Olga Andreeva, Mojca Kalar Simić, Regina Križaj, Viktor Isajčev, Stefan Capraroiu
  • Asistenka kostumografa Urška Recer
  • Asistentka lučnega oblikovalca Fiammetta Baldisserri

Labodje jezero Petra Iljiča Čajkovskega (1840–1893) je nedvomno najbolj popularno, ganljivo in skorajda nenadomestljivo delo na repertoarju baletnih ansamblov po vsem svetu. V tej zgodbi se nenavaden razpon med čustveno in psihološko izraznostjo, prehajanje iz mitskega v realno ter kontrast med človeškim in duhovnim svetom – motivi, ki jim zvesto sledimo že vse od prve premiere v sezoni – zlivajo z opojno romantično partituro Čajkovskega. Soočeni smo z edinstvenim razumevanjem ljubezni, ki je skrito pod temačnim površjem življenja, njena uresničitev pa je mogoča edinole v smrti. Libreto se naslanja na pravljični motiv, kakršnega poznajo številni narodi, in med tem ko so se številne interpretacije spogledovale s pravljičnostjo, fantastiko, realizmom ali celo s filozofijo, gre slej ko prej vendarle za globoko duhovno dramo. Delo ob premieri leta 1877 ni imelo posebnega uspeha. Očitno niti občinstvo niti gledališče samo tedaj še nista bila pripravljena razumeti glasbe, ki je izvirala iz dramatičnega razvoja vsebine. Svoje pravo življenje je balet zaživel šele 18 let po smrti Čajkovskega, ko sta ga na oder postavila L. Ivanov in M. Petipa. Njuna postavitev je postala klasična verzija baleta.

LABODJE JEZERO

v produkciji SNG Maribor
sezona 2015

Člani MSB, ki so nastopali v projektu: Metka Beguš, Lara Flegar, Alena Medič, Gabriela Mede, Monika Zorko, Mateja Železnik, Aleks Theo Šišernik, Uroš Škaper

  • Koreografija: Valerij Kovtun po Mariusu Petipaju in Levu Ivanovu
  • Glasba: Peter Ilič Čajkovski

Labodje jezero je brez dvoma tista baletna mojstrovina, ki je še danes sinonim za klasični “beli” balet in pravi magnet za občinstvo, kar se vedno znova potrjuje v izredno velikem zanimanju javnosti. Glasbo na pravljično pripoved o princesi Odette, ki se zaradi uroka ljubosumnega čarovnika Rothbarta spremeni v prelepega laboda, je za moskovsko gledališče Bolšoj ustvaril eden najvidnejših skladateljev ruske romantike, Peter Iljič Čajkovski. Snov za baletni libreto, v katerem lahko začarano princeso odreši le zvesta ljubezen mladega princa Siegfrieda, je Čajkovski povzel po več pravljičnih motivih, denimo iz nemške pravljice Ukradena tančica Johanna Musäusa ali iz ruske ljudske pravljice Bela račka. Največji navdih za to nesmrtno baletno upodobitev romantičnega hrepenenja in ljubezni pa naj bi bila tragična usoda bavarskega kralja Ludwiga II., katerega zaščitni znak je bil labod in katerega sanjaška narava in senzibilnost sta zajeti v liku princa Siegfrieda. Nove klasične baletne produkcije se bomo v mariborskem Baletu lotili s svežim umetniškim elanom, pomlajenim baletnim ansamblom in tehnično dovršenimi baletnimi solisti, ki spadajo v sam vrh slovenske plesne poustvarjalnosti, ekipa umetniških sodelavcev pa bo z bleščečimi kostumi in pravljično scenografijo pomagala ustvariti pravo odrsko magijo, ki nam je v teh sivih časih še kako primanjkuje.

NAVIHANKA

v produkciji SNG Maribor
sezona 2014 / 2015

Član MSB, ki je nastopal v projektu: Aleks Theo Šišernik

  • Koreografija Vladimir Derevianko
  • Glasba: Ferdinand Hérold in Ludwig Hertel

Balet Navihanka, z izvirnim francoskim imenom La fille mal gardée (Slabo čuvano dekle), je eden redkih primerov baletnih sižejev, ki je ob primerni oživitvi oziroma aktualizaciji kljub svoji dolgoživosti zmeraj dobrodošla in sveža stalnica velikih baletnih podijev. Komična vsebina baleta v dveh dejanjih, ki jo je po neki anekdoti navdihnila litografija La réprimande Pierre-Antoina Baudouina iz leta 1789, se je najprej udejanjila v glasbeno-baletnem pastišu, in sicer v koreografiji baletnega mojstra Jeana Berchera Daubervala na glasbo petinpetdesetih priljubljenih francoskih napevov. Balet Navihanka, ki je bil prvič uprizorjen 1. julija 1789 v Velikem teatru (Grande théâtre) v Bordeauxu, še danes ostaja brez jasnega glasbenega avtorstva – dalj časa se je domnevalo, da je bil skladatelj kar sam Dauberval, saj je veljal za spretnega violinista.

Prvi naslov baleta (Le ballet de la paille, ou Il n’est qu’un pas du mal au bien) je vseboval dokaj dolgo, a moralično-poučno misel (Balet iz slame, ali Le majhen korak od zlega proti dobremu), bržkone pod vplivom razsvetljenske misli Voltaira in Rousseauja. Baletni libreto tako ponuja razmeroma enostavno sentimentalno pripoved, značilno za zgodnjeromantično obdobje, in sicer o dveh mladih zaljubljencih s podeželja, Lisi in Colasu, ki ju razdvajajo socialne razlike in tradicija vnaprej dogovorjenih porok.
Današnja Navihanka se po navadi predstavlja v dveh različicah: številne baletne institucije, ki pretežno sledijo ruski tradiciji, izhajajo iz različice Aleksandra Gorskega na glasbo Petra Ludwiga Hertela (in v instrumentalni priredbi Riccarda Driga), sodobna publika na zahodu pa je bržkone najbolj seznanjena z varianto koreografske postavitve Fredericka Ashtona, in sicer na glasbo Louisa Josepha Hérolda v aranžmaju Johna Lanchberyja iz leta 1828. Mariborsko različico Navihanke bomo lahko občudovali v koreografiji Vladimirja Derevianka, nekdanjega prvaka Baleta moskovskega gledališča Bolšoj in dolgoletnega umetniškega direktorja in koreografa Baleta dresdenske SemperOper. Glasbena priredba za simfonični orkester je delo Jean-Michela Damaseja po izvirni glasbeni predlogi Ferdinanda Hérolda in Ludwiga Hertela.

NEVARNA RAZMERJA

v produkciji SNG Maribor
sezona 2014

Član MSB, ki je nastopal v projektu: Filip Jurič

  • Koncept in koreografija Valentina Turcu, Leo Mujić
  • Glasba G. F. Händel, J. S. Bach, A. Vivaldi, T. A. Vitali idr.

Roman Nevarna razmerja, ki ga je ob izteku 18. stoletja napisal Pierre Choderlos de Laclos (1741–1803), sicer matematik, general, literat in urednik jakobinskega časopisa, predstavlja akutno kritiko tedanje francoske aristokracije. Roman, ki ga preveva duh razsvetljenstva, deluje – predvsem zaradi svojega subverzivnega in kontroverznega potenciala – danes veliko bolj razdiralno kot Rousseaujeva kritika družbe. Tudi če odmislimo vivisekcijo francoskega ancien régime in lažno moralo, Laclos na stežaj razpre prostor za preigravanje individualnega in družbenega. Na tem spolzkem terenu prepletanja javnega in intimnega je v okviru gledališko-televizijske “renesanse” 20. stoletja nastajala cela serija novih Nevarnih razmerij – znana je denimo filmska upodobitev v dramatizaciji Christopherja Hamptona in v režiji Stephena Frearsa. Po uprizoritvi na odru Drame SNG Maribor se Nevarna razmerja v novem kreativnem zamahu “vračajo” na veliki baletni podij v koreografiji in režiji Valentine Turcu in Lea Mujića. Avtorja bosta plesno kreacijo zasnovala na glasbeno podlago različnih mojstrov baročne glasbe (Georg Friedrich Händel, Johann Sebastian Bach, Antonio Vivaldi, Tomaso Antonio Vitali idr.). Izjemna koreografska senzualnost, s katero se Valentina Turcu in Leo Mujić predajata novim ustvarjalnim procesom, vedno znova išče vitalne povezave med umetnostjo in življenjem. Pri Laclosu kot idejnemu očetu modernega spraševanja o naravi ljubezni je pomembno odkriti način, s katerim se je ukvarjal z ljubeznijo tedaj in kaj lahko sploh ugotovimo o njeni naravi danes. Kaj prevlada, ljubezen ali status? Navdih in motivacija za avtorsko kreacijo izvirata predvsem iz večnih vprašanj: ali smo ujetniki ambicije, statusnih simbolov ali pristajamo na režim razvrata, licemerstva, nizkih strasti in nenasitnosti? In ne nazadnje, ali sploh lahko (zares) ljubimo?

PEER GYNT

v produkciji SNG Maribor
sezona 2015

Člani MSB, ki so nastopali v projektu: Alena Medič, Mateja Železnik, Aleks Theo Šišernik

  • Koreografija Edward Clug
  • Glasba: Edward Greig

Sodobni balet v dveh dejanjih Peer Gynt v koreografiji Edwarda Cluga na glasbo Edvarda Griega pod taktirko Simona Robinsona je bil v Veliki dvorani Slovenskega narodnega gledališča Maribor premierno uprizorjen v petek, 6. novembra 2015. 

“Peer Gynt je kot kompleksni dramski lik iz istoimenske dramske pesnitve postavil Ibsena na mesto vodilnih dramatikov ob koncu 19. stoletja, medtem ko se je Grieg s svojim tenkočutnim nordijskim glasbenim idiomom uveljavil kot eden najznačilnejših predstavnikov romantike,” je za gledališki list zapisal umetniški direktor Baleta SNG Maribor, koreograf Edward Clug, ki je avtor libreta uprizoritve, in dodal: “Oba umetnika sta sodelovala pri krstni uprizoritvi Peera Gynta v Kristianii (današnjem Oslu) leta 1876. Grieg je za dramsko igro napisal t. i. priložnostno glasbo, iz katere je kasneje izločil določene skladbe in jih združil v dve orkestralni suiti, ki sta skozi čas postali zelo priljubljeni deli klasične glasbe, saj ju pogosto izvajajo še danes.

Med raziskovanjem Ibsenovega besedila in Griegove glasbe ter razmišljujoč o njuni združitvi v plesno predstavo Peer Gynt sem naletel na nemalo težav. Po eni strani sem razpolagal s kompleksnim Ibsenovim besedilom, ki v svoji hermetični fantaziji deluje brezčasno in univerzalno, po drugi strani pa Griegova glasba konkretizira romantične pokrajine, ki spontano nastajajo v vzporednem svetu in neodvisno od Ibsenovega dramskega univerzuma.

TRISTAN IN IZOLDA

v produkciji SNG Opera in balet Ljubljana
sezona 2014 / 2015

Člani MSB, ki so nastopali v projektu: Alena Medič, Mateja Železnik

  • Koreografija Dan Datcu
  • Glasba: Sašo Kalan

Znana keltska legenda o Tristanu in Izoldi velja za osrednje gibalo pesniških tradicij vse od srednjeveške Evrope dalje, zdaj pa jo je kot spektakularno celovečerno baletno predstavo na svoj oder postavila SNG Opera in balet.

Motiv njune romantične, vendar tudi tragične ljubezni je doživel neštevne različice in navdihnil mnoge umetnike v najširšem spektru njihovega delovanja – od dramatike, poezije, literature in glasbe do upodabljajoče umetnosti v najširšem pomenu besede.

Richard Wagner je tragično zgodbo o uničujoči strasti med junakom in ženo njegovega fevdalnega gospoda spoznal po staronemškem zapisu Gottfrieda iz Strassburga in leta 1854 je začel pisati opero. Delo je dokončal leta 1859, prva izvedba pa je bila v Münchnu leta 1865.

Baletna predstava kot wagnerjanska celostna umetnina
Obravnava te teme v baletni predstavi, ki je zasnovana kot celostna umetnina, se naslanja na idejo o romantični ljubezni in na tezo o nesmrtnosti, kakršno v človeško bivanje prinaša umetnost. Svet na drugi strani je palača iz stekla, polna cvetočih rož in hkrati končni cilj uresničenja v onstranstvu, kraj, kjer se duši zaljubljencev srečata v neskončnosti, so zapisali v SNG Operi in baletu Ljubljana.

Gre za prvo baletno premiero pod umetniškim vodstvom Sanje Nešković Peršin, ki je bila na to mesto imenovana 1. junija 2014.

Sodobna avtorska glasba z odlomki iz opere
Avtorska glasba je delo sodobnega slovenskega skladatelja Saše Kalana (1974), z glasbenimi odlomki iz opere Tristan in Izolda Richarda Wagnerja, ki ga je za to predstavo posnel orkester SNG Opera in balet Ljubljana pod vodstvom dirigenta Marka Gašperšiča.

V vlogah Izolde in Tristana bosta na premieri nastopila Tjaša Kmetec in Lukas Zuschlag, v nadaljnjih uprizoritvah pa tudi Ana Klašnja in Kenta Jamamoto.

Koreografija je delo Dana Datcuja, idejna zasnova Sanje Nešković Peršin, scenografija Mete Grgurevič v sodelovanju z JAŠO, dramaturgija Barbare Novakovič Kolenc, oblikovanje luči Jake Šimenca in kostumografija Uroša Belantiča.

GORENJSKI SLAVČEK (baletni vložek v operi)

baletni vložek v operi

v produkciji SNG Opera in balet Ljubljana
sezona 2014 / 2015

Članica MSB, ki je nastopala v projektu: Monika Zorko

  • Koreografija Sanja Nešković Peršin
  • Glasba: Anton Foerster

Slovensko Dramatično društvo in slovensko Deželno gledališče v drugi polovici 19. stoletja nista bila pomembna le za rast slovenske dramske produkcije, ampak sta vzpodbudno vplivala tudi na domačo glasbeno odrsko ustvarjalnost. Brez njiju si tudi ni mogoče zamisliti dela skladatelja Antona Foersterja (1837–1926), Čeha po rodu, ki je prišel v Slovenijo leta 1867 in tu živel do svoje smrti. Deloval ni samo v Dramatičnem društvu, bil je tudi regens chori v ljubljanski stolnici in učitelj glasbe na raznih šolah, kot skladatelj pa je ustvaril celo vrsto orkestralnih, vokalnih in cerkvenih skladb. V zgodovino se je zapisal predvsem kot avtor prve slovenske nacionalne opere.

Gorenjski slavček je najprej nastal kot opereta, in sicer na razpis Dramatičnega društva, ki je predvideval po dve nagradi za opereto in libreto. Komisija, ki so jo sestavljali Bedřich Smetana, Karel Bendl in Ljudevit Prochazka, je prisodila prvo mesto Foersterju in tako je bil Gorenjski slavček pod njegovim vodstvom prvič uprizorjen 27. aprila 1872 v Deželnem gledališču. Dvajset let pozneje se je Foerster odločil preoblikovati opereto v opero. Libreto Luize Pesjakove je predelal češki libretist Emanuel Züngl, Foerster pa je zložil še nekaj glasbenih točk in nadomestil govorjeno besedilo z recitativom. Opera je bila prvič uprizorjena 30. oktobra 1896. Pozneje so Gorenjskega slavčka še predelovali in dopolnjevali, saj je imela opera po mnenju pozavalcev nekaj šibkih točk. Vendar pa je že Smetana v svoji oceni zapisal, da ima delo svežo melodiko, da je domiselno ter da je vešče harmonizirano in spretno instrumentirano. »Slavček« se je vedno znova pojavljal na sporedu ljubljanske Opere, zadnja postavitev v sezoni 1996/1997 pa se je oprla predvsem na izvedbo, ki sta jo leta 1953 pripravila dirigent Rado Simoniti in režiser Osip Šest. Med slovenskimi opernimi deli velja za najbolj priljubljeno, najbolj odprto, spevno in zaradi ljudskega duha prijetno za uho in za pogled.

Zgodba slovenske operne klasike pripoveduje o Franju, ki se vrne v domači kraj, kjer ga željno pričakuje prijatelj Lovro, nanj pa čaka tudi njegovo dekle Minka. V idiličnem gorenjskem kraju se ob tem času ustavi zabavljaški Chansonette, ki Minko sliši peti in se v trenutku odloči deklico odpeljati v svet, da bi si izšolala glas in si s petjem služila kruh. Vse to se zgodi v času, ko Minkino družino upniki podijo iz hiše. Čeprav Chansonette ponuja denar, vaščani sklenejo, da bodo tujcu preprečili njegove načrte …

NETOPIR (balet v opereti)

baletni vložek v operi

v produkciji SNG Opera in balet Ljubljana
sezona 2014 / 2015

Člani MSB, ki so nastopali v projektu: Metka Beguš, Alena Medič, Lara Flegar, Gabriela Mede, Mateja Železnik, Monika Zorko, Uroš Škaper, Aleks Theo Šišernik

  • Koreografija Ivo Kosi
  • Glasba: Johann Strauss ml.

Zgodba intrig, maskiranja, nenadnih zapletov in razpletov v razkošnih kostumih, poimenovana Netopir (Die Fledermaus), je operetni biser, znamenita mojstrovina “kralja valčkov” Johanna Straussa ml., ki je do danes po vsem svetu dosegla že na tisoče uprizoritev in verjetno ni opernega odra, na katerem ta opereta ne bi v vsej svoji razkošnosti prikazala radoživosti takratnega dunajskega meščanstva.

Johanna Straussa sina (1804–1849) je k pisanju operet spodbudil sam Jacques Offenbach, ki je menil, da je kralju avstrijske lahke glasbe novi odrski žanr tako rekoč pisan na kožo. Gledališče v 19. stoletju pač še ni bilo elitistična ustanova, temveč prostor, v katerem so se srečevali vsi in vsakršni ljudje. Že prvi poskus se je Straussu posrečil: njegov Kralj Indigo in štirideset razbojnikov, ki je doživel premiero leta 1871, je prodrl vse do Pariza (1875), Londona (1877) in New Yorka (1891). Sledil je Rimski karneval, ki ga je Strauss napisal za dunajsko svetovno razstavo leta 1873. Njegovega zmagoslavnega pohoda po evropskih odrih ni mogla zaustaviti niti huda gospodarska depresija, ki je izbruhnila prav v tistih dneh. Potem je prišel na vrsto Netopir. Njegova tekstna predloga je francoska: znameniti tandem Meilhac-Halévy, zaslužen tudi za libreto Bizetove Carmen, je leta 1872 na gledališke deske lansiral komedijo Le Révellon. Na Dunaju je igra prišla v roke vodstvu Carltheatra, ki so ga še posebej zanimale pariške novitete. Karl Haffner je igro prevedel v nemščino in njeno dogajanje prestavil v avstrijsko “zdravilišče blizu velemesta” (najbrž je imel v mislih Bad Ischl). Potem je tekst nekako zašel na mizo direktorja konkurenčnega gledališča Teater an der Wien Maximiliana Steinerja – nazadnje pa se je založniški agent Gustav Lewy domislil, da bi bilo stvar najbolje predelati v operetni libreto in ga ponuditi Johannu Straussu. Vse se je začelo odvijati z bliskovito hitrostjo. Ker so se zaradi skoraj popolnega finančnega kolapsa habsburške monarhije tudi gledališča znašla v veliki stiski, je Richard Genée nemudoma podpisal pogodbo za dokončno izdelavo besedila, Strauss pa se je za šest tednov zaprl v svojo vilo v Hietzingu in skomponiral znamenito opereto. Krstna predstava v gledališču Theater an der Wien (5. aprila 1874) ni bila sprejeta s posebnim navdušenjem, delo je bilo celo označeno kot potpuri valčkov in polk. Mnogo večji je bil uspeh meseca junija v Berlinu, istega leta pa se je Netopir pojavil tudi v New Yorku. Občinstvo je končno spoznalo, da gre za izjemno mojstrovino.

SKRIVNOST LJUBEZNI JE VEČJA OD SKRIVNOSTI SMRTI

Otvoritev sezone 2014/2015 SNG Opera in balet Ljubljana

Otvoritev sezone 2015/2016 SNG Opera in balet Ljubljana

v produkciji SNG Opera in balet Ljubljana
sezona 2014 / 2015

Člani MSB, ki so nastopali v projektu: Metka Beguš, Gabriela Mede, Alena Medič, Lara Flegar, Mateja Železnik, Monika Zorko, Uroš Škaper, Aleks Theo Šišernik

Odlomki iz baletnega repertoarja SNG Opera in balet Ljubljana.

PLES V MESTU

PRIKAZ DELA BALETNIH PLESALCEV

v produkciji EnKnap
sezona 2014 / 2015

Člani MSB, ki so nastopali v projektu: Metka Beguš, Lara Flegar, Alena Medič, Petra Pibernik, Monika Zorko, Mateja Železnik, Tomaž Golub, Uroš Škaper

Prikaz vsakodnevnega treninga baletnih plesalcev.

Ples je povsod, le odkriti ga moramo! Na sprehodu po mestu odkrivamo ples in zanimivosti o plesu, ki se skrivajo na različnih neobičajnih lokacijah: na mostu, v cerkvi, glasbeni šoli, športni dvorani, na tržnici, v parku … Ples v mestu (originalno: Hidden Dance Walk, sprehod po skritem plesu), je koncept, ki ga je v Nemčiji uspešno razvil Honne Dohrmann, direktor oddelka za ples v gledališču Staatstheater Mainz ter kurator plesnih festivalov v Mainzu and Ludwigshafenu. Do 30 udeležencem posameznega sprehoda po okolici Centra kulturi Španski borci se v dobri uri in pol predstavi skoraj 100 nastopajočih in različnih umetniških zvrsti, ki razkrivajo ozadje plesa. Izjemna izkušnja, o kateri navdušeni udeleženci plesnega sprehoda še dolgo govorijo!

OK

PREJEMNIKI POSEBNIH NAGRAD IN PRIZNANJ DBUS

2018

TANJA BARONIK - posebno strokovno priznanje

Posebno priznanje Društva baletnih umetnikov Slovenije za izjemne dosežke na področju baletne umetnosti v Sloveniji, za vlogo Madge v baletu La Sylphide v produkciji Baleta SNG Maribor.

 

Visoko strokovno priznanje za izjemne dosežke na področju baletne umetnosti v Sloveniji je prejela baletna umetnica

 

TANJA BARONIK

 

za izjemno interpretacijo vloge Madge v baletu La Silphyde v produkciji Baleta Slovenskega narodnega gledališča Maribor.

        

Obrazložitev:

Tanja Baronik je s svojo nezamenljivo odrsko prezenco v baletu La Sylphide, v produkciji Baleta Slovenskega narodnega gledališča Maribor, prepričljivo in do potankosti upodobila karakterno vlogo čarovnice Madge, ki v vlogi usmerjevalke in razsodnice Jamesove usode predstavlja senčno plat Jamesove naivne fascinacije z gozdno vilo Silfido. Tanja Baronik je v vlogo vaške čarovnice Madge vdihnila novo, na slovenskih plesnih odrih še nikoli prej videno zloveščo dimenzijo tega ambivalentno negativnega lika. Ta se razteza od navidezno dobronamerne vedeževalke pa vse do neizprosne čarovnice, ki je v vizualnem smislu okarakterizirana kot druidska vešča. Baronikova je pri tem uporabila celotno izrazno paleto svojega telesa, od obrazne in telesne pantomime, pa vse do subtilne umetniške ekspresije rok, ter vlogo Madge brezhibno, intuitivno in z zračno lahkotnostjo prepletla z virtuoznimi koreografskimi elementi. 

Zato Tanja Baronik prejme v letu 2018 posebno strokovno priznanje Društva baletnih umetnikov Slovenije, za njen vrhunski poustvarjalni dosežek, ki ga predstavlja edinstvena kreacija čarovnice Madge v baletu La sylphideAugusta Bournonvilla, v produkciji Baleta Slovenskega narodnega gledališča Maribor.

MARKO GAŠPERŠIČ - posebno strokovno priznanje

Posebno strokovno priznanje Društva baletnih umetnikov Slovenije za izjemne dosežke na področju baletne umetnosti v Sloveniji.

 

OKStrokovno priznanje za izjemne dosežke na področju baletne umetnosti v Sloveniji je prejel dirigent

 

MARKO GAŠPERŠIČ

 

za njegov obširni opus glasbenega vodstva baletnih predstav v Slovenskem narodnem gledališču Opera in balet Ljubljana vse od leta 1989 do danes.

       

Obrazložitev:

Dirigent Marko Gašperšič je s svojim obširnim  opusom  glasbenega vodstva  baletnih  predstav, ki  sega  vse do  leta  1989, pomembno zaznamoval slovensko baletno dogajanje.

Marko Gašperšič se je rodil v Ljubljani, kjer je študiral klavir pri profesorici Zorki Bradač, nato pa muzikologijo na Filozofski  fakulteti  in dirigiranje  pri  profesorju Antonu  Nanutu  na Akademiji  za  glasbo. Za  izvedbo Dvořakove Simfonije št. 8 je že za časa študija prejel študentsko Prešernovo nagrado.

V ljubljanski Operi je debitiral kot dirigent operne predstave La bohème, nato pa je vodil mnoge  operne in  baletne  predstave, operete  in  koncerte. Baletnemu ansamblu in simfoničnemu orkestru Slovenskega narodnega gledališča Opera in balet Ljubljana se je priljubil ne le z najvišjo mero glasbene strokovnosti in za dirigenta baletnih predstav nujnega poznavanja strokovnih pravil baletne umetnosti, temveč tudi s profesionalnim in človeškim odnosom, ki ju je do umetnikov gojil skozi vso svojo kariero. Marko Gašperšič je umetnik in človek širokega pogleda in misli, ki jih namenja in deli ne zgolj z glasbeniki v  orkestru, pač  pa tudi  s  koreografi in  baletnimi  plesalci. Je  tako  rekoč zaščitni znak mnogih uprizoritev baletnih predstav ljubljanskega baleta, med katere sodi še posebej baletna uspešnica Hrestač – Božična zgodba, ki je do danes doživela več kot 100 ponovitev. Je zavzet sodelavec  pri nastajanju  novitet,  sodobnih baletov  in  baletnih predstav  iz  zakladnice klasičnega baletnega repertoarja. Od leta 1989  do danes  je  dirigiral številnim baletnim predstavam, med njimi Beli košuti, Don Kihotovim sanjam, Giselle, Drugi slovenski baletni simfoniji, Coppeliji  na Montmartru, Trionfu di Afrodite, Navihanki, Hrestaču, Pokrajini misli, baletu za otroke Kdo je najmočnejši na svetu?,  pa spet Hrestaču  – Božični  zgodbi,  Dawsonovi Giselle, Baletnemu  večeru Stravinski, Trnuljčici, Labodjemu jezeru, Doktor Živagu in drugim. Marko Gašperšič, ki je z glasbenim vodstvom baletnih predstav v vseh svojih letih delovanja pomembno zaznamoval Balet Slovenskega narodnega gledališča Opera in balet Ljubljana, bo v letošnjem letu s predstavo BALET 100 po mnogih aktivnih letih umetniškega ustvarjanja odšel v zaslužen pokoj. Za njegov celovit umetniški prispevek h glasbenemu vodenju baletnih predstav Baleta Slovenskega narodnega gledališča Opera in balet Ljubljana, Marka Gašperšiča slovenska baletna stroka nagrajuje z visokim strokovnim priznanjem.

2016

NENA VRHOVEC STEVENS - ob zaključku njene izjemne profesionalne umetniške baletne kariere

Strokovna komisija za nagrade in priznanja Društva baletnih umetnikov Slovenije se je odločila, da z zadovoljstvom in spoštovanjem podeli posebno strokovno nagrado

 

NENI VRHOVEC STEVENS

 

ob zaključku njene izjemne profesionalne umetniške baletne kariere v Slovenskem narodnem gledališču Opera in balet Ljubljana.

