DRUŠTVO BALETNIH UMETNIKOV SLOVENIJE

O DRUŠTVU BALETNIH UMETNIKOV SLOVENIJE

Društvo baletnih umetnikov Slovenije (DBUS) je edino društvo s področja profesionalne baletne umetnosti na slovenskem, deluje kot društvo v javnem interesu, ter združuje že preko 300 članov, med katerimi je 40% redno zaposlenih baletnih plesalcev. Koncem maja 2003 je novoizvoljeno vodstvo z analizo stanja ugotovilo, da je ob poplavi vsakršnega plesa v Sloveniji baletna umetnost, zaprta v kletki naših dveh operno-baletnih hiš in majhnim številom ponovljenih predstav postala enklava za relativno majhno število gledalcev – ljubiteljev. Dokaj nedostojna pozicija z ozirom na 400 letno tradicijo baletne umetnosti, do katere čutimo polno odgovornost. Sledil je sklep: odločno, zahtevno in s profesionalno kvaliteto v širši kulturni prostor.

Kratek opis razvoja DBUS  

DBUS je bil ustanovljen kmalu po 2. svetovni vojni, tedaj še v okviru tedanje Jugoslavije in je odločujeoče vplivalo na delo in življenje nadaljnjih generacij baletnih umetnikov. Med drugim je utemeljilo in izposlovalo sklep o priznanju benificirane delovne dobe baletnih plesalcev. V kasnejših letih je delovanje društva počasi zamiralo in bolj ali manj vegetiralo, dokler se leta 2000 ni dogodil preobrat in je DBUS ponovno oživljeno pričelo s polnim delovanjem, ki kulminira v sedanjem času, ko je DBUS postalo prepoznavni pravni subjekt naše družbe, enakovreden sogovornik organov vodenja in upravljanja in pomemben promotor baletne umetnosti, še posebaj domače, slovenske.

Kratek opis vodstva DBUS

Operativno vodstvo DBUS predstavlja 9-članski Izvršni odbor, ki ga polovično sestavljajo predstavniki ljubljanske in mariborske regije ter predsednik, ki je zaradi sedeža DBUS praviloma iz Ljubljane. V mandatu 2018 – 2021 mesto predsednika zaseda baletni umetnik Tomaž Rode, podpredsednik je solist baleta SNG Maribor, Matjaž Marin, tajnica Ana Trojnar, blagajničarka Sonja Kerin Krek, člani pa Bojana Hinteregger, Mirjana Šrot, Urša Vidmar in Gaj Žmavc.

Organi DBUS 

Kot omenjeno, levji delež delovanja DBUS nosi Izvršni odbor, s tem da je najvišji odbor društva letni Občni zbor članov, ki vsaka štiri leta izvede volitve v vse svoje organe. DBUS ima še Nadzorni odbor, ki vsako leto pregleda finančno poslovanje, Disciplinsko komisijo in Komisiji za nagrade in priznanja (Komisija za nagrade Lydie Wisiakove & Komisija za nagrade Pie in Pina Mlakarja).  

Kratek pregled dejavnosti DBUS

Leta 2003 je društvo, zavedajoč se neprijaznega položaja baletne umetnosti v našem kulturnem prostoru, pričelo z intenzivnejšim delovanjem.

V skrbi za desetletja popolnoma zanemarjeno področje vzgoje mladih koreografskih moči smo pričeli z našimi vsakoletnimi Gala večeri novih baletnih koreografij na slovensko glasbo, ki so postali med gledalci izjemno priljubljena baletna prireditev, ki jo prenašamo širom po Sloveniji, kjerkoli smo dobrodošli.

Leta 2003 smo tedanje glasilo “Društvene novice” preimenovali v hipno prepoznavno revijo “Balet”, ga do danes oblikovno in vsebinsko močno izboljšali in obogatili, naklado dvignili za 1000%, in ga plasiramo v vse pore naše družbe.

V skladu s stoletno tradicijo baletne in z njo povezane glasbene ustvarjalnosti na slovenskem smo se intenzivno pričeli povezovati z Društvom slovenskih skladateljev, Glasbeno mladino Slovenije, kulturnimi ustanovami in društvi in posamezniki z baletnega, plesnega, glasbenega in drugih področij, predvsem pa z obema javnima zavodoma, v katerih delujeta slovenska profesionalna baletna ansambla, SNG Opera in balet Ljubljana in SNG Maribor.
Izrednega pomena predstavlja tudi povezovanje s televizijskim medijem, konkretno z Uredništvom za resno glasbo in balet TVS, ki našo dostopnost najširšemu krogu zainteresiranih v Sloveniji in zamejstvu množi v desettisoče …

Z našimi tradicionalnimi baletnimi koncerti za odrasle in otroke, ter učnimi urami o baletu širom Slovenije oživljamo prakso informiranja in animiranja otrok v njihovem zgodnjem življenjskem obdobju o baletni umetnosti in tako povečujemo možnosti za njihov razvoj v smeri baletnih umetnikov, naših bodočih gledalcev ali samo ljubiteljev …
Vsako leto podeljujemo strokovne nagrade za življenjsko delo ter za posebne dosežke na področju baletne umetnosti, poimenovane po baletni plesalki in pedagoginji Lydiji Wisiakovi, vsako tretje leto pa strokovno nagrado Pie in Pina Mlakarja, za izredne dosežke na področju baletne koreografije. Obe nagradi predstavljata najvišje strokovno priznanje s področja baletne umetnosti pri nas.

Predvsem v zadnjih letih je društvo močno razširilo ponudbo svojih programov. Poleg prej omenjenih dogodkov, od leta 2010 v Slovenski kulturni prostor vsako leto »ponese« več celovečernih baletnih projektov.

S premiero skrajšane verzije priljubljenega celovečernega baleta Navihanka, leta 2010, je društvo pričelo izvajati celovečerne baletne predstave, z njimi pa odpirati nove in še bolj zanimive razsežnosti, s katerimi poskuša najmlajšim in vsem, ki imajo radi balet še bolj približati baletno umetnost ter jo narediti kar se da zanimivo. Tako so do danes nastale realizacije baletnih predstav Carmen, Ratatouille, Božični večer, Dama s kamelijami in drugih.

Vsakoletno po različnih slovenskih krajih postavimo na ogled več razstav o slovenskem baletu ter osebnostih, ki so pomembno oblikovale razvoj in zgodovino Slovenske baletne umetnosti.

Z vse številnejšimi mednarodnimi projekti, med katerimi sta sedaj že uveljavljena Mednarodni Gala baletni koncert, ki združi vidne in uveljavljene plesalce iz celega sveta in Gaudeamus gala, na katerem se predstavijo najvidnejši diplomanti številnih evropskih baletnih šol in akademij, vse bolj širimo vedenje o slovenski baletni umetnosti tudi izven naših meja.

Junija 2014 smo dosedanjo prakso razpisov za oblikovanje novih koreografij na slovensko glasbo spremenili v izbor najboljših koreografij, nagrajenih v okviru Slovenskega tekmovanja koreografskih miniatur, ki smo ga realizirali še v letih 2016 in 2017. V avgustu 2014 smo prvič organizirali Mednarodni poletni baletni seminar DANCS-PIRAN, ki ga od tedaj izvajamo vsakoletno.

V sredini leta 2014 se je društvo prijavilo in bilo izbrano na razpisu Evropskih socialnih skladov, Karierne perspektive II in ustanovilo Mladi slovenski balet, ki je deloval do konca leta 2015. Žal razpisa za nadaljevanje zaposlovanja mladih slovenskih baletnih plesalcev po koncu leta 2015 ni bilo več, DBUS pa navkljub težki finančni situaciji v državi vseeno po najboljših močeh nudi nove možnosti mladim.

Istega leta je bil na pobudo DBUS občinstvu prvič predstavljen Poletni festival Piran, ki v svojem 14 dnevnem trajanju ob nekaterih glasbenih dogodkih postavi na ogled tudi vrsto baletnih predstav. Poletni festival Piran od tedaj poteka vsako leto.

V letu 2016 smo na željo slovenskih baletnih šol prvič izvedli Slovensko baletno tekmovanje TUTU, ki je konkuriralo državnemu baletnemu tekmovanju Temsig, ki ne nudi vsem učencem slovenskih baletnih šol enakih možnosti.

Z namenom zagotovitve delovanja profesionalnih baletnih plesalcev in mladih, še šolajočih se baletnih plesalcev v času počitnic in dopustov, jih od leta 2016 vključujemo v baletne predstave, ki jih DBUS izvaja v okviru Poletnega festivala Piran, v zameno pa izbranim mladim baletnim plesalcem in zainteresiranim profesionalnim baletnim plesalcem podarimo udejstvovanje na Mednarodnem poletnem baletnem seminarju Dancs-Piran.

Sprejemamo tudi izzive projektov, v katerih smo zaželjeni, ki se pojavijo med letom in niso v naših letnih programih.

Aktivni smo v naporih za izboljšanje položaja baletnih umetnikov, ki so zaradi specifike svojega dela včasih neprimerljivi z delavci v drugih poklicih, ki jih oblikovalci zakonov iz administrativnih krogov ne morejo poznati in zato ne razumeti.

Vedno smo na razpolago tudi za informacije, pomoč, nasvete in priporočila našim članom in vsem zainteresiranim.

NAMEN IN CILJI

Namen in cilji DBUS so, da:

  • sodeluje z organizacijami in inštitucijami, ki se ukvarjajo z baletno umetnostjo in z drugimi poklicnimi združenji s področja gledaliških umetnosti, s šolami, zavodi, podjetji in drugimi ustanovami v Republiki Sloveniji in v tujini;
  • si prizadeva za visoko strokovno raven drugih inštitucij, povezanih z baletno umetnostjo v Republiki Sloveniji, predlaga izboljšave in opozarja na probleme;
  • si prizadeva za popularizacijo slovenske baletne umetnosti v domačem in mednarodnem prostoru;
  • seznanja člane in javnost o problemih in napredku na področju baletne umetnosti ter z dosežki svetovne in domače baletne literature;
  • spodbuja strokovno izpopolnjevanje članov DBUS in se zavzema za štipendiranje in izmenjavo strokovnjakov in umetnikov doma in v tujini;
  • združuje, spodbuja, razvija, organizira in usklajuje potrebe, interese in ustvarjalna hotenja posameznikov in skupin na področju baletne umetnosti v Sloveniji;
  • spodbuja nastajanje izvirnih del slovenskih koreografov in izvirnih baletnih del slovenskih skladateljev za balet;
  • skrbi za afirmacijo in popularizacijo baletne umetnosti v Sloveniji;
  • skrbi za afirmacijo in popularizacijo slovenske baletne umetnosti v tujini;
  • vzdržuje stike s sorodnimi organizacijami v tujini;
  • se na področju baletne umetnosti zavzema za urejanje, izboljšanje in reševanje socialne, eksistenčne in druge problematike svojih članov, o njih informira pristojne sindikate, organizacije, državne organe in inštitucije ter z njimi usmerja politiko njihovega reševanja;
  • na razne načine pomaga baletnim plesalcem doma in v tujini.

DBUS uresničuje svoj namen in cilje, tako da:

  • skrbi za dvig strokovnega znanja svojih članov iz področja delovanja društva s seminarji in drugimi oblikami dodatnega izobraževanja;
  • pripravlja in izvaja posebne akcije in prireditve v Sloveniji in mednarodnem prostoru;
  • zbira in hrani dokumentacijo domačih baletnih dogodkov v na vseh vrstah nosilcev podatkov (pisna in tiskana besedila, partiture, film, video itd.);
  • izdaja in prevaja strokovno literaturo s področja dejavnosti DBUS v skladu z veljavno zakonodajo;
  • obravnava aktualna vprašanja slovenske baletne umetnosti;
  • izmenjuje informacije z domačih in tujih prizorišč baletne in sorodnih umetnosti;
  • sodeluje v kulturniški zbornici, kjer zastopa interese slovenske baletne umetnosti;
  • sodeluje z različnimi drugimi organizacijami doma in v tujini;
  • posreduje podatke o slovenskem baletnem življenju zainteresiranim organizacijam doma in v tujini;
  • sodeluje z nasveti, strokovno pomočjo, predavanji in pripravo posebnih baletnih vzgojnih ur v vzgojno-varstvenih zavodih, na osnovnih, srednjih ter posebnih strokovnih šolah v okviru pouka baletne vzgoje;
  • omogoča popuste pri nakupu vstopnic in nakupu baletnih materialov in rekvizitov v dogovoru z gledališči in različnimi podjetji za svoje člane;
  • obvešča javnost o vseh svojih aktivnostih;
  • podeljuje strokovne nagrade Lydie Wisiakove za posebne doseţke na področju baletne umetnosti v Sloveniji in za življenjsko delo na področju baletne umetnosti v Sloveniji, skladno s pravilnikom o podeljevanju strokovnih nagrad Lydie Wisiakove;
  • podeljuje strokovne nagrade Pia in Pino Mlakar za koreografske dosežke na področju baletne umetnosti v Sloveniji skladno s pravilnikom o podeljevanju strokovne nagrade Pia in Pino Mlakar;
  • predlaga kandidate za različna priznanja, nagrade in štipendije organizacijam in ustanovam, ki podeljujejo priznanja, nagrade in štipendije z umetniškega področja.

ORGANI IN KOMISIJE

Operativno vodstvo DBUS predstavlja 9-članski Izvršni odbor, ki ga polovično sestavljajo predstavniki ljubljanske in mariborske regije ter predsednik, ki je zaradi sedeža DBUS praviloma iz Ljubljane. Levji delež delovanja DBUS nosita predsednik in Izvršni odbor, najvišji odbor društva je letni Občni zbor članov, ki vsaka štiri leta izvede volitve v vse svoje organe. DBUS ima še Nadzorni odbor, ki vsako leto pregleda finančno poslovanje, Disciplinsko komisijo in Komisiji za nagrade in priznanja (Komisija za nagrade Lydie Wisiakove & Komisija za nagrade Pie in Pina Mlakarja).  

OBČNI ZBOR

Občni zbor je najvišji organ Društva baletnih umetnikov Slovenije. Sestavljajo ga vsi člani društva, kompetence posameznih članov pa z ozirom na kategorije članstva ureja Statut DBUS.

IZVRŠNI ODBOR

Občni zbor je najvišji organ Društva baletnih umetnikov Slovenije. Sestavljajo ga vsi člani društva, kompetence posameznih članov pa z ozirom na kategorije članstva ureja Statut DBUS.

Izbršni odbor Društva baletnih umetnikov Slovenije v mandatnem obdobju od 1. januarja 2018 do 31. decembra 2021:

TOMAŽ RODE

Tomaž Rode, predsednik DBUS, je leta 1987 diplomiral na Srednji glasbeni in baletni šoli v Ljubljani. Kasneje se je izpopolnjeval še Konstatinu Sergejevu, Nataliji Dudinskaji in Inni Zubkovskaji. Po končanem šolanju je med leti 1988 do 1992 član baleta SNG Opera in balet Ljubljana, kjer pleše vidnejše vloge klasičnega in sodobnega baletnega repertoarja, med njimi Albrechta in Hilariona v Giselle, Povodnega moža v Povodnem možu, Dvoržakovo simfonijo Iz novega sveta v koreografiji Ida Andersona in druge. Poleti leta 1992 ga povabijo na gostovanje v Italijo, kjer kot Princ Siegfried v Labodjem jezeru in kot Franz v Coppeliji nastopi v Rimu, Napoliju, Anconi in Treviju. Leta 1992 ga umetniška pot ponese v Muenchen, kjer postane član baleta Državnega Bavarskega gledališča Gaertnerplatz, leta 1993 pa je promoviran v solista. V tem času pleše najpomembnejše vloge železnega klasičnega in sodobnega baletnega repertoarja. Leta 1993 se udeleži Tekmovanja mladih slovenskih baletnih plesalcev in osvoji Zlato plaketo in Grand prix ter mednarodnega baletnega tekmovanja v Moskvi. Leta 1997 se vrne v Ljubljano, kjer pleše nosilne vloge železnega baletnega repertoarja. Leta 1998 prejme Župančičevo nagrado za vlogi Romea v baletu Romeo in Julija (koreograf: Istvan Herzog) in za vlogo Franza v baletu Coppelia na Montmartru (koreograf: Youri Vamosh). Še istega leta postane umetniški vodja ljubljanskega baleta, ki ga vodi do leta 2000. Leta 2001 mu je ob svetovnem praznovanju 100 letnice rojstva koreografa Kurta Jossa v Jossovem baletu Zelena miza zaupan častni nastop v vlogi Smrti, ki velja za največji izziv med vsemi kreacijami vlog 20 stoletja. Od tedaj dalje tri leta deluje kot svobodni baletni umetnik in pleše v Muenchenu,  Krefeldu, Moenchengladbachu in v Zagrebu, kjer kasneje kot solist deluje do leta 2006, ko namerava zaključiti svojo aktivno baletno kariero. Leta 2007 ga v Slovenskem narodnem gledališču Opera in balet Ljubljana povabijo, da prevzame vlogo Don Kihota v baletu Don Kihot, s katerim se po letu dni plesnega premora vrne na oder, sprva kot gost, od leta 2007 do 2009 pa kot stalni član. Od leta 2008 dalje deluje tudi na pedagoškem področju. Ustvaril je več koreografij, med njimi 2003: Mrtvi otok (S. Rachmaninov), v gledališču Gaertnerplatz v Muenchenu, 2004: Trio (S. Rachmaninov), pri Russian Ballet Society v Edinburgu in v gledališču Gaertnerplatz v Muenchenu., 2009: Babica in lonec pravljic (koreografija, režija in scenarij), 2015: Carmen, balet s flamenkom v dveh dejanjih, 2015: Božični večer, balet v dveh dejanjih in druge. Leta 2009 postane predsednik Društva baletnih umetnikov Slovenije, krovne organizacije in najvišjega strokovnega organa s področja profesionalne baletne umetnosti v Republiki Sloveniji, katerega vodi še danes. Gostoval je v Rusiji (Moskva, St Peterburg, Odessa), Ukrajini (Kiew), Belorusiji (Minsk), v Italiji, Franciji, Angliji, na Škotskem, v Nemčiji in drugje.

MATJAŽ MARIN

Matjaž Marin, podpredsednik Duštva baletnih umetnikov Slovenije in solist Baleta SNG Maribor, je baletno znanje začel pridobivati s šestimi leti v nižji baletni šoli v Mariboru, kjer je leta 2000 končal srednjo baletno šolo. Po uspešno opravljeni avdiciji je bil istega leta sprejet v baletni ansambel Slovenskega narodnega gledališča Maribor, kjer je do sedaj sodeloval v tako rekoč vseh klasičnih in modernih baletnih predstavah ter projektih: Spartak, Coppélia, Bajadera, Trnuljčica, Hrestač, Labodje jezero, Grk Zorba, Tango, Lacrimas, Radio & Juliet ter Arhitektura tišine. V nekaterih od teh je dobil možnost odplesati tudi solo in demisolo vloge, vlogo princa pa je prvič odplesal leta 2007 v baletni predstavi Pepelka. Leta 2007 se je že četrtič udeležil tekmovanja mladih baletnih plesalcev in prejel zlato plaketo. Do takrat je na tem tekmovanju v svoji kategoriji prejel dve bronasti plaketi. V dobrih sedmih letih dela v Slovenskem narodnem gledališču Maribor je gostoval na Portugalskem, v Italiji, Luksemburgu, Grčiji, na Hrvaškem, v Makedoniji, Bosni in Hercegovini, Franciji, Izraelu ter na Nizozemskem. Leta 2008 se je pridružil solistom mariborskega baletnega ansambla.

ANA TROJNAR

Ni podatkov o življenjepisu.

SONJA KERIN KREK

Ni podatkov o življenjepisu.

BOJANA HINTEREGGER

Ni podatkov o življenjepisu.

MIRJANA ŠROT

Ni podatkov o življenjepisu.

URŠA VIDMAR

Ni podatkov o življenjepisu.

ANTON BOGOV

Anton Bogov se je rodil v Omsku v Rusiji, baletno šolanje pa zaključil v Almatiju v Kazahstanu. Že v času šolanja je nastopal na šolskih produkcijah in gledaliških predstavah. Po baletnem tekmovanju leta 1993 v Moskvi se je zaposlil v Mednarodnem baletnem gledališču Ochi v Nagoji na Japonskem, kjer je še danes stalni gost. Naslednje leto se je priključil baletnemu ansamblu SNG Maribor, leta 1996 je postal solist, dve leti pozneje (1998) pa tudi slovenski državljan. Kot prvi solist in prvak mariborskega Baleta stalno nastopa tudi z drugimi ansambli: s SNG Opera in balet Ljubljana (z baleti Hrestač, Giselle, Ana Karenina, Labodje jezero), z Opero v Gradcu (z baleti La Sylphide in Navihanka), s HNK Zagreb (Trnuljčica, Labodje jezero, Don Kihot, Bajadera, Carmen) in z Narodnim gledališčem v Pragi (Labodje jezero). Je stalni gost mednarodnih baletnih festivalov v Osaki (Don Kihot in La Sylphide), Bregenzu (Don Kihot), z Romunskim narodnim baletom je gostoval po Evropi; udeležil se je tudi Festivala Kišinjev v Moldaviji, v gledališču v Toulonu pa je nastopil z baletoma Trnuljčica in Coppélia. V ZDA, natančneje v Atlanti v zvezni državi Georgia, je gostoval s predstavo Labodje jezero, z gala koncerti po Italiji (v Bologni, Genovi in Parmi) pa je nastopil v izbrani skupini Roberto Bollé and Friends. Čeprav je klasično izšolan baletni plesalec, velikokrat nastopa tudi v sodobnejših koreografskih stvaritvah (Balanchine, MacMillan, Massine, Clug, Turcu idr.). Na mnogih mednarodnih baletnih tekmovanjih (v Seulu, Ljubljani, Budimpešti, Varni, Nagoji, Luksemburgu in Šanghaju) je med leti 1995 in 2004 prejemal visoke nagrade za izvrstno tehniko, najboljše partnerstvo in celostni umetniški vtis. Po izboru novinarjev revije Mariborčan je bil naj kulturnik leta 2006, leta 2007 pa je prejel nagrado Prešernovega sklada. Med njegovimi zadnjimi plesnimi kreacijami spadajo naslovna vloga iz baleta Romeo in Julija Sergeja Prokofjeva (v koreografiji Valentine Turcu), vloga Don Joséja iz baleta Carmen Rodiona Ščedrina (prav tako v koreografiji Valentine Turcu), vloga Colina iz komičnega baleta Navihanka, blestel pa je tudi kot zapeljivec Vikont Valmont iz neobaročnega baleta Nevarna razmerja ter Princ Siegfried (Labodje jezero). Prejel je nagrado Lydie Wisiakove za izjemne dosežke na področju baletne umetnostiza vlogo Jevgenija Onjegina v baletu Jevgenij Onjegin v letu 2018, Nagrado Prešernovega sklada leta 2007 in nagrado Naj kulturnik po izboru novinarjev Revije Mariborčan leta 2006.