 

Nena je ena od zadnjih balerin, če ne prav zadnja, ki je svoj plesno-baletni opus lahko živela in doživela bogato,  celovito in umetniško zaokroženo do zaključka, tako, kot se je to razumevalo in odvijalo do trenutka, ko so birokrati in administratorji s svojimi strokovno nepremišljeni in nepreverjenimi potezami posegli v življenja umetnikov in posredno močno otežili in umetniško ogrozili delovanje baletnih ansamblov obeh naših operno-baletnih gledališč.  

Nena je prehodila dolgo, pestro in raznoliko pot umetnice od fantička s klobučkom v Vragu na vasi, preko najrazličnejših klasičnih vlog do serije izrazitih izjemno močnih karakternih nosilnih likov. Bila je občutljiva, zanesljiva, natančna in tehnično odlična balerina, sposobna oblikovanja vlog s paleto najrazličnejših obrazov in karakterjev. Bila je sodelavka in partnerica, kakršnih si lahko le želimo. 

Televizijski portret, ki je bil oblikovan leta 2004, je razkril vse bogastvo zakladnice Nenine ustvarjalnosti, pa čeprav je predstavil samo njene podobe, ki so bile do tedaj posnete za televizijo. 

Naj naštejemo samo najizrazitejše: 

Romeo in Julija – Cullberg/Prokofjev, Lepa Vida – Pino Mlakar/Vilko Ukmar,  Ana Karenina – Riženko/Pliseckaja/Ščedrin,  A deus – Dedovič/Mozart,  Carmen –  Danovski/Bizet/Ščedrin, Coppelia na Montmartru – Vamos/Delibes, Giselle – Lukašova/Adam, Dom Bernarde Albe – Lopez/Martin, Ljubezenski duet – Jeras/Mahler, Madrigal – Dedovič/Mozart, Preludij poletju in Perpetuum – Dedovič/Gregorc, Enigma Gallus – Šparemblek/Gallus, Tatinska sraka – Dedovič/Rossini, Epitaf za Srečka Kosovela – Šparemblek/Kumar, Lepotica in zver – Jeras/Ravel in še bi lahko naštevali.

Strašljiva je misel, da podobno bogatega televizijskega portreta v prihodnosti ne bo mogoče več sestaviti, saj se sredstva za TV arhiviranje umetniških predstav in baletnih, ter seveda tudi drugih umetnikov, krčijo do nerazumnih, bolje rečeno, nedopustnih meja, čeprav nesporno predstavljajo pomemben delež narodove kulturne zakladnice, ki brez arhivskih posnetkov nezadržno drsi v pozabo.

Umetniška življenja, strokovna znanja in izkušnje, ki jih je Nena Vrhovec Stevens zbirala na baletnem odru ves svoj vek so naložba, zaradi katere, v tem trenutku, Neni nismo namenili nagrade za življenjsko delo. Upamo,  pričakujemo in želimo si, da bo s svojim bogastvom znanja in izkušenj tudi v bodoče prispevala k slovenski baletni umetnosti in pomagala pri razvoju in izobraževanju bodočih baletnih plesalcev.

2015

NINA NOČ - za profesionalni vstop v svet baletne umetnosti in za vzpodbudo za nadaljnjo umetniško pot

Strokovna komisija za nagrade in priznanja Društva baletnih umetnikov Slovenije v sestavi Bojana Hinteregger, predsednica, Alenka Ribič, Sanja Nešković Peršin, Vojko Vidmar, Edward Clug, Tomaž Rode in Matjaž Marin, se je odločila, da podeli priznanje Društva baletnih umetnikov Slovenije baletni plesalki Slovenskega narodnega gledališča Opera in balet Ljubljana

 

NINI NOČ

 

za profesionalni vstop v svet baletne umetnosti in za vzpodbudo za njeno nadaljnjo umetniško pot.
 
Nina Noč je zaključila baletno izobraževanje leta 2013  na Konservatoriju za glasbo in balet v Mariboru. Vrata v mariborsko gledališče so ji ostala zaprta zaradi pomanjkanja delovnih mest.
Njen talent pa ni ostal nezapažen v Društvu baletnih umetnikov Slovenije in po srečnem spletu okoliščin je pristala v ansamblu ljubljanskega baleta. Umetniški vodja baleta Irek Mukhamedov je zaznal njene sposobnosti in ji zaupal vodilno solistično vlogo Aurore v baletu Trnuljčica, kar je bil, z ozirom na njeno mladost, nedvomno velik presedan.
Imenovati to sreča ali kakorkoli drugače?
Nina Noč je kljub svoji mladosti dokazala moč svoje volje in svojih hotenj in prepričanj po življenju v baletnem svetu. Mlada in neizkušena, vendar, trdno prepričana v svojo baletno prihodnost, je bila dorasla umetniškim izzivom, in se vključila v repertoar ljubljanskega baleta tudi z izpostavljenimi solističnimi vlogami v baletih Coppelia, Hrestač in Labodje jezero.
Ninin prestop iz baletne šole v profesionalne vode slovenskega baleta je primer, bolje rečeno vzor, ki je v današnjem času izjemno redek. S svojim vsakodnevnim razumevanjem svojega dela dokazuje, da ve, kaj je bistvo poslanstva baletnega umetnika.
Želimo ji, kar se da veliko nadaljnjih priložnosti za življenje v čarobnem svetu baletne umetnosti in čim več dobrih in ustvarjalnih koreografov, ki ji bodo s svojo kreativnostjo pomagali graditi njeno baletno pot in življenje, ter bogatili njeno umetniško dušo.

2012

ASAMI NAKASHIMA - za briljantno izvedbo vloge Amorja v baletu Don Kihot

Posebno priznanje Društva baletnih umetnikov Slovenije prejme

 

ASAMI NAKASHIMA

 

za briljantno izvedbo vloge Amorja v baletu Don Kihot, v koreografiji Krzysztofa Nowogrodzkega v produkciji baleta Slovenskega narodnega gledališča Maribor.

 

Umetniški dosežek, ki ga je  balerina Asami Nakashima dosegla z vlogo Amorja v baletu Don Kihot, v koreografiji Krzysztofa Nowogrodzkega predstavlja šolski primer in hkrati dokaz trditve, da so pametovanja o velikih in malih vlogah v baletni umetnosti v celoti zgrešena. Variacija Amorja, je pač ena od stotnij ženskih variacij z repertoarja klasičnega baleta. Asami Nakashima je z briljiantno tehniko, izjemno suverenostjo, prepričljivostjo, močno osebnostjo in pripadnostjo umetnosti iz variacije Amorja ustvarila umetniški presežek, ki bo ostal v spominu. Amor, v svoji dobro minuto trajajoči variaciji je zablestel kot diamant v okviru celovečerne predstave.

EDWARD CLUG - za izjemno kreacijo vloge Gamacha v baletu Don Kihot

Posebno priznanje Društva baletnih umetnikov Slovenije prejme


EDWARD CLUG

 

za izjemno kreacijo vloge Gamacha v baletu Don Kihot, v koreografiji Krzysztofa Nowogrodzkega v produkciji baleta Slovenskega narodnega gledališča Maribor.

 

Težko bi se reklo, da smo, vsaj mi starejši plesalci in ljubitelji baletne umetnosti, v svojem življenju videli manj kot deset uprizoritev ali TV posnetkov klasičnega baleta Don Kihot.

Pa kljub vsemu, je čar umetniške ustvarjalnosti na katerega baletni umetniki prisegamo, doživel svoj presežni trenutek tudi v letu 2011 na odru SNG Maribor. 

V pravzaprav neizrazito glavni ali baletno nepretirano zahtevni vlogi Gamacha, nas je vse skupaj presenetil in navdušil plesalec Edward Clug. Teoretične in filozofske razlage fenomena njegovega uspeha in kreacije Gamacha niso potrebne. Preprosto se je zgodila vloga, kareacija, umetniška upodobitev Gamacha, v kateri so se združili baletni tehnični talent, igralska mojstrovina, Edijevo veselje do plesne umetnosti, radost bivanja, natančno poznavanje zakonov življenja na baletnem odru, velika mera humorja in seveda optimizma, ki predstavljajo gonilne sile dela in življenja Edwarda Cluga.

Ugotavljamo, da takšnega Gamacha, ki bi nas navdušil v tolikšni meri, s toliko duhovitostmi in toliko humorja še nismo videli. 

Menimo, da se baletni ansambel SNG Maribor lahko pohvali še z enim presežkom: imajo najbolj smešnega direktorja baleta na svetu – seveda v pozitivnem smislu.

2011

OLESJA HARTMANN - za poustvaritev posameznih vlog v koledarskem letu 2011

Posebno priznanje Društva baletnih umetnikov Slovenije prejme

 

OLESJA HARTMANN

 

za umetniško in tehnično dovršeno izvedbo vloge Myrthe v baletu Giselle, v koreografiji Rafaela Avnikjana v produkciji baleta Slovenskega narodnega gledališča Maribor.

 

Lik kraljice vil v baletu Giselle je Olesja Hartmann oblikovala malodane po temeljnih zakonitostih baletne umetnosti. Hladna, plemenito vzvišena, nedotakljiva in brezpogojno vladarska. Odlično obvladovanje tehnike klasičnega baleta je Olesja izkoristila zato, da je zaupano ji vlogo Myrthe umetniško zaokrožila in jo povzdignila v enega od presežnih umetniških kreacij slovenske baletne umetnosti v letu 2011.

2010

VIKTOR ISAIČEV - za dolgoletno delo z ljubljanskim baletnim ansamblom

Posebno priznanje DBUS prejme

 

VIKTOR ISAJČEV

 

za dolgoletno delo z ljubljanskim baletnim ansamblom.

 

Viktor Isaičev je rojen v Pjatigorsku. Šolal se je na Akademskem koreografskem učilišču v Moskvi, kjer je tudi začel nastopati. Najprej je tri sezone plesal v operi in baletu Narodnega akademskega gledališča Taras Ševčenko v Kijevu, nato dve sezoni v baletu HNK Zagreb. 
Leta 1992 je postal član baletnega ansambla Slovenskega narodnega gledališča Opera in balet Ljubljana, kjer je leta 1994 prejel naziv baletni solist. V Ljubljani je odplesal vrsto vlog, med katerimi so najpomembnejše Princ v Hrestaču, Labodjem jezeru in Trnuljčici, Petruccio v Ukročeni trmoglavki, Vronski v Ani Karenini, Franz v Coppeliji na Montmartru, Colas v Navihanki in druge.
Leta 2001 je postal baletni mojster. Kot oseba, odgovorna za postavitev in ohranjanje obširnega baletnega repertoarja ljubljanskega baleta, tako že vrsto let na najvišji strokovni in umetniški ravni skrbi za brezhibnost izvedbe baletnih predstav ter odlično pripravljenost baletnih plesalcev. Svoje delo opravlja požrtvovalno, pri čemer se nikoli ne ozira po urah, ki naj bi bile namenjene njegovemu dejanskemu rednemu delovnemu času.

2009

BOJANA HINTEREGGER - za izjemne zasluge pri strokovnem delu in organizaciji dela DBUS

OKPosebno nagrado DBUS prejme

 

BOJANA HINTEREGGER

 

za izjemne zasluge pri strokovnem delu in organizaciji dela Društva baletnih umetnikov Slovenije. 

 

Baletna plesalka in organizatorica Bojana Hinteregger je desetletji dolgo, strokovno in nesebično delovala v Izvršnem odboru Društva baletnih umetnikov Slovenije, pretežno v funkciji podpredsednice, ter s tem izjemno pripomogla k rasti društva, njegovi prepoznavnosti v našem kulturnem prostoru in popularizaciji baletne umetnosti. 
Neumorno je organizirala učne ure o baletu v mariborski regiji, tako po vrtcih, šolah in socialnih ustanovah. 
Z izjemno zagnanostjo je delovala v raznih komisijah Mestne občine Maribor, zastopala barve baletne umetnosti in našega društva, s čimer je botrovala tudi seriji priznanj in nagrad, ki so našla pot v vrste našega članstva.
V zadnjih letih pa ji je, z več kot odličnim iskrenim in odprtim sodelovanjem z ljubljanskim delom društva uspel še en veliki met. Tadicionalna senca nezaupanja med mariborskim in ljubljanskim delom članstva, ki je kalila naše skupno delo, je dandanes samo še spomin. Hvala tudi za to izjemno pomembno zmago. 
Za Bojanino angažiranost in odlično ter dolgotrajno delo, se ji Društvo baletnih umetnikov Slovenije zahvaljuje s posebnim priznanjem v upanju, da bo tudi v prihodnje stala ob strani naši umetnosti in našemu prijateljstvu.

2008

DANICA DOLINAR - za izjemne zasluge za popularizacijo, podporo in ohranjanje baletne umetnosti

Komisija za nagrade in priznanja, Društva baletnih umetnikov Slovenije v sestavi: Bojana Hinteregger, predsednica, članica Tanja Baronik in člani Janez Mejač, Jaš Otrin in Vojko Vidmar, se je na seji 20. maja 2008 odločila, da letos podeli posebno nagrado Društva baletnih umetnikov Slovenije,

dipl. prof. muzikologije in urednici Uredništva za resno glasbo in balet TV Slovenija,

 

DANICI DOLINAR 

 

za izjemne zasluge za popularizacijo, podporo in ohranjanje baletne umetnosti na Slovenskem.

 

Danica Dolinar je svojo pripadnost baletni umetnosti izpričala že s svojo diplomo po študiju muzikologije, v kateri je detajlno obdelala in katalogizirala vso slovensko glasbo, ki je bila do takrat ustvarjena z namenom, da bo nekoč scensko upodobljena zaživela na baletnem odru. S pričetkom dela v Uredništvu za resno glasbo in balet Televizije Slovenija so se njene možnosti sožitja z baletom povečale. Skozi pretekla desetletja je botrovala dolgi vrsti dokumentarno-portretnih oddaj o slovenskih baletnih umetnikih in tematskim ter dokumentarnim baletnim projektom. Avtorska dela naših koreografov Šparembleka, Jerasa, Neubauerja, Dedoviča, Otrina, Kosija in v zadnjem času Cluga so oživela na televizijskih ekranih v naših domovih. Tu je še dolga vrsta dragocenih posnetkov gledaliških baletnih predstav, dokumentov o nekdanjih srečanjih in tekmovanjih slovenskih in jugoslovanskih baletnih umetnikov in njihovih gostovanjih. Oddaje Mladi baletni plesalci se predstavljajo nekako označujejo stalnico urednice Danice Dolinar. S temi posnetki v TV arhivih ohrani kar največ dokumentov o mladih talentih, ki se porajajo v naših baletnih šolah in z delom nadaljujejo na svoji nadaljnji poti. Nekaterim od njih je omogočila predstavitev pred evropsko publiko z udeležbo na Evrovzijskih tekmovanjih mladih plesalcev. Vsekakor ne gre prezreti dragocenih dokumentov o iskanjih samega sebe in koreografski umetnosti naših mladih, ki nastajajo v okviru Gala večerov novih baletnih koreografij na slovensko glasbo v okviru Društva baletnih umetnikov Slovenije. Pod okriljem TV uredništva, Daničin redni stik z Evropsko mrežo televizijskih postaj omogoča slovenskim gledalcem, da na domačih ekranih vidijo najboljše, kar je posnetega s področja baleta in plesa. Od tod izvira tudi vrsta koprodukcij z vrhunskimi koreografi in TV režiserji pri nas. Ohranjanje naše baletne dediščine označuje njeno stalno raziskovanje zaprašenih in pozabljenih baletnih posnetkov v Dokumentaciji TVS, kar nam občasno omogoča naše srečanje z njimi pod naslovom Iz baletnega arhiva. Drastična primera: musical Slučajno sta se srečala Romeo in Julija koreografa Henrika Neubauerja iz leta 1968. Filmski posnetek je ostal brez glasbenega traku. Na pobudo Danice Dolinar so po originalnih zapisih glasbo obnovili ter film na novo ozvočili in sinhronizirali leta 2004. Podoben primer predstavlja posneti delovni material s posnetki odlomkov baleta Romeo in Julija Prokofjeva, posnetega na različnih lokacijah in ob različnem času s konca 60. let. Po skoraj štirih desetletjih je bil material zmontiran v oddajo, ki predstavlja celoten celovečerni balet, do originala mu manjka samo pičlih nekaj minut. Zasluga Danice Dolinar je tudi odkritje originalne Ipavčeve partiture prvega slovenskega baleta Možiček, ki je veljala za izgubljeno. Glasbo so na novo posneli in je doživela tudi svojo koreografsko upodobitev za TV ekrane, predstavljena pa je bila doma in v tujini. Zahvaljujoč Danici Dolinar je televizijsko umetniško dokumentiran tudi zadnji del življenjske poti nestorjev slovenskega baleta Pie in Pina Mlakar. Prav njena zasluga je, da je bilo Mlakarjevo trmoglavo zavračanje TV medija kot umetniške oblike izražanja omajano v temelju, in to ob ogledu TV portreta balerine Tatjane Remškar. Mlakarjeva pronicljivost ni prezrla iskrenosti, izražene v dolgoletnem delu Danice Dolinar, zato sta se z ženo Pio odločila. Izpod postelje, kjer je dolga desetletja ležala, sta potegnila škatlo s filmskim materialom posnetkov plesov Pie Mlakar iz leta 1944 in ji ga izročila. Desetine ur je bilo potrebnih za filmsko restavracijo razpadajočega materiala in še naslednje desetine za oblikovanje in sinhroniziranje glasbene spremljave. Dragoceni material je bil iztrgan pozabi časa in predstavljen TV gledalcem. Umetniški oddaji z naslovom Večna baletna domačija I in II sta dostojno zaokrožili pot Mlakarjev, ki smo jo poimenovali Nekdanje svečanosti. In tu je še televizijska oddaja, ki je obeležila 80-letnico slovenskega baleta. V pripravi je oddaja o letošnji 90-letnici. Ogromen raziskovalni projekt, ki ga je opravila Danica Dolinar, je tudi serija oddaj z naslovom Po sledeh baleta. Ti predstavljajo nastanek in razvoj baletne umetnosti v svetu in pri nas. Posneto serijo bo zaokrožila zadnja oddaja o baletu v drugi polovici 20. stoletja na Slovenskem. Z vedenjem, da se ob vsem naštetem Danica Dolinar z enako zavzetostjo ukvarja tudi z drugimi plesnimi zvrstmi in z glasbo, toliko bolj cenimo njen izjemni prispevek slovenski baletni umetnosti, ki temelji na skorajda ekstremni delavnosti, srčnosti, zagnanosti in brezkompromisnosti do same sebe. Želimo ji zvrhano mero energije in volje za uresničitev bodočih načrtovanih televizijskih projektov.

2007

ALENA MEDICH - za najobetavnejšo mlado baletno plesalko in za njene uspešne nastope

Posebno priznanje kot najobetavnejša mlada baletna plesalka, za svoje uspešne nastope prejme plesalka

 

ALENA MEDICH.

 

Alena je v rosni mladosti z družino prispela v Slovenijo, začela baletno šolanje v Zagorju in ga letos končuje na Srednji baletni šoli v Ljubljani. Vmes se je njena družina preselila v tujino, Alenina ljubezen do baleta je premagala strah pred samostojnim življenjem. Predanost baletni umetnosti, kateri podreja vse, botruje njeni poti. Začeli so jo vključevati v predstave Baleta SNG Ljubljana in prejema nagrade na tekmovanjh. Leta 2005 uspešno zastopa Slovenijo na Evrovizijskem tekmovanju mladih plesalcev v Varšavi. Njena zlata plaketa na letošnjem tekmovanju je ponoven dokaz njenih izjemnih kvalitet. Upamo, da bo strokovno priznanje Aleni dodatna vzpodbuda za njeno nadaljnjo umetniško pot in da ji bo omogočena čimprejšnja vključitev v profesionalni baletni ansambel. Alenina predanost baletni umetnosti in ples, s katerim nas razveseljuje sta razlog, da sta se Marjan in Katja Batagelj odločila, da Aleni nekoliko olajšata bodočo umetniško pot s sponzorstvom.

OK

PREJEMNIKI STROKOVNE NAGRADE PIO IN PINA MLAKAR

2025

Nagrada ni bila dodeljena

Strokovna komisija za podeljevanje nagrad Pie in Pina Mlakarja je sprejela odločitev, da se nagrada v letu 2025 ne podeli.

2022

Nagrada ni bila dodeljena

Strokovna komisija za podeljevanje nagrad Pie in Pina Mlakarja je sprejela odločitev, da se nagrada v letu 2022 ne podeli.

2019

Nagrada ni bila dodeljena

Strokovna komisija za podeljevanje nagrad Pie in Pina Mlakarja je sprejela odločitev, da se nagrada v letu 2019 ne podeli.

2016

EDWARD CLUG - nagrada Pie in Pina Mlakarja za obdobje zadnjih treh let

Edward Clug – nagrada Pie in Pina Mlakarja za koreografijo in režijo baleta Peer Gynt, v izvedbi Baleta Slovenskega narodnega gledališča Maribor.

 

Strokovna komisija Društva baletnih umetnikov Slovenije za nagrade Lydie Wisiakove v sestavi Bojana Hinteregger – predsednica, Valentina Turcu, Alenka Ribič, Sanja Nešković Peršin, Vojko Vidmar, Tomaž Rode in Matjaž Marin se je odločila, da nagrado Pie in Pina Mlakarja za posebne dosežke na področju baletne koreografije v obdobju zadnjih treh let prejme umetniški direktor Baleta Slovenskega narodnega gledališča Maribor, koreograf

 

EDWARD CLUG

 

za koreografijo sodobnega baleta v dveh dejanjih Peer Gynt v produkciji Slovenskega narodnega gledališča Maribor.

 

Obrazložitev:

Edwarda Cluga ni treba posebej predstavljati. Po končanem študiju na državni baletni šoli v Cluju – Napoci v Romuniji je bil v sprejet v mariborski baletni ansambel, kjer je kasneje postal priznani baletni solist in od leta 2003 umetniškega vodja Baleta Slovenskega narodnega gledališča Maribor.

S svojimi koreografskimi kreacijami že od vsega začetka razvija in raziskuje nove poti v domeni sodobnega baleta. Njegova specifična in izvirna koreografska dela so pritegnila domačo in mednarodno pozornost in uveljavila mariborski Balet na mednarodni plesni sceni. Njegove predstave so mariborski Balet popeljale na najuglednejše gledališke festivale po Evropi, Aziji, Južni Ameriki, večkrat tudi v Združene države Amerike, Kanado ter v slovito gledališče Mariinski v Sankt Peterburg.

Edward Clug je ustvarjal za Flamski kraljevi balet v Antwerpnu, West Australian Ballet, Lizbonski nacionalni balet, baletno skupino Station Zuid na Nizozemskem, HNK Zagreb, HNK Reka, Graški balet, Romunski nacionalni balet, Bitef Dance Company v Beogradu, Ukrajinski nacionalni balet, Eastwest Company v Sarajevu, Aalto balet v Essnu in Augsburški balet. Zadnja leta pa redno sodeluje s prestižnimi baletnimi hišami, kot so Balet Züriške Opere, Stuttgartski balet ter sloviti nizozemski plesni teater NDT.

In vendar največje pozornosti, tako domače kot svetovne javnosti, je bila v lanskem letu deležna Clugova kreacija za mariborski Balet.

Peer Gynt, kljub izjemno bogatemu koreografskemu opusu prvi Clugov celovečerni pripovedni balet, je nastal po dramski predlogi Henrika Ibsena. Ta velja za kompleksno besedilo, ki v svoji hermetični fantaziji deluje brezčasno in univerzalno. Pri oblikovanju libreta pa je umetniški direktor mariborskega Baleta posegel po stavkih iz priložnostne glasbe, ki jo je Edvard Grieg napisal za praizvedbo drame, ter drugih Griegovih koncertnih, komornih in solističnih skladbah, da bi dosegel dinamičen in koherenten razvoj plesne pripovedi.

Predstava je navdušila tako občinstvo kot strokovno javnost.

V kritiki za Parado plesa je Daliborka Podboj navedla, da sta »tako Ibsenova zgodba kot skladateljeva glasbena poslikava enakega življenjskega okolja in istega glavnega junaka […] Clugu očitno dali umetniški vzlet, da je svojo novo koreografsko stvaritev Peer Gynt bogato gradil na dramskih poljanah nadrealizma, prepojenimi z naravo človeških čustvenih oblik v prispodobah pravljičnih zagat in humornih začimb«.

V Večeru je Damijan Vinter dodal, da je »Junak drame norveškega pisatelja Henrika Ibsena […], hočeš ali nočeš, podobno kot Faust, prispodoba večnega iskanja sreče in ljubezni oziroma eksistencialne potrditve. Njeno premiero je že davnega leta 1876 pospremila glasba Edvarda Griega, ki je besedam pridal zvočno dimenzijo. In njeno univerzalnost je slabih sto štirideset let kasneje potrdil Edward Clug, saj je v sodobni gib prelita zgodba vsled izvirnemu koreografskemu pečatu in kompleksnemu zlitju vseh odrskih elementov zaživela v vsej svoji silovitosti«.

Marija Janković-Šehović pa v beograjski Politiki piše: »Pred gledalcem so kristalno čista dramaturška linija, duhovite scene kraje v Maroku, čudaški troli […], norišnica v Kairu, v kateri so doktorji bolj nori od pacientov, nežni dueti s Solveig, ki je tukaj večno in vsepovsod. […] Absurd in samoironija izbruhneta v predstavi, ki so jo na gostovanju v prepolnem ljubljanskem Cankarjevem domu pospremili z ovacijami, medtem ko ji v Mariboru skandirajo.«

Mojca Kumerdej je za Delo zapisala, da je »Peer Gynt […] vrhunsko zasnovana predstava in kar zadeva soliste in celoten mariborski ansambel, odlično izvedena predstava, ki ji gre zaželeti ponovitve tudi na mednarodnih odrih«.

In dobrega pol leta po premieri se napovedi uresničujejo. Edward Clug bo Peera Gynta v izvedbi Baleta Slovenskega narodnega gledališča Maribor predstavil na prestižnem 15. festivalu Dance Open v Sankt Peterburgu v Rusiji.

Edward Clug je s kreacijo Peera Gynta ustvaril izjemno koreografsko delo ter z njim oplemenitil slovensko baletno umetnost. Zaradi njegovega izjemnega dosežka na področju baleta v letu 2015 mu s ponosom podeljujemo strokovno nagrado „Pie in Pina Mlakarja“, ki jo DBUS podeljuje za izjemne dosežke na področju koreografskega ustvarjanja.

Z njo Edward Clug vstopa v nesmrtnost slovenske koreografije, po poteh eminentnih dosedanjih dobitnikov nagrade.

2013

VALENTINA TURCU - nagrada Pie in Pina Mlakarja za obdobje zadnjih treh let

Valentina Turcu – nagrada Pie in Pina Mlakarja za koreografijo in režijo baleta Romeo in Julija, v izvedbi Baleta Slovenskega narodnega gledališča Maribor.

 

Strokovna komisija za nagrade in priznanja Društva baletnih umetnikov Slovenije, Strokovna komisija za nagrade Pie in Pina Mlakarja v sestavi Bojana Hinteregger, predsednica, Alenka Ribič, Vojko Vidmar, Tomaž Rode, Matjaž Marin, Irek Mukhamedov in pokojni Vlasto Dedovič, je sprejela odločitev, da nagrado Pie in Pina Mlakarja za pomembne umetniške dosežke na področju baletne koreografije v zadnjem triletnem obdobju prejme
 
VALENTINA TURCU
 
za koreografijo in režijo baleta Romeo in Julija, v izvedbi Baleta Slovenskega narodnega gledališča Maribor.                         
 
Obrazložitev:
Valentina Turcu je s premiero baleta Romeo in Julija ob koncu leta 2012 postavila nov mejnik v klasičnem baletnem pripovednem slogu. Njena povsem avtorska koreografska kreacija bo gotovo postala eden od ključnih stebrov železnega repertoarja baleta SNG Maribor. Predstava je tako rekoč čez noč postala uspešnica v vseh pogledih, tako pri občinstvu kot pri kritiki.
 