 

VOJKO VIDMAR

Vojko Vidmar, baletni plesalec, se je rodil v Ljubljani, kjer je obiskoval srednjo baletno šolo pri Zavodu za glasbeno in baletno izobraževanje v letih 1958–1968 in diplomiral pri prof. Lydiji Wisiakovi.  Od 1966 je plesal v SNG Opera in Balet Ljubljana, kjer je leta 1975 postal solist. Plesal v številnih baletih kot so B. Ipavec, Serenada (Kavalir, 1968); E. Lalo, Suita v belem (Pas de cinque, 1970); P. I. Čajkovski, Labodje jezero (Pas de trois, 1972); I. F. Stravinski, Posvečenje pomladi (Šaman, 1973); L. Janaček, Taras Buljba (Andrej, 1974); A. Dvořak, Simfonične variacije (solo, 1975); B. Blacher, Hamlet (Hamlet, 1975); F. Chopin, A. K. Glazunov in M. Keller, Chopiniana (On, 1976); J. Gregorc, Žica (Poveljnik, 1976); C. Pugni in R. Glière, Notredamski zvonar (Claude Frollo, 1977); A. Adam, Giselle (Vojvoda Albrecht, 1977); J. S. Bach, Plesi na teme »Magnificata« (2 solistični temi, 1977); A. Webern, Duet (On, 1977); F. Lhotka, Vrag na vasi (Vrag, Mirko, 1978); V. Martari, Podobe v zrcalu (On, 1978); U. Krek, Sinfonia per Archi (Pieris, 1979); W. Egk, Abraxas (Faust, 1980); S. Prokofjev, Pepelka (Plesni mojster, 1980), Koncert za plesalca in tolkala (koreogr. M. Šparemblek, 1982). Leta 1971 je prejel Župančičevo nagrado, leta 1977 pa nagrado Prešernovega sklada ter priznanji za najboljšo interpretacijo na baletnem bienalu v Ljubljani. V letih od 2003 - 2009 je bil predsednik Društva baletnih umetnikov Slovenije, od leta 2003 pa aktivno deluje kot član Izvršnega odbora DBUS.

Vojko Vidmar - kakšno bogastvo življenj, ki jih je kot baletni plesalec 40 let z dušo in telesom živel na odrskih deskah in pred kamerami, koliko čarobnega prepletanja plesnega izraza in notranjega doživljanja, zlitja notranjih čustev z glasbo, z gibanjem in z energijo publike, koliko radosti, uspehov, sreče in ljubezni na eni strani in koliko vaj, znoja, utrujenosti  in tudi razočaranj na drugi.

Gledalce je kot baletni plesalec vedno prepričal z izjemno odrsko prezenco, karizmo, z energijo, s pretanjenim izpovedovanjem človekove notranjosti in s sijajno tehniko in jim v srce ter dušo z odra ali s televizijskega ekrana prenašal fantastično stanje kozmične radosti, kot v zadnjih letih sam imenuje stanje, ki ga baletni umetnik lahko doživlja. Pravi: “Ko mu duša zavriska, ko se počuti osmišljen, srečen in osrečuje druge”.

Za gledalce je bil vedno privilegij doživljati trenutke, ko se je z njim na odru zgodila Umetnost.

Vojko Vidmar predstavlja svetlejši del slovenske baletne zgodovine.

Rodil se je v Ljubljani in se leta 1955, star sedem let, pod pedagoškim vodstvom Rusinje Nadežde Murašove prvič srečal z baletnimi koraki. V letih 1958–1968 je obiskoval srednjo baletno šolo pri Zavodu za glasbeno in baletno izobraževanje in diplomiral pri prof. Lidiji Wisiakovi.  Od leta 1966 je plesal v SNG Opera in Balet Ljubljana in leta 1975 postal solist. Je zadnji iz generacije baletnih plesalcev, ki sta jih na pot čudežnega sveta plesa pospremila nestorja slovenskega baleta Pia in Pino Mlakar. O njem je Pino Mlakar med drugim zapisal:

"S svojo karizmo duhovne in telesne enovitosti je Vojko Vidmar idealen plesalec baletnega modernizma. V tem duhu koreografirana dela v Vidmarjevi plesni interpretaciji delujejo na gledalca razumljivo, spontano, sprejemljivo in očarljivo."

Tako je še posebej nepozabnih kar 16 njegovih interpretacij koreografskega sloga Milka Šparembleka, ki mu je, kot pravi, optimalno odgovarjal.

Vojko Vidmar je poustvaril več kot 2400 kreacij v delih sedemdesetih domačih in tujih koreografov.

Lahko bi rekli, da je bil moderen kreativen plesalec z izvrstno plesno tehniko in silovito izraznostjo, ki je plesal vse od klasične vloge princa v baletu Giselle do samosvojih interpretacij karakternih vlog, kot sta bili Vrag v baletu Vrag na vasi Mlakarjevih in Vojak v Šparemblekovi Zgodbi o Vojaku.

Gostoval je na mnogih baletnih odrih nekdanje Jugoslavije, željo po uveljavitvi v tujini je potešil na številnih gostovanjih po vsem svetu - stika z domačim občinstvom pa ni nikoli pretrgal.

Sodeloval je s televizijskimi hišami Češke, Hrvaške, Italije, Avstrije, Belgije, Nemčije in seveda Slovenije.

Želja po soočanju baletne umetnosti in televizijskega medija ga je vodila na TV Slovenija, kjer je sooblikoval vrsto plesno baletnih oddaj, med njimi oddajo ob 90 letnici Pina Mlakarja Večna baletna domačija, umetniški dokumentarec O Labodjem jezeru, Abraham ljubljanske baletne šole, Trije obrazi plesne skupine Kazina ter portret Milka Šparembleka.

Za svoje vrhunske interpretacije je prejel številne nagrade - Župančičevo, Zlata ptica, nagrado Prešernovega sklada, tri priznanja jugoslovanskega baletnega bienala, dve priznanji Društva slovenskih baletno – plesnih kritikov, in za najbarvitejšo paleto likov sveta baletne umetnosti Prešernovo nagrado.

V letih od 2003 – 2009 je bil predsednik Društva baletnih umetnikov Slovenije, od leta 2009 pa zavzeto deluje kot član Izvršnega odbora DBUS ter kot član Komisij za strokovne nagrade. Z dragocenim strokovnim znanjem realizira in režira televizijske posnetke baletov.

Vojko Vidmar ostaja izjemna osebnost slovenskega baleta in gledališkega plesa, vertikala  in vzor velike tradicije poštenosti in predanosti, ki sta nam jo zapustila Pia in Pino Mlakar, kot je zapisal Milko Šparemblek. Pri njem se srečujemo s pojavom čudežne skrivnosti genetike, ki izbrancem omogoča dolgo dejavno življenje, ne da bi pri tem trpeli prvotna intenzivnost in kakovost.

To je Vojko Vidmar, umetnik po duši.

PREDSEDNIK

TOMAŽ RODE

Tomaž Rode, predsednik DBUS, je leta 1987 diplomiral na Srednji glasbeni in baletni šoli v Ljubljani. Kasneje se je izpopolnjeval še Konstatinu Sergejevu, Nataliji Dudinskaji in Inni Zubkovskaji. Po končanem šolanju je med leti 1988 do 1992 član baleta SNG Opera in balet Ljubljana, kjer pleše vidnejše vloge klasičnega in sodobnega baletnega repertoarja, med njimi Albrechta in Hilariona v Giselle, Povodnega moža v Povodnem možu, Dvoržakovo simfonijo Iz novega sveta v koreografiji Ida Andersona in druge. Poleti leta 1992 ga povabijo na gostovanje v Italijo, kjer kot Princ Siegfried v Labodjem jezeru in kot Franz v Coppeliji nastopi v Rimu, Napoliju, Anconi in Treviju. Leta 1992 ga umetniška pot ponese v Muenchen, kjer postane član baleta Državnega Bavarskega gledališča Gaertnerplatz, leta 1993 pa je promoviran v solista. V tem času pleše najpomembnejše vloge železnega klasičnega in sodobnega baletnega repertoarja. Leta 1993 se udeleži Tekmovanja mladih slovenskih baletnih plesalcev in osvoji Zlato plaketo in Grand prix ter mednarodnega baletnega tekmovanja v Moskvi. Leta 1997 se vrne v Ljubljano, kjer pleše nosilne vloge železnega baletnega repertoarja. Leta 1998 prejme Župančičevo nagrado za vlogi Romea v baletu Romeo in Julija (koreograf: Istvan Herzog) in za vlogo Franza v baletu Coppelia na Montmartru (koreograf: Youri Vamosh). Še istega leta postane umetniški vodja ljubljanskega baleta, ki ga vodi do leta 2000. Leta 2001 mu je ob svetovnem praznovanju 100 letnice rojstva koreografa Kurta Jossa v Jossovem baletu Zelena miza zaupan častni nastop v vlogi Smrti, ki velja za največji izziv med vsemi kreacijami vlog 20 stoletja. Od tedaj dalje tri leta deluje kot svobodni baletni umetnik in pleše v Muenchenu,  Krefeldu, Moenchengladbachu in v Zagrebu, kjer kasneje kot solist deluje do leta 2006, ko namerava zaključiti svojo aktivno baletno kariero. Leta 2007 ga v Slovenskem narodnem gledališču Opera in balet Ljubljana povabijo, da prevzame vlogo Don Kihota v baletu Don Kihot, s katerim se po letu dni plesnega premora vrne na oder, sprva kot gost, od leta 2007 do 2009 pa kot stalni član. Od leta 2008 dalje deluje tudi na pedagoškem področju. Ustvaril je več koreografij, med njimi 2003: Mrtvi otok (S. Rachmaninov), v gledališču Gaertnerplatz v Muenchenu, 2004: Trio (S. Rachmaninov), pri Russian Ballet Society v Edinburgu in v gledališču Gaertnerplatz v Muenchenu., 2009: Babica in lonec pravljic (koreografija, režija in scenarij), 2015: Carmen, balet s flamenkom v dveh dejanjih, 2015: Božični večer, balet v dveh dejanjih in druge. Leta 2009 postane predsednik Društva baletnih umetnikov Slovenije, krovne organizacije in najvišjega strokovnega organa s področja profesionalne baletne umetnosti v Republiki Sloveniji, katerega vodi še danes. Gostoval je v Rusiji (Moskva, St Peterburg, Odessa), Ukrajini (Kiew), Belorusiji (Minsk), v Italiji, Franciji, Angliji, na Škotskem, v Nemčiji in drugje.

PODPREDSEDNIK

MATJAŽ MARIN

Matjaž Marin, podpredsednik Duštva baletnih umetnikov Slovenije in solist Baleta SNG Maribor, je baletno znanje začel pridobivati s šestimi leti v nižji baletni šoli v Mariboru, kjer je leta 2000 končal srednjo baletno šolo. Po uspešno opravljeni avdiciji je bil istega leta sprejet v baletni ansambel Slovenskega narodnega gledališča Maribor, kjer je do sedaj sodeloval v tako rekoč vseh klasičnih in modernih baletnih predstavah ter projektih: Spartak, Coppélia, Bajadera, Trnuljčica, Hrestač, Labodje jezero, Grk Zorba, Tango, Lacrimas, Radio & Juliet ter Arhitektura tišine. V nekaterih od teh je dobil možnost odplesati tudi solo in demisolo vloge, vlogo princa pa je prvič odplesal leta 2007 v baletni predstavi Pepelka. Leta 2007 se je že četrtič udeležil tekmovanja mladih baletnih plesalcev in prejel zlato plaketo. Do takrat je na tem tekmovanju v svoji kategoriji prejel dve bronasti plaketi. V dobrih sedmih letih dela v Slovenskem narodnem gledališču Maribor je gostoval na Portugalskem, v Italiji, Luksemburgu, Grčiji, na Hrvaškem, v Makedoniji, Bosni in Hercegovini, Franciji, Izraelu ter na Nizozemskem. Leta 2008 se je pridružil solistom mariborskega baletnega ansambla.