Baletna plesalka in koreografinja Valentina Turcu sodi med najkreativnejše plesne ustvarjalce v Sloveniji. Njene stvaritve segajo od povsem pripovednih do sodobnih baletnih predstav, zajemajo pa tudi vsestransko ustvarjanje na področju opernih, dramskih predstav, koncertov in gala večerov.
Prve plesne korake je naredila pri svojih starših, priznanih baletnih umetnikih Maji Srbljenović Turcu in Marinu Turcuju ter nadaljevala na Konservatoriju za glasbo in balet Maribor. Svoje sposobnosti v modernem plesu je izpopolnjevala na znameniti šoli Mauricea Béjarta L’École-Atelier Rudra-Béjart in kariero nadaljevala pri Béjart Balletu v Lozani, kjer je repertoar in znanje obogatila s številnimi zahtevnimi vlogami. Pod mentorstvom Mauricea Béjarta je razvijala in globoko ponotranjila občutek za umetnost in kulturo.
Po vrnitvi iz slovitega Béjart Balleta je Valentina Turcu s svojim znanjem in kreacijami kot izjemna plesalka v baletih kot TrnuljčicaHrestačLabodje jezero in Carmen, Tišina BalkanaLacrimas, Arhitektura tišine, Tango in kot nadarjena koreografinja zaznamovala in obogatila repertoar mariborskega baleta.
 
Njene koreografije opernih predstav in kreacije odrskega giba za različne uprizoritve so bile označene kot sveže in presenetljive, izvedene z glasbeno natančnostjo in edinstvenim slogom. Kreirala je odrske gibe in koreografije za več kot 20 gledaliških predstav.
Za svoje delo je prejela več nagrad, kjer so v utemeljitvah poudarili, da je Valentina Turcu z obvladovanjem plesno-gledališkega izraza in s poglobljeno interpretacijo dosegla visoko stopnjo odrske zrelosti in zavesti, njena govorica telesa pa preprosto odpira nove razsežnosti razumevanja plesne umetnosti.
Za slavnostne večere novih koreografij Društva baletnih umetnikov Slovenije je koreografirala kartke balete Zrelo je žitoPastirčekŽenske za pet plesalk, DuetLuminaTardePartita in vmes ustvarila odmevne koreografije za mlade plesalce na tekmovanjih slovenskih plesalcev. V SNG Maribor je leta 2007 izpeljala avtorski projekt La Callas, v letih 2008, 2009 in 2010 pa božično-novoletne koncerte. Izjemno odmevno je bilo njeno gostovanje v HNK Split, najprej s predstavo Bolero, leta 2011 pa še s subtilno ekspresivno žensko predstavo Carmen.
Njen odrski opus zajema tudi številne koreografije in oblikovanje odrskega giba v opernih in dramskih predstavah. Gostovanja so jo peljala na vse kontinente in države od Avstrije, Bosne in Hercegovine, Črne gore, Danske, Francije, Grčije, Hrvaške, Italije, do Japonske, Mehike, Nemčije, Portugalske, Romunije, Singapura, Srbije, Španije, Švice, Ukrajine in Venezuele.
Društvo baletnih umetnikov Slovenije ji je že enkrat podelilo nagrado za najboljšo plesno predstavo (Tango) in strokovno nagrado Lydie Wisiakove za koreografske prispevke v letu 2007. Na svetovnem tekmovanju plesalcev v Nagoji na Japonskem je bila nagrajena z bronasto medaljo, na Tekmovanju mladih slovenskih baletnih plesalcev pa je prejela nagrado žirije za najizvirnejšo koreografijo Rožmarin. 
 
Balet Romeo in Julija pomeni osebni presežek Valentine Turcu, ki je očaral občinstvo v razprodanih dvoranah na vseh ponovitvah baletne predstave in navdušil domače ter tuje kritike. Predstavo sta v program že vključila ugledna festivala: Festival Ljubljana in Dubrovačke ljetne igre, kjer je gostovala poleti 2013.
Valentina Turcu je s kreacijo tovrstnega gledališkega dogodka oplemenitila ne le gledališče, pač pa tudi slovenski kulturni prostor, in si zato zasluži priznanje. Zaradi njenega izjemnega dosežka na področju baleta v letu 2012 jo s ponosom predlagamo za prejemnico strokovne nagrade „Pia in Pino Mlakar“, ki jo DBUS podeljuje za izjemne dosežke na področju koreografskega ustvarjanja, s tem pa stopa v nesmrtnost slovenske koreografije, po poteh eminentnih dobitnikov nagrade, Milka Šparembleka in Vlasta Dedoviča.

2010

VLASTO DEDOVIČ - nagrada Pie in Pina Mlakarja za življenjsko delo

Vlasto Dedovič – nagrada Pie in Pina Mlakarja za življenjsko delo – za obširen, stilno prepoznaven, raznovrsten in izviren koreografski prispevek slovenski baletni umetnosti.

 

Strokovna komisija Društva baletnih umetnikov Slovenije podeljuje strokovno nagrado Pia in Pino Mlakar za življenjsko delo baletnemu plesalcu in koreografu
 
VLASTU DEDOVIČU
 
za obširen, stilno prepoznaven, raznovrsten in izviren koreografski prispevek slovenski baletni umetnosti.
           
              
Obrazložitev:
Dolga in izjemno bogata je pot, ki jo je skozi svet baletne umetnosti izsanjal in oblikoval plesalec in koreograf Vlasto Dedovič.
Nikoli ne bo natančno znana koordinata trenutka, ko se je v objemu odrskega plesa razplamtela iskrica želje, da ne bi uresničeval samo koreografiranih sanj drugih umetnikov, temveč da bi svetu baletne umetnosti dodal kamenčke lastne domišjlije.
Po temeljitem spoznavanju z nestorjema slovenskega baleta Pio in Pinom Mlakar, se je kasneje, s soprogo Magdo Vrhovec, podrobneje seznanjal tudi z ustvarjalnim razmišljanjem legendarne švedske koreografinje Birgit Cullberg. Prijateljevanje s številnimi ustvarjalci tudi iz drugih umetniških zvrsti ga je bogatilo in utrjevalo v prepričanju, da je prav dialog med umetniki dobro vodilo za doseganje ustvarjalnih ciljev. Soočil se je z zahtevnim vprašanjem – kako v oceanu baletno – plesne umetnosti najti lastno identiteto, svoj slog. Samo Vlasto Dedovič sam ve, kako dolga je ta miselna pot in koliko časa je moralo preteči do rojstva njegovega prvenca, baleta Žica leta 1976, ki je bil rezultat umetniških snovanj s skladateljem Janezom Gregorcem in umetnikom Jožetom Spacalom. Predstava, ki je, tudi zaradi svoje simbolne povezave z medvojno okupacijo Ljubljane in nekoliko jazzovsko obarvano glasbo, dvignila nepričakovano veliko prahu. Modrovanja so potekala okoli vprašanj, ali je takšna glasba sploh primerna za izvajanje v opernem gledališču, ali je dovolj dostojna za opisovanje revolucionarne preteklosti našega naroda, in se zaključila na najvišjem državnem organu zaradi navideznega »problema«, ker je na mladinskih predstavah plesalec v vlogi Poveljnika, ki je predstavljal sovražnika, nekajkrat prejel najburnejši aplavz … Ko se je megla razblinila, so tudi za televizijo posneti balet Žica, vrsto let zapored predvajali ob državnem prazniku.
Led je bil prebit. Skozi 80. in 90. leta se je zvrstila serija baletov, med njimi večina na glasbo slovenskih skladateljev: Sinfonia per archi (Krek), Trobenta in vrag (Srebotnjak), Četrta simfonija (Škerjanc), Irene Holm (Haydn), A-deus (Mozart), Matiček se ženi (Golob), Perpetuum (Gregorc) in v SNG Maribor Flamska legenda (Kantušer).
Leta 1999 v Cankarjevem domu pripravi plesni del projekta Requiem, umrl je klovn, avtorjev Frana Milčinskega in njegovega sina Matije ter Bojana Adamiča.
Leta 2003 postavi balet Nori malar na glasbo Janeza Gregorca, posvečenem slovenskemu slikarju Jožefu Petkovšku. V posneti verziji za televizijo je naslovno vlogo odplesal Edward Clug. Za to koreografijo je Dedoviču Društvo baletnih umetnikov Slovenije podelilo nagrado Lydie Wisiakove.
Svojemu, sedaj že prepoznavnemu koreografskemu stilu, Vlasto Dedovič doda še eno izjemno srečno noto, ki nedvomno izhaja iz njegove dobročudne narave. Humor. Izjemno dobro se ujemata s plesalcem Vojkom Vidmarjem, ki postane nekakšna stalnica v njegovih koreografijah. Ustvari serijo koreografskih miniatur, s katerimi navdušuje široko občinstvo. Obsedenost, Tatinska sraka, Trije generali, pa Vrag v Postojnski jami, Dotik oziroma Largo, Madrigal …
Pa vendar po mnenju mnogih, njegova miniatura Kajn in Abel na glasbo Poulenca in Mokranjca predstavlja tisto umetniško antologijsko delo , ki ga je dokončno vklesalo v seznam najvidnejših ustvarjalcev slovenske baletne umetnosti. Za to delo prejema priznanja širom po Jugoslaviji. Med njimi je verjetno najdragocenejše tisto iz ust pravoslavnega svečenika v Skopju, ki je po predstavi s solzami v očeh čestital z besedami: »Jaz sem pooblaščena oseba za tovrstne teme, in če jaz rečem da je to to, potem to je tako«.
Izjemno srečno je tudi Dedovičevo sodelovanje s Televizijo Slovenija, ki v arhivih ohranja številne Dedovičeve koreografije za bodoče rodove. Med njimi je nekaj tistih, ki so bile pripravljene namensko prav za televizijski medij. Med njimi so Preludij poletju (Gregorc, režija Ian Zakonjšek), Kajnove blodnje (Avsenik mlajši, režija Aleš Verbič), ki so ju predvajale tudi Evropske televizijske postaje, ter Tišina predstava (Mozart, režija Marjan Frankovič).
Leta 1996 na Televiziji Slovenija posnamejo Dedovičev portret v režiji Tuga Štiglica.
Življenje z naravo in stalni kontakti z ljudmi so stalni vir Vlastovih razmišljanj in iskanj poti in načinov, kako življenje, točneje zanimivejše dele življenja, predstaviti skozi plesno govorico. Dedoviča niso pustili hladnega niti nadebudni mladi plesalci v baletni šoli. Kar nekaj koreografij, ki jih je pripravil z učenci in dijaki za njihove letne predstavitve je podpisal prav on. Leta 1996 so bili z njegovo koreografijo vključeni v program državne proslave.
Zaradi obširnega, raznovrstnega, izvirnega in stilno prepoznavnega koreografskega opusa in dragocenega prispevka slovenski baletni umetnosti, Društvo baletnih umetnikov Slovenije podeljuje nagrado Pia in Pino Mlakar plesalcu in koreografu Vlastu Dedoviču.
In ker Dedovičev ustvarjalni duh ni prav nič manj živahen kot v preteklosti, mu ob podelitvi nagrade nazdravljamo in želimo še vrsto uresničenih projektov.

2007

MILKO ŠPAREMBLEK - nagrada Pie in Pina Mlakarja za življenjsko delo

Milko Šparemblek – nagrada Pie in Pina Mlakarja za življenjsko delo – za vrhunski mednarodni koreografski opus in umetniške zasluge za izjemno obogatitev slovenske baletne umetnosti, ob 60. letnici umetniškega ustvarjanja.

 

Komisija za nagrade Društva baletnih umetnikov Slovenije je sklenila, da strokovno nagrado »Pia in Pino Mlakar« za vrhunski mednarodni koreografski opus in umetniško obogatitev slovenske baletne umetnosti, ob 60. letnici umetniškega ustvarjanja, prejme plesalec in koreograf

 

MILKO ŠPAREMBLEK.

 

Obrazložitev:

»S plesom se začne vse. Balet je izhod iz labirinta.« Ta Šparemblekova na videz skopa, a globoko pomenljiva misel, je vodilo in hkrati sporočilo njegove šest desetletij dolge ustvarjalne poti. Na tej poti Milko Šparemblek sledi Mlakarjevemu sporočilu, da se je balet v štiristo letih svoje zgodovine opiral na spoznanje, da je človek psihofizična celota, ki ji ustreza en sam aksiom: lepota je resnica, resnica je lepota, obema pa je enakovreden etos, ki je tretja resnica. Enotnosti te »svete trojice« ostaja zvest tudi Šparemblek in jo dopolnjuje z vedno na novo izumljeno plesno govorico, ki vodi tja, kjer domuje prastaro hrepenenje po preseganju samega sebe, po preseganju minljivosti in končnosti.
Vznemirljivost Šparemblekovega opusa, ki obsega prek sto trideset baletnih koreografij v petinštiridesetih gledališčih po vsem svetu, potrjuje zvesto in spoštljivo vrednotenje njegovih kompleksnih sporočil, izrečeno tako v plesno-baletni kritiki kot v izrazih občudovanja spremljevalcev plesnega gledališča.
Umetnik občutljivo sledi univerzalnim duhovnim premenam v času in najgloblje uvide dosega z ustvarjanjem imaginarnih svetov. Součinkujoči učinek več slogovnih prijemov, ki ustvarja Šparmblekov izvirni slogovni izraz, je tako samosvoj, da se ga ni prijela nobena plesnoteoretična ali plesnozgodovinska oznaka. Šparemblek je namreč sam postal plesni pojem, njegov ples je preprosto »šparemblekovski«, njegove inovacije v vrtincu plesnogledaliških iskanj pa bi lahko poimenovali »šparemblekovsko plesno gledališče«.
Šparemblekova plesna umetnost že desetletja izhaja z njegovega avtorskega stališča, ki razume sodobni ples kot sintezo vseh doslej znanih slogovnih in tehničnih prvin, njihovo rabo in razpored pa narekuje trenutni avtorjev navdih v tesni navezi in iskrenem medsebojnem zaupanju z vsemi, ki v plesni uprizoritvi sodelujejo. Obsežnost, raznolikost, visoka estetska vrednost in modrost Šparemblekovih del govorijo o umetniku, ki kot živahen mislec ostaja zvest negovanju lastnih načel, iz katerih se rojevata vznemirljivost in brezčasnost najvišje govorice – govorice telesa in duha.
Šparemblekovo prvo srečanje z ljubljanskim baletnim ansamblom se zgodi leta 1977 s Plesi na teme Magnificata in Webrn duetom. Sledi Baletno gledališče Igorja Stravinskega in Baletni triptih na Wagnerjevo in Beethovnovo glasbo, za katerega prejme nagrado Prešernovega sklada. Od tedaj dalje je reden gost slovenskega baleta v gledaliških in televizijskih predstavah.
Šparembleka resnična ali namišljena odrinjenost in zapostavljenost baletne umetnosti nikoli ni spravljala v otopelost; ravno nasprotno: njegov opus je najbolj prepričljiva zavrnitev številnih nasprotujočih si interpretacij o vlogi, vrednosti in položaju baleta. Umetnik živi svoj uvid, da prihodnost plesne umetnosti ni niti v folklori niti v klasiki ne v sodobnem baletu ne v jazzu – temveč v vsem naštetem skupaj, v sintezi vseh teh sestavin, po njem zgovorno poimenovanih »ekumenski koncept«.
Temu umetniškemu kredu se lahko samo spoštljivo priklonimo, saj nas bodisi kot ustvarjalce bodisi kot gledalce zanesljivo, varno in osrečujoče vodi iz labirintov sveta v objem lastnega srca. V tem duhu prihaja stanovska nagrada, poimenovana po slovenskih in svetovnih dušah plesno-baletne umetnosti Pii in Pinu Mlakarju, v roke sijajnemu nadaljevalcu njunega izročila.

Zapisala Danica Dolinar

OK

PREJEMNIKI NAGRAD LYDIE WISIAKOVE

2022

NENA VRHOVEC - nagrada Lydie Wisakove za življenjsko delo

Strokovna komisija za nagrade in priznanja Društva baletnih umetnikov Slovenije z zadovoljstvom in velikim spoštovanjem podeljuje nagrado Lydie Wisiakove za življenjsko delo baletni umetnici

          

SNEŽNI VRHOVEC, bolj znani pod imenom NENA.

           

Svetla točka v ozvezdju slovenske baletne umetnosti, kamor je Neno umestil kozmos in jo, obdarjeno z mnogimi talenti, podaril naši publiki in ljubiteljem plešočega in lepega.
Nena je prehodila dolgo, pestro in raznoliko pot umetnice, začenši od fantička s klobučkom v poročnem sprevodu v Mlakarjevem baletu Vragu na vasi, preko najrazličnejših klasičnih vlog do serije izrazitih, izjemno močnih karakternih nosilnih likov. Bila je občutljiva, zanesljiva, natančna in tehnično odlična balerina, sposobna oblikovanja vlog s paleto najrazličnejših obrazov, karakterjev in občutij. S tem svojim umetniškim mojstrstvom se je mnogokrat približala gledalcem tam v temini avditorija gledališča in se dotaknila njihovih duš in jih obdarila z doživetjem bogastva umetniškega plesa.
Paleta resnično velikih umetnikov in koreografov je soustvarilo Nenino baletno življenje v najlepših možnih barvah mavrice. Naj navedemo samo nekaj baletnih del, v katerih je blestela: Romeo in Julija – Cullberg/Prokofjev, Lepa Vida – Pino Mlakar/Vilko Ukmar, Ana Karenina – Riženko/Pliseckaja/Ščedrin, A deus – Dedovič/Mozart, Carmen – Danovski/Bizet/Ščedrin, Coppelia na Montmartru – Vamos/Delibes, Giselle – Lukašova/Adam, Dom Bernarde Albe – Lopez/Martin, Ljubezenski duet – Jeras/Mahler, Madrigal – Dedovič/Mozart, Preludij poletju in Perpetuum – Dedovič/Gregorc, Enigma Gallus – Šparemblek/Gallus, Tatinska sraka – Dedovič/Rossini, Epitaf za Srečka Kosovela – Šparemblek/Kumar, Lepotica in zver – Jeras/Ravel … in še bi lahko naštevali.
Nekoč je Nena dejala, da se zaveda privilegija doživljanja številnih življenj, ki ji ga prinašajo različne vloge in dodala, da takšna vzporedna doživljanja včasih lahko, po intenzivnosti čustvovanj, presežejo realno življenje.
Bila je sodelavka in partnerica, kakršnih si umetniki lahko le želijo. Celo v baletni dvorani, v času študija, jo je bilo mogoče opazovati v njeni brezmejni iskreni ustvarjalni energiji.
Leta 1967 je prejela Nagrado Prešernovega sklada za svoji izjemni kreaciji v koreografijah legendarne švedske koreografinje Birgit Cullberg – Julijo v Romeo in Juliji in Belo košuto v istimenskem baletu.
Leta 2004 je Televizija Slovenije oblikovala Televizijski portret balerine Snežne Vrhovec, ki je razkril vse bogastvo njene plesne ustvarjalnosti, pa čeprav so bile predstavljene samo njene podobe, ki so bile do tedaj posnete za televizijo.
Strašljiva je misel, da podobno bogatega televizijskega portreta v prihodnosti ne bo več mogoče sestaviti, saj se sredstva za TV arhiviranje umetniških del in akterjev krčijo do nerazumnih, bolje rečeno, nedopustnih meja, čeprav nesporno predstavljajo pomemben delež narodove kulturne zakladnice, ki brez arhivskih posnetkov nezadržno drsi v pozabo.
Umetniška življenja, strokovna znanja in izkušnje, ki jih je Nena Vrhovec nizala na baletnem odru ves svoj vek so naložba, ki jo je Nena s strastjo, kakoršno smo poznali z odra, v preteklosti prenašala na otroke, ki so čutili potrebo spoznati baletno umetnost od blizu in z lastnim bitjem. Baletnim šolam v Naklem, Pirničah in še kje ni nikoli zmanjkalo mladih baletnih navdušencev.
Nikoli ni v gledališče prinašala svojih problemov, kljub temu, da ji življenje ni bilo postlano samo z rožicami. Med drugim ostaja v spominu čas njenega materinstva, ko je le kratek čas po koncu treninga, vidno pregreta, skozi vrata dvorane, odbrzela svojim materinskim obveznostim naproti.
Hvala ti draga Nena za vse, s čemer si obogatila slovensko baletno umetnost. Naj te sreča in zadovoljstvo spremljata na vseh tvojih poteh in naj tvoj sončni nasmeh nikoli ne zaide!

FILIP JURIČ - nagrada Lydie Wisiakove za izjemne dosežke v obdobju zadnjih treh let

Nagrado Lydie Wisiakove za izjemne dosežke na področju baletne umetnosti v Sloveniji v obdobju zadnjih treh let prejme slovenski baletni plesalec, solist Baleta SNG Opera in balet Ljubljana,

          

FILIP JURIČ.

          

Filip Jurič je že v času šolanja na Konservatoriju za glasbo in balet Maribor sodeloval v različnih predstavah Baleta Slovenskega narodnega gledališča Maribor in že takrat s svojimi nastopi nakazoval rojstvo novega umetnika slovenskega baleta. Preprosto, nakazoval je na svetlo prihodnost slovenskega baleta. Še kot mlad plesalec je Filip Jurič vsakič znova kazal vztrajnost in delavnost, predvsem pa moč, ki ga odlikuje v njegovi klasično-baletni in partnerski tehniki. Njegove pirouette in skoke je stroka primerjala s skoki in pirouetti Antona Bogova, ki mu je bil ves čas pravzaprav tudi plesni vzor. V želji po boljših delovnih pogojih in motivaciji se je leta 2020 preselil iz rodnega Maribora v Ljubljano, kjer so mu v Slovenskem narodnem gledališču Opera in balet Ljubljana kmalu po prihodu zaupali velike solistične vloge. Filip Jurič ima od tedaj vse potrebne pogoje za razvoj in umetniško rast baletnega umetnika. Je tudi nepogrešljiv član v delovanju Društva baletnih umetnikov Slovenije.
Če se ozremo na spekter vlog, ki jih je poustvaril Filip Jurič, težko izberemo tisto, ki bi še posebej izstopala. Ne glede na to ali je ta romantična ali karakterna, tehnično ali karizmatično zahtevna, vsako, ne glede na njen umetniški karakter, oblikuje na edinstven način, z umetniško svežino in lastno interpretacijo. To še posebej dokazuje v vlogi Romea v dveh povsem različnih produkcijah baleta Romeo in Julija, v eni, bolj tradicionalni in drugi, sodobnejši, v katerih je oblikoval dve povsem različni interpretaciji taistega lika, a hkrati ohranil vse karakterne lastnosti mladega, zasanjanega in do ušes zaljubljenega mladeniča, kakršnega si je verjetno zamislil tudi sam Shakespeare. Preprosto se nas je dotaknil s prepričljivim igranjem zaljubljenca na eni, maščevalca smrti svojega prijatelja Mercutia na drugi in obupanca ob navidezni smrti Julije na tretji strani, ter te različne fasete tekoče in brez nepotrebnega nadigravanja povezal v celovito in premišljeno oblikovano vlogo. Prav tako je Jurič ponovno navdušil z interpretacijo povsem drugačne vloge, z Linkedinom v baletu Gusar, ko mora pravzaprav v enem samem duetu v prvem dejanju baleta zarisati nepozabno sled v spomin občinstva. Uspelo mu je in dokazal je, da mu zahtevna klasična baletna tehnika ne povzroča nobenih preglavic in je zato lahko sproščeno in prepričljivo odigral vlogo prodajalca sužnjev. In potem je tukaj še Juričeva interpretacija Zanellovega Adagietta, dueta, ki zahteva le dvoje: izvrstnega partnerja soplesalki in karizmatično odrsko osebnost.
Brez vidnega naprezanja je dokazal, da se lahko v celoti potopi v plesno izpoved, ne da bi ob tem za trenutek opazili samo fizično ali tehnično zahtevnost vloge.
Filip Jurič je prepričal, da ni samo plesalec z izjemno baletno tehniko, saj ob njej s svojo umetniško in odrsko karizmo, ki mu omogoča oblikovanje spektra karakterno različnih vlog, dokazuje vzpon izjemnega baletnega umetnika, vrednega naslova prvaka.
Zato mu Društvo baletnih umetnikov Slovenije za interpretacije povsem različnih vlog, za vlogi Romea v kar dveh različnih izvedbah baleta Romeo & Julija in sicer v produkciji SNG Opera in balet Ljubljana in v koreografiji Renata Zanelle in v produkciji Društva baletnih umetnikov Slovenije in v koreografiji Tomaža Rodeta, za vlogo Linkedina v baletu Gusar v produkciji SNG Opera in balet Ljubljana v koreografiji Joseja Carlosa Martineza ter za duet Adagietto, ki je del predstave Vsi na valček, koreografa Renata Zanelle podeljuje nagrado Lydije Wisiakove za posebne dosežke na področju baletne umetnosti v Sloveniji, ter z njo izkazuje poklon njegovemu iskrenemu in požrtvovalnemu umetniškemu delu.

ANTONETA TURK - nagrada Lydie Wisiakove za izjemne dosežke v obdobju zadnjih treh let

Nagrado Lydie Wisiakove za izjemne dosežke na področju baletne umetnosti v Sloveniji v obdobju zadnjih treh let prejme slovenska baletni plesalka, članica Narodnega baleta iz Brna,

     

ANTONETA TURK.

      

Mlada slovenska balerina je svojo baletno pot začela v celjskem Harlekinu-društvu za umetnost plesa. Že v zgodnjih baletnih letih se je začela poigravati z mislijo o profesionalni baletni poti. Svoj razkošen baletni talent je zato po zaključku šolanja v Harlekinu najprej nadgrajevala na Konservatoriju za glasbo in balet v Mariboru, od koder pa jo je trdo delo v kombinaciji z nesporno baletno nadarjenostjo hitro odneslo izven slovenskih meja. Po dveh letih šolanja v Mariboru se ji je ponudila priložnost za odhod na ugledno madžarsko baletno univerzo Magyar Táncművészeti Egyetem v Budimpešti, na kateri je diplomirala leta 2021 in postala prva slovenska diplomirana balerina. Po diplomi jo je baletna pot najprej popeljala nazaj v Slovenijo, kjer postala pogodbena plesalka Baleta SNG Opera in balet Ljubljana, a je že po dobrega pol leta prejela stalno zaposlitev v vse bolj mednarodno uveljavljajočem se baletnem ansamblu Narodnega gledališča v Brnu, kjer pleše danes. Ves čas ostaja zvesta Sloveniji, kamor se vrača in vsako poletne navdušuje baletno občinstvo v predstavah Društva baletnih umetnikov Slovenije.
Navkljub temu, da je šele na pragu profesionalne baletne kariere, je Antoneta Turk do danes poustvarila kar nekaj solističnih vlog, tako na Madžarskem kot v Sloveniji in na Češkem, s katerimi ni le opozorila nase, pač pa v njihovi interpretaciji pokazala tudi zavidljivo umetniško zrelost, dokaj redko vrlino plesalcev na začetku profesionalne plesne kariere.
Kot Dekle v neoklasičnem baletu Leseni princ, koreografa Lea Mujića, je Antoneta Turk na pragu svoje profesionalne baletne kariere poustvarila subtilen lik, v katerem je z izvrstno tehniko plesanja v paru in odrsko karizmo prepričala o svoji izjemni baletni nadarjenosti, predvsem pa pripravljenosti, da na profesionalne odrske deske stopi s samozavestnim korakom. Prav nastop v baletu Leseni princ pa je botroval tudi odločitvi, da se Antoneti Turk zaupa vlogo Julije v baletu Romeo in Julija v produkciji Društva baletnih umetnikov Slovenije. Odplesala jo je tehnično sigurno, prepričljivo, predvsem pa umetniško zrelo, kar je pri tako mladih plesalkah, še posebej v vlogi, namenjeni umetniško dozorelim balerinam, prava redkost. Lik Julije je poustvarila skozi smiselno in gradirajočo se dramaturško nit, skozi katero zori iz razigranega dekleta v odločno žensko, v kateri pa nam vedno znova dopoveduje, da je pravzaprav še vedno samo mlado dekle, ki se je odločilo poiskati svoje mesto med zvezdami brez spora, brez sovraštva, brez neenakopravnosti, tam kjer domuje le ljubezen, zaradi katere se brez zadržka odloči za smrt, pravo srečo in zadovoljstvo nad življenjem pa jasno izkaže šele v sceni Julijinih zadnjih izdihljajev.
S povsem drugačnim pristopom pa je Antoneta Turk interpretirala vlogo Mihaele v baletu Carmen, ki prav tako sodi v spekter liričnih baletnih likov. Poustvarila jo je s prirojeno gracioznostjo in plastičnostjo giba, s katerima izkazuje prefinjen smisel za povezovanje koreografije, to je baletnih korakov, z estetskimi umetniškimi trenutki, ki jih ves čas smiselno povezuje z glasbeno podlago.
Zaradi navedenega Društvo baletnih umetnikov Slovenije Antoneti Turk za interpretacije treh različnih vlog, za vloge Dekleta v baletu Leseni princ v koreografiji Lea Mujića in v produkciji Madžarske baletne univerze v Budimpešti, za vlogo Julije v baletu Romeo in Julija ter za vlogo Mihaele v baletu Carmen v koreografiji Tomaža Rodeta in v produkciji Društva baletnih umetnikov Slovenije, podeljuje nagrado Lydije Wisiakove za posebne dosežke na področju baletne umetnosti v Sloveniji, s katero izkazuje poklon njeni nadarjenosti in umetniški predanosti tako rekoč na začetku njene profesionalne baletne kariere.