NADZORNI ODBOR

JERNEJ KALAN

Ni podatkov o življenjepisu.

DARJA SEBASTIAN

Ni podatkov o življenjepisu.

OLESJA HARTMANN

Ni podatkov o življenjepisu.

KOMISIJA ZA NAGRADE LYDIE WISIAKOVE

MATJAŽ MARIN

Matjaž Marin, podpredsednik Duštva baletnih umetnikov Slovenije in solist Baleta SNG Maribor, je baletno znanje začel pridobivati s šestimi leti v nižji baletni šoli v Mariboru, kjer je leta 2000 končal srednjo baletno šolo. Po uspešno opravljeni avdiciji je bil istega leta sprejet v baletni ansambel Slovenskega narodnega gledališča Maribor, kjer je do sedaj sodeloval v tako rekoč vseh klasičnih in modernih baletnih predstavah ter projektih: Spartak, Coppélia, Bajadera, Trnuljčica, Hrestač, Labodje jezero, Grk Zorba, Tango, Lacrimas, Radio & Juliet ter Arhitektura tišine. V nekaterih od teh je dobil možnost odplesati tudi solo in demisolo vloge, vlogo princa pa je prvič odplesal leta 2007 v baletni predstavi Pepelka. Leta 2007 se je že četrtič udeležil tekmovanja mladih baletnih plesalcev in prejel zlato plaketo. Do takrat je na tem tekmovanju v svoji kategoriji prejel dve bronasti plaketi. V dobrih sedmih letih dela v Slovenskem narodnem gledališču Maribor je gostoval na Portugalskem, v Italiji, Luksemburgu, Grčiji, na Hrvaškem, v Makedoniji, Bosni in Hercegovini, Franciji, Izraelu ter na Nizozemskem. Leta 2008 se je pridružil solistom mariborskega baletnega ansambla.

ALENKA RIBIČ

Primabalerina Alenka Ribič Laufer se je rodila v Mariboru, kjer je leta 1989 diplomirala na Srednji glasbeni in baletni šoli. Že med šolanjem je sodelovala v raznih predstavah (PepelkaFlamska legendaSerenadaZorenje). Leta 1989 je bila sprejeta v baletni ansambel SNG Maribor. V sezoni 1990/1991 je bila kot solistka zaposlena v HNK Zagreb, od leta 1991 pa je prva solistka baleta SNG Maribor. Med njenimi baletnimi upodobitvami najdemo tako rekoč vse vidnejše protagonistične baletne vloge klasičnega baleta iz obdobja romantike in 20. stoletja: Peer GyntPeter in volkPles kadetovTrnuljčicaLabodje jezeroDon KihotGiselleCarmenSpartakCoppéliaBajaderaHrestač idr. Z baletnimi predstavami je gostovala v Zagrebu (HrestačTrnuljčica), v Ljubljani (HrestačGiselle), s solističnimi in skupinskimi nastopi pa tudi drugod po Sloveniji in v Bregenzu ter v Budimpešti (Spartak). Na mednarodnem tekmovanju v Luksemburgu se je leta 1993 uvrstila v finale, še istega leta pa je prejela zlato medaljo ter grand prix v Ljubljani. Leta 1994 je na tekmovanju v Rusiji prejela nagrado kritikov za umetniški dosežek in nagrado sponzorjev za najboljšo tujo plesalko. Alenka Ribič Laufer je leta 2001 prejela Glazerjevo listino, leta 2003 je bila nominirana za nagrado Prešernovega sklada, ki jo je prejela leto kasneje.

PETAR ĐORČEVSKI

Petar Đorčevski se je rodil v Srbiji. Svoje prve baletne korake je naredil v Državni baletni šoli Luja Daviča v razredu Mirjane Nesić. V času šolanja je v Narodnem gledališču v Beogradu plesal v predstavah Don Kihot, Labodje jezero, Romeo in Julija, Trnuljčica, Onjegin … Poleti 2004 se je izpopolnjeval v Baletni šoli princese Grace v Monaku. Jeseni istega leta je začel obiskovati baletno šolo Državne opere na Dunaju in nastopil v produkciji Balanchinovega baleta ter v predstavi Empty Place koreografa Renata Zanelle.

V sezoni 2005/2006 je bil angažiran v Državni in Ljudski operi na Dunaju, kjer je plesal v Alici v čudežni deželi, Coppéliji, Trnuljčici in v Spartaku. Naslednjo sezono je bil angažiran v Slovaškem narodnem gledališču, kjer je plesal v Bajaderi, Le Corsaire, Labodjem jezeru, Hrestaču, Spartaku, Snu kresne noči, Trnuljčici, Silfidi in v Warholu. Leta 2007 je bil finalist na mednarodnem baletnem tekmovanju na Dunaju.

Leta 2006 je postal član SNG Opera in balet Ljubljana, in od leta 2015 je priznani baletni solist.

Nastopil je v glavnih vlogah baletov: Romeo in Julija, Silfida, Giselle, Coppélia na Montmartru, Labodje jezero, Don Kihot, Trnuljčica, Doktor Živago, Tristan in Izolda, Kdo je najmočnejši na svetu, Arhitektura tišine, Mozart vs. Schumann, Tango za Rahmaninova, Picko in Packo, Bajaderi, v baletu Samorog in baletnih večerih Urbanobalet ter Pod zvezdami.

V sezoni 2013/2014 je bil član baletnega ansambla Ballett im Revier v Nemčiji. Plesal je v glavnih vlogah v baletih Labodje jezero, Orfeus in Tri sestre.

Za vlogo Tybalta v baletu Romeo in Julija Sergeja Prokofjeva ter za solistično vlogo v baletnem večeru Mozart vs. Schumann je prejel stanovsko nagrado Lidije Wisiak leta 2016, leta 2018 pa nagrado Lydie Wisiakove za logo Komarovskega v baletu Doktor Živago.

Gostuje v Italiji, ZDA, Češki, Nemčiji in drugod.

V sezoni 2018/2019 je postal umetniški vodka Baleta SNG Opera in balet Ljubljana.

VALENTINA TURCU

Valentina Turcu, priznana koreografinja, baletna plesalka in oblikovalka giba je do sedaj (so)ustvarila več kot 120 baletnih, gledaliških (dramskih) in opernih produkcij. Za izjemne dosežke s področja režije in koreografije je leta 2013 prejela najvišjo strokovno nagrado Društva baletnih umetnikov Slovenije z utemeljitvijo, da je kot ustvarjalka postavila nov mejnik v kvaliteti in ekspresivnosti klasičnega baleta v sodobnem času.

Še istega leta (2013) je ugledna revija DANCE EUROPE MAGAZINE o Valentini koreografski potenci pri ustvarjanju baleta Romeo in Julija na glasbo Prokofjeva zapisala:

"Ženske baletne koreografinje so še vedno v nekakšnem deprivilegiranem položaju in manjšini, čeprav upam, da se bo to kmalu spremenilo, ko bo ime Valentina Turcu postalo znano, še posebej po njenem prvem celovečernem baletu. /…/ ustvarila je Romea in Julijo, ki kar prekipevata od strasti. Med zakoličevanjem vsakega dramskega preobrata in psiholoških poglabljanjem v vsak plesni lik posebej vedno znova teži k plesni akciji z vratolomno hitrostjo. /…/ Balkonski prizor v pas de deux je eden izmed primerov čiste ekstaze. /…/ Valentina Turcu je s pridom uporabila svoje gledališke instinkte in nespregledljivo izkušnjo v domeni uprizoritvenih umetnosti nasploh. /…/ Koreografija se čvrsto opira klasičnega 'besednjaka', a ga uporablja z inventivno fleksibilnostjo z namenom finejše karakterizacije oseb. /…/ Vsak prizor ima svojo funkcijo in popolnoma razdelan pomen. /…/ Na vrhuncu strasti in osupljive plesne virtuoznosti se pojavijo trenutki tihe dramske napetosti, ki do potankosti uravnovesijo balet. /…/ Energija in strast, ki so ju izvabili plesalci, sta pustili občinstvo v stanju vznesene izčrpanosti."

Klasično izšolana baletna plesalka in koreografinja Valentina Turcu velja za eno izmed najbolj iskanih in cenjenih umetnic v Sloveniji in sosednjih državah. Njeno ustvarjalno delo zajema širok spekter od večkrat nagrajenih klasičnih baletnih predstav do sodobnih plesnih kreacij, kakor tudi koreografij in oblikovanja odrskega giba za opere, gledališke (dramske) predstave, glasbene koncerte in plesne recitale.

Valentina je svojo strast do gledališča odkrila že v zgodnjih otroških letih. Baletno tehniko je usvajala najprej pod vodstvom svojih staršev, prav tako priznanih baletnikov. Z željo po nadaljnjem izpopolnjevanju je šolanje nadaljevala na priznani baletni šoli Béjart Ballet iz Lozane, kjer je bil njen mentor priznani plesalec, koreograf in baletni mojster Maurice Béjart. Z veščinami sodobnega plesa se je podrobneje seznanila na Akademiji Rudra Béjart, na kateri je svoj plesni repertoar in znanje obogatila z nastopanjem v številnih zahtevnih vlogah.

Po vrnitvi v Slovenijo je nastopila v Clugovem Tangu, v katerem se je uveljavila kot ena najbolj tehnično in izrazno dovršenih plesalk v regiji. Med drugimi vidnejšimi uspehi velja izpostaviti mednarodno gledališko produkcijo Silence of the Balkans na glasbo Gorana Bregovića, ki jo je režiral Tomaž Pandur, koreografiral pa Edward Clug, zatem pa še nastop v Clugovi koreografiji Arhitektura tišine, ki je odprla Singapurski festival umetnosti leta 2008.

Med Valentininimi najbolj dovršenimi koreografijami, ki so doživele tudi velik mednarodni uspeh, velja omeniti neoklasični balet Romeo in Julija na glasbeno predlogo Sergeja Prokofjeva, ki je bil prvič izveden v Baletu SNG Maribor, nato pa je doživel še zelo uspešne postavitve v tujini (Latvijski nacionalni balet v Rigi, Metz Métropole). Aprila 2014 je ustvarila glasbeni koncept, dramaturgijo in odrsko adaptacijo Tolstojevega romana Ana Karenina za Balet HNK Zagreb, avgusta istega leta pa je bila soavtorica koreografije nove baletne produkcije Nevarna razmerja, ki je bila prvič izvedena na Dubrovniškem poletnem festivalu, nato pa še na Ljubljana Festivalu in v SNG Maribor.

Koreografijo na Ščedrinovo glasbeno partituro Carmen (po Bizetu) je leta 2011 ustvarila za Balet HNK Split, ki je doživela velik uspeh leta 2014 s premiero v Mariboru. Poleg tega je za Balet HNK Split ustvarila še koreografijo Ravelove znamenite simfonične glasbe Bolero, ki je doživel velik uspeh tudi v Instanbulu v okviru izvedenih predstav v projektu Evropska prestolnica kulture leta 2010. Med drugimi koreografijami spadajo še Brahmsovi Madžarski plesi, Hačaturjanov Maškeradni valček ter plesni invenciji po Bachovi Partiti in Händlovi znameniti ariji Lascia ch'io pianga iz opere Rinaldo (slednji za gala baletni večer v letu 2011 in 2012).

Julija 2012 je bila povabljena v Covent Garden Dance Company, kjer je predstavila svoje ustvarjalne ideje v okviru programa Mednarodne zvezde baleta in plesa.