TOMAŽ GOLUB - nagrada Lydie Wisiakove za izjemne dosežke v obdobju zadnjih treh let

Nagrado Lydie Wisiakove za izjemne dosežke na področju baletne umetnosti v Sloveniji v obdobju zadnjih treh let prejme slovenski baletni plesalec, samozaposleni v kulturi in redni honorarni sodelavec Baleta SNG Maribor,

     

TOMAŽ GOLUB.

     

Tomaž Golub sodi v mlajšo generacijo slovenskih baletnih plesalcev, ki s svojim umetniškim delom dokazujejo, da ima slovenska baletna umetnost svetlo prihodnost. Po zaključenem šolanju na Konservatoriju za glasbo in balet Maribor se je najprej pridružil Mlademu slovenskemu baletu, zatem Baletu Hrvaškega narodnega gledališča v Zagrebu, nato pa je kot v kulturi samozaposleni baletni plesalec postal pogodbeni sodelavec Baleta SNG Maribor. Nepogrešljiv je v koncertih in predstavah Društva baletnih umetnikov Slovenije. Tomaža Goluba kot baletnega plesalca odlikuje mehkoba giba, lahkotnost skoka ter prepričljiva odrska prezenca, ki smo jim lahko bili priča v treh vlogah. V njegovi interpretaciji Pas de trois-a v Labodjem jezeru, za plesalca dokaj nehvaležnem odlomku, ki za trenutek preseka dramasko nit zgodbe in temelji na pretežno tehnični interpretaciji, je bil Tomaž Golub nepozaben. S sigurno tehnično izvedbo mu je uspelo, da smo epizodno vlogo pas de troisa uvrstili kot enakovredno interpretacijam glavnih vlog, torej kot nepozabno, s tem pa je Golubu uspelo dokazati tudi, da vlog ne moremo razvrščati le med velike in male ampak lahko med velike in male razvrščamo predvsem njihove interprete.

Še posebej pa je Tomaž Golub presenetil v baletu Carmen z upodobitvijo Don Josea, razdvojenega med vojaško dolžnostjo in željo po prepovedani ljubezni, ki ga na koncu pripelje do blaznosti in umora. Čeprav je v taisti vlogi že nastopil kot član Mladega slovenskega baleta leta 2015, je tokrat interpretacijo umetniško in tehnično nadgradil, dramaturški lok oblikoval smiselno in povsem razumljivo, predvsem pa dokazal, da je tehnika baletnega partnerstva ali plesanja v paru, tudi ko gre za glavni lik, še kako pomembna za razumljiv potek zgodbe in oblikovanje splošne slike predstave kot celote. Dueti Don Joseja s Carmen so pri Tomažu Golubu namreč prebudili občutek, da je plesalec partner soplesalki ravno toliko kolikor je soplesalka partnerica plesalcu. Pa čeprav vemo, da iz tehničnega vidika temu ni tako.

Spet karakterno popolnoma drugačen, a tehnično izvrsten je bil Tomaž Golub, ko je upodobil Mercutia v baletu Romeo in Julija. Njegovega nagajivega, zabavnega, a hkrati tragičenega junaka, ki smisel za humor ohrani tudi v trenutku, ko se poslavlja od življenja, še dolgo po koncu predstave le s težka pozabimo. Tako je Tomaž Golub pokazal in dokazal, da so mu tehnično in dramsko zahtevne vloge ne samo pisane na kožo, ampak v njih enostavno blesti.

Zato mu Društvo baletnih umetnikov Slovenije za interpretacije vlog Don Josea v baletu Carmen, Mercutia v baletu Romeo in Julija – obe v produkciji Društva baletnih umetnikov Slovenije v koreografiji Tomaža Rodeta, ter za pas de trois iz prvega dejanja Labodjega jezera v produkciji Baleta SNG Maribor v koreografiji Valerija Kovtuna, podeljuje nagrado Lydije Wisiakove za posebne dosežke na področju baletne umetnosti v Sloveniji v obdobju zadnjih treh let.

2021

Nagrade niso bile dodeljene

Strokovna komisija je sprejela sklep, da nagrad Lydie Wisiakove v letu 2021 ne podeli, saj ni prepoznala izstopajočih dosežkov v obdobju zadnjih trh let.

2020

IONUT DINITA - nagrada Lydie Wisakove za izjemne dosežke v obdobju zadnjih treh let

Ionut Dinita nagrade ni prevzel, ker je zapustil Slovenijo.

2019

VOJKO VIDMAR - nagrada Lydie Wisakove za življenjsko delo

Nagrado Lydie Wisiakove za življenjsko delo na področju baletne umetnosti letu 2019 prejme baletni umetnik

 

VOJKO VIDMAR

 

za njegov izjemen vseživljenjski doprinos slovenski baletni umetnosti.

 

Obrazložitev:

Vojko Vidmar – kakšno bogastvo življenj, ki jih je kot baletni plesalec 40 let z dušo in telesom živel na odrskih deskah in pred kamerami, koliko čarobnega prepletanja plesnega izraza in notranjega doživljanja, zlitja notranjih čustev z glasbo, z gibanjem in z energijo publike, koliko radosti, uspehov, sreče in ljubezni na eni strani in koliko vaj, znoja, utrujenosti  in tudi razočaranj na drugi.

Gledalce je kot baletni plesalec vedno prepričal z izjemno odrsko prezenco, karizmo, z energijo, s pretanjenim izpovedovanjem človekove notranjosti in s sijajno tehniko in jim v srce ter dušo z odra ali s televizijskega ekrana prenašal fantastično stanje kozmične radosti, kot v zadnjih letih sam imenuje stanje, ki ga baletni umetnik lahko doživlja. Pravi: “Ko mu duša zavriska, ko se počuti osmišljen, srečen in osrečuje druge”.

Za gledalce je bil vedno privilegij doživljati trenutke, ko se je z njim na odru zgodila Umetnost.

Vojko Vidmar predstavlja svetlejši del slovenske baletne zgodovine.

Rodil se je v Ljubljani in se leta 1955, star sedem let, pod pedagoškim vodstvom Rusinje Nadežde Murašove prvič srečal z baletnimi koraki. V letih 1958–1968 je obiskoval srednjo baletno šolo pri Zavodu za glasbeno in baletno izobraževanje in diplomiral pri prof. Lidiji Wisiakovi.  Od leta 1966 je plesal v SNG Opera in Balet Ljubljana in leta 1975 postal solist. Je zadnji iz generacije baletnih plesalcev, ki sta jih na pot čudežnega sveta plesa pospremila nestorja slovenskega baleta Pia in Pino Mlakar. O njem je Pino Mlakar med drugim zapisal:

“S svojo karizmo duhovne in telesne enovitosti je Vojko Vidmar idealen plesalec baletnega modernizma. V tem duhu koreografirana dela v Vidmarjevi plesni interpretaciji delujejo na gledalca razumljivo, spontano, sprejemljivo in očarljivo.”

Tako je še posebej nepozabnih kar 16 njegovih interpretacij koreografskega sloga Milka Šparembleka, ki mu je, kot pravi, optimalno odgovarjal.

Vojko Vidmar je poustvaril več kot 2400 kreacij v delih sedemdesetih domačih in tujih koreografov.

Lahko bi rekli, da je bil moderen kreativen plesalec z izvrstno plesno tehniko in silovito izraznostjo, ki je plesal vse od klasične vloge princa v baletu Giselle do samosvojih interpretacij karakternih vlog, kot sta bili Vrag v baletu Vrag na vasi Mlakarjevih in Vojak v Šparemblekovi Zgodbi o Vojaku.

Gostoval je na mnogih baletnih odrih nekdanje Jugoslavije, željo po uveljavitvi v tujini je potešil na številnih gostovanjih po vsem svetu – stika z domačim občinstvom pa ni nikoli pretrgal.

Sodeloval je s televizijskimi hišami Češke, Hrvaške, Italije, Avstrije, Belgije, Nemčije in seveda Slovenije.

Želja po soočanju baletne umetnosti in televizijskega medija ga je vodila na TV Slovenija, kjer je sooblikoval vrsto plesno baletnih oddaj, med njimi oddajo ob 90 letnici Pina Mlakarja Večna baletna domačija, umetniški dokumentarec O Labodjem jezeru, Abraham ljubljanske baletne šole, Trije obrazi plesne skupine Kazina ter portret Milka Šparembleka.

Za svoje vrhunske interpretacije je prejel številne nagrade – Župančičevo, Zlata ptica, nagrado Prešernovega sklada, tri priznanja jugoslovanskega baletnega bienala, dve priznanji Društva slovenskih baletno – plesnih kritikov, in za najbarvitejšo paleto likov sveta baletne umetnosti Prešernovo nagrado.

V letih od 2003 – 2009 je bil predsednik Društva baletnih umetnikov Slovenije, od leta 2009 pa zavzeto deluje kot član Izvršnega odbora DBUS ter kot član Komisij za strokovne nagrade. Z dragocenim strokovnim znanjem realizira in režira televizijske posnetke baletov.

Vojko Vidmar ostaja izjemna osebnost slovenskega baleta in gledališkega plesa, vertikala  in vzor velike tradicije poštenosti in predanosti, ki sta nam jo zapustila Pia in Pino Mlakar, kot je zapisal Milko Šparemblek. Pri njem se srečujemo s pojavom čudežne skrivnosti genetike, ki izbrancem omogoča dolgo dejavno življenje, ne da bi pri tem trpeli prvotna intenzivnost in kakovost.

To je Vojko Vidmar, umetnik po duši.

DANICA DOLINAR in MOJCA TURK - nagrada Lydie Wisiakove za izjemne dosežke v obdobju zadnjih treh let

Nagrado Lydie Wisiakove za izjemne dosežke na področju baletne umetnosti v Sloveniji v obdobju zadnjih treh let prejmeta v letu 2019

 

muzikologinja DANICA DOLINAR kot avtorica 

in

arhitektka MOJCA TURK kot oblikovalka,

 

za izjemno strokovno, dosledno ter pregledno avtorsko in oblikovno kreacijo razstave z naslovom 100 let slovenskega poklicnega baleta

 

Obrazložitev:

Razstava ob stoletnici prvega poklicnega slovenskega baletnega ansambla, ki smo si jo lahko ogledovali v mesecih maju in juniju 2019 v Cankarjevem domu v Ljubljani, natančno označi pomembne mejnike, ki so spletli stoletno pot slovenske baletne umetnosti. Avtorica razstave Danica Dolinar s poglobljenim premislekom izbere artefakte, ki označujejo dogodkovne premike. V sodelovanju z avtorico postavitve razstave Mojco Turk ustvarita izjemen preplet fotografij pomembnih predstav in nepogrešljivih osebnosti, ki so pomagale graditi stoletno baletno zgodbo ter na videz manj pomembnih fragmentov scenske in kostumske podobe. To nevidno vez med odrskimi elementi vzpostavljata dosledno, zapeljujeta nas z nostalgičnim vpogledom v zgodovino te vzvišene umetnosti, tudi preko pisane besede v obliki letakov, citatov in plakatov, ki jih smiselno povezujeta v logično celoto z ostalimi elementi vpogleda v baletno umetnost. Razstava z demontažo gledaliških elementov in z njihovo ponovno montažo subtilno poveže dejanski trenutek z zgodovino, v katerem smo kot opazovalci hkrati tu in nepogrešljivo tudi tam.

2018

LANE STRANIČ - nagrada Lydie Wisakove za življenjsko delo

Nagrado Lydie Wisiakove za življenjsko delo na področju baletne umetnosti letu 2018 je prejela baletna umetnica

 

LANE STRANIČ

 

za njen vseživljenjski doprinos slovenski baletni umetnosti.

 

Obrazložitev:

Lane  Stranić je svojo  plesno  kariero začela s 7  leti, ko je v Ljubljanski operi debitirala v baletni predstavi Vrag na vasi. Po končani baletni šoli je dve sezoni plesala v baletnem zboru ljubljanskega baleta, ko je leta 1963 prejela francosko štipendijo in odšla na izpopolnjevanje v Pariz, kjer je po izteku štipendije plesala v »Grand Ballet Classique de  France«, v skupini  Tessa Beaumenta. Leta 1966 je bila redno angažirana v hamburškem baletnem zboru, kjer je plesala v predstavah koreografa Georgea Balanchina. Nato je tri sezone kot solistka v baletnih predstavah Giselle, Labodje jezero, Agon, Don Kihot in drugih, plesala v sofijskem baletu v Bolgariji.

Njena prva večja vloga, ki jo je poustvarila na domačem odru je bila leta 1962 »Dekle v sinjem«, v baletni predstavi Iluzije skladatelja Slavka Osterca in koreografa Henrika Neubauerja. Od tedaj dalje je kot članica Baleta Slovenskega narodnega gledališča Opera in balet Ljubljana, sprva kot  solistka in kasneje  kot primabalerina, odplesala  več  kot 70 različnih vlog baletnega repertoarja v baletnih predstavah Papesa Ioana, Agon, Labodje jezero, Spartak, Opojno poletje, Hirošima, Undine, Taras Buljba, Nina, Povratnika, Giselle, Notredamski zvonar, Hrestač, Lepotica in zver, Čudežni mandarin, Pepelka, Rosalinda, Romeo in Julija, Pulcinella, Zgodba o vojaku, Pasacaglia, Siegriedova idila, Miss Julie in drugih.

Lane Stranič, ki se je še posebej odlikovala z izjemno, za tisti čas celo nadpovprečno vrhunsko tehnično pripravljenostjo, se je v sedemdesetih letih preteklega stoletja uvrščala v sam vrh jugoslovanskega baleta, hkrati pa predstavljala generacijo najvidnejših baletnih umetnic tedanjega slovenskega kulturnega prostora. Še posebej nepozabni sta njeni kreaciji vlog Odette in Odile v Labodjem  jezeru, s katerima se je v srca občinstva zapisala kot tehnično dovršena, virtuozna, temperamentna in graciozna balerina. 

Lane Stranič je od leta 1971 kot članica Baleta Slovenskega narodnega gledališča Opera in  balet Ljubljana ponesla ime slovenskega baleta v Italijo, Nemčijo, Avstrijo, Hrvaško in Srbijo. Za svoje umetniško delovanje je leta 1984 prejela nagrado Prešernovega  sklada, bila leta 1987 predlagana za življenjsko Prešernovo nagrado. Za vlogo Odile v baletu Labodje jezero je leta 1972 prejela nagrado Zlata ptica, zatem pa še nagrado Zveze socialistične mladine Slovenije leta1974 za Labodje jezero in leta 1976 za Kitajsko zgodbo. Leta 1986 je prejela priznanje slovenske Plesno-baletne kritike.

Za vse dosežke, ki jih je Lane Stranič podarila slovenski baletni umetnosti ter s tem slovenskemu umetniškemu prostoru, ji slovenska baletna umetnost izreka zahvalo, v znak katere ji s ponosom podeljuje najvišje priznanje s področja baletne umetnosti v Sloveniji, nagrado Lydije Wisiakove za življenjsko delo.

NINA NOČ - nagrada Lydie Wisiakove za izjemne dosežke v obdobju zadnjih treh let

Nagrado Lydie Wisiakove za izjemne dosežke na področju baletne umetnosti v Sloveniji v obdobju zadnjih treh let je prejela  baletna umetnica, članica Baleta Slovenskega narodnega gledališča Opera in balet Ljubljana,

 

NINA NOČ

 

za vlogi Odete in Odile v Labodjem Jezeru ter za vlogo Klare v baletu Hrestač – Božična zgodba, v produkciji Baleta Slovenskega narodnega gledališča Opera in balet Ljubljana.

 

Obrazložitev:

Vse od svoje pridružitve ansamblu leta 2013 pa do danes, je Nina Noč že v zgodnjem obdobju svoje baletne kariere poustvarila več velikih vlog klasičnega baletnega repertoarja, med katerimi še posebej izstopata Klara v baletu Hrestač – Božična zgodba ter Odette in Odile v baletu Labodje jezero, v katerih je tako po umetniški kot tehnični plati presegla ustaljene miselne vzorce obeh vlog in dokazala, da v sebi nosi izjemen baletni potencial.

Že kot Klara v Hrestaču koreografa Yourija Vamosha je Nina Noč na rosnem pričetku svoje baletne kariere s tehnično, predvsem pa umetniško interpretacijo zahtevne vloge dokazala, da je na slovenskih baletnih odrih zažarela nova zvezda, ki predstavlja nadaljevanje bogate, 100-letne domače baletne tradicije. Občudovanja vredno pri Nini Noč pa je tudi njeno nenehno iskanje dodatne vrednosti, saj se ne zadovolji z zgolj enim uspehom, ampak strmi h nenehnemu napredku in iz predstave v predstavo dokazuje svojo kontinuirano umetniško in tehnično rast.

Ko je prvič nastopila v vlogi Princese v Labodjem jezeru, je baletna kritika zapisala, da v Nini Noč že lahko zaslutimo spečo belo labodjo kraljico. Zato ni čudno, da je še posebej presenetila z vlogama Odette in Odile v Labodjem jezeru, ki v karieri sleherne balerine predstavljata eno največjih preizkušenj klasičnega baletnega repertoarja.

V popolnem nasprotju s krhko Odette, je v Odile do potankosti oblikovala vsebinski umetniški trikotnik, v katerem se prepletajo zapeljevanje, ljubezenska čutnost kot odsev Odete in tisti značilni vražji karakter Odile, ki predstavlja največjo razlika nežnemu in ljubečemu Belemu labodu, je s širokim razponom umetniške interpretacije dokazala svojo umetniško zrelost. Na gostovanju ljubljanskega Baleta z Labodjim jezerom v Celovcu v začetku leta 2018, je Nina Noč, skupaj s soplesalcem Kento Yamamotom zasluženo požela stoječe ovacije. Ocene avstrijskih medijev so zapisale, da je bila izmed vseh plesalcev izjemnega ansambla še posebej izstopajoča Nina Noč kot občutljiva Odete in hkrai ostra, a graciozna in zapeljiva Odile.

Nina Noč, ki živi in predaja svoje življenje baletnemu odru, se je v svoji dosedanji, dokaj kratki plesni karieri izoblikovala v prepoznavno umetniško osebnost slovenskega baletnega prostora, ki s svojo predanostjo poklicu balerine predstavlja prepoznavno identiteto Baleta Slovenskega narodnega gledališča Opera in balet Ljubljana. Zato za svoje izjemne poustvaritve vlog Klare v baletu Hrestač – Božična zgodba ter Odette in Odile ali Belega in Črnega laboda v baletu Labodje jezero, prejme Nina Noč v letu 2018 nagrado Lidie Wisiakove za izjemne dosežke na področju baletne umetnosti v Sloveniji. 

GIORGIA VAILATI - nagrada Lydie Wisiakove za izjemne dosežke v obdobju zadnjih treh let

Nagrado Lydie Wisiakove za izjemne dosežke na področju baletne umetnosti v Sloveniji v obdobju zadnjih treh let prejme baletna umetnica, članica Baleta Slovenskega narodnega gledališča Opera in balet Ljubljana,

 

GIORGIA VAILATI

 

za glavno žensko vlogo v baletu Simfonija otožnih pesmi, za vloge Odette v baletu Labodje jezero, Klare v baletu Hrestač – Božična zgodba in Julije v baletu Romeo in Julija, v produkciji Baleta Slovenskega narodnega gledališča Opera in balet Ljubljana.

 

Obrazložitev:

Giorgia Vailai je že takoj ob prihodu v ljubljanski baletni ansambel, leta 2015, pričela plesati glavne vloge v baletnih predstavah Slovenskega narodnega gledališča Opera in balet Ljubljana.

Kot suverena in prepoznavna umetniška osebnost, je do leta 2017 prevzela pretežni del solističnega repertoarja in postala ena od najvidnješih balerin ljubljanskega baleta.

Ob spremljanju njene umetniške poti, se gledalec zazre v raznovrstnost njenih kreacij, ki segajo vse od Odette v Labodjem jezeru, Julije v Romeu in Juliju, Klare v Hrestaču – Božična zgodba in osrednje ženske vloge v Pandurjevem baletu Simfonija otožnih pesmi. S svojim poglobljenim pristopom k oblikovanju posamezne vloge premišljeno oblikuje njen vsebinski karakter in ga nadgradi z zanj značilno stilno tehnično virtuoznostjo.

Baletna kritika je ob njeni kreaciji Julije v baletu Romeo in Julija zapisala, da je »Ljubka mlada debitantka Giorgia Vailati dekliško naivna Julija, ki se pred gledalčevim pogledom čustveno prebuja od naklonjenosti Romeu do strastne ljubezni, v navdušujoči odrski igri in plesalkinih čudovito izraznih očeh pa se zrcalijo junakinjina občutja.«.

Ob premieri Pandurjevega baleta Simfonija otožnih pesmi so Giorgio Vailati opisali kot posebno dragoceno pridobitev za ljubljanski baletni ansambel, ki je med vsemi izrazno dovršenimi in očarljivimi plesalkami še posebej izstopala.

Je plesalka, ki enakomerno razporeja svojo fizično in interpretacijsko krhkost in tehnično zanesljivost izvedbe. V svojih vlogah je ranljiva in izrazna, dinamična in strastna. Tako kot v ostalih njenih vlogah, lahko tudi v vlogi Odette v baletu Labodje jezero s svojo svojsko zadržano emoitvnostjo poustvarja  širok razpon interpretacije.  Kot Odette je ranljiva, izrazna in strastna, s svojo mehko linijo rok in vratu ter svojo svojsko zadržano emotivnostjo pa prepriča gledalca. Z njeno interpretacijo slednji podoživlja brezčasnost enigmatične zgodbe.

Za izjemne poustvaritve vlog v baletih Simfonija otožnih pesmi, Odette v Labodjem jezeru, Klare v Hrestaču – Božični zgodbi in Julije v Romeu in Juliji, vseh v produkciji Baleta Slovenskega narodnega gledališča Opera in balet Ljubljana, prejme Giorgia Vailati v letu 2018 nagrado Lidie Wisiakove za izjemne dosežke na področju baletne umetnosti v Sloveniji. 

ANTON BOGOV - nagrada Lydie Wisiakove za izjemne dosežke v obdobju zadnjih treh let

Nagrado Lydie Wisiakove za izjemne dosežke na področju baletne umetnosti v Sloveniji v obdobju zadnjih treh let je prejel baletni umetnik, član Baleta Slovenskega narodnega gledališča Maribor

 

ANTON BOGOV

 

za vlogo Jevgenija Onjegina v baletu Jevgenij Onjegin v produkciji Baleta Slovenskega narodnega gledališča Maribor.

 

Obrazložitev:

Mogočna dolgoletna in edinstvena umetniška prezenca Antona Bogova na slovenskem in mednarodnem baletnem odru je brez dvoma prežeta s številnimi vrhunskimi kreacijami, ki jim je baletni prvak doslej integriral polnokrven značaj, emocijo in dušo do skrajnosti. Bogov je vselej plemenitil odre z svojimi najzahtevnjejšimi glavnimi vlogami klasičnega baletnega repertoarja ter ostajal zvest v najžlahtnejšem pomenu besede – umetnik. Najzrelejša in v psihološkem smislu tudi najkompleksnejša stvaritev Antona Bogova doslej pa je upodobitev notranje konfliktnega, razrvanega, senzibilnega in nadvse inteligentnega Jevgenija Onjegina v koreografiji Valentine Turcu in v produkciji Baleta Slovenskega narodnega gledališča Maribor, za katero je kritika  Dance Europe Magazine, januarja 2017 med drugim zapisala – »… Anton Bogov je plesalec svetovnega kalibra, kar se ne osredotoča zgolj v njegovi brezhibni plesni tehniki. Njegov ekspresiven izraz, kako nosi svoje telo, kako gleda Tatjano – je doživetje na večplastnih nivojih. Je pravi poklon Puškinu …« 

Nepomirljiv, a vendarle notranje inhibiran erotizem Onjegina, ki se kaže v strastni, mogočno virtuozni baletni impostaciji Bogova, še posebej v ekspresivnih pas de deuxih s Tatjano, pozornega gledalca vedno znova opomni na neznosno lahkotnost »Bogovskega« plesnega stila in mojstrstva. Onjeginovo eksistenčno praznino po Tatjanini ljubezenski zavrnitvi in vso agonijo, a zapoznelo strast do edine ženske, ki jo je zares ljubil, uspe Antonu Bogovu prepričljivo upodobiti s celotnim izraznim registrom koreografskega fizisa, začenši z melanholičnim magnetizmom pogleda, s popolno, tako rekoč ekstatično predanostjo trenutku in ne nazadnje tudi z iskanjem popolnega ravnovesja vrhunske baletne tehnike z natančno odmerjeno intenzivnostjo plesne dramatičnosti. 

Za svojo edinstveno poustvaritev naslovnega lika iz dramskega baleta Jevgenij Onjegin, koreografinje Valentine Turcu in v produkciji Baleta Slovenskega narodnega gledališča Maribor, prejme Anton Bogov v letu 2018 nagrado Lidie Wisiak za izjemne dosežke na področju baletne umetnosti v Sloveniji. 

2017

LJILJANA KEČA - nagrada Lydie Wisakove za življenjsko delo

OKStrokovna komisija Društva baletnih umetnikov Slovenije za nagrade Lydie Wisiakove v sestavi Bojana Hinteregger – predsednica, Alenka Ribič, Sanja Nešković Peršin, Edward Clug, Matjaž Marin, Tomaž Rode in Vojko Vidmar, je sprejela odločitev, da Društvo baletnih umetnikov Slovenije in s tem slovenska baletna umetnost, nagrado Lydie Wisiakove za življenjsko delo na področju baletne umetnosti v letu 2017 podeli baletni umetnici 

 

LJILJANI KEČA

  

za njen vseživljenjski doprinos slovenski baletni umetnosti.

 

Obrazložitev:

Balerina Ljiljana Keča je pričela svojo umetniško pot v Slovenskem narodnem gledališču Maribor leta 1974, neposredno po končani baletni šoli v Novem Sadu. Zaradi odlične baletne tehnike, na podlagi katere so ji bile zaupane zahtevne vloge v baletnih predstavah, je bila kmalu promovirana v solistko mariborskega Baleta. V svoji bogati karieri pod sojem odrskih luči je poustvarila vrsto vidnih vlog, med katerimi so Biserka v Ohridski legendi, Kača v Stvarjenju sveta, Kitri v Don Kihotu, Pepelka v Pepelki, Grofična v Flamski legendi, Julija v Romeu in Juliju, Marija v Bahčisarajski fontani, Vila slaščic v Hrestaču, Anitra v Peer Gyntu, in še bi lahko naštevali. Svoj pečat je pustila tudi v opernih predstavah; kot solistka v Faustu, Carmen, Kačjem pastirju, Traviati, Kneginji Čardaša in drugih. Ljiljane se moramo spomniti tudi po 32 fuete-jih, ki jih je, za domače, mariborsko občinstvo, v zgodovini »odvrtela« kot prva balerina mariborskega baleta. S Slovenskim narodnim gledališčem Maribor je gostovala v Avstriji in Italiji ter se udeleževala koncertov in tekmovanj v republikah bivše Jugoslavije. S svojo umetniško osebnostjo, baletnim znanjem in odrsko prezenco je navduševala tako občinstvo kot strokovno javnost, s svojim delovanjem in s številnimi vlogami, ki so ji bile zaupane, pa je nedvomno močno prispevala k razvoju baleta Slovenskega narodnega gledališča Maribor.

Leta 1993 je Ljiljana Keča odrske deske zamenjala za vodenje domačega baletnega ansambla, in tako pričela pisati novo poglavje lastne baletne zgodbe in hkrati novo poglavje v delovanju mariborskega baleta. S prirojeno kreativno vizijo je odprla mariborski baletni prostor uveljavljenim tujim koreografom in realizirala vrsto odmevnih baletnih predstav. Med temi lahko izpostavimo Ples kadetov, Petra in volka, Don Kihota, Tristana in Izoldo, Romea in Julijo, West Side Story. Zaključek njenega umetniškega vodenja je sovpadal s 50. obletnico mariborskega baleta, ki jo je obeležila s postavitvijo Labodjega jezera v koreografiji Valerija Koftuna. Z mesta vodje baleta je v Maribor pripeljala obetavne in zdaj uveljavljene plesalce ter mariborskemu baletnemu ansamblu omogočila kasnejše udejstvovanje na mednarodni plesni sceni.

Nenehno se je tudi plesno izobraževala in izpopolnjevala svojo baletno tehniko pri priznanih baletnih pedagogih v Sankt Peterburgu, Cannesu, Bostonu in drugod. Pridobljena plesna znanja je že kot aktivna balerina posredovala mlajšim generacijam, po končani aktivni plesni karieri pa se je poučevanju še bolj predala; kot pedagoginja je delovala v Slovenskem narodenm gledališču Maribor, v Srednji baletni šoli Maribor, v Plesnem Studiu Ptuj in na Baletnem oddelku Glasbene šole Murska Sobota, kjer poučuje še danes. Njeni sodelavci in prijatelji jo poznano tudi kot iskreno in dobro prijateljico, ki je vedno znala prisluhniti in priskočiti na pomoč.

Ljiljana Keča se je v zgodovino slovenskega baleta zapisala z velikimi črkami kot ena najvidnejših umetnic te prestižne umetnosti, v polju katere je desetletja osrečevala domače občinstvo in strokovno javnost. Živela je in še živi poslanstvo, ki ji je bilo namenjeno ob rojstvu. Da, poslanstvo, kajti za ustvarjanje v baletni umetnosti je človek poslan.

Zato draga Ljiljana, ti za tvoje razdajanje in vse dosežke, ki si jih podarila slovenski baletni umetnosti ter s tem slovenskemu umetniškemu prostoru in za vse predane izkušnje in znanje tistim, ki z njo živimo iz dneva v dan, izrekamo iskreno zahvalo, v znak katere ti danes slovenska baletna umetnost s ponosom podeljuje najvišje priznanje s področja baletne umetnosti v Sloveniji, nagrado Lydije Wisiakove za življenjsko delo.

ASAMI NAHASHIMA - nagrada Lydie Wisiakove za izjemne dosežke v obdobju zadnjih treh let

Strokovna komisija Društva baletnih umetnikov Slovenije za nagrade Lydie Wisiakove v sestavi Bojana Hinteregger – predsednica, Alenka Ribič, Sanja Nešković Peršin, Edward Clug, Matjaž Marin, Tomaž Rode in Vojko Vidmar, je sprejela odločitev, da Društvo baletnih umetnikov Slovenije in s tem slovenska baletna umetnost podeli nagrado Lydie Wisiakove za posebne dosežke na področju baletne umetnosti v Sloveniji v obdobju zadnjih dveh let baletni umetnici, samozaposleni v kulturi in stalni sodelavki Baleta Slovenskega narodnega gledališča Maribor,

 

ASAMI NAKASHIMA

 

za umetniško premišljeni in karakterno različni interpretaciji vlog Gulnare in Medore v baletu Gusar, v produkciji Baleta Slovenskega narodnega gledališča Maribor

 

Obrazložitev:

Asami Nakashima je danes vzhajajoča zvezda mariborskega Baleta. Vzpon, ki ga potrjuje s kreacijo vsake nove vloge, se zdi neustavljiv. Naravno in lahkotno oblikuje najzahtevnejše vloge, v njih pa spontano razkriva zanjo značilne detalje subtilnih interpretacij, skozi katere se gledalec z lahkoto in v celoti potopi v njeno plesno izpoved. Odkar je pred šestimi leti pričela z delovanjem v mariborskem baletu, je s svojim izjemnim smislom za asimilacijo različnih plesnih estetik ter popolni predanosti baletnemu ustvarjanju pritegnila pozornost slehernega koreografa.

Največja odlika Asami Nakashima je tako morda prav v tem, po čemer stremi vsak baletni plesalec, torej v ustvarjanju videza, da je baletna umetnost navkljub svoji izjemni nadnaravni zahtevnosti lahkotna, nje koraki neulovljivi in nje podobe izmuzljive iluzije.

In prav takšen domet smo pri Asami docela doživeli v kreacijah vlog Gulnare in Medore v baletu Gusar (Le corsaire), ki ju je z mariborskim baletom oblikovala v sezoni 2016/2017.

Gulnaro je interpretirala z rahločutno žensko subtilnostjo, značilno za karakter lika, vendar tehnično natančno in brezhibno. Prav tako natančna in brezhibna je bila v Medori, s katero je ustvarila še svojevrstni kontrast Gulnari in uspela doseči transformacijo dveh, karakterno povsem različnih si vlog v taisti baletni predstavi. Z interpretacijo obeh, Gulnare ali Medore, se je Asami Nakashima povzpela na višjo raven karizmatične in samozavestne baletne solistke.

In če je občinstvo s prepričljivim navdušenjem doživljalo njen poustvarjalni preboj, pa je strokovna javnost v njenih interpretacijah Gulnare in Medore prepoznala dodano umetniško in strokovno vrednost ter postavila Asami Nakshima v krog najbolj prepoznavnih baletnih umetnikov v Sloveniji.

Zato ji Društvo baletnih umetnikov Slovenije za interpretaciji obeh vlog podeljuje nagrado Lydie Wisiakove za posebne dosežke na področju baletne umetnosti v Sloveniji ter z njo izkazuje poklon njenemu iskrenemu in požrtvovalnemu umetniškemu delu.

PETAR ĐORČEVSKI - nagrada Lydie Wisiakove za izjemne dosežke v obdobju zadnjih treh let


Strokovna komisija Društva baletnih umetnikov Slovenije za nagrade Lydie Wisiakove v sestavi Bojana Hinteregger – predsednica, Alenka Ribič, Sanja Nešković Peršin, Edward Clug, Matjaž Marin, Tomaž Rode in Vojko Vidmar, je sprejela odločitev, da Društvo baletnih umetnikov Slovenije in s tem slovenska baletna umetnost podeli nagrado Lydie Wisiakove za posebne dosežke na področju baletne umetnosti v Sloveniji v obdobju zadnjih dveh let baletnemu umetniku, članu Baleta Slovenskega narodnega gledališča Opera in balet Ljubljana,

 

PETRU ĐORČEVSKEMU

 

za umetniško premišljeni in karakterno različni interpretaciji vlog Viktorja Kumarovskega v baletu Doktor Živago in Tybalta v baletu Romeo in Julija, v produkciji Baleta Slovenskega narodnega gledališča Opera in balet Ljubljana

                    

Obrazložitev:

Petar Đorčevski je umetnik in plesalec, ki že vrsto let predstavlja jedro moškega dela ljubljanskega Baleta. V letu 2016 je poustvaril veliko karakterno različnih vlog, med njimi sta vsekakor izstopajoči vlogi Komarovskega v dramskem baletu Doktor Živago ter vloga Tybalta v baletni predstavi Romeo in Julija.

Đorčevski je svojo kreacijo Komarovskega vzpostavil kot vzvišen in aroganten lik, skladen z romaneskno predlogo, bil je izrazen, dinamičen in strasten, saj v ospredju baletne zgodbe predstavlja šarm ter »sex-apeal« Viktorja Komarovskega, ki je vedno v središču pozornosti, sicer kvartopirec, osvajalec ženskih src, tudi prizadeti posiljevalec, ki svojo pozicijo obdrži ob vseh situacijah in režimih. Z vsakim svojim premikom, pogledom, izrazom, gibom, obratom glave, ali rahlim znakom roke, je poustvaril širok razpon interpretativnih stanj.

V kritiškem odmevu so zapisali, da je Viktorja Komarovskega upodobil in odplesal sijoči Petar Đorčevski”, kar je še enkrat potrdilo visoko stopnjo tehničnega znanja, ki ga ta plesalec z veliko mero umetniške nadgradnje ter s presežki vključuje v kreacije na plesnem odru. Ob tej vlogi je vsekakor potrebno omeniti tudi izjemen odziv v tujih medijih. Na letošnjem prestižnem gala koncetru v Miamiju na Floridi je bil Peter z nastopom v duetu iz te predstave, skupaj s Tjašo Kmetec, izpostavljen kot vrhunec večera.

Ob Komarovskemu pa je Petar Đorčevski tudi z vlogo Tybalta dokazal, da poleg obvladovanja tehnike vloge ustvarja tudi s pomočjo svoje velike osebnosti ter da svoje kreacije vselej izdatno obogati z občutkom za svežo odrsko izraznost in igro, ne nazadnje pa tudi s svojstvenim estetskim pristopom.

Zreli umetnik se je v obeh vlogah, od katerih je vsako oblikoval samosvoje vrhunsko, izkazal kot zanesljiv partner, mojster oblikovanja velikih plesnih vlog in kot plesalec, ki se s svojim karakterjem nenehno prepričljivo vključuje v dramaturgijo celotne predstave.  

BALET SNG OPERA IN BALET LJUBLJANA - nagrada Lydie Wisiakove

Strokovna komisija Društva baletnih umetnikov Slovenije za nagrade Lydie Wisiakove v sestavi Bojana Hinteregger – predsednica, Alenka Ribič, Sanja Nešković Peršin, Edward Clug, Matjaž Marin, Tomaž Rode in Vojko Vidmar, je sprejela odločitev, da Društvo baletnih umetnikov Slovenije in s tem slovenska baletna umetnost podeli nagrado Lydie Wisiakove za posebne dosežke na področju baletne umetnosti v Sloveniji v obdobju zadnjih dveh let baletnemu ansablu  

 

SNG OPERA IN BALET LJUBLJANA

 

za pristno doživetje  ter vrhunsko izvedbo svetovne praizvedbe dramskega baleta Doktor Živago.

                 

Obrazložitev:

Dramski balet Dr. Živago, ki ga je ljubljanski baletni ansambel krstno uprizoril 14. aprila 2016, je koreografska mojstrovina Jiříja Bubeníčka in njegovega brata Otta Bubeníčka, scenografa ter asistenta koreografije. V predstavi, ki jo je bržkone zaznamovala vrhunska izvedba plesalk in plesalcev ljubljanskega baletnega ansambla, dogajanje sledi romanu ruskega pisatelja Borisa Pasternaka, ko se v dveh dejanjih ter desetih plesnih skicah izlušči bistvo dogajanja v težkih časih tistih turbulentnih dni ruske oktobrske revolucije. V orginalnem koreografskem izlivu Jiříja Bubeníčka, se ta ne poglabljala v družbene in zgodovinske čase, temveč jih osvetli v sceni in koreografski skicirki izpisanih usod glavnih likov romana, ko plemstvo barva v baletnem kanonu, tudi subtilno niansira posamezne karakterje v prepletu z boji in trpljenjem  množic. Njegovi revolucionarji so polni bojevniškega naboja, koreografsko živo oprijemljivi, celo veliko bolj živo, kot je to moč doživeti v podobnih ekranskih oblikah, medtem ko se bolečina in morija množic vse bolj poglablja z vsakim gibom ob nastopajočih stanjih trpljenja in pobojev.

Predstava Doktor Živago na baletni sceni sledi plesni sugestiji baletnih plesalcev in izvirni koreografski dramatiki, ki se homogeno zliva in precizno gradi ter jasno  berljivo niansira in snuje v zahtevni figuraliki baletnega neoklasicizma, tudi se izrazno oblikuje in oplaja s sodobno gibalno formo, ko se pečati surovost, ali strah, in se portretirajo temačna stanja junakov romana, njih ujete podobe v razgibani sceni bojev, v primežu lastnega srda. V tej široki paleti krutih, pohlevnih ter zlaganih osebnostnih stanj, se s prefinjeno roko umetnika, in v odlični plesni igri nastopajočih, izpisujejo še svetle strani človečnosti, tiste ki poganjajo kolesja življenja ter jasnijo obzorja usode, ki jih poimenujemo moč ljubezni, človeška toplina in plemenitost.

Ljubljanski baletni ansambel je v dramskem baletu Dr. Živago celovito ter  kompaktno  zaživel v novem umetniškem siju, ki ga po kvaliteti ter vsebnosti izvedbe povzdiguje  tudi v nove, višje uprizoritvene sfere, in to na tiste stopničaste višave, ki samodejno   odpirajo mednarodna vrata velikih baletnih odrov; kar gre v prid izvedbi celotnega ansambla, tudi vsakemu posamezniku v danih plesnih utrinkih, in ne na koncu tudi  poglobljeni strukturi  vsake solistične vloge posebej.       

Brata Bubeníček sta tako na ljubljanski baletni oder postavila mogočen dramski balet, s katerim je Balet Slovenskega narodnega gledališča Opera in balet Ljubljana ustvaril nepozaben umetniški domet, značilen za velike svetovne baletne odre.

2016

MOJMIR LASAN - nagrada Lydie Wisakove za življenjsko delo

Strokovna komisija Društva baletnih umetnikov Slovenije za nagrade Lydie Wisiakove v sestavi Bojana Hinteregger – predsednica, Alenka Ribič, Sanja Nešković Peršin, Vojko Vidmar, Edward Clug, Tomaž Rode in Matjaž Marin je sprejela odločitev, da nagrado za življenjsko delo na področju baletne umetnosti prejme baletni umetnik

 

MOJMIR LASAN

 

za njegov vseživljenjski doprinos slovenski baletni umetnosti.

 

Utemeljitev:

Mojmirja Lasana lahko brez vseh pomislekov štejemo za največjega in najkakovostnejšega slovenskega plesalca povojnega obdobja. Vzporednico lahko potegnemo le do slovitega Maksa Kirbosa iz sredine prejšnjega stoletja, ki je osvajal občinstvo ne le v Ljubljani in Mariboru, ampak tudi v baletnih prestolnicah Pariza, Monte Carla, Londona, Milana, Rima in na gostovanjih po Evropi, Severni in Južni Ameriki.

Tudi Mojmir Lasan, ki je ostal ves čas zvest ljubljanskemu ansamblu, je gostoval v velikem delu Evrope – v Avstriji, Italiji, Franciji, nekdanji Sovjetski zvezi, na Češkoslovaškem in na Hrvaškem. Posebej odmeven je bil njegov nastop leta 1976 na Kubi, kjer je bil med svetovno baletno elito edini jugoslovanski moški plesalec. Vsi gostujoči koreografi v Ljubljani so si ga želeli v svojih postavitvah in so mu namenjali najodgovornejše naloge, saj je s svojim znanjem pogosto dopolnjeval njihove koreografske zamisli. S svojim delom je bil zgled mlajšim kolegom, kot partner je bil zanesljiv spremljevalec svojih soplesalk, bil pa je tudi vedno nesebično pripravljen pomagati vsakemu članu baletnega ansambla. S svojim velikim znanjem in umetniško zrelostjo je pustil velik pečat v ljubljanskem baletnem ansamblu in s tem v slovenski baletni umetnosti.

Rodil se je v Ljubljani in se poleg gimnazijskega študija vpisal na baletno šolo, ki jo je končal z diplomo leta 1965 v razredu legendarne profesorice Lydie Wisiak, ki je poleg njega vzgojila vse vodilne plesalce in plesalke druge polovice dvajsetega stoletja. Nato se je leta 1969 izpopolnjeval še v Mednarodnem plesnem centru v Cannesu.

V ljubljanskem baletnem ansamblu je začel nastopati že med šolanjem, leta 1962, redni angažma pa je dobil leta 1964, leto dni pred diplomo. Svoje izjemne naravne sposobnosti je razvijal in je na najboljši način izrabljal svoje veliko tehnično znanje za dosego najvišjih umetniških učinkov. Prav zato se je hitro razvil od zborovskega plesalca do baletnega solista leta 1968 in do prvaka ljubljanskega Baleta.

Že leta 1964 je plesal enega od Princev in Obutega mačka v Trnuljčici ter naslovno vlogo v Volku. Njegov seznam obsega okrog 50, večinoma največjih vlog, med njimi so Favn v Lifarjevem Favnovem popoldnevu (že leta 1970), Princ v Labodjem jezeru, naslovna vloga v Spartaku, glavne vloge v baletih Undine, Giselle, Vrag na vasi, Čudežni mandarin, Pepelka (leta 1975 v Celovcu), Hrestač, Joan von Zarissa, Hirošima, Carmen, Abraxas, Šeherezada (leta 1980 v Celovcu), Romeo in Julija, Rozalinda, Vesela vdova (leta 1986 v Ljubljani in leta 1988 na Reki), Notredamski zvonar, Giselle, Čudežni mandarin, Lepotica in zver, Peer Gynt in tako dalje. Veliko je nastopal tudi na televiziji, ki ga je predstavila tudi v TV-portretu. Odličen je bil tako v klasičnih vlogah plemenitih baletnih plesalcev, t. i. danseur noble, kot v karakternem podajanju različnih značajev. Večina kritikov doma in na tujem je bila navdušena nad njegovim mojstrstvom. Naj navedemo le dva izmed njih:

Horst Ogris, baletni kritik iz Celovca, je v časopisu ‘Kärntner Tageszeitung’ leta 1972 napisal da je „Spartaka plesal Mojmir Lasan, ki je šele pred kratkim dokazal svoj veliki plesni talent v ‘Labodjem jezeru’. Če je bil kot Siegfried popoln izraz romantične miline, se je v Spartaku pokazal s polno ekspresionistično moško močjo“.

Baletna kritičarka za časopis ‘Delo’ Andreja Tauber je leta 1988, torej šestnajst let pozneje, pisala tako: „Uspeh predstave ‘Peer Gynt’ sloni na vlogi Peera, ki ga pleše Mojmir Lasan. Vlogo je odlično naštudiral. Lahkotnosti v skokih, mnogim in različnim piruetam ter zagotavljanju trdne opore svojim soplesalkam je dodal tako igro obraza, da je pred nami odraščal od lahkomiselnega mladeniča prek zapeljivca in sanjača do od okolice ponižanega in utrujenega Peera, ki na koncu svoje poti najde pomiritev v naročju Solveig.“

Prav za vlogo Peera Gynta in za prispevek k slovenski baletni umetnosti je leta 1989 dobil veliko Prešernovo nagrado kot tretji dobitnik (za zakoncema Mlakar in Tatjano Remškar) tega priznanja med baletnimi plesalci. Poleg tega je leta 1971 dobil nagrado ‘zlata ptica’, leta 1976 nagrado mesta Ljubljane in leta 1983 nagrado Prešernovega sklada za vlogo Eisensteina v baletu Rozalinda angleškega koreografa Ronalda Hynda, leta 1999 pa še najvišje državno odlikovanje – častni znak svobode Republike Slovenije za umetniške dosežke in druge zasluge na baletnem področju.

Po dvaintridesetih letih nastopanja se je leta 1994 upokojil in od takrat se predaja svoji ljubezni do metuljev, ki jo je gojil že v najzgodnejši mladosti. Tudi v tem je postal cenjen tako doma kot v mednarodnih krogih.

Za vse, kar je naredil za slovensko baletno umetnost, je zato več kot upravičen, da dobi danes najvišje stanovsko priznanje, nagrado Lydie Wisiakove.

KENTA YAMAMOTO - nagrada Lydie Wisiakove za izjemne dosežke v obdobju zadnjih treh let

Strokovna komisija Društva baletnih umetnikov Slovenije za nagrade Lydie Wisiakove v sestavi Bojana Hinteregger – predsednica, Alenka Ribič, Sanja Nešković Peršin, Vojko Vidmar, Edward Clug, Tomaž Rode in Matjaž Marin se je odločila, da nagrado za posebne umetniške dosežke na področju baletne umetnosti v letu 2015 prejme član Baleta SNG Opera in balet Ljubljana

 

KENTA YAMAMOTO

 

za umetniško premišljeni interpretaciji vlog Princa Siegfrida v baletu Labodje jezero v produkciji Slovenskega narodnega gledališča Opera in balet Ljubljana in Don Joseja v baletu Carmen v produkciji Društva baletnih umetnikov Slovenije.

 

Obrazložitev:

Kenta Yamamoto plemeniti slovensko baletno sceno od leta 2010. V Slovenijo ga je, tako lahko rečemo, pripeljala usoda, saj je navkljub temu, da je že uspešno opravil avdicijo v nekaterih znanih evropskih baletnih ansamblih, kot na primer v baletu znamenitega nizozemskega HET narodnega baleta, ob pristanku na ljubljanskem letališču začutil energijo in samemu sebi dejal “to je dežela, v kateri bi rad živel in ustvarjal”.

Tedanji umetniški vodja ljubljanskega Baleta, Irek Mukhamedov, je v Kenti takoj prepoznal potencial in mu že kmalu po prihodu zaupal prvo veliko solistično vlogo, Princa Désiréja v baletu Trnuljčica. Čeprav je sprva deloval malce zadržano, je Kenta Yamamoto umetniško rastel iz predstave v predstavo in vedno znova dokazoval svoj izjemen baletni potencial.

Je plesalec, ki nenehno pridobiva zaupanje koreografov, in je zanesljiv baletni umetnik v velikih solističnih vlogah. Zanosen in karizmatičen je v vlogah Princa, ki jih pleše v Labodjem jezeru, Hrestaču in Trnuljčici, v klasičnih vlogah z dramskim poudarkom, kot so Don Jose in Escamillo v Carmen, Basilio in Espada v Don Kihotu, kot tudi v vlogah sodobnih baletov, v katerih je še posebej navdušil kot Tristan v Tristanu in Izoldi v produkciji Baleta SNG Opera in balet Ljubljana. Ker govorimo o baletnem solistu velikega formata, ne moremo spregledati tudi njegovega vskoka v vlogo Apollona v baletu Apollon musagète koreografa Georgea Balanchina, s katerim je v pičlih nekaj urah poustvaril zahtevno vlogo, kot da bi za seboj imel že vrsto odplesanih predstav.

Bodisi v liričnih vlogah klasičnega baletnega repertoarja bodisi v konkretnejših vlogah, ki zahtevajo premišljeno dramaturško gradacijo, danes Kenta Yamamoto s širokim spektrom različnih baletnih vlog dokazuje svojo umetniško zrelost in večplastnost.

Ob tem je plesalec z neverjetno delovno disciplino in zdravo mero pravega baletnega entuziazma, nujno potrebnega slehernemu umetniku na poti do uspeha. Je kolegialen do drugih plesalcev, ki jim nesebično pomaga pri študiju vlog, ki jih je sam že plesal, je odličen partner svojim soplesalkam, ki jim izkazuje predanost in podporo, tako na vajah kot predstavah. Na teh je pravi magnet za občinstvo od trenutka, ko zasvetijo odrske luči, pa vse do tedaj, ko se spusti sklepna zavesa.

Tako je do danes Kenta Yamamoto z Baletom Slovenskega narodnega gledališča Opera in balet Ljubljana ter z Društvom baletnih umetnikov Slovenije umetniško poustvaril široko paleto različnih interpretacij vlog, izmed katerih težko izpostavimo tiste, ki med vsemi morda še bolj izstopajo in nosijo še za kanček večjo umetniško vrednost.

To je komisija za nagrade prepoznala v vlogah princa vseh princev, Siegfrieda v Labodjem jezeru, ki ga je poustvaril kot član Baleta SNG Opera in balet Ljubljana ter kot Don Joséja v baletu Carmen, ki ga je plesal z Društvom baletnih umetnikov Slovenije.

Kot princ je bil liričen, graciozen, tehnično precizen, skratka pravi danseur noble, kot Don José pa zrel moški, ki jasno prikaže vsa svoja čustva, od zaljubljenosti preko ljubosumja, do izgube razuma v smrtonosni strasti.

Skromen in tih v zasebnem življenju je Kenta Yamamoto pravo nasprotje na odrskih deskah, kjer greje srca občinstva z izjemno gracilnostjo gibanja, združeno z visokim plesnim znanjem, ki po odru skorajda drsi skozi glasbo in gledalca zapelje v čisti umetniški užitek. S svojo karizmo prepričuje tudi poznavalce, ki ga označujejo kot plesalca letečih skokov in izjemne plesne estetike.

Kenta Yamamoto je v zadnjih letih vidno bogatil slovensko baletno kulturo in vsem nam podaril nepozabne plesne trenutke. Zato mu Društvo baletnih umetnikov Slovenije podeljuje nagrado Lydie Wisiakove za izjemne dosežke na področju baletne umetnosti v letu 2015 za upodobitvi vlog Princa Siegfrieda v Labodjem jezeru v produkciji Baleta SNG Opera in balet Ljubljana ter Don Joséja v Carmen v produkciji Društva baletnih umetnikov Slovenije.

YUYA OMAKI - nagrada Lydie Wisiakove za izjemne dosežke v obdobju zadnjih treh let

Strokovna komisija Društva baletnih umetnikov Slovenije za nagrade Lydie Wisiakove v sestavi Bojana Hinteregger – predsednica, Alenka Ribič, Sanja Nešković Peršin, Vojko Vidmar, Edward Clug, Tomaž Rode in Matjaž Marin se je odločila, da nagrado za posebne umetniške dosežke na področju baletne umetnosti v letu 2015 prejme član Baleta SNG Maribor

 

YUYA OMAKI

 

za interpretacijo vloge Dvornega norčka v baletu Labodje jezero v produkciji Slovenskega narodnega gledališča Maribor.

 

Obrazložitev:

Yuya Omaki, baletni solist mariborskega Baleta, postaja v zadnjem času sinonim za vrhunsko baletno doživetje. Videti in uživati v njegovi plesni umetnosti, ki izraža radostno energijo, brezhibno tehnično veščino in morda tisto, kar nas najbolj privlači: “neskončno lahkoto plesanja”, če si sposodimo literarni primer Milana Kundere, si želi vse več ljudi.

Yuya Omaki se je po končanem študiju baleta na baletni akademiji Heinz-Bosel v Münchnu leta 2011 pridružil Baletu Slovenskega narodnega gledališča Maribor. Hitro je pritegnil pozornost nase in navkljub svoji mladosti dobil velike plesne priložnosti, v katerih se je odlično izkazal. Vsaki odplesani vlogi je dodal svežino ter tako obogatil in dobesedno popestril vsako predstavo, v kateri je nastopal.

V zelo kratkem času za baletnega plesalca se je od manjših vlog povzpel do glavnih ter v njih pokazal samosvojo karizmatično umetniško osebnost. Blestel je kot Basil v Don Kihotu, Colin v Navihanki in James v Hrestaču.

Poleg tega smo lahko uživali v njegovih plesnih paradah na številnih pomembnih gala baletnih koncertih Društva baletnih umetnikov Slovenije in Slovenskega narodnega gledališča Maribor, v katerih nas je znova in znova navduševal.

Pa vendarle so med številnimi odličnimi interpretacijami vselej vloge, ki se zaradi dodane umetniške vrednosti v spomin vtisnejo še bolj kot druge. Med temi je brez dvoma izvrstna Omakijeva interpretacija Dvornega norčka v Labodjem jezeru v lanskoletni produkciji Baleta Slovenskega narodnega gledališča Maribor.

Yuyi Omakiju je skozi odrsko razigranostjo, tenko čutno mero ravno pravšnjega humorja in visoko tehnično izvedbo uspelo ustvariti lastno predstavo znotraj predstave. Za Dvornega norčka je tako prejel izjemne strokovne kritike, na odprti sceni pa ovacije občinstva, ki ga je dobesedno vzljubilo.