Baletno sezono 2011/2012 zaznamuje kar nekaj zelo uspešnih koreografij in projektov, med drugim Bralec Bernarda Schlinka. Valentina je sodelovala s slovito avstralsko sopranistko Allison Bell pri pripravi vznemirljivega projekta Pierrot Lunaire na glasbo Arnolda Schönberga. Med njenimi koreografijami opernih divertimentov in oblikovanih gibov so opere LakméCarmenLa bohèmeNetopirHoffmannove pripovedke, My Fair Lady in Kronanje Popeje, ki so bile s strani kritike označene kot "presenetljive stvaritve z glasbeno-gibalno natančnostjo in enkratnim stilom". S posebno uporabo tehniko pastiša in približevanjem celostni umetnini je Valentina ustvarila biografsko gledališko igro La Callas, ki je avtoričin umetniški poklon legendarni sopranistki.

Valentina Turcu je koreografirala več kot 40 gledaliških predstav, med drugim Nevarna razmerja Christopherja Hamptona, Shakespearove drame in tragedije HamletaViharDvanajsta nočHenrik IV. ter Molièrovo komedijo Plemeniti meščan, Cervantesovega Don Kihota, Stokerjevega Drakulo, Ionescojevi absurdni drami Plešasta pevka in Nosorogi, Lorcovo tragedijo Krvava svatba, Brechtovo Opero za tri groše, Ibsenovega Peera Gynta in odrsko adaptacijo Bulgakovovega romana Mojster in Margareta.

Za svoje umetniško delo je prejela številne mednarodne nagrade in priznanja, med drugim bronasto medaljo s Svetovnega plesnega tekmovanja v japonski Nagoji. Njeno koreografijo z naslovom Rožmarin je žirija Slovenskega tekmovanja baletnih umetnikov leta 2007 ocenila kot najizvirnejšo.

Naslednje leto (2008) je prejela nagrado Lydie Wisiakove (za leto 2007), ki jo podeljuje Društvo baletnih umetnikov Slovenije, in sicer za izjemne koreografske prispevke na opernih, baletnih in dramskih odrih. Umetniški prispevek Valentine Turcu je komisija DBUS ocenila takole: "Z mojstrsko uporabo plesno-gledaliških izraznosti in poglobljenih interpretacij, dosega avtorica najvišjo stopnjo odrske zrelosti in zavedanja. Naše odre bogati s svojo karizmatično osebnostjo, njena telesna ekspresija pa preprosto odpira nove dimenzije v razumevanju plesne umetnosti."

Leta 2018 je prejela nagrado Prešernovega sklada za koreografijo in režijo baleta Jevgenij Onjegin v produkciji Baleta SNG Maribor.

Nagrade

  • 1999    nagrada DBUS za najboljšo plesno predstavo (Tango)
  • 2002    bronasta medalja na svetovnem tekmovanju plesalcev v Nagoji na Japonskem
  • 2007    TEMSIG nagrada žirije za najizvirnejšo koreografijo (Rožmarin na glasbo skupine Katalena) na Tekmovanju baletnih plesalcev Slovenije
  • 2008    strokovna nagrada DBUS, Lydie Wisiakove za leto 2007 za koreografske prispevke na operno-baletnih in dramskih odrih.
  • 2013     strokovna nagrada Društva baletnih umetnikov Slovenije (DBUS) Pia in Pino Mlakar za izjemne režijsko-koreografske dosežke in sicer z utemeljitvijo, da je umetnica postavila nov mejnik v ekspresivnosti klasičnega baleta.
  • 2018 Nagrada Prešernovega sklada za koreografijo in režijo baleta Jevgenij Onjegin
JANEZ MEJAČ

Janez Mejač, mojster baleta, koreograf, pedagog, režiser, mojster za gib, organizator, vodja baleta, direktor opere in baleta … skratka zasvojenec s hramom umetnosti, ki ga imenujemo gledališče in balet, in hkrati tudi zasvojenec z umetniškim življenjem kot takim je oseba, ki je z neprecenljivim in obsežnim umetniškim delom obeležil slovensko baletno umetnost v drugi polovici 20. stoletja, pa vse do danes, ko se mu pri 80 letih po prirojeni umetniški žilici še vedno pretaka ustvarjalna kri. 

S koreninami na Dolenjskem, ga je zgodnja pot vodila v Ljubljano, kjer se je srečal tudi z baletno umetnostjo. Skrivnosti le te mu je na začetku odkrivala izjemna ruska pedagoginja Nadežda Murašova, v nadaljevanju pa je bilo neizogibno srečanje tudi z umetniškim parom Mlakar, ki ga je zastrupil z umetnostjo do te mere, da izhoda enostavno ni bilo več. 

Predeno zaključi baletno šolanje leta 1957, dodobra spozna vsebino gledališča s predstavami Vrag na vasi, Tragedija Salome, Ohridska legenda, Nekdanje svečanosti, Labodje jezero … Sledijo: Ljubezen in pravda, Lepa Vida, Fantastična prodajalna, Danina, Rondo o zlatem teletu in številne druge.

Izkušnje in umetniški izraz dotedaj preplesane poti ga pripeljejo do trenutka, ko prične oblikovati solistične vloge v baletih: Triptihon, Naše ljubljeno mesto, Pepelka, Bahčisarajska fontana, Othello, Ognjena ptica, Iluzije, Kamniti cvet, Nina … 

Vrhunci se nizajo od leta 1970, ko uradno zasede mesto prvega solista ljubljanskega baleta in dobri dve desetletji predstavlja vodilni steber v slovenskem baletnem prostoru. Začenši z Mlakarjevima mu vloge zaupa 26 domačih in tujih koreografov, med katerimi so tudi: Anton Dolin, Sergej Lifar, Ronald Hynd, Mile Jovanović, Dimitrije Parlić in drugi. Oblikuje plesno pot, tlakovano s 84.  solističnimi vlogami v baletih, od katerih jih naštejmo le nekaj: Romeo in Julija, Dvoboj, Trnuljčica, Opojno poletje, Undine, Čudežni mandarin, Hirošima, Nina, La Valse, Razuzdančeva usoda, Hamlet, Chopiniana, Kitajska pravljica … Svoj visoki umetniški jubilej obeleži z vlogo Notredamskega zvonarja v istoimenskem baletu.

Balet Giselle in z njim Tatjana Remškar pa verjetno predstavlja enega od najlepših kotičkov njegove umetniške duše in eno najbogatejših kreacij, kadarkoli nastalih na deskah slovenske baletne umetnosti.  

V vsej raznolikosti njegovih vlog pa je obstajal skupni imenovalec – Janezov pristop k izvedbi. Brezpogojno razdajanje v optimalnem okviru vsakokratnih možnosti in pogojev. Nevsiljivo je tako prevzel in nosil vlogo vzornika profesionalca. 

Leta 1973 mu je Ministrstvo za kulturo podelilo naziv vrhunski umetnik, leta 1975 prejme nagrado Prešernovega sklada za vlogo Razuzdanca v baletu Razuzdančeva usoda, leta 1979 na 8. Jugoslovanskem baletnem bienalu prejme priznanje za vlogo Ženina v baletu Vrag na vasi. 

A velika zasedenost v gledališču še zdaleč ni ustavila Janezovo neustavljivo energijo. Ob rednem delu med leti 1971 in 1973 osnuje in organizira 73 baletnih koncertov po Sloveniji in zamejstvu. 

Nadvse zaželjen je tudi kot plesalec in koreograf v televizijskem mediju. Zapleše v 80. TV oddajah in pripravi koreografije v 18. TV projektih.

V okviru Slovenskega stalnega gledališča v Trstu kar 20 let vodi baletno izobraževanje za mlade. 

A to še ni vse. Od leta 1974 deluje tudi kot koreograf v dramskih gledališčih in jih obogati z 62. koreografijami. Ne zanemarja niti ljubiteljska gledališča in skupin. 67 predstav nosi njegov unikatni koreografski pečat. 

Ljubezen do gledališča izraža tudi v drugačnih funkcijah. Dva mandata v sezonah (1981 – 1984 in 1995 – 1998) skrbi za slovensko baletno umetnost v vlogi vodje ljubljanskega baleta. 

Je pomembna osebnost med pobudniki, snovalci in izvajalci izobraževalnega programa Lutkovnega gledališča Ljubljana, kjer je predaval predmet gib in vodil ustvarjalne delavnice. 

Ljubezen do gledališča je tudi z odhodom v pokoj leta 1987 ostala neomajna.

V študijskem letu 2001/2002 predava odrski gib in zgodovinske plese na Akademiji za glasbo v Ljubljani.

Ob koreografiranju in pedagogiji je tudi član strokovnih komisij Ministrstva za kulturo in drugje. Aktivno sodeluje v okviru Društva baletnih umetnikov Slovenije. Izjemno pomembno vlogo je odigral pri snovanju in realizaciji projekta Nekdanje svečanosti, posvečenem 100-letnici rojstva Pina Mlakarja.

Slovenski gledališki muzej je leta 2001 njegovo umetniško in življenjsko pot predstavil z razstavo in izdajo nove knjige v zbirki Opus z naslovom Janez Mejač, Danseur noble.

Leta 2011 mu je za njegov izjemno obsežen prispevek slovenski baletni in gledališki umetnosti, Društvo baletnih umetnikov Slovenije kot izraz zahvale in priznanja za njegov neprecenljiv vseživljenjski opus dodelilo strokovno nagrado Lydie Wisiakove za življenjsko delo, tedaj z upanjem z upanjem, da je pred njim kot nepogrešljivim kreatorjem slovenske baletne umetnosti še veliko število umetniških izzivov.

Istega leta prejme še odlikovanje predsednika države, Red za zasluge, za njegov vsestranski prispevek k slovenski baletni in gledališki umetnosti.

Ob 80 letnici, ki jo je praznoval leta 2016, mu Občina Mokronog-Trebelno podeli naziv častnega občana, in sicer za njegov izjemno obsežen, kakovosten in raznolik prispevek na področju slovenske baletne umetnosti, tako profesionalne kot tudi ljubiteljske, ter za neizbrisen in pomemben pečat k prepoznavnosti Mokronoga kot kraja, iz katerega izhaja in s katerim je vse življenje močno povezan. Tedaj je dejal: »Priznanje občine Mokronog-Trebelno mi je v veliko čast, kajti tukaj sem začel in mogoče bom tukaj tudi končal. V Ljubljani, v drugih državah, po drugih mestih, kjer sem plesal, je bilo pestro. Vračam pa se seveda zelo rad nazaj v Mokronog, kjer so še vedno moje korenine«. Tedaj je s plesalci slovenskega baleta ponovno kreiral edinstveno baletno predstavo Mokronožci.

O delo in ustvarjalnem opusu Janeza Mejača, plesalca, koreografa, pedagoga in vodje baleta, ki je s svojo izjenmo ustvarjalno prisotnostjo desetletja soustvarjal in bogatil slovensko baletno sceno, nedvomno najzgovorneje spregovori veliki mojster baletne umetnosti Pino Mlakar, ki v monografiji O Janezu Mejaču(2005) med drugim zapise: “Danseur noble, bližinska oznaka za Janeza Mejača, razodeva redko, izjemno kategorijo za plesalca baleta. Današnjiki različnih sort in provenienc so skeptični do naziva danseur noble in do nosilca takšne časti, čes, da naziv temelji na neumetniškem Jormalizmu in je njegova predmetnost sociolosko malo ali ničvredna. Tudi če je kaj resnice v takšnih ugovorih, je naziv danseur noble vendarle najprimernejši za plesalca z vrojeno gibno eleganco in v idealnost biti in bivanja zagledanega. V tej luči je teklo življenje mladeniča ter zrelega Mejača baletnika”.