Fenomen Yuye Omakija na pristen način opisujejo besede gledalk, ki so v pismu mariborskemu Baletu po ogledu predstave z Omakijem dobesedno zapisale:

“Včerajšnji 8. marec, dan žena, je bil najlepši v zadnjih desetletjih, kar živimo. Namreč, smo štiri oldtajmerke, ki že več kot deset let z veseljem obiskujemo operne in baletne predstave naše mariborske operne in baletne hiše. Včeraj smo neskončno uživale v prekrasni predstavi Labodjega jezera, ki smo si jo same sebi podarile za naš praznik. Kadar gremo na baletno predstavo, si najprej ogledamo zasedbo vlog in potem navdušeno ugotovimo, da pleše naš Anton Bogov. On je naš »ljubček«, in sicer od takrat, ko je plesal v Grku Zorbi in smo si potem predstavo ogledale še vsaj petkrat. Cukrček, bonbonček v včerajšnji predstavi pa je bil Dvorni norček v izvedbi Yuya Omakija! Njegova milina, razigranost, skoki …, skratka, čudovito! – Plesal je sam in cel oder je napolnil z energijo, radostjo … Mislimo, da bo odslej tudi on naš »ljubček« in bomo na naslednjih predstavah v zasedbah iskale njegovo ime ter se veselile njegovega plesa.”

Dragi ljubitelji baletne umetnosti, veselimo se skupaj Yuyove nadarjenosti in radosti do plesa in ga obdarimo z našo pozornostjo in hvaležnostjo, kot ga s pozornostjo in hvaležnostjo nagrajuje baletna stroka, ki Yuyi Omakiju podeljuje nagrado Lydie Wisiakove za izjemne dosežke na področju baletne umetnosti v letu 2015 za vlogo Dvornega norčka v baletu Labodje jezero v produkciji Slovenskega narodnega gledališča Maribor.    

2014 / 2015

MAGDALENA VRHOVEC DEDOVIČ - nagrada Lydie Wisakove za življenjsko delo

Strokovna komisija za nagrade in priznanja Društva baletnih umetnikov Slovenije v sestavi Bojana Hinteregger, predsednica, Alenka Ribič, Sanja Nešković Peršin, Vojko Vidmar, Edward Clug, Tomaž Rode in Matjaž Marin je sprejela odločitev, da nagrado za življenjsko delo na področju baletne umetnosti podeli baletni umetnici

 

MAGDALENI VRHOVEC DEDOVIČ

 
za njen vseživljenjski doprinos slovenski baletni umetnosti.
         
Utemeljitev:
Magdalena Vrhovec Dedovič je slovensko baletno sceno oplajala v 70. in 80 letih prejšnjega stoletja.
Morda nekoliko pozabljena, a vendar časovno izjemno prisotna kot ena od osnovnih temeljev slovenske baletne umetnosti, ki se je s svojo izraznostjo podajanja vlog globoko zarisala v duše gledalstva, in oblikovala temelje slovenske baletne umetnosti.
Rojena 1939 leta, je končala študij klasičnega baleta v Ljubljani pri ruski pedagoginji Nadeždi Murašovi, ki je botrovala številnim baletnim umetnikom, ki so pomembno oblikovali podobo slovenskega baleta v 70. in 80. letih.
Željo po dodatnem izpopolnjevanju je uresničevala pri prof. Lydiji Wisiakovi. Leta 1958 je postala člnica ljubljanskega baleta. Pravi, da je imela srečo, ker so vloge prihajale k njej in jo osrečevale. Kadar vlog ni bilo, se je v svoji nekompromisni želji po umetniškem življenju razgledovala širše.
Tako se je leta 1960 odpravila v Novi sad, kjer je dve leti plesala glavne vloge v baletih La Sylphide, Labodje jezero in Giselle.  Leta 1964 se je odpravila na Švedsko, kjer je bila devet let vodilna balerina v baletnih skupinah v Göetebourgu in v sloviti skupini Birgit Cullberg. Gostovanja so bila glavni del njihovega delovanja. Dveletna hčerka Monika je bila skorajda del njene »prtljage« na gostovanjih po Skandinaviji. Seveda to ni bilo mogoče na gostovanjih po Evropi, ki so segala vse do južne Italije.
Devet let je trajala njena avantura v švedskem svetu baleta, tudi v skupnosti s soprogom Vlastom Dedovičem, kjer je prejela nagrado Lions Cluba za vlogo Giselle in nagrado tamkajšnje kritike.
Mit o romantičnem karakterju balerine Magdalene Vrhovec Dedovič se je razblinil prav na Švedskem, ko je z izjemnim uspehom oblikovala vlogo Medeje in s tem izpričala svoje izjemne umetniške sposobnosti. Izjemnosti svoje umetniške osebnosti je dokazovala in doživljala tudi v baletih Gospodična Julija in Bela košuta.
Pismo patra, ki ga je prejela po svoji predstavi na Švedskem, doživlja kot vrhunec svojega uresničevanja in umetniškega poslanstva v najglobjem smislu besede. Nič drugače ni z gospo, ki jo je v zaodrju »ujela« po predstavi, in ji izrazila svoje najglobje človeške emocije.
 
Dolga je vrsta osebnosti, ki jih je v različnih baletnih ansamblih izoblikovala Magdalena Vrhovec Dedovič:
Ženska v Povratnikih in v La valsu ter Rosalinda v Rosalindi Ronalda Hynda, Gospodična Julija v istoimenskem baletu Birgit Cullberg, Jela v Vragu na vasi Mlakarjevih, Esmeralda, Frigija v Spartaku, Dekle v Čudežnem mandarinu, Odette in Odile v Labodjem jezeru, Ofelija v Hamletu in mnoge druge.
 
Pedagoško delo Magdalene Vrhovec Dedovič z mladimi plesalci se je pričelo še za časa njene aktivne plesne kariere in nadaljevalo tudi po njej. Na Srednji baletni šoli tedanje Srednje glasbene in baletne šole, kjer je poučevala vrsto let, je vzgojila številne baletne plesalce, ki so zasedli mesta v ljubljanskem baletnem ansamblu.
 
Televizijo Slovenija je posnela dokumentarno oddajo o njenem življenju in delu. Leta 1975 je prejela Župančičevo nagrado za vlogi v Povratnikih in v La valsu.
 
Nedvomno je izjemno pomemben prispevek slovenski baletni umetnosti tudi Magdalenina podpora soprogu Vlastu Dedoviču, ki je s svojim koreografskim prispevkom baletni umetnosti Slovenije izoblikoval številne izjemne in unikatne koreografske umetnine, katerih večji del je posnet v arhivu Televizije Slovenije in predstavlja pomemben del zakladnice slovenske baletne umetnosti.
 
Magdalena Vrhovec Dedovič je s svojim vseživljenjskim delom na področju baletne umetnosti zapustila neprecenljiv umetniški pečat, in se z njim za vselej zapisala v bogato zgodovino slovenske baletne umetnosti.
SYTZE JAN LUSKE in VADIM KURGAJEV - nagrada Lydie Wisiakove za izjemne dosežke

Strokovna komisija za nagrade in priznanja Društva baletnih umetnikov Slovenije v sestavi Bojana Hinteregger, predsednica, Alenka Ribič, Sanja Nešković Peršin, Vojko Vidmar, Edward Clug, Tomaž Rode in Matjaž Marin je nagrado za posebne umetniške dosežke na področju baletne umetnosti podelila baletnema plesalcema Baleta SNG Maribor,

 

SYTZE JANU LUSKEJU

in

VADIMU KURGAJEVU

 
za umetniško premišljeni in v popolnosti raznoliki interpretaciji vloge Marceline v baletu Navihanka, v koreografiji Vladimira Derevianka in v izvedbi Baleta Slovenskega narodnega gledališča Maribor.
          
Obrazložitev:
V gledališču je tako, da premiera velja za tisto najslavnejšo izmed najslavnejših uprizoritev, v kateri se predstavi zasedba umetnikov, ki jim v procesu nastajanja oblikovalci posvečajo največ pozornosti. O premieri se razpiše kritika, občinstvo razgovori in mimogrede je potem premierna zasedba tista, ki izoblikuje prvo in najglasnejšo oceno o predstavi.
Mariborska uprizoritev baleta Navihanka z odlično prvo zasedbo plesalcev dokazuje, da ne gre vedno sklepati o premierski vse-popolnosti ter da se umetniki z odličnimi interpretacijami kaj lahko pojavijo tudi v kasnejših uprizoritvah. 
In potem, če v različnih zasedbah nastopi vrsta odličnih interpretov, težko izberemo tistega, ki se nam je najbolj vtisnil v spomin in se s svojo kreacijo najglobje zapisal v naša srca.
Po mnenju občinstva in kritike je v izvedbi baleta Navihanka, Slovenskega narodnega gledališča Maribor največji met uspel oblikovalcema zahtevne komične vloge Marceline, Lisine mame, ki jo upodablja moški plesalec. Interpretacijam Sitzeja Jana Luskeja v prvi in Vadima Kurgajeva v drugi zasedbi, je občinstvo pripisalo največjo dodano vrednost. Če se je po premieri zdelo, da tako odličnega in interpretacijsko premišljenega lika, kot ga je ustvaril Sytze Jan Luske ni mogoče oblikovati na drugačen, a vseeno docela zanimiv in unikaten način, je Vadim Kurgajev na ponovitvi dokazal, da je takšno mnenje dokaj zmotno. Tisti, ki smo videli tako Sitzeja kot Vadima, smo prišli do zaključka, da smo bili priča dvema v celoti edinstvenima umetniškima kreacijama, od katerih je vsaka zase individualno premišljena.

Čeprav je proces nastajanja določenega lika, še posebej takšnega, kot je Marcelina v Navihanki zahteven, nikoli enak in ga vsak umetnik s svojo percepcijo in interpretacijo doživlja na drugačen način, pa se posameznik kaj težko izogne zgledu, ki vodi k vsaj delno podobni interpretaciji enega interpreta z drugim. Vadim Kurgajev in Sytze Jan Luske sta navkljub skupnemu preživljanju časa v procesu nastajanja vloge uspela izoblikovati dva sila zanimiva, nepozabna in umetniško poustvarjena popolnoma drugačna lika, dve različni preobrazbi v hudomušno mati Marcelino. Tako sta vsak na svoj način v celoti navdušila gledalce in jim podarila nepozaben gledališki trenutek, vreden posebne pozornosti. 

2013

GORAZD VOSPERNIK - nagrada Lydie Wisakove za življenjsko delo
 
GORADU VOSPERNIKU.
         
Obrazložitev:
Polka z židano marelo in koreograf Štefan Suhi, ki je vodil folklorno skupino Jožeta Moškriča, sta ga leta 1949 pripeljala v baletno šolo h gospe Lydii Wisiakovi.
Gospa Lydia Wisiakova je v fantu z izjemnimi baletnimi sposobnostmi prepoznala bodočega solista, zato sta znanje utrjevala tudi na privatnih urah. Slavko Eržen, ki je znal sestaviti prelepe vaje, mu je v tretjem razredu odstrl moški pristop k skokom. V času, ko je obiskoval baletno šolo, je že plesal v gledališču, hkrati pa se izšolal na gradbenem oddelku tehnične srednje šole in se zaposlil v Litostroju, kjer je opravljal zahtevno nalogo vodje gradbišča. Naključje je seveda hotelo, da so ga iz gledališča pogosto klicali na tamkajšnjo direkcijo, ker bi moral na vajo. Prav vpetost v dvojnost vsakdana in negodovanje gradbenikov sta ga dokončno ukoreninila v baletnem ansamblu, kjer je takoj postal solist. Diplomsko baletno produkcijo je skupaj s sošolkami Stanko Brezovar (kasneje soprogo dirigenta Carlosa Kleiberja), Jelko Rus, Bredo Hanžič in sošolcem Ikom Otrinom odplesal v šolskem letu 1954/55.
Ko mu je bilo komaj dvajset let, je njegovo pot zaznamoval »vdor Tatarov iz prve slike Mlakarjevega baleta Srednjeveška ljubezen. To je bil moj prvi baletni večer,« je zapisal pod fotografijo v debelem albumu, polnem baletnih spominov.
Petdeseta leta prejšnjega stoletja so zaznamovale koreografije Pina Mlakarja. Njegovi baleti Ohridska legendaDaninaVrag na vasiNekdanje svečanostiLisica ZvitorepkaSimfonično koloLes petits riens, Ljubezen in pravda, Lepa Vida, Naše ljubljeno mestoPepelka so postali sinonim za plodno obdobje slovenskega baleta in Gorazd je že pred diplomo plesal solistične vloge v vseh.
Leta 1956 pa ga je zvedavost skupaj z dve leti starejšim prijateljem Janezom Mikličem popeljala na Dunaj. Bolj kot dunajske znamenitosti so ju zanimale vaje v Volksoper, premamila pa ugodna finančna ponudba za dve leti. Plesanje v operetah ga ni zadovoljilo in po enem letu ga je Pino Mlakar prepričal, naj se vrne v Ljubljano. Vendar se ni umiril, pač pa znova odšel, tokrat (preko Münchna) v Stuttgart, kjer je ostal tri leta. Solistične vloge v baletih Giselle, TrnuljčicaHrestačRomeo in JulijaLabodje jezeroMozartina v koreografiji umetnika svetovnega slovesa Johna Cranka in v operi Catuli Carmina pričajo o suvereni ekspresivnosti mladega klasičnega plesalca čistih linij. Ko ga je priznani solist in baletni mojster iz Berlina poučil, kako naj se loti tehnično zahtevnih piruet, mu je Gorazd spretno sledil, jih po pol ure vaje že zavrtel šest, osem, mojstra pa je od ljubosumja kar odneslo iz dvorane. Poglobljeno pedagoško raziskovanje baletov in metodike z Nikolajem Beriozovim, ki je v Stuttgartu vodil baletni ansambel, mu je odstiralo nova znanja in izkušnje, posebno dragocene za poznejšega baletnega pedagoga.
Nationaltheater v Mannheimu je bila njegova zadnja postaja v tujini, vendar pa je tam ostal najdlje. Koreograf Heino Heiden ga je izbral za naslovno vlogo Frančiška Asiškega v svojem baletu Nobilissima visione na glasbo P. Hindemitha. Od leta 1961 do 1966 so med drugim sledili še HrestačPersefonaAntigonaPetruška in opera Orfej.
Na povabilo gospe Lydie Wisiakove se je leta 1967 vrnil v Ljubljano in sprejel mesto baletnega pedagoga v srednji baletni šoli, saj je poleg njiju poučevala le še Mercedes Dobršek. Odkrival je povsem nov svet; prehod z odrskih desk v baletno dvorano med učence je bil bolj zapleten, kot je pričakoval. V dvajsetih letih poučevanja pa je natančno razčlenil stopnjevanje od osnovnih korakov do zanj značilnih diagonal in vrtenj »najprej v levo«. Po izkušnjah s tujih odrskih desk se je zavedal, kako pomembna je čvrsta baletna tehnika. Za vsakoletne nastope baletnega podmladka je koreografiral mnogo etud in plesov ter skupaj s kolegi učitelji postavil nekaj baletov (Hrestač,Giselle).
Kot predstojnik je vodil šolo od leta 1974 do upokojitve leta 1987. Takrat je v ljubljanskem baletnem ansamblu skoraj vsak drugi plesalec nosil pečat njegovega znanja. Kombinacije vaj, ki jih je kot baletni mojster vsako dopoldne pripravljal v stari ozki baletni dvorani, so spravljale iz tira mnogoterega plesalca, hkrati pa vzpodbujale k boljšemu delu.
Četudi ni ostal gradbenik, je vse življenje zidal, ustvarjal, kombiniral ideje in korake. Disciplina, doslednost in prodornost so zaznamovale baletno pot Gorazda Vospernika, umetnika in učitelja. Tistemu sramežljivemu prvemu baletnemu večeru so sledili novi izzivi, spomin nanje je ob podelitvi te nagrade orosil oko, hkrati pa se je s ponosom ozrl na prehojeno pot.
Iskrene čestitke in hvala, profesor Vospernik!
BALET SNG MARIBOR - nagrada Lydie Wisiakove za izjemne dosežke v obdobju zadnjih treh let
 
ANSAMBEL BALETA SNG MARIBOR TER NJEGOVI SOLISTI V VSEH VLOGAH IN ALTERNACIJAH

 

za izvedbo baletne predstave Romeo in Julija v koreografiji in režiji Valentine Turcu. 

          
Utemeljitev:
Smelost je vrlina, s katero se mariborski baletni ansambel in koreografinja Valentina Turcu zapisujejo v zgodovino slovenskega baleta kot umetniško zrelo enovito telo. Zgodovina pa je tisti segment v baletu Romeo in Julija, ki jo zaznamuje že veličastna glasba Sergeja Prokofjeva kot navdih za ekspresivno postavljeno koreografijo, zasnovo in izpeljavo celotne predstave.
 
Izjemni solisti Anton Bogov, Catarina de Meneses, Tanja Baronik, Dénes Darab, Matjaž Marin so le del družine, dveh rodbin, ki ju ženeta strast, ljubezen, sovraštvo, maščevanje. So le del dogajanja, v objemu celotnega ansambla, kjer je vsak plesalec drobec v mozaiku dramskih junakov, ki živijo med nami, tukaj in zdaj.  
 
Prefinjeni baletni koraki na konicah prstov prehajajo v izpiljene gibe, polne energije, napetosti, odločnosti in hkrati ranljivosti človeške narave, kjer je le smrt tista, ki je dokončna. 
 
Dokončna pa je bila tudi odločitev komisije, da ne izbira posameznikov, temveč nagradi celoten ansambel, umetnike, ki se dopolnjujejo in zorijo drug ob drugem.
 
Letošnji nagradi, podeljeni baletnim umetnikom obeh slovenskih ansamblov, dokazujeta izjemno rast kvalitete baletnih plesalcev, ne le solistov, in sta nadgradnja izkušenj, ki so jih plesalci obeh gledališč pridobivali že v skupnem projektu baleta Bajadera, za katerega so prav tako prejeli nagrado Lyidie Wisiakove. Odločitev komisije, nagraditi ves ansambel, izhaja iz prepoznavnosti vsakega plesalca posebej, opaznih podrobnosti še tako majhnega koraka, giba, geste.
BALET SNG LJUBLJANA - nagrada Lydie Wisiakove za izjemne dosežke v obdobju zadnjih treh let

Strokovna komisija za nagrade in priznanja Društva baletnih umetnikov Slovenije, Strokovna komisija za nagrade Lydie Wisiakove v sestavi Bojana Hinteregger, predsednica, Alenka Ribič, Vojko Vidmar, Edward Clug, Tomaž Rode, Matjaž Marin in Irek Mukhamedov, je sprejela odločitev, da nagrado Lydie Wisiakove za pomembne umetniške dosežke na področju baletne umetnosti v letu 2012 prejme

 

CELOTNI BALETNI ANSAMBEL, PLESALCI, ASISTENTI IN VODSTVO BALETA SNG OPERA IN BALET LJUBLJANA

 

za realizacijo in izvedbo baletne predstave Giselle v koreografiji Davida Dawsona.

 
Obrazložitev:
Brezčasnost čiste ljubezni in ranljivost fenomena Giselle sta v koreografiji Davida Dawsona zaživela v povsem novih spletih korakov, nenavadnih kombinacijah in predvsem hitrosti izvedbe, ki jo je odslikovala inovativnost pristopa h koreografiji. Ta se od stare dobre klasike razlikuje ne le po zasnovi, temveč tudi po razumevanju življenja in smrti, ki se v nekem trenutku prekrijeta. Plesalci so tehnično zahtevno koreografijo izvajali s skoraj otroško igrivostjo, živahnostjo, navihanostjo v prvem dejanju ter resnobnostjo in zastrtostjo v drugem.
 
Tako solistične vloge kot drobni, a pomembni prispevki ansambla so izvedbo zahtevnega baleta oblikovali v celoto, vredno najvišje baletne strokovne nagrade.
 
Posamezniki brez trdne opore ansambla ter ansambel kot celota brez trdne opore vodstva, asistentov in baletnih repetitorjev, so kot osamelci. Zato lahko predstava v polnem odrskem vzdušju in predihanosti celega ansambla resnično zaživi  šele tedaj, ko celotni baletni korpus deluje sinhrono, vsak posameznik pa čuti podporo slehernega odrskega kolega in drugih, občinstvu nevidnih soustvarjalcev predstave. Po mnenju strokovne komisije pa je bila prav takšna predanost popotnica za odličnost skupine, ki sliši na ime ljubljanski baletni ansambel.

2012

MARIN TURCU - nagrada Lydie Wisakove za življenjsko delo

Strokovna komisija za nagrade in priznanja Društva baletnih umetnikov Slovenije, podeljuje nagrado »Lydia Wisiakova« za življenjsko delo, baletnemu plesalcu, solistu, pedagogu in dolgoletnemu članu baleta Slovenskega narodnega gledališča Maribor

 

MARINU TURCU

 

za njegovo izjemno bogato in raznoliko ustvarjalno pot ter za izjemen doprinos slovenski baletni umetnosti.

 

Utemeljitev:

Ob premjeri Don Kihota v Mariboru leta 1975 je Ksenija Hribar zapisala:

 “ Prvi solist je bil na premieri gost, zagrebški prvak Marin Turcu. Visokemu, odlično šolanemu plesalcu je bilo videti, kot da prihaja iz nekega čisto drugega, večjega sveta, pa ne samo v prenesenem pomenu. Mariborski oder je bil mnogo pretesen, kar naprej mu je grozil rob orkestra. Tako ni mogel do konca razviti svojih tehničnih podvigov v velikem pas de deuxu”

Pa potem Renate Ritter ob premieri Pepelke v Graški opera leta 1975:

 “ Marin Turcu, katerega plemeniti nos spominja na njegove rimske predhodnike, ki so živeli v Romuniji, ni samo vrhunski plesalec v Zagrebškem baletnem gledališču, ampak tudi pedagog na Srednji baletni šoli v Cluju. Tam je pridobil tudi osnove svojega baletnega izraza, po vzoru svetovnega znanega ruskega baletnega stila.”

In še Andreja Tauber v Večeru  ob premjeri Don Kihota v Mariboru leta 1975:

“ Za skoke Marina Turcuja je mariborski oder premajhen. Vloga Basila je med njegovimi najlubšimi. Svoji variaciji doda atraktiven skok, povzet iz armenske folklore, s katerim preseneča le malo plesalcev. Z igro se vklaplja v zavzetnost ansambla”.

Marin Turcu vrhunski umetnik, edinstveni plesalec, odličen baletni pedagog in vneti glasnik romunske folklore, se je rodil v romunski vasi v Kekišu blizu Cluja. Tam je odraščal v objemu bogate folklorne tradicije, katero ohranja in prenaša na mlajše generacije še danes.

Že kot otrok je Marin kazal izjemno nadarjenost. Odkrila ga je tedaj prva harfistka opere v Cluju, in njegovi materi svetovala, naj ga vpiše v baletno šolo.

Tu je Marin začel s napornim, devet let trajajočim učenjem in brušenjem zahtevnih baletnih korakov. Zaradi prave vojaške discipline, so bili naporom kos le redki učenci in šolanje je uspešno zaključil le vsak deseti. Marin leta 1965. Nemudoma je dobil zaposlitev v baletnem ansamblu v Cluju. Polnih sedem let je bil vodilni plesalec,

Leto 1972, ko se je na Festivalu v ljubljanskih Križankah Romunski državni balet predstavil z baletoma Coppelia Lea Delibesa in Čudežnim Mandarinom Bele Bartoka, je bilo za Marina prelomno. Nadarjenega plesalca so opazili predstavniki HNK iz Zagreba. Prejel je ponudbo, jo takoj sprejel, se še isto leto poročil z zagrebško primabalerino Majo Srbljenović in v Zagrebu ostal polnih 15 let.

Kmalu je postal izjemno cenjen baletni plesalec, publika ga je naravnost oboževala. Postavil je nove standarde klasičnega baleta in oblikoval nepozabne vloge, med njimi legendarnega Rotbarta v Labodjem jezeru, Basilia v Don Kihotu,  Vraga v Vragu na vasi, Tibalta v Romeo in Juliji, Prince v Pepelki, Hrestaču in v Labodjem jezeru, Franza v Coppeliji, Otella v Otellu, Athosa v Treh mušketirjih, Gireja v Bahčisarajski fontani in Turški begi v Ohridski legendi.

Bil je izjemen partner. Z mnogimi velikimi balerinami je obojestransko zaznamoval bodisi svoj, bodisi njihov umetniški razvoj.  Plesal je z Zsuzso Kun, Magdaleno Popa, Lindo Papwort, Ivanko Lukateli, Vesno Butorac, Almiro Osmanovič, Ireno Pasarič, Minko Kamberovič in seveda predvsem svojo življensko sopotnico, Majo Srbljenović.

Na kariero Marina Turcuja so vplivali številni koreografi, s pomočjo katerih je, poleg plesnega, razvil tudi svoj, tako prepoznaven interpretacijski in igralski talent. Sodeloval je z Olegom Danovskim, z Milkom Šparemblekom, s Flemingom Flintom, z Oskarjem Harmošem, s Pio in Pinom Mlakarjem, Ikom Otrinom,  Wazlawom Orlykowskim in mnogimi drugimi.

Gostoval na številnih odrih in festvalih bivše Jugoslavije: v Beogradu, Splitu, Dubrovniku, Sarajevu, Mariboru, Osjeku, Ljubjani, pa v tujini v Bolgariji, Italiji, Franciji, Avstriji, Nemčiji in ZDA.

Za svoje izjemne kraecije je leta 1980 prejel prvo nagrado kritike in občinstva na Osjeških Annalih, leta 1983 Zlato plaketo za vlogo Basilia na Baletnem bienalu v Ljubljani in leta 1985, prav tako v Ljubljani še eno Zlato plaketo, tokrat za vlogo Tibalta v baletu Romeo in Julija.  

Leta 1987, po 15. letih baletnega delovanja v Zagrebu, je Marina ustvarjalna pot ponesla v Slovensko narodno gledališče Maribor,  kjer sta skupaj s soprogo Majo Srbljenović  odprla novo življensko poglavje, in mariborsko občinstvo obogatila s številnimi novimi, nepozabnimi trenutki.

V Mariboru se je Marin Turcu ponovno posvetil pedagoškemu delu. Z ljubeznijo, izjemno predanostjo in bogastvom v preteklosti zbranih odrskih izkušenj, sta skupaj z Majo v okviru mariborskega gledališča ustanovila Plesni studio. Ta je vrhunec doživel s premiero baleta Ples Kadetov leta 1994. Predstava je postala dragulj železnega reprtoarja mariborskega baleta, gostovala je v Zagrebu in Luxemburgu ter doživela več kot 80 ponovitev.

Majino slovo leta 1995 je za trenutek zatemnilo Marinovo ustvarjalno delo. A mali deček z vasi, zasvojen s plesnim navdihom iz mladih dni, je v njem živel naprej. Misel na mladost in korenine sta botrovala baletni stvaritvi Transilvanija, ki navduševal gledalce v razprodanih dvoranah mariborskega gledališča.  

Marin Turcu je poseben, svojevrsten in večplasten umetnik, zaradi česar ga je v slovenski baletni umetnosti zgolj po standardnih plesnih kriterijh težko razvrstiti na natančno določeno mesto.  Vedno je sledil instinktu in svojemu izrazitemu nosu, in tako dosegel vrhunec.

V veselje in zadovoljstvo nam je, da lahko izjemno umetniško pot Marina Turcuja počastimo z nagrado Lydie Wisiakove za življensko delo.

Naj tvoj plesni korak in zanos nikoli ne zastaneta.

URŠA VIDMAR - nagrada Lydie Wisiakove za izjemne dosežke v obdobju zadnjih treh let

 

URŠI VIDMAR

TETIANA SVETLIČNA - nagrada Lydie Wisiakove za izjemne dosežke v obdobju zadnjih treh let

Strokovna komisija za nagrade in priznanja Društva baletnih umetnikov Slovenije podeljuje nagrado »Lydia Wisiakova« za pomembne umetniške dosežke na področju baletne umetnosti v letu 2011, balerini

 

TETIANI SVETLIČNI

 

za umetniško napredovanje in doprinos Slovenskemu narodnemu gledališču Maribor, za izjemno umetniško kreacijo Kitri v baletu Don Kihot, koreografa Krzysztofa Nowogrodzkegapod okriljem SNG Maribor ter za promocijo baletne umetnosti v Sloveniji pod okriljem Društva baletnih umetnikov Slovenije.