EDVARD DEŽMAN

Edvard Dežman (rojen 1944) se je po začetnem baletnem pouku v Mariboru šolal in diplomiral leta 1968 na Srednji baletni šoli v Ljubljani v razredu prof. Lidije Wisiakove. Še pred koncem baletnega šolanja se je vključil v ljubljanski baletni ansambel, kjer je začel dobivati prve solistične vloge. V sezoni 1971/72 ga je angažirala mariborska Opera kot baletnega solista in tako se je vrnil spet tja, kjer je začel svoje prve plesne korake. Kot baletni solist je odplesal vrsto vidnejših vlog in s svojo osebnostjo in baletnim znanjem predstavljal mejnik v razvoju mariborskega moškega baleta. Njegove vidnejše kreacije so bile v baletih, ki se jih sam najraje spominja: Franz (Coppelia), Prvi toreador (Don Kihot), James (La Sylphide), Albrecht (Giselle), Fant (Nevsakdanji dan), Adam (Stvarjenje sveta), Peter Klepec (Peter Klepec), Nurali (Bahčisarajska fontana), Mercutio (Romeo in Julija) in drugih. Edi Dežman je v plesni karieri odplesal preko 45 solističnih vlog.

Poleg poletnega šolanja v Franciji – Cannesu (štipendist Kulturne skupnosti Ljubljana), kjer je specializiral klasični balet pri baletnih mojstrih Hightower, Dolin, Ferran, Gilpin, Franchetti, je študiral tudi na Leningrajskem koreografskem akademskem učilišču (študij pedagogike in metodike klasičnega baleta, karakternih plesov, stilnih plesov in duetnega plesa), kjer je diplomiral leta 1985 v razredu Irine Trafimove in si pridobil naziv baletnega pedagoga.

Po vrnitvi iz takratne Sovjetske zveze v Maribor je prevzel vodstvo mariborskega baleta, ki ga je vodil vse do upokojitve leta 1993. V tem času in še prej je deloval tudi kot baletni pedagog in asistent gostujočim koreografom sam pa je leta 1986 v baletnem večeru koreografiral ''Drugo suito za godala'' M. Lipovška. Kot umetniški vodja obeh slovenskih baletov je k sodelovanju povabil znane slovenske koreografe (Neubauer, Sevnik, Dedovič, Kosi, Meglič) in koreografe iz tujine (Orlikowsky, van Schayk, Lopez, Bogdanić in druge).

V delo Mariborske baletne šole in pozneje Srednje baletne šole se je vključil že leta 1971 in od tedaj naprej je skoraj nepretrgoma vzgajal mlade plesalce vse do danes; njegovi učenci so na tekmovanjih mladih baletnih plesalcev posegali po najvišjih priznanjih), zato mu je Srednja glasbena in baletna šola v Mariboru leta 2003 podelila Listino za pomembne uspehe na področju baletnega izobraževanja.

V letih 1988/89 so ga kot gosta pedagoga povabili v Maastricht na Nizozemskem na baletno šolo Rijkshogeschool, kjer je koreografiral Štiri letne čase Aleksandra Glazunova in na Akademijo za igralsko umetnost Toneelacademie, kjer je predaval gib študentom dramske igre. V sezonah 1994/95 in 1995/96 pa je bil umetniški vodja ljubljanskega baletnega ansambla, kjer je pripravil balete Matiček se ženi, Don Kihot, baletni večer Toer Van Scayka, Giselle in obnovitveno predstavo Hrestač. Po predstavi Don Kihot, ki je bila velika uspešnica ljubljanskega baleta, sta mu nestorja slovenskega baleta Pina in Pio Mlakar napisala naslednje: '' Odkritosrčna hvaležnost nama narekuje naslednje vrstice: občudujeva vaš umetniški instinkt, ustvarjalno plesalčevo vero, vašo hrabrost in prizadevnost, vse kar je tako odrešujoče poseglo v nered in bolno malodušje ljubljanskega baletnega gledališča. Hvala!''

Poleg poučevanja na baletni šoli je deset let poučeval klasiko in karakterne plese na Plesnem centru Maribor – Plesni izbi. Poleg tega udejstvovanja je vodil tudi poletne plesne seminarje doma in na tujem (poletne plesne šole v Mariboru, Rušah, Rovinju) in deloval kot učitelj v plesnem studiu SNG Maribor.

Edi Dežman je v funkcijah baletnega solista, baletnega pedagoga, asistenta in vodje baleta prispeval k dvigu ravni slovenskega baleta. S kreacijami zahtevnih klasičnih vlog je vedno predstavljal zgled ostalim kolegom in mlajšim, ki so prihajali za njim. S pedagoškim delom se je uveljavil tako doma kot v tujini in poučeval številne generacije mladih plesalcev predvsem na mariborski Baletni šoli; plesalce, ki so aktivni v mariborskem kulturnem prostoru in širše. S svojim delom kot umetniški vodja obeh nacionalnih baletov pa je prispeval k razvoju baletne umetnosti pri nas, še posebej v Mariboru, kjer je s prevzemom umetniškega vodstva na stežaj odprl mariborsko baletno hišo svežim in novim idejam, vabil mednarodno priznane koreografe ter dal možnost ustvarjanja mladim koreografom in plesalcem, ki danes predstavljajo pomemben del slovenske baletnega prostora.

Zaradi vsega navedenega, ga je naše stanovsko baletno društvo leta 2004 nagradilo s prestižno nagrado Lydie Wisiakove za življenjsko delo.

TOMAŽ RODE

Tomaž Rode, predsednik DBUS, je leta 1987 diplomiral na Srednji glasbeni in baletni šoli v Ljubljani. Kasneje se je izpopolnjeval še Konstatinu Sergejevu, Nataliji Dudinskaji in Inni Zubkovskaji. Po končanem šolanju je med leti 1988 do 1992 član baleta SNG Opera in balet Ljubljana, kjer pleše vidnejše vloge klasičnega in sodobnega baletnega repertoarja, med njimi Albrechta in Hilariona v Giselle, Povodnega moža v Povodnem možu, Dvoržakovo simfonijo Iz novega sveta v koreografiji Ida Andersona in druge. Poleti leta 1992 ga povabijo na gostovanje v Italijo, kjer kot Princ Siegfried v Labodjem jezeru in kot Franz v Coppeliji nastopi v Rimu, Napoliju, Anconi in Treviju. Leta 1992 ga umetniška pot ponese v Muenchen, kjer postane član baleta Državnega Bavarskega gledališča Gaertnerplatz, leta 1993 pa je promoviran v solista. V tem času pleše najpomembnejše vloge železnega klasičnega in sodobnega baletnega repertoarja. Leta 1993 se udeleži Tekmovanja mladih slovenskih baletnih plesalcev in osvoji Zlato plaketo in Grand prix ter mednarodnega baletnega tekmovanja v Moskvi. Leta 1997 se vrne v Ljubljano, kjer pleše nosilne vloge železnega baletnega repertoarja. Leta 1998 prejme Župančičevo nagrado za vlogi Romea v baletu Romeo in Julija (koreograf: Istvan Herzog) in za vlogo Franza v baletu Coppelia na Montmartru (koreograf: Youri Vamosh). Še istega leta postane umetniški vodja ljubljanskega baleta, ki ga vodi do leta 2000. Leta 2001 mu je ob svetovnem praznovanju 100 letnice rojstva koreografa Kurta Jossa v Jossovem baletu Zelena miza zaupan častni nastop v vlogi Smrti, ki velja za največji izziv med vsemi kreacijami vlog 20 stoletja. Od tedaj dalje tri leta deluje kot svobodni baletni umetnik in pleše v Muenchenu,  Krefeldu, Moenchengladbachu in v Zagrebu, kjer kasneje kot solist deluje do leta 2006, ko namerava zaključiti svojo aktivno baletno kariero. Leta 2007 ga v Slovenskem narodnem gledališču Opera in balet Ljubljana povabijo, da prevzame vlogo Don Kihota v baletu Don Kihot, s katerim se po letu dni plesnega premora vrne na oder, sprva kot gost, od leta 2007 do 2009 pa kot stalni član. Od leta 2008 dalje deluje tudi na pedagoškem področju. Ustvaril je več koreografij, med njimi 2003: Mrtvi otok (S. Rachmaninov), v gledališču Gaertnerplatz v Muenchenu, 2004: Trio (S. Rachmaninov), pri Russian Ballet Society v Edinburgu in v gledališču Gaertnerplatz v Muenchenu., 2009: Babica in lonec pravljic (koreografija, režija in scenarij), 2015: Carmen, balet s flamenkom v dveh dejanjih, 2015: Božični večer, balet v dveh dejanjih in druge. Leta 2009 postane predsednik Društva baletnih umetnikov Slovenije, krovne organizacije in najvišjega strokovnega organa s področja profesionalne baletne umetnosti v Republiki Sloveniji, katerega vodi še danes. Gostoval je v Rusiji (Moskva, St Peterburg, Odessa), Ukrajini (Kiew), Belorusiji (Minsk), v Italiji, Franciji, Angliji, na Škotskem, v Nemčiji in drugje.

KOMISIJA ZA NAGRADE PIE IN PINA MLAKARJA

MATJAŽ MARIN

Matjaž Marin, podpredsednik Duštva baletnih umetnikov Slovenije in solist Baleta SNG Maribor, je baletno znanje začel pridobivati s šestimi leti v nižji baletni šoli v Mariboru, kjer je leta 2000 končal srednjo baletno šolo. Po uspešno opravljeni avdiciji je bil istega leta sprejet v baletni ansambel Slovenskega narodnega gledališča Maribor, kjer je do sedaj sodeloval v tako rekoč vseh klasičnih in modernih baletnih predstavah ter projektih: Spartak, Coppélia, Bajadera, Trnuljčica, Hrestač, Labodje jezero, Grk Zorba, Tango, Lacrimas, Radio & Juliet ter Arhitektura tišine. V nekaterih od teh je dobil možnost odplesati tudi solo in demisolo vloge, vlogo princa pa je prvič odplesal leta 2007 v baletni predstavi Pepelka. Leta 2007 se je že četrtič udeležil tekmovanja mladih baletnih plesalcev in prejel zlato plaketo. Do takrat je na tem tekmovanju v svoji kategoriji prejel dve bronasti plaketi. V dobrih sedmih letih dela v Slovenskem narodnem gledališču Maribor je gostoval na Portugalskem, v Italiji, Luksemburgu, Grčiji, na Hrvaškem, v Makedoniji, Bosni in Hercegovini, Franciji, Izraelu ter na Nizozemskem. Leta 2008 se je pridružil solistom mariborskega baletnega ansambla.

ALENKA RIBIČ

Primabalerina Alenka Ribič Laufer se je rodila v Mariboru, kjer je leta 1989 diplomirala na Srednji glasbeni in baletni šoli. Že med šolanjem je sodelovala v raznih predstavah (PepelkaFlamska legendaSerenadaZorenje). Leta 1989 je bila sprejeta v baletni ansambel SNG Maribor. V sezoni 1990/1991 je bila kot solistka zaposlena v HNK Zagreb, od leta 1991 pa je prva solistka baleta SNG Maribor. Med njenimi baletnimi upodobitvami najdemo tako rekoč vse vidnejše protagonistične baletne vloge klasičnega baleta iz obdobja romantike in 20. stoletja: Peer GyntPeter in volkPles kadetovTrnuljčicaLabodje jezeroDon KihotGiselleCarmenSpartakCoppéliaBajaderaHrestač idr. Z baletnimi predstavami je gostovala v Zagrebu (HrestačTrnuljčica), v Ljubljani (HrestačGiselle), s solističnimi in skupinskimi nastopi pa tudi drugod po Sloveniji in v Bregenzu ter v Budimpešti (Spartak). Na mednarodnem tekmovanju v Luksemburgu se je leta 1993 uvrstila v finale, še istega leta pa je prejela zlato medaljo ter grand prix v Ljubljani. Leta 1994 je na tekmovanju v Rusiji prejela nagrado kritikov za umetniški dosežek in nagrado sponzorjev za najboljšo tujo plesalko. Alenka Ribič Laufer je leta 2001 prejela Glazerjevo listino, leta 2003 je bila nominirana za nagrado Prešernovega sklada, ki jo je prejela leto kasneje.