 

Utemeljitev:

Tetiana Svetlična, balerina ukrajinskega rodu, se je baletnemu ansamblu Slovenskega narodnega gledališča Maribor pridružila leta 2008. Sprva plesalka v baletnem zboru, z neverjetno  delovno disciplino, predvsem pa željo po umetniški rasti, je Tetiana od nekdaj nosila v sebi zdravo mero pravega baletnega entuzijazma, tako zelo potrebnega slehernemu umetniku na poti do uspeha. Od prihoda v Maribor, Tetiana z zagnanostjo sprejme sleherni ponujen izziv, še več, izzive predse postavlja tudi sama, neozirajoča se na pomisleke o tem, koliko časa ima za študij posamezne vloge. Besede »ne« Tetiana ne pozna.

Tako se sprva s posameznimi točkami, kasneje pa tudi z vlogami v baletih pridruži predstavam Društva baletnih umetnikov Slovenije, in z njim ozavešča vedenje o baletni umetnosti širom po Sloveniji.  

Kot članica baleta Slovenskega narodnega gledališča Maribor, je Tetiana kaj kmalu pričela prevzemati odgovornost, sprva za manjše, kasneje pa za vse večje solistične vloge. Dlje ko Tetiana deluje v mariborskem baletu,  bolj so opazni njeni umetniški napredki, ki sčasoma pritegnejo čedalje več pozornosti in hvale tako s strani občinstva kot strokovne kritike.

Na vkljub temu je na svojo veliko priložnost čakala potrpežljivo kot bi vedela, da njen čas prihaja. Sodelovanje na velikem mednarodnem baletnem koncertu z zvezdami Mariinskega baleta iz Sankt Petersburga v mesecu juniju 2011, je bil za Tetiano prelomen. Njen nastop v Grand pas de deuxu Diana in Acteon, ki ga je odplesala z Antonom Bogovim, prvakom baleta Slovenskega narodnega gledališča Maribor, je bil tehnično brezhiben glamurozen in izjemno atraktiven. Enoglasno in upravičeno mnenje baletnih strokovnjakov po koncertu je bilo, da Tetiana Svitlična nedvomno sodi v družbo tistih balerin, ki so kos najdrznejšim odrskim izzivom, v družbo balerin, ki upodabljajo nosilne vloge železnega baletnega repertoarja. 

Mnenju se je pridružil tudi koreograf zadnje mariborske postavitve celovečernega baleta Don Kihot, Kristzof Novogrodzcky, in Tetiani dodelil glavno žensko vlogo v baletu – Kitri.

Kot vedno, je tudi tokrat izziv sprejela z zvrhano mero delovne motivacije, in z za njo značilnim, neusahljivim entuziazmom ter tako z delovno vztrajnostjo in brezpogojno ustvarjalno predanostjo, dočakala svojo prvo nosilno vlogo. Lahkotnost, s katero se je lotila študija, se je kasneje prelevila v karakter vloge, zato Tetianina  Kitri deluje breztežno, samostojno in tehnično briljantno. Njen naravni odrski pristop odprto komunicira z občinstvom in daje predstavi neizbrisen pečat.

Kot piše v eni od kritik:

»Delo Tetiane Svitlične je v zadnjih letih obogatilo slovensko baletno kulturo in vsem nam podarilo izjemne plesne trenutke.«

In za te ji Društvo baletnih umetnikov Slovenije podeljuje nagrado Lidie Wisiakove, za izjemne dosežke na področju baletne umetnosti v Sloveniji v letu 2011.

2011

JANEZ MEJAČ - nagrada Lydie Wisakove za življenjsko delo

Strokovna komisija za nagrade in priznanja Društva baletnih umetnikov Slovenije je nagrado Lydie Wisiakove za življenjsko delo podelila baletnemu plesalcu, solistu in dolgoletnemu vodji ljubljanskega baleta, baletnemu pedagogu, koreografu in režiserju, organizatorju in direktorju opere in baleta,

 

JANEZU MEJAČU

 

za njegov izjemno obsežen prispevek slovenski baletni in gledališki umetnosti.

 

Obrazložitev:

Mojster baleta, koreograf, pedagog, režiser, mojster za gib, organizator, vodja baleta, direktor opere in baleta … skratka, zasvojenec s hramom umetnosti, ki ga imenujemo gledališče in hkrati tudi zasvojenec z življenjem kot takim, Janez Mejač je oseba, ki je izjemno obeležil slovensko baletno umetnost v drugi polovici 20. stoletja.

S koreninami na Dolenjskem, ga je zgodnja pot vodila v Ljubljano, kjer se je srečal tudi z baletno umetnostjo. Skrivnosti le te mu je na začetku odkrivala izjemna ruska pedagoginja Nadežda Murašova, v nadaljevanju pa je bilo neizogibno srečanje tudi z umetniškim parom Mlakar, ki ga je zastrupil z umetnostjo do te mere, da izhoda enostavno ni bilo več.

Predeno zaključi baletno šolanje leta 1957, dodobra spozna vsebino gledališča s predstavami Vrag na vasi, Tragedija Salome, Ohridska legenda, Nekdanje svečanosti, Labodje jezero …

Sledijo: Ljubezen in pravda, Lepa Vida, Fantastična prodajalna, Danina, Rondo o zlatem teletu …

Izkušnje in umetniški izraz dotedaj preplesane poti ga pripeljejo do trenutka, ko prične oblikovati solistične vloge v baletih: Triptihon, Naše ljubljeno mesto, Pepelka, Bahčisarajska fontana, Othello, Ognjena ptica, Iluzije, Kamniti cvet, Nina …

Vrhunci se nizajo od leta 1970, ko uradno zasede mesto prvega solista ljubljanskega baleta in dobri dve desetletji predstavlja vodilni steber v slovenskem baletnem prostoru. Začenši z Mlakarjevima mu vloge zaupa 26 domačih in tujih koreografov, med katerimi so tudi: Anton Dolin, Sergej Lifar, Ronald Hynd, Mile Jovanović, Dimitrije Parlić in drugi. Oblikuje plesno pot, tlakovano s 84.  solističnimi vlogami v baletih: Romeo in Julija, Dvoboj, Trnuljčica, Opojno poletje,  Undine, Čudežni mandarin, Hirošima, Nina, La Valse, Razuzdančeva usoda, Hamlet, Chopiniana, Kitajska pravljica … Svoj visoki umetniški jubilej obeleži z vlogo Notredamskega zvonarja v istoimenskem baletu.

Balet Giselle in z njim Tatjana Remškar pa verjetno predstavlja enega od najlepših kotičkov njegove umetniške duše. 

V vsej raznolikosti njegovih vlog pa je obstajal skupni imenovalec – Janezov pristop k izvedbi. Brezpogojno razdajanje v optimalnem okviru vsakokratnih možnosti in pogojev. Nevsiljivo je tako prevzel in nosil vlogo vzornika profesionalca.

Leta 1973 mu je Ministrstvo za kulturo podelilo naziv vrhunski umetnik, leta 1975 prejme nagrado Prešernovega sklada za vlogo Razuzdanca v baletu Razuzdančeva usoda, leta 1979 na 8. Jugoslovanskem baletnem bienalu prejme priznanje za vlogo Ženina v baletu Vrag na vasi.

A velika zasedenost v gledališču še zdaleč ni ustavila Janezovo neustavljivo energijo. Ob rednem delu med leti 1971 in 1973 osnuje in organizira 73 baletnih koncertov po Sloveniji in zamejstvu.

Nadvse zaželjen je tudi kot plesalec in koreograf v televizijskem mediju. Zapleše v 80. TV oddajah in pripravi koreografije v 18. TV projektih.

V okviru Slovenskega stalnega gledališča v Trstu kar 20 let vodi baletno izobraževanje za mlade.

A to še ni vse. Od leta 1974 deluje tudi kot koreograf v dramskih gledališčih in jih obogati z 62. koreografijami. Ne zanemarja niti ljubiteljska gledališča in skupin. 67 predstav nosi njegov koreografski pečat.

Ljubezen do gledališča izraža tudi v drugačnih funkcijah. Dva mandata v sezonah (1981 – 1984 in 1995 – 1998)  skrbi za slovensko baletno umetnost v vlogi vodje ljubljanskega baleta.

Je pomembna osebnost med pobudniki, snovalci in izvajalci izobraževalnega programa Lutkovnega gledališča Ljubljana, kjer je predaval predmet gib in vodil ustvarjalne delavnice.

Ljubezen do gledališča je tudi z odhodom v pokoj leta 1987 ostala neomajna.

V študijskem letu 2001/2002 predava odrski gib in zgodovinske plese na Akademiji za glasbo v Ljubljani.

Ob koreografiranju in pedagogiji je tudi član strokovnih komisij Ministrstva za kulturo in  drugje. Aktivno sodeluje v okviru Društva baletnih umetnikov Slovenije. Izjemno pomembno vlogo je odigral pri snovanju in realizaciji projekta Nekdanje svečanosti, posvečenem 100-letnici rojstva Pina Mlakarja.

Slovenski gledališki muzej je leta 2001 njegovo umetniško in življenjsko pot predstavil z razstavo in izdajo nove knjige v zbirki Opus z naslovom Janez Mejač, Danseur noble.

Za njegov izjemno obsežen prispevek slovenski baletni in gledališki umetnosti , mu Društvo baletnih umetnikov Slovenije izraža zahvalo in priznanje s podelitvijo strokovne nagrade Lydija Wisiakova za življenjsko delo z upanjem, da je pred njim še veliko število umetniških izzivov.

BALET SNG OPERA IN BALET LJUBLJANA & BALET SNG MARIBOR - nagrada Lydie Wisiakove

Strokovna komisija za nagrade in priznanja Društva baletnih umetnikov Slovenije, Strokovna komisija za nagrade Lydie Wisiakove, je podelila nagrado »Lydia Wisiakova« za pomembne umetniške dosežke na področju baletne umetnosti v letu 2010

 

SNG MARIBOR

in

SNG OPERA IN BALET LJUBLJANA

 

za koprodukcijo pri postavitvi in izvedbi baletne predstave Bajadera, s katero sta obe gledališči s skupnimi močmi predstavili izstopajoč umetniški presežek ter dokazali smiselnost sodelovanja obeh slovenskih baletnih ansamblov v bodoče.

 

Obrazložitev:
V vsakdanji podobi slovenske baletne umetnosti se redko zgodi, da si vodstvi obeh slovenskih javnih gledališko baletnih zavodov sežeta v roke in s skupnimi napori in ideali ustvarita odrsko mojstrovino. Čeprav ne gre zanemariti redkih preteklih sodelovanj s tujimi baletnimi ansambli, pa prav povezovanje obeh slovenskih baletnih ansamblov predstavlja pomemben del narodove umetniške zakladnice, razkriva naše neodkrite sposobnosti, našo moč, ki ji botruje združevanje in izmenjevanje, naše skupne ideale in kar je najvažnejše – našo sposobnost navduševati tisoče in tisoče ljubiteljev baletne umetnosti po vsej Sloveniji, kar se je v primeru Bajadere nedvomno zgodilo.
Pot od iniciative do rojstva baletnega spektakla Bajadera ni bila lahka. Obe gledališči sta se na dolgi in naporni poti od prvega koraka do uprizoritve srečevali s številnimi organizacijskimi težavami, ovirami in zapleti, od izbora koreografa pa vse do skupnih vaj ansamblov, ki delujeta v dveh med seboj oddaljenih mestih. Bajadera je dokaz, da je skupna volja, želja in prepričanje, da obstajamo zaradi umetnosti in ljudi, ki jo cenijo kot vse bolj pomemben element našega življenja, v tem težavnem času, tista moč in energija, ki je sposobna najti pot, ki vodi mimo vseh preprek in težav.
Baletni plesalci lahko svoj diamant brusijo izključno na baletnem odru. Nenazadnje lahko ugotovimo, da je koprodukcijski balet Bajadera še posebej dobrodošel v času, ko je ljubljanski balet praktično brez svojega odra in so tako dodatne predstave v Mariboru več kot dobrodošle.
Včasih je bilo kristalno jasno, kaj pomeni za umetniško potenco povezovanje vseh členov umetniškega, pa tudi ostalega kolektiva, v celovit organizem, v katerem se kot v okviru družine delijo vsi uspehi in sreča, pa tudi vsi problemi in težave, ki s tem postajajo manj obremenjujoči. Mirno lahko trdimo, da umetniki ljubljanskega in mariborskega baleta še nikoli niso bili tako povezani, kot so v današnjem času.
Vsekakor je treba ugotoviti tudi dragocenost podpore Ministrstva za kulturo Republike Slovenije, ki je v iniciativi za koprodukcijo med baletnima ansambloma spoznalo možnosti za svetlejšo in produktivnejšo prihodnost slovenskega baleta, njenih načrtovalcev, oblikovalcev, plesalcev, pa tudi zadovoljnega gledalstva.
Naj se naše skupne odrske baletne sanje nadaljujejo!

2010

GALINA ČAJKA - nagrada Lydie Wisiakove za izjemne dosežke v obdobju zadnjih treh let

Strokovna komisija za nagrade in priznanja Društva baletnih umetnikov Slovenije podeljuje nagrado »Lydia Wisiakova« za pomembne umetniške dosežke na področju baletne umetnosti v letu 2009 solistki baleta SNG Maribor,

 

GALINI ČAJKA

 

za vlogi Nikije in Gamzati v baletni predstavi Bajadera v koprodukciji Slovenskega narodnega gledališča Maribor in Slovenskega narodnega gledališča Opera in balet Ljubljana.

 

Obrazložitev:
Galina Čajka je baletna umetnica, ki ključ do uspeha trdno drži v svojih rokah, ter tako z vztrajnostjo in samodisciplino dosega osebno zadovoljstvo s katerim ustvarja nepozabne umetniške trenutke. Eden takšnih se je zasidral v spomin ob lanskoletni uprizoritvi baleta Bajadera v koprodukciji Slovenskega narodnega gledališča Maribor in Slovenskega narodnega gledališča Opera in balet Ljubljana, v kateri je Galina Čajka na premieri v Mariboru najprej blestela v vlogi Gamzati, na eni kasnejših uprizoritev pa še v vlogi Nikije. Njena tehnična in umetniška zrelost ter suverenost v upodabljanju dveh, karakterno povsem različnih si vlog, sta temelj njenih umetniških kreacij, s katerima je v srcih gledalcev pustila še posebej močan vtis. Kot je njena Gamzati odločna, na momente celo groba in brezčutna do svoje ljubezenske nasprotnice, pa je v popolnem umetniškem nasprotju njena podoba Nikije nevsiljiva in subtilna. Tako potrjuje širok spekter interpretacij, pri katerih njeno osebno razumevanje plesa stremi k čistosti baletne umetnosti, zato nas lastnosti, ki jih izraža njen ples vselej znova navdihujejo.

CATARINA DE MENESES - nagrada Lydie Wisiakove za izjemne dosežke v obdobju zadnjih treh let

 

CATARINI JOAO DE MENESES

EVGENIJA KOŠKINA - nagrada Lydie Wisiakove za izjemne dosežke v obdobju zadnjih treh let

Strokovna komisija za nagrade in priznanja Društva baletnih umetnikov Slovenije, podeljuje nagrado »Lydia Wisiakova« za pomembne umetniške dosežke na področju baletne umetnosti v letu 2009 članici baleta Slovenskega narodnega gledališča Maribor,

 

EVGENIJI KOŠKINI

 

za izstopajoč umetniški presežek pri upodabljanju različnih plesnih vlog klasičnega in sodobnega plesnega repertoarja

 

Obrazložitev:
Evgenija Koškina je po rodu iz Ukrajine. Baletno šolanje je zaključila v baletni šoli Narodnega gledališča v Kijevu, kjer je v Akademskem mladinskem gledališču dobila prvo zaposlitev. Leta 2002 se je pridružila Mariborskemu baletnemu ansamblu in od tedaj je njegova nepogrešljiva članica. 
Z nastopi v solističnih vlogah in v baletnem ansamblu dokazuje svoje tehnične in umetniške kvalitete tako v baletih klasičnega baletnega repertoarja kot v sodobnih baletnih koreografijah.  
Od leta 2006 je državljanka Republike Slovenije. Udeležila se je baletnih tekmovanj na Dunaju, kjer se je dvakrat uvrstila v finale, na 8. Tekmovanju mladih slovenskih baletnih plesalcev leta 2006 v Mariboru, pa je osvojila zlato plaketo. 
Umetniško delovanje v mariborskemu baletnem ansamblu je obeležila s solističnimi vlogami Sestre in Pepelke v Pepelki Sergeja Prokofieva, Vile slaščic v Hrestaču Petra Iljiča Čajkovskega, spregledati pa ne moremo tudi njenih nastopov v Labodjem jezeru, Trnuljčici, Giselle, Romeu in Juliji, Don Kihotu in v plesnih projektih Tango, Arhitektura tišine in Pret-a-porter . 
Evgenijo Koškino lahko še posebej opazimo v baletu Bajadera, ki je nastal v letošnji koprodukciji mariborskega in ljubljanskega baleta, saj v njem s podajanjem različnih manjših solističnih vlog in vlog v baletnem zboru opozarja na svoje kvalitete ter tako dokazuje status zanesljive baletne plesalke s širokim tehnično umetniškim spektrom.

2009

MARUŠA VIDMAR - nagrada Lydie Wisakove za življenjsko delo

MARUŠA VIDMAR, balerina in pedagoginja klasičnega baleta je zaključila študij baleta pod mentorstvom prof. Lydije Wisiakove in se pridružila ljubljanskemu baletnemu ansamblu.
V več kot dve desetletji dolgi plesni karieri je dosegala vrhunce v naslovnih in glavnih vlogah liričnega karakterja z interpretacijami, ki ostajajo ohranjena v srcih gledalcev.
Po njeni premieri naslovne vloge v Dolinovi Giselle, je profesorica Lidya Wisiakova navdušeno čestitko pospremila z besedami: »Končno imamo spet eno silphido«.
Nestorja slovenskega baleta, Pia in Pino Mlakar sta v Maruši začutila lahko gnetljivo umetniško snov, iz katere se je rodila žena v Suiti iz baleta Lok, za katero je v paru z Vojkom Vidmarjem leta 1971 prejela Župančičevo nagrado mesta Ljubljane.
Sedem let kasneje, se je rodila krhka in občutljiva Jela v baletu Vrag na vasi.
V galeriji njenih izvrstnih interpretacij neizbrisno ostajajo v spominu njen Beli labod v Labodjem jezeru, pa Julija v Romeu in Juliji, Marija v Bahčisarajski fontani, Margareta v Abraksasu, Grozdana v Opojnem poletju, Dekle v Obrežju plesalk itd. S svojo umetniško osebnostjo je zaznamovala predstave Suita v belem, Joan von Zarissa, Posvečenje pomladi, La Valse, Chopiniana, Notredamski zvonar in mnoge druge. Publiko je enostavno začarala s svojo občutljivo dušo.
Nekatere njene vloge so ohranjene tudi v Arhivu Televizije Slovenija.
Še v času aktivne prisotnosti na baletnem odru je začutila željo, da bi svoje dragocene umetniške izkušnje delila z baletnim podmladkom.
Vrsto let je poučevala na Srednji baletni šoli v Ljubljani in dosegala zavidljive uspehe. Njeni učenci so postali prepoznavni na letnih predstavitvah baletne šole, se na baletnih tekmovanjih uvrščali v najvišje kakovostne razrede in posegali po medaljah.
Več let zapored so njeni varovanci zastopali Slovenijo na bienalnih Evrovizijskih tekmovanjih mladih plesalcev.
S svojim izvrstnim poznavanjem baletne tehnike, repertoarja in baletnih stilov, ter s svojo neizčrpno ljubeznijo do baletne umetnosti in zaupenjem v mlada bitja, ki želijo doseči svojo muzo v neizmernosti baletnega sveta, je ustvarila odličen kader, ki danes polni vrste ljubljanskega baleta, nekateri med njimi pa že prenašajo svoje znanje naslednji generaciji.
Za svoje pedagoške uspehe je leta 2001 prejela Škrjančevo diplomo za izredne dosežke na področju baletne pedagogike.
Eden od njenih kolegov je te dni zapisal: »Maruša je na odru živela in ni bila samo odlična plesalka in pedagoginja, ampak čudovit človek s polno dobrote in pozitivne energije, vedno nasmejana in prisrčna. Je človek, ki mu lahko rečeš prijatelj z veliko začetnico, skratka umetnica, ki je vredna vsega spoštovanja. Ja, takšna je Maruša bila, in je še«.

TJAŠA KMETEC - nagrada Lydie Wisiakove za izjemne dosežke v letu 2008

TJAŠA KMETEC, nagrada Lydie Wisiakove za vlogi v Baletnem večeri v spomin na koreografa Uwa Scholza: Mozart vs Schumann.

            

Na lanskoletni premierni uprizoritvi baletnega večera Mozart vs. Schumann, v izvedbi baleta SNG Opera in balet Ljubljana, je Tjaša Kmetec sprva nastopila v 2. simfoniji v C duru, opus 61, Roberta Schumana. S popolnim kontrastom med plesno iskrivostjo v prvem in drugem ter lirično mehkobo giba v tretjem stavku simfonije, je interpretacijo zaokrožila v popolno celoto, s katero dokazuje svojo umetniško zrelost. 

Na kasnejših uprizoritvah smo jo lahko občudovali tudi v izredno zahtevni vlogi v Mozartovem klavirskem koncertu v Es – duru, kehl 271, v katerem je slehernemu gibu dodala svojevrsten pomen. Tako eno, kot drugo vlogo je oblikovala tehnično dovršeno, izjemno doživeto in na edinstven način, s katerim je Scholzev precizen gib nadgradila še z lastnimi občutki in osebno interpretacijo. Njena iskrenost, lirična mehkoba ter izraznost so segli vse do duš gledalcev. To pa je dalo tako eni kot drugi vlogi še dodatno umetniško razsežnost.

MATJAŽ MARIN - nagrada Lydie Wisiakove za izjemne dosežke v letu 2008

MATJAŽ MARIN, nagrada Lydie Wisiakove za vlogo Hrestača v istoimenskem baletu P. I. Čajkovskega ter za vlogo Romea v baletu Radio and Juliet v koreografiji Edwarda Cluga.        


Preteklo leto je v Slovenskem narodnem gledališču Maribor zaznamovala premiera baleta Petra Iljiča Čajkovskega HRESTAČ, v koreografiji Davida Nixona, ki je tako pri občinstvu kot strokovni kritiki doživela odličen sprejem. Veliko zaslugo pri tem ima prav Matjaž Marin, ki se je kot glavni protagonist v vlogi Hrestača odlično dokazal. Izvrstna umetniška kreacija potrjuje njegov talent in umetniško zrelost, ki priča o tem, da je našel pravo pot.
Blesti pa ne le v klasičnih, temveč tudi v sodobnih baletnih predstavah. Z vlogo Romea v predstavi Radio and Juliet, koreografa Edwarda Cluga, je v letu 2008 na gostovanjih od Singapurja do Pittsburgha, Lisbone in Milana požel velik uspeh in s tem pripomogel k prepoznavnosti mariborskega baleta tudi izven naših meja.

PETAR ĐORČEVSKI - nagrada Lydie Wisiakove za izjemne dosežke v letu 2008

PETAR ĐORČEVSKI, nagrada Lydie Wisiakove za vlogo Tybalta v baletu Sergeja Prokofieva Romeo in Julija v koreogarfiji Yourija Vamosha in za solistično vlogo v Baletnem večeru v spomin na koreografa Uwa Scholza: Mozart vs. Schumann.

 

Petar Đorčevski je v plesno stvaritev Tybalta vnesel dih mladostne neukrotljivosti in moške moči ter s tem osvežil slovenski baletni prostor. Njegova plesna kreacija v Schumannu pa je, kot je zapisal eden od kritikov, očarljiv plesni praznik. Mejnike svojega znanja in izraza tudi sicer z velikim pogumom venomer premika, kar daje slutiti, da nas zna presenetiti z novim potencialom, ki ga v sebi skriva njegov plesni temperament.

2008

RITA POLLACCHI - nagrada Lydie Wisiakove za izjemne dosežke v letu 2007

RITA POLLACCHI, nagrada Lydie Wisiakove za vlogo Kitri v baletu Don Kihot, koreografa Dinka Bogdanića.

               

Komisija za nagrade in priznanja, Društva baletnih umetnikov Slovenije v sestavi: Bojana Hinteregger, predsednica, članica Tanja Baronik in člani Janez Mejač, Jaš Otrin in Vojko Vidmar, se je na seji 20. maja 2008 odločila, da strokovno nagrado Lydie Wisiakove za leto 2007 podeli Riti Pollacchi, solistki ljubljanskega baleta, za vlogo Kitri v baletu Don Kihot v koreografiji Dinka Bogdanića.

Rita Pollacchi je srednjo baletno šolanje končala v Italiji v šoli milanske Scale,kjer je že takrat sodelovala v baletih Hrestač in Don Kihot. Svoje baletno znanje je med letoma 1995 in 1998 izpopolnjevala na baletni akademiji Heinz – Basel Stiftung v Münchenu. V tem času je sodelovala tudi z Bavarskim državnim baletom. Od leta 1998 je članica baleta SNG Opera in Balet Ljubljana, kjer je odplesala večje število vlog, med katerimi pa sta tudi glavni vlogi Katarine v Ukročeni trmoglavki in Kitri v Don Kihotu … Rita Pollacchi je s svojim temperamentom prav gotovo idealna zasedba te vloge, dobra baletna tehnika pa ji omogoča tudi suvereno izvajanje izredno zahtevnih duetov in solov, je bilo zapisano v tiskanem mediju.

LUKAS ZUSCHLAG - nagrada Lydie Wisiakove za izjemne dosežke v letu 2007

LUKAS ZUSCHLAG, nagrada Lydie Wisiakove za vrhunsko umetniško oblikovanje vloge Romea v baletu Romeo in Julija, koreografa Yourija Vamosa

                      

Romeo in Julija - SNG LjubljanaKomisija za nagrade in priznanja, Društva baletnih umetnikov Slovenije v sestavi: Bojana Hinteregger, predsednica, članica Tanja Baronik in člani Janez Mejač, Jaš Otrin in Vojko Vidmar, se je na seji 20. maja 2008 odločila, da strokovno nagrado Lydie Wisiakove za leto 2007 podeli Lukasu Zuschlagu, solistu ljubljanskega baleta, za vrhunsko umetniško oblikovanje vloge Romea v baletu Romeo in Julija koreografa Yourija Vamosa.

Lukas Zuschlag prihaja iz Celovca v Avstriji, kjer je končal gimnazijo in zasebno baletno šolo pri profesorju Marjanu Krulanoviću. Leta 2001 je na glavnem avstrijskem plesnem tekmovanju prejel posebno nagrado za napredek v svojem baletnem razvoju. Leta 2002 je kot gost v ljubljanskem baletu nastopil v pradstavah Labodje jezero in Hrestač – Božična zgodba. Njegov izjemen talent ni ostal nezapažen in leta 2004 je postal redni član baleta SNG v Ljubljani. Fasciniral je s svojimi sposobnostmi v vlogi Mišjega princa v baletni uspešnici lanske sezone, otroškem baletu Kdo je najmočnejši na svetu v koreografiji Tanje Pezdir Pavlič. Odlično je odplesal Princa v Pepelki Pepelki koreografa Jeana Christopha Blavierja. Plesal je še Espado v Don Kihotu, in v baletih Yin & Yang ter Mozart vs. Schuman. Nedvomno pa vrhunec njegovega umetniškega izražanja predstavlja vloga Romea v Romeu in Juliji. V paru z Ano Klašnjo se je zdelo, da je koreografija napravljena prav za njiju. Spoj koreografske zamisli in njune izvedbe se je zdel skoraj sanjski. Odrsko in umetniško oblikovanje in doživljanje vloge se je dotaknilo mnogih src gledalcev, ki so enostavno postali njegovi občudovalci. Umetniški presežek je bil občuten in doživet. Lukas je dejal: »Všeč mi je slog te predstave, ki je tako odkrita, da sem vedno znova ganjen, saj se me vsaka predstava dotakne. Včasih tako uživam, da pozabim, da sem na odru«. 