PETAR ĐORČEVSKI

Petar Đorčevski se je rodil v Srbiji. Svoje prve baletne korake je naredil v Državni baletni šoli Luja Daviča v razredu Mirjane Nesić. V času šolanja je v Narodnem gledališču v Beogradu plesal v predstavah Don Kihot, Labodje jezero, Romeo in Julija, Trnuljčica, Onjegin … Poleti 2004 se je izpopolnjeval v Baletni šoli princese Grace v Monaku. Jeseni istega leta je začel obiskovati baletno šolo Državne opere na Dunaju in nastopil v produkciji Balanchinovega baleta ter v predstavi Empty Place koreografa Renata Zanelle.

V sezoni 2005/2006 je bil angažiran v Državni in Ljudski operi na Dunaju, kjer je plesal v Alici v čudežni deželi, Coppéliji, Trnuljčici in v Spartaku. Naslednjo sezono je bil angažiran v Slovaškem narodnem gledališču, kjer je plesal v Bajaderi, Le Corsaire, Labodjem jezeru, Hrestaču, Spartaku, Snu kresne noči, Trnuljčici, Silfidi in v Warholu. Leta 2007 je bil finalist na mednarodnem baletnem tekmovanju na Dunaju.

Leta 2006 je postal član SNG Opera in balet Ljubljana, in od leta 2015 je priznani baletni solist.

Nastopil je v glavnih vlogah baletov: Romeo in Julija, Silfida, Giselle, Coppélia na Montmartru, Labodje jezero, Don Kihot, Trnuljčica, Doktor Živago, Tristan in Izolda, Kdo je najmočnejši na svetu, Arhitektura tišine, Mozart vs. Schumann, Tango za Rahmaninova, Picko in Packo, Bajaderi, v baletu Samorog in baletnih večerih Urbanobalet ter Pod zvezdami.

V sezoni 2013/2014 je bil član baletnega ansambla Ballett im Revier v Nemčiji. Plesal je v glavnih vlogah v baletih Labodje jezero, Orfeus in Tri sestre.

Za vlogo Tybalta v baletu Romeo in Julija Sergeja Prokofjeva ter za solistično vlogo v baletnem večeru Mozart vs. Schumann je prejel stanovsko nagrado Lidije Wisiak leta 2016, leta 2018 pa nagrado Lydie Wisiakove za logo Komarovskega v baletu Doktor Živago.

Gostuje v Italiji, ZDA, Češki, Nemčiji in drugod.

V sezoni 2018/2019 je postal umetniški vodka Baleta SNG Opera in balet Ljubljana.

VALENTINA TURCU

Valentina Turcu, priznana koreografinja, baletna plesalka in oblikovalka giba je do sedaj (so)ustvarila več kot 120 baletnih, gledaliških (dramskih) in opernih produkcij. Za izjemne dosežke s področja režije in koreografije je leta 2013 prejela najvišjo strokovno nagrado Društva baletnih umetnikov Slovenije z utemeljitvijo, da je kot ustvarjalka postavila nov mejnik v kvaliteti in ekspresivnosti klasičnega baleta v sodobnem času.

Še istega leta (2013) je ugledna revija DANCE EUROPE MAGAZINE o Valentini koreografski potenci pri ustvarjanju baleta Romeo in Julija na glasbo Prokofjeva zapisala:

"Ženske baletne koreografinje so še vedno v nekakšnem deprivilegiranem položaju in manjšini, čeprav upam, da se bo to kmalu spremenilo, ko bo ime Valentina Turcu postalo znano, še posebej po njenem prvem celovečernem baletu. /…/ ustvarila je Romea in Julijo, ki kar prekipevata od strasti. Med zakoličevanjem vsakega dramskega preobrata in psiholoških poglabljanjem v vsak plesni lik posebej vedno znova teži k plesni akciji z vratolomno hitrostjo. /…/ Balkonski prizor v pas de deux je eden izmed primerov čiste ekstaze. /…/ Valentina Turcu je s pridom uporabila svoje gledališke instinkte in nespregledljivo izkušnjo v domeni uprizoritvenih umetnosti nasploh. /…/ Koreografija se čvrsto opira klasičnega 'besednjaka', a ga uporablja z inventivno fleksibilnostjo z namenom finejše karakterizacije oseb. /…/ Vsak prizor ima svojo funkcijo in popolnoma razdelan pomen. /…/ Na vrhuncu strasti in osupljive plesne virtuoznosti se pojavijo trenutki tihe dramske napetosti, ki do potankosti uravnovesijo balet. /…/ Energija in strast, ki so ju izvabili plesalci, sta pustili občinstvo v stanju vznesene izčrpanosti."

Klasično izšolana baletna plesalka in koreografinja Valentina Turcu velja za eno izmed najbolj iskanih in cenjenih umetnic v Sloveniji in sosednjih državah. Njeno ustvarjalno delo zajema širok spekter od večkrat nagrajenih klasičnih baletnih predstav do sodobnih plesnih kreacij, kakor tudi koreografij in oblikovanja odrskega giba za opere, gledališke (dramske) predstave, glasbene koncerte in plesne recitale.

Valentina je svojo strast do gledališča odkrila že v zgodnjih otroških letih. Baletno tehniko je usvajala najprej pod vodstvom svojih staršev, prav tako priznanih baletnikov. Z željo po nadaljnjem izpopolnjevanju je šolanje nadaljevala na priznani baletni šoli Béjart Ballet iz Lozane, kjer je bil njen mentor priznani plesalec, koreograf in baletni mojster Maurice Béjart. Z veščinami sodobnega plesa se je podrobneje seznanila na Akademiji Rudra Béjart, na kateri je svoj plesni repertoar in znanje obogatila z nastopanjem v številnih zahtevnih vlogah.

Po vrnitvi v Slovenijo je nastopila v Clugovem Tangu, v katerem se je uveljavila kot ena najbolj tehnično in izrazno dovršenih plesalk v regiji. Med drugimi vidnejšimi uspehi velja izpostaviti mednarodno gledališko produkcijo Silence of the Balkans na glasbo Gorana Bregovića, ki jo je režiral Tomaž Pandur, koreografiral pa Edward Clug, zatem pa še nastop v Clugovi koreografiji Arhitektura tišine, ki je odprla Singapurski festival umetnosti leta 2008.

Med Valentininimi najbolj dovršenimi koreografijami, ki so doživele tudi velik mednarodni uspeh, velja omeniti neoklasični balet Romeo in Julija na glasbeno predlogo Sergeja Prokofjeva, ki je bil prvič izveden v Baletu SNG Maribor, nato pa je doživel še zelo uspešne postavitve v tujini (Latvijski nacionalni balet v Rigi, Metz Métropole). Aprila 2014 je ustvarila glasbeni koncept, dramaturgijo in odrsko adaptacijo Tolstojevega romana Ana Karenina za Balet HNK Zagreb, avgusta istega leta pa je bila soavtorica koreografije nove baletne produkcije Nevarna razmerja, ki je bila prvič izvedena na Dubrovniškem poletnem festivalu, nato pa še na Ljubljana Festivalu in v SNG Maribor.

Koreografijo na Ščedrinovo glasbeno partituro Carmen (po Bizetu) je leta 2011 ustvarila za Balet HNK Split, ki je doživela velik uspeh leta 2014 s premiero v Mariboru. Poleg tega je za Balet HNK Split ustvarila še koreografijo Ravelove znamenite simfonične glasbe Bolero, ki je doživel velik uspeh tudi v Instanbulu v okviru izvedenih predstav v projektu Evropska prestolnica kulture leta 2010. Med drugimi koreografijami spadajo še Brahmsovi Madžarski plesi, Hačaturjanov Maškeradni valček ter plesni invenciji po Bachovi Partiti in Händlovi znameniti ariji Lascia ch'io pianga iz opere Rinaldo (slednji za gala baletni večer v letu 2011 in 2012).

Julija 2012 je bila povabljena v Covent Garden Dance Company, kjer je predstavila svoje ustvarjalne ideje v okviru programa Mednarodne zvezde baleta in plesa.

Baletno sezono 2011/2012 zaznamuje kar nekaj zelo uspešnih koreografij in projektov, med drugim Bralec Bernarda Schlinka. Valentina je sodelovala s slovito avstralsko sopranistko Allison Bell pri pripravi vznemirljivega projekta Pierrot Lunaire na glasbo Arnolda Schönberga. Med njenimi koreografijami opernih divertimentov in oblikovanih gibov so opere LakméCarmenLa bohèmeNetopirHoffmannove pripovedke, My Fair Lady in Kronanje Popeje, ki so bile s strani kritike označene kot "presenetljive stvaritve z glasbeno-gibalno natančnostjo in enkratnim stilom". S posebno uporabo tehniko pastiša in približevanjem celostni umetnini je Valentina ustvarila biografsko gledališko igro La Callas, ki je avtoričin umetniški poklon legendarni sopranistki.

Valentina Turcu je koreografirala več kot 40 gledaliških predstav, med drugim Nevarna razmerja Christopherja Hamptona, Shakespearove drame in tragedije HamletaViharDvanajsta nočHenrik IV. ter Molièrovo komedijo Plemeniti meščan, Cervantesovega Don Kihota, Stokerjevega Drakulo, Ionescojevi absurdni drami Plešasta pevka in Nosorogi, Lorcovo tragedijo Krvava svatba, Brechtovo Opero za tri groše, Ibsenovega Peera Gynta in odrsko adaptacijo Bulgakovovega romana Mojster in Margareta.

Za svoje umetniško delo je prejela številne mednarodne nagrade in priznanja, med drugim bronasto medaljo s Svetovnega plesnega tekmovanja v japonski Nagoji. Njeno koreografijo z naslovom Rožmarin je žirija Slovenskega tekmovanja baletnih umetnikov leta 2007 ocenila kot najizvirnejšo.

Naslednje leto (2008) je prejela nagrado Lydie Wisiakove (za leto 2007), ki jo podeljuje Društvo baletnih umetnikov Slovenije, in sicer za izjemne koreografske prispevke na opernih, baletnih in dramskih odrih. Umetniški prispevek Valentine Turcu je komisija DBUS ocenila takole: "Z mojstrsko uporabo plesno-gledaliških izraznosti in poglobljenih interpretacij, dosega avtorica najvišjo stopnjo odrske zrelosti in zavedanja. Naše odre bogati s svojo karizmatično osebnostjo, njena telesna ekspresija pa preprosto odpira nove dimenzije v razumevanju plesne umetnosti."

Leta 2018 je prejela nagrado Prešernovega sklada za koreografijo in režijo baleta Jevgenij Onjegin v produkciji Baleta SNG Maribor.