VALENTINA TURCU - nagrada Lydie Wisiakove za izjemne dosežke zasbjig treh let

VALENTINA TURCU, plesalka in koreografinja, nagrada Lydie Wisiakove za koreografske prispevke na operno – baletnih in dramskih odrih.

 

Komisija za nagrade in priznanja, Društva baletnih umetnikov Slovenije v sestavi: Bojana Hinteregger, predsednica, članica Tanja Baronik in člani Janez Mejač, Jaš Otrin in Vojko Vidmar, se je na seji 20. maja 2008 odločila, da strokovno nagrado Lydie Wisiakove za leto 2007 podeli Valentini Turcu, plesalki in koreografinji mariborskega baleta, za koreografske prispevke na operno – baletnih in dramskih odrih.

Valentina Turcu: »Ljubim to, kar delam, in delam to, kar ljubim.«

Valentina Turcu je solistka baleta SNG Maribor, koreografinja in ustvarjalka odrskega giba. Osnov in discipline baletne plesalke se je naučila že v zgodnjem otroštvu pri svojih starših. Kot plesalka je ustvarila mnogo vlog tako iz klasičnega baletnega kot iz sodobnega plesnega repertoarja. Je radovednega in kreativnega duha, ki večno potrebuje izziv raziskovanja in odpiranja povsem novih svetov. Tako se je podala odkrivati tudi svet koreografije. Njeni koreografski začetki segajo v leto 1998, ko se je za zelo plodno izkazalo sodelovanje s koreografom Edwardom Clugom, npr. v uprizoritvi predstave Tango, in leta 2002 Lacrimas. Njene samostojne koreografije so vedno znova navduševale kritike in občinstvo: Zrelo je žito, Pastirček, Rožmarin – za slednjo koreografijo je prejela nagrado žirije Tekmovanja baletnih plesalcev Slovenije 2007 za najizvirnejšo koreografijo. S svojo koreografsko ustvarjalnostjo in kreacijami odrskega giba v dramskih predstavah je gostovala v Kopru, Splitu, Dubrovniku in mnogih drugih mestih. Vse od leta 1998 je redni gost v mariborski Drami. Pri delu z igralci se je odločila za individualen pristop, s katerim lahko igralcu nevsiljivo, a hkrati jasno izriše značaj, čustvo, situacijo ali prizor. Številni režiserji in igralci so z navdušenjem sprejeli njen prispevek k uprizoritvi; menijo, da so njene stvaritve sad dolgoletnih izkušenj, bogatega znanja in absolutne ljubezni do poklica. V letošnji sezoni 2007/08 nam je predstavila avtorski projekt La Callas. Njena karizmatična osebnost bogati naš baletni prostor, govorica njenega telesa preprosto odpira nove razsežnosti razumevanja plesne umetnosti. 

2007

BALET SNG OPERA IN BALET LJUBLJANA - nagrada Lydie Wisiakove za izjemne dosežke v letu 2006

BALET SNG OPERA IN BALET LJUBLJANA, nagrada Lydie Wisiakove za izjemno umetniško izvedbo baleta Romeo in Julija v koroografiji Yourija Vàmosa.

                            

Nagrado Lydie Wisiakove za leto 2006 – za izjemno umetniško izvedbo baleta Romeo in Julija, v koreografiji Yourija Vàmosa prejme Baletni ansambel Slovenskega narodnega gledališča Opera in balet iz Ljubljane.  

Podatki o razprodanih predstavah, ki so sledile premierni uprizoritvi baleta Romeo in Julija, koreografa Yourija Vàmosa in zadovoljstvo gledalcev tudi na gostovanjih, povedo veliko. Baletni ansambel SNG Ljubljana je imel ponovno priliko predstaviti svoje umetniške potenciale, ki pri marsikateri, ne najbolj srečno izbrani premieri, ostanejo skriti in neizkoriščeni. Tako baletni ansambel kot solisti so tehnično in umetniško odlično sledili koreografovim ustvarjalnim smernicam in izoblikovali predstavo, ki se je dotaknila duš gledalcev. Zgodilo se je, da sta domača solista Ana Klašnja kot Julija in Lukas Zuschlag kot Romeo v umetniškem smislu močno prekosila gostujoči par iz tujine, s katerim je koreograf ustvarjal svojo krstno uprizoritev. Mirno lahko trdimo, da se je na baletnem odru ljubljanske Opere zgodila umetnost. 

TIJUANA KRIŽMAN - nagrada Lydie Wisiakove za izjemne dosežke v letu 2006

TIJUANA KRIŽMAN, nagrada Lydie Wisiakove za izjemno uspešne nastope in oblikovanje vloge Aurore v baletu Trnuljčica.

                               

Mlada baletna plesalka Tijuana Križman že vrsto let navdušuje mariborsko baletno občinstvo z izjemno baletno tehniko in dramaturško izraznostjo svojih vlog. Mariborsko baletno šolanje nadaljuje v baletno šolo milanske La Scale. Po povratku je z oblikovanjem vloge Aurore v baletu Trnuljčica zelo jasno sporočila, da se na slovenskem baletnem nebu poraja nova zvezda. Za svoj ples je prejela že vrsto nagrad doma in v tujini. Letos jim je dodala še Grand Prix z državnega baletnega tekmovanja. A ker je Tijuana vesela in neustavljiva, se je odpravila še na mednarodno tekmovanje na Dunaj in priplesala novo zlato odličje. Želimo ji veliko nadaljnjih uspehov in priložnosti. 

2006

BOJANA NENADOVIĆ OTRIN - nagrada Lydie Wisiakove za izjemne dosežke v letu 2005

Komisija za nagrade in priznanja Društva baletnih umetnikov Slovenije v sestavi Ljiljana Keča Rošker (predsednica), Magda Vrhovec, Marina Krasnova, Edi Dežman in Vojko Vidmar je soglasno sklenila, da strokovno nagrado »Lydie Wisiakove« za leto 2005 podeli balerini in prvakinji ljubljanskega baleta 

 

BOJANI NENADOVIĆ OTRIN, 

 

za vrhunsko izvedbo vloge Julije v baletu Edwarda Cluga Radio and Juliet.

 

Odhajajoči na ogled premiere Radio and Juliet, z vedenji o Clugovih predhodnih predstavah, smo pričakovali uspešno in atraktivno predstavo in ob tem dočakali presenečenje – plesalko, balerino vrhunskih kvalitet Bojano Nanadović Otrin. V naših baletnih gledališčih dotedaj relativno nepoznana, je s svojimi izjemnimi kvalitetami enostavno in suvereno, predstavo, ki v veliki meri odstopa od utečenih standardov, lansirala na pot njene očitne uspešnosti. Ob šestih moških, izjemnih baletnih umetnikih, ki ji v predstavi stojijo nasproti kot njen antipod, je s svojim navdušujočim talentom, briljantno baletno tehniko in umetniškostjo, prepleteno z inteligenco prikovala nase poglede gledalcev in, lahko bi rekli, »ukradla show«. Izjemni kreaciji in izvedbi Julije želimo dolgo vrsto vlog, ki ji bodo sledile in se veselimo ob dejstvu, da je slovenska baletna scena obogatena z umetnico tolikšnega umetniškega formata.

Bojana Nenadovič Otrin je bila rojena v Marlu (Nemčija). Z balenim šolanjem je začela v privatni baletni šoli in nadaljevala na akademijah v Kölnu in Münchnu, kjer je tudi diplomirala. Leta 1994 je postala članica baleta v Düsseldorfu, nato pa so sledili angažmaji v Münchnu (Gärntnerplatz Theater), v Marseillu (pri Roland Petitu), Hamburgu (pri John Neumeierju) in Berlinu, kjer je leta 2001 postala solistka. V sezoni 2003/04 je v številnih nosilnih vlogah sodelovala z zagrebškim baletom HNK. Leta 2005 postane solistka ljubljanskega baleta. Leta 2002 je začela študij teatrologije in serbistike-kroatistike na fakulteti v Berlinu, leta 2004 pa še študij kulturnega managementa na univerzi v Hagenu. 

ANA VOVK PEZDIR - nagrada Lydie Wisiakove za izjemne dosežke v obdobju zadnjih treh let


Komisija za nagrade in priznanja Društva baletnih umetnikov Slovenije je soglasno sklenila, da strokovno nagrado »Lydie Wisiakove« za leto 2005 podeli koreografinji in pedagoginji  

 

ANI VOVK PEZDIR

 

za izjemne zasluge za popularizacijo baletne umetnosti med mladimi na področju neodvisne baletne dejavnosti.

 

Koreografinja in pedagoginja Ana Vovk Pezdir je ena tistih zelo redkih ljudi, ki jo krasi vrelec idej, neusahljiva energija, neupogljiva volja in odločnost, velika skromnost in ob tem – neusahljiva ljubezen do plesa in mladih. Od leta 1984 dalje, s krajšim predahom, spoznava sladkosti in bedo samozaposlenosti v kulturi. Njena pestra in nadvse barvita plesna in koreografska pot pričenja s srečanjem z baletom v osnovni šoli v Šoštanju, kjer bistra učiteljica Ana Dominik iz Velenja v Aninih stvaritvah prepozna talent in ji dovoli, da poleg njenih del na odru predstavi tudi svoja. Tako se na nek način srečamo z zametki današnjih, takoimenovanih avtorskih plesov. Plesno-umetniški »strup« je pričel svoj zmagoviti pohod. Sledijo kasnejša srečanja s tujimi učitelji in leto odkrivanja plesnega Londona. Leta 1975 zapisuje kot leto svoje prve resnejše koreografije, kateri sledi izjemno dolga vrsta plesnih stvaritev , ki sega do današnjih dni. Njena plesna oblikovanja močno presenečajo z zelo širokim izvorom idejnih zasnov, ki ne izključujejo znanosti, tehnike, prirode, vsakodnevnega življenja, ljudskih odnosov… V času materinstva, ko je ples potisnjen nekoliko v ozadje, odkrije svojo ljubezen do filma, snema, montira in svoje izdelke vključuje v odrsko dogajanje, čemur danes pravimo multimedijsko ustvarjanje. V 80-desetih letih ustvarjalnost Ane Vovk Pezdir prične odkrivati tudi Ljubljana skozi njene številne koreografije na Dnevih plesa v Cankarjevem domu, kjer s srednješolsko skupino za sodobni ples z imenom AKT, izjemno uspešno predstavlja svoj bogati miselni svet preoblikovan v plesno govorico. Nadaljevanje predstavlja Otroško plesno gledališče Harlekin s številnimi predstavami. Eno izmed njih ima priložnost videti tudi dunajska publika. Leta 1988 se trdno odloči, da v orkesterski jami med Ljubljano in Mariborom, ki nosi ime Celje, tamkajšnji otroci pač ne bodo prikrajšani za pravico do bližnjega srečanja z baletom. Na njeno pobudo in prošnjo koreograf in pedagog Henrik Neubauer naslednja štiri leta prenaša in sadi svoje baletno znanje na gredice tamkajšnjih otrok. Anina želja, da bi tamkaj vzcvetela nižja baletna šola ostane neuresničena. Za Anino inventivnost in trmo pa je to enostavno nesprejemljivo dejstvo, ki nikakor ne sme prizadeti otrok. Izoblikuje si svojo privatno pot in ustanovi firmo »Harlekin, plesno gledališka dejavnost d.o.o.«, v okviru katere je na plesnem področju počela vse, v kar je verjela, žal hkrati tudi spoznavala robove zmogljivosti. Iskrena ljubezen in vztrajnost sta se obrestovali. Danes s ponosom ugotavlja, da je bila v sezoni 2005/06 na Srednjo baletno šolo v Ljubljani ali Mariboru sprejeta že deseta učenka baleta šole Harlekin in že peta generacija tamkajšnjih učenk končuje program nižje baletne šole. A misli Ane Vovk Pezdir ne poznajo mirovanja. Vzgojni smoter baletnega pouka jo ne zadovoljuje v celoti. Manjka druženje in primerljivost z drugimi šolami, kar izkusijo na Mednarodni reviji šol in studijev klasičnega baleta v Karlovcu, kjer uplenijo tretjo nagrado. Ideja je izoblikovana. Ano mučijo samo pomisleki v zvezi s tekmovalnostjo, ki je v sferah umetniških dejavnosti vedno lahko vprašljiva. Leto 2005. Na pobudo in z ogromno mero vložene volje in energije Ane Vovk Pezdir se v Celju zgodi 1. Revija klasičnih baletnih šol v Sloveniji, ki jo na pot pospremijo Anine besede: »Neodtujljiva pravica vsakega otroka je, da svoje sanje in želje povezane z baletom tudi uresničuje«. 180 učenk in učencev iz raznih krajev Slovenije ima prvič priložnost predstaviti svoje delo in ga hkrati primerjati. Led je bil prebit. V letošnjem letu se je v Sežani dogodila 2.Revija, s še večjim številom šol in še večjim številom otrok. Srečno pot želimo novoustanovljenemu društvu Ane Vovk Pezdir, ki nosi ime »Harlekin, društvo za umetnost plesa« in Ani še zelo dolgo obdobje izpolnjeno z voljo, energijo in ljubeznijo. Naj zaključim z drobnim citatom Ane Vovk Pezdir iz njenega dopisa izpred par dni: »Naj bo dovolj, pri nas je sonce in šibam s kolesom – avto je samo za desetkilske torbe, ko grem učit (selim se iz dvorane v dvorano in nosim vse s seboj, saj se še borimo za svoj stalni prostor…) Hvala gospa Ana Vovk Pezdir! 

2005

SERGIU MOGA - nagrada Lydie Wisiakove za izjemne dosežke v letu 2004

Nagrada Lydie Wisiakove za vlogo Grka Zorbe v istoimenskem baletu.

URŠA VIDMAR in JAŠ OTRIN - nagrada Lydie Wisiakove za izjemne dosežke v leta 2004

Nagrada Lydie Wisiakove za umetniško izvedbo Pepelke in Princa v baletu Pepelka ljubljanskega baleta.

2004

EDI DEŽMAN - nagrada Lydie Wisakove za življenjsko delo

Nagrada Lydie Wisiakove za življenjsko delo.

ANA KLAŠNJA - nagrada Lydie Wisiakove za izjemne dosežke v letu 2003

Nagrada Lydie Wisiakove za vlogo Klare v baletu Hrestač koreografa Yourija Vamosa.

ANTON BOGOV - nagrada Lydie Wisiakove za izjemne dosežke v letu 2003

Nagrada Lydie Wisiakove za vlogo Solorja v baletu Bajadera.

2003

TANJA BARONIK - nagrada Lydie Wisiakove za izjemne dosežke v letu 2002

Nagrada Lydie Wisiakove za vlogo Očalarke v baletu Lacrimas.

EDWARD CLUG - nagrada Lydie Wisiakove za izjemne dosežke v leta 2002

Nagrada Lydie Wisiakove za oblikovanje in koreografijo baletne predstave Lacrimas, ter kreacijo in izvedbo vloge Pohabljenca v baletu Transilvanija.

2002

IKO OTRIN - nagrada Lydie Wisakove za življenjsko delo

Nagrada Lydie Wisiakove za življenjsko delo.

HENRIK NEUBAUER - nagrada Lydie Wisakove za življenjsko delo

Nagrada Lydie Wisiakove za življenjsko delo.

Henrik Neubauer je nagrado odklonil z uradno utemeljitvijo, da je iniciator nagrade.

VLASTO DEDOVIČ - nagrada Lydie Wisiakove za izjemne dosežke v letu 2001

Nagrada Lydie Wisiakove za koreografijo baleta Nori malar (Petkovšek).

REGINA KRIŽAJ BABAČIĆ - nagrada Lydie Wisiakove za izjemne dosežke v letu 2001

Nagrada Lydie Wisiakove za vlogo Odette in Odile v baletu Labodje jezero.

2001

2000

DEJAN SRHOJ - nagrada Lydie Wisiakove za izjemne dosežke v letu 1999

Nagrada Lydie Wisiakove za vlogo Kaščeja v baletu Ognjena ptica.

1999

BALETNA PREDSTAVA TANGO IN ANSAMBEL BALETA SNG MARIBOR - nagrada Lydie Wisiakove

Nagrada Lydie Wisiakove za uprizoritev in izvedbo baletne predstave Tango v koreografiji Edwarda Cluga. 

1998

ALENKA RIBIČ LAUFER - nagrada Lydie Wisiakove za izjemne dosežke v letu 1997

Nagrada Lydie Wisiakove za vlogi Odette in Odile v baletu Labodje jezero.

1997

LIDIJA SOTLAR - nagrada Lydie Wisakove za življenjsko delo

Nagrada Lydie Wisiakove za življenjsko delo.

 

Življenjepis:

Lidija Lipovž se je rodila 12. junija 1929 v Kruševcu, kamor je bil takrat iz Maribora premeščen njen oče, strojevodja. Takratna oblast je namreč premeščala strojevodje po vsej državi. Sicer pa je očetov rod izviral iz Lozic na Primorskem in je bil potomec plemenitega Sebastijana Lipovža de Liebenhausa, glavarja kneževine Krumlov na Češkem. Ve se le, da je Sebastijan umrl leta 1724. Z njegovim volilom so sezidali cerkev v Batujah, na kateri še danes lahko vidimo Lipovžev grb nad portalom – v zgornjem delu je čelada z mrežastim vizirjem, na celotnem polju ščita pa je ptica, stoječa vrh lipe, z oljkovo vejico v kljunu. Na ta način bi se lahko tudi Lidija kitila s plemiškim naslovom, a se zaradi svoje skromnosti nikoli ni. Otroštvo je tako preživljala v srbskem mestu, kjer je dokončala štiri razrede osnovne šole. Starša sta poskrbela, da kljub srbskemu okolju ni pozabila maternega jezika. Ob začetku druge svetovne vojne je družina pribežala v Slovenijo, kjer je nadaljevala šolanje v Ljubljani, najprej na gimnaziji in nato na Srednji ekonomski šoli. Leta 1942 je šla prvič v gledališče, kjer si je ogledala baletni večer takratnega baletnega mojstra in koreografa Petra Golovina. V trenutku je začutila, da bo njena nadaljnja življenjska pot življenje balerine. A ta želja se ji je uresničila šele dve leti pozneje. Leta 1944 je namreč Golovin ustanovil Operno-baletno šolo, Lidija se je prijavila in je bila takoj izbrana. Od takrat naprej je ostala baletu zvesta vse življenje. Kot učenka operne šole je že v sezoni 1945/46 začela nastopati na ljubljanskem opernem odru. Operna šola je leta 1948 prerasla v Državno baletno šolo, na kateri je Lidija leta 1953 v razredu Lidije Wisiakove diplomirala v prvi generaciji diplomantov, poleg tega je leta 1948 končala še ekonomsko srednjo šolo v Ljubljani. Še pred koncem šolanja je postala solistka ljubljanskega baleta in takrat se je začela njena strma pot navzgor do položaja prve plesalke. S svojo osebnostjo in vrhunskim baletnim mojstrskim znanjem je predstavljala mejnik v razvoju slovenskega baleta kot prva slovenska plesalka z diplomo baletne šole in resničnim profesionalnim znanjem.
Svojega velikega tehničnega in izraznega znanja pa ni dosegla le s spričevalom, temveč s stalnim delom z različnimi pedagogi in koreografi ter še bolj s stalnim preverjanjem, s stalno težnjo po še večji tehnični in izredni popolnosti, z nenehno samokritičnostjo in naravnost neverjetno količino samodiscipline. Zato je bila tudi razumljiva njena priljubljenost pri občinstvu, ki je upravičeno pričakovalo od vsakega njenega nastopa svojstven vrhunski umetniški užitek tako doma v Ljubljani kot zunaj nje.

Poustvarila in ustvarila je 80 likov širokega baletnega repertoarja in s svojimi nastopi v tujini večala ugled ljubljanskega ter slovenskega baleta na gostovanjih po nekdanji Jugoslaviji, v Avstriji in Italiji, Rusiji, Franciji in na Nizozemskem. Povsod so v navdušujočih kritikah cenili njeno vrhunsko baletno mojstrstvo. Med njenimi številnimi kreacijami skorajda ni mogoče izvzeti nobene, saj je blestela v vseh, od malih do naslovnih velikih glavnih vlog, od prve vloge Vragove žene v Vragu na vasi, ko je bila še dijakinja srednje baletne šole, prek Salome v baletu Tragedija Salome, Prve sužnje v Polovski plesih, Zareme v Bahčisarajski fontani do vrhunca njenega ustvarjanja, Julije v baletu Romeo in Julija, s katero je leta 1972 proslavljala umetniški jubilej in s katero se je pozneje poslovila od svojega občinstva ter kolegov v gledališču. Med največjimi vlogami svetovnega baletnega repertoarja sta še Beli in Črni Labod v Labodjem jezeru,  naslovna vloga v Trnuljčici, Mirta in Giselle v Giselle, naslovna vloga v Ognjeni ptici, Desdemona v Othellu, naslovna vloga v Esmeraldi, Umirajoči labod na Saint-Saënsovo glasbo, Gospodarica Bakrene gore v Kamnitem cvetu, Žena ubijalka v Sobi, Clorinda v Dvoboju, Julija v baletih Prokofjeva in Čajkovskega, Liza v Navihanki (La fille mal gardée) in še skoraj nepregledna vrsta drugih. Vse navedene vloge pričajo, da je zajel njen solistični opus največjo možno širino od nežnih, krhkih, liričnih vlog do temperamentno ognjevitih vlog karakternega značaja. V njenemu solističnem opusu so tudi vloge, ki jih je poustvarila na slovenski televiziji. Poleg domačih koreografov so  ji vloge zaupali tudi svetovno znani koreografi, kot npr. Serge Lifar, Anton Dolin, Aleksandra Mihajlovna Balašova, Dmitrije Parlić in Oskar Harmoš.

Njeno prvenstvo v slovenskem baletu so potrjevale številne kritike doma in v tujini. Naj navedem le nekaj odlomkov: “Med solističnimi stvaritvami bi bilo treba omeniti težko in bravurozno vlogo Odilije, ki prinaša plesalki Lidiji Lipovž večer za večerom na odprtem odru ovacije občinstva.”  “Plesni lik Desdemone v interpretaciji Lidije Sotlarjeve diha plemenito predanost plesne lirike. Plesna stvaritev, ki spada med plesne viške naše kratke baletne zgodovine”  “Med izvajalci je treba na prvem mestu omeniti Lidijo Sotlarjevo, katere Gospodarica bakrene gore je plesnotehnično in izrazno stvaritev velikega plesnega formata.““Med solisti naj na prvem mestu govorim o plesalki Lidiji Sotlarjevi. O plesalki izrednega plesnega razpona in o tem, da smo ji za baladno izpovednost v baletu Dvoboj globoko hvaležni; da smo nanjo ponosni. O umetnici plesalki Lidiji Sotlarjevi, ki je v zadnjih plesnih letih dozorela v plesalko mednarodnega ranga in ki druži popolnost plesnega instrumenta, ki ga je izoblikovalo velikansko plesno delo, s plesnim izrazom, ki je odsev poglobljenosti, predanosti in spoštljive službe umetnosti.”  “Nasprotje Giselle je plesni lik Kraljice vil, Myrthe, ki jo pleše Lidija Sotlarjeva in v njem oblikuje neizprosno, kristalno, nedotakljivo plešočo smer. Kontraverznost pojma vile ustvarja silno doživetje pranarave.” „Lidija Sotlarjeva je kot Julija znala pridobiti srca gledalcev od svojega prvega nastopa, ko je privihrala in se pričela šaliti z dojiljo. Kot pero breztežna, polna ponosa in miline in poleg tega neverjetno močna v izrazu ni bila nikakor le zaradi svoje vloge v središču pozornosti.“ “Ob glasbi Čajkovskega je Lidija Sotlarjeva ustvarila umetniški vrh tega večera. Vse je bilo usklajeno in je dajalo vtis velikega teatra.“ Njen prvi baletni učitelj Peter Golovin je ob ogledu Trnuljčice leta 1970 zapisal: “Pozdravil sem Lidijo Sotlarjevo s ploskanjem, kakor tudi vsi drugi gledalci vsakokrat, ko je plesala, ker je plesala zares odlično.“ Pa še kritika iz uglednega londonskega časopisa ‘Ballet Today‘: “Myrtho je plesala Lidija Sotlar, prva balerina ansambla. S svojo visoko rastjo je kraljevsko in sijajno upodobila Kraljico vil, katere ples je bil lahkoten kot pero in je nudil resničen užitek.“
Kot omenjeno, si je leta 1972 za poslovilno predstavo izbrala balet Romeo in Julija. Svojo plesno kariero je končala tako, kot si je želela, na višku svoje baletne moči. Ni hotela, da bi se je obiskovalci spominjali po manjših, manj uglednih vlogah, ki bi jih plesala v poznem času svojega življenja. Pač pa se je takrat posvetila vzgoji mladih prihajajočih plesalcev in plesalk. Najprej z delom v baletni šoli ter kot mentorica solistom v baletnih ansamblih v Ljubljani, v Mariboru in na Reki, potem pa, leta 1975, z ustanovitvijo baletne skupine Lidija Sotlar. V njej je razdajala svoje znanje iz aktivnega baletnega obdobja več generacijam slovenskih plesalk in plesalcev, ki jim je v okviru te skupine odpirala možnost solističnega udejstvovanja. Mnogi od njih so nato solistično kariero nadaljevali na baletnih odrih v Ljubljani in Mariboru. S skupino je potovala po velikem delu Slovenije in s tem širila poznavanje baletne umetnosti tudi v bolj odročnih krajih ter povsod žela obilo priznanja.  Priredila je 129 koncertov ne samo v Ljubljani in Sloveniji, ampak tudi v nekdanji Jugoslaviji in Italiji. Leta 1977 je ustanovila še Srečanje jugoslovanskih baletnih umetnikov in ga vse do leta 1983 uspešno umetniško ter organizacijsko vodila s svojim velikim znanjem in poznavanjem vseh potankosti baletne umetnosti.
Edina med vsemi slovenskimi baletnimi plesalkami je leta 2006 napisala obsežno avtobiografsko literarno delo s pomenljivim naslovom Spomini balerine, v katerem je strnila in podrobno opisala svoje 60-letno spremljanje slovenskega in zlasti ljubljanskega gledališkega in baletnega življenja skozi prizmo prve plesalke ljubljanskega baletnega ansambla. Po poroki s filmskim in dramskim igralcem Bertom Sotlarjem je leta 1955 prevzela njegov priimek, v svoji knjigi pa je pronicljivo opisala še številne slovenske filmske umetnike. Za njeno pisanje sta značilni izjemni objektivnost in resnicoljubnost, in njena knjiga prav zato predstavlja dragocen kamenček v mozaiku ljubljanske in slovenske gledališke in filmske umetnosti.
Lidijo Sotlar vsekakor lahko brez vsakega dvoma označimo za največjo slovensko balerino vseh časov. S svojim umetniškim, pedagoškim, organizacijskim in še literarnim delom je zavzela posebno mesto ne samo v Ljubljani in slovenski baletni umetnosti, temveč v kulturi vsega našega naroda, zato ji je leta 1997 tudi upravičeno pripadla čast prve dobitnice nagrade Društva baletnih umetnikov Slovenije Lidije Wisiak. Leta 1999 je dobila častni znak svobode Republike Slovenije za življenjsko delo v slovenski baletni umetnosti, za izjemne umetniške dosežke, za mentorsko delo z mladimi plesalci in za širjenje slovenske baletne umetnosti, leta 2001 pa plaketo glavnega mesta Ljubljane za umetniški opus, mentorsko in pedagoško delo z mladimi in organizacijsko delo v baletni umetnosti v Ljubljani. Čeprav je bila velikokrat predlagana za Prešernovo nagrado, tega najvišjega slovenskega priznanja neupravičeno nikoli ni dobila, s prejemom Župančičeve nagrade leta 2008 pa je dobila vsaj ustrezno zahvalo za vse, kar je med svojim umetniškim življenjskim delom prispevala za kulturo našega glavnega mesta ter njegovo prepoznavnost ne samo v Sloveniji, ampak tudi zunaj nje.