Nagrade

  • 1999    nagrada DBUS za najboljšo plesno predstavo (Tango)
  • 2002    bronasta medalja na svetovnem tekmovanju plesalcev v Nagoji na Japonskem
  • 2007    TEMSIG nagrada žirije za najizvirnejšo koreografijo (Rožmarin na glasbo skupine Katalena) na Tekmovanju baletnih plesalcev Slovenije
  • 2008    strokovna nagrada DBUS, Lydie Wisiakove za leto 2007 za koreografske prispevke na operno-baletnih in dramskih odrih.
  • 2013     strokovna nagrada Društva baletnih umetnikov Slovenije (DBUS) Pia in Pino Mlakar za izjemne režijsko-koreografske dosežke in sicer z utemeljitvijo, da je umetnica postavila nov mejnik v ekspresivnosti klasičnega baleta.
  • 2018 Nagrada Prešernovega sklada za koreografijo in režijo baleta Jevgenij Onjegin
JANEZ MEJAČ

Janez Mejač, mojster baleta, koreograf, pedagog, režiser, mojster za gib, organizator, vodja baleta, direktor opere in baleta … skratka zasvojenec s hramom umetnosti, ki ga imenujemo gledališče in balet, in hkrati tudi zasvojenec z umetniškim življenjem kot takim je oseba, ki je z neprecenljivim in obsežnim umetniškim delom obeležil slovensko baletno umetnost v drugi polovici 20. stoletja, pa vse do danes, ko se mu pri 80 letih po prirojeni umetniški žilici še vedno pretaka ustvarjalna kri. 

S koreninami na Dolenjskem, ga je zgodnja pot vodila v Ljubljano, kjer se je srečal tudi z baletno umetnostjo. Skrivnosti le te mu je na začetku odkrivala izjemna ruska pedagoginja Nadežda Murašova, v nadaljevanju pa je bilo neizogibno srečanje tudi z umetniškim parom Mlakar, ki ga je zastrupil z umetnostjo do te mere, da izhoda enostavno ni bilo več. 

Predeno zaključi baletno šolanje leta 1957, dodobra spozna vsebino gledališča s predstavami Vrag na vasi, Tragedija Salome, Ohridska legenda, Nekdanje svečanosti, Labodje jezero … Sledijo: Ljubezen in pravda, Lepa Vida, Fantastična prodajalna, Danina, Rondo o zlatem teletu in številne druge.

Izkušnje in umetniški izraz dotedaj preplesane poti ga pripeljejo do trenutka, ko prične oblikovati solistične vloge v baletih: Triptihon, Naše ljubljeno mesto, Pepelka, Bahčisarajska fontana, Othello, Ognjena ptica, Iluzije, Kamniti cvet, Nina … 

Vrhunci se nizajo od leta 1970, ko uradno zasede mesto prvega solista ljubljanskega baleta in dobri dve desetletji predstavlja vodilni steber v slovenskem baletnem prostoru. Začenši z Mlakarjevima mu vloge zaupa 26 domačih in tujih koreografov, med katerimi so tudi: Anton Dolin, Sergej Lifar, Ronald Hynd, Mile Jovanović, Dimitrije Parlić in drugi. Oblikuje plesno pot, tlakovano s 84.  solističnimi vlogami v baletih, od katerih jih naštejmo le nekaj: Romeo in Julija, Dvoboj, Trnuljčica, Opojno poletje, Undine, Čudežni mandarin, Hirošima, Nina, La Valse, Razuzdančeva usoda, Hamlet, Chopiniana, Kitajska pravljica … Svoj visoki umetniški jubilej obeleži z vlogo Notredamskega zvonarja v istoimenskem baletu.

Balet Giselle in z njim Tatjana Remškar pa verjetno predstavlja enega od najlepših kotičkov njegove umetniške duše in eno najbogatejših kreacij, kadarkoli nastalih na deskah slovenske baletne umetnosti.  

V vsej raznolikosti njegovih vlog pa je obstajal skupni imenovalec – Janezov pristop k izvedbi. Brezpogojno razdajanje v optimalnem okviru vsakokratnih možnosti in pogojev. Nevsiljivo je tako prevzel in nosil vlogo vzornika profesionalca. 

Leta 1973 mu je Ministrstvo za kulturo podelilo naziv vrhunski umetnik, leta 1975 prejme nagrado Prešernovega sklada za vlogo Razuzdanca v baletu Razuzdančeva usoda, leta 1979 na 8. Jugoslovanskem baletnem bienalu prejme priznanje za vlogo Ženina v baletu Vrag na vasi. 

A velika zasedenost v gledališču še zdaleč ni ustavila Janezovo neustavljivo energijo. Ob rednem delu med leti 1971 in 1973 osnuje in organizira 73 baletnih koncertov po Sloveniji in zamejstvu. 

Nadvse zaželjen je tudi kot plesalec in koreograf v televizijskem mediju. Zapleše v 80. TV oddajah in pripravi koreografije v 18. TV projektih.

V okviru Slovenskega stalnega gledališča v Trstu kar 20 let vodi baletno izobraževanje za mlade. 

A to še ni vse. Od leta 1974 deluje tudi kot koreograf v dramskih gledališčih in jih obogati z 62. koreografijami. Ne zanemarja niti ljubiteljska gledališča in skupin. 67 predstav nosi njegov unikatni koreografski pečat. 

Ljubezen do gledališča izraža tudi v drugačnih funkcijah. Dva mandata v sezonah (1981 – 1984 in 1995 – 1998) skrbi za slovensko baletno umetnost v vlogi vodje ljubljanskega baleta. 

Je pomembna osebnost med pobudniki, snovalci in izvajalci izobraževalnega programa Lutkovnega gledališča Ljubljana, kjer je predaval predmet gib in vodil ustvarjalne delavnice. 

Ljubezen do gledališča je tudi z odhodom v pokoj leta 1987 ostala neomajna.

V študijskem letu 2001/2002 predava odrski gib in zgodovinske plese na Akademiji za glasbo v Ljubljani.

Ob koreografiranju in pedagogiji je tudi član strokovnih komisij Ministrstva za kulturo in drugje. Aktivno sodeluje v okviru Društva baletnih umetnikov Slovenije. Izjemno pomembno vlogo je odigral pri snovanju in realizaciji projekta Nekdanje svečanosti, posvečenem 100-letnici rojstva Pina Mlakarja.

Slovenski gledališki muzej je leta 2001 njegovo umetniško in življenjsko pot predstavil z razstavo in izdajo nove knjige v zbirki Opus z naslovom Janez Mejač, Danseur noble.

Leta 2011 mu je za njegov izjemno obsežen prispevek slovenski baletni in gledališki umetnosti, Društvo baletnih umetnikov Slovenije kot izraz zahvale in priznanja za njegov neprecenljiv vseživljenjski opus dodelilo strokovno nagrado Lydie Wisiakove za življenjsko delo, tedaj z upanjem z upanjem, da je pred njim kot nepogrešljivim kreatorjem slovenske baletne umetnosti še veliko število umetniških izzivov.

Istega leta prejme še odlikovanje predsednika države, Red za zasluge, za njegov vsestranski prispevek k slovenski baletni in gledališki umetnosti.

Ob 80 letnici, ki jo je praznoval leta 2016, mu Občina Mokronog-Trebelno podeli naziv častnega občana, in sicer za njegov izjemno obsežen, kakovosten in raznolik prispevek na področju slovenske baletne umetnosti, tako profesionalne kot tudi ljubiteljske, ter za neizbrisen in pomemben pečat k prepoznavnosti Mokronoga kot kraja, iz katerega izhaja in s katerim je vse življenje močno povezan. Tedaj je dejal: »Priznanje občine Mokronog-Trebelno mi je v veliko čast, kajti tukaj sem začel in mogoče bom tukaj tudi končal. V Ljubljani, v drugih državah, po drugih mestih, kjer sem plesal, je bilo pestro. Vračam pa se seveda zelo rad nazaj v Mokronog, kjer so še vedno moje korenine«. Tedaj je s plesalci slovenskega baleta ponovno kreiral edinstveno baletno predstavo Mokronožci.

O delo in ustvarjalnem opusu Janeza Mejača, plesalca, koreografa, pedagoga in vodje baleta, ki je s svojo izjenmo ustvarjalno prisotnostjo desetletja soustvarjal in bogatil slovensko baletno sceno, nedvomno najzgovorneje spregovori veliki mojster baletne umetnosti Pino Mlakar, ki v monografiji O Janezu Mejaču(2005) med drugim zapise: “Danseur noble, bližinska oznaka za Janeza Mejača, razodeva redko, izjemno kategorijo za plesalca baleta. Današnjiki različnih sort in provenienc so skeptični do naziva danseur noble in do nosilca takšne časti, čes, da naziv temelji na neumetniškem Jormalizmu in je njegova predmetnost sociolosko malo ali ničvredna. Tudi če je kaj resnice v takšnih ugovorih, je naziv danseur noble vendarle najprimernejši za plesalca z vrojeno gibno eleganco in v idealnost biti in bivanja zagledanega. V tej luči je teklo življenje mladeniča ter zrelega Mejača baletnika”.

EDVARD DEŽMAN

Edvard Dežman (rojen 1944) se je po začetnem baletnem pouku v Mariboru šolal in diplomiral leta 1968 na Srednji baletni šoli v Ljubljani v razredu prof. Lidije Wisiakove. Še pred koncem baletnega šolanja se je vključil v ljubljanski baletni ansambel, kjer je začel dobivati prve solistične vloge. V sezoni 1971/72 ga je angažirala mariborska Opera kot baletnega solista in tako se je vrnil spet tja, kjer je začel svoje prve plesne korake. Kot baletni solist je odplesal vrsto vidnejših vlog in s svojo osebnostjo in baletnim znanjem predstavljal mejnik v razvoju mariborskega moškega baleta. Njegove vidnejše kreacije so bile v baletih, ki se jih sam najraje spominja: Franz (Coppelia), Prvi toreador (Don Kihot), James (La Sylphide), Albrecht (Giselle), Fant (Nevsakdanji dan), Adam (Stvarjenje sveta), Peter Klepec (Peter Klepec), Nurali (Bahčisarajska fontana), Mercutio (Romeo in Julija) in drugih. Edi Dežman je v plesni karieri odplesal preko 45 solističnih vlog.

Poleg poletnega šolanja v Franciji – Cannesu (štipendist Kulturne skupnosti Ljubljana), kjer je specializiral klasični balet pri baletnih mojstrih Hightower, Dolin, Ferran, Gilpin, Franchetti, je študiral tudi na Leningrajskem koreografskem akademskem učilišču (študij pedagogike in metodike klasičnega baleta, karakternih plesov, stilnih plesov in duetnega plesa), kjer je diplomiral leta 1985 v razredu Irine Trafimove in si pridobil naziv baletnega pedagoga.

Po vrnitvi iz takratne Sovjetske zveze v Maribor je prevzel vodstvo mariborskega baleta, ki ga je vodil vse do upokojitve leta 1993. V tem času in še prej je deloval tudi kot baletni pedagog in asistent gostujočim koreografom sam pa je leta 1986 v baletnem večeru koreografiral ''Drugo suito za godala'' M. Lipovška. Kot umetniški vodja obeh slovenskih baletov je k sodelovanju povabil znane slovenske koreografe (Neubauer, Sevnik, Dedovič, Kosi, Meglič) in koreografe iz tujine (Orlikowsky, van Schayk, Lopez, Bogdanić in druge).

V delo Mariborske baletne šole in pozneje Srednje baletne šole se je vključil že leta 1971 in od tedaj naprej je skoraj nepretrgoma vzgajal mlade plesalce vse do danes; njegovi učenci so na tekmovanjih mladih baletnih plesalcev posegali po najvišjih priznanjih), zato mu je Srednja glasbena in baletna šola v Mariboru leta 2003 podelila Listino za pomembne uspehe na področju baletnega izobraževanja.

V letih 1988/89 so ga kot gosta pedagoga povabili v Maastricht na Nizozemskem na baletno šolo Rijkshogeschool, kjer je koreografiral Štiri letne čase Aleksandra Glazunova in na Akademijo za igralsko umetnost Toneelacademie, kjer je predaval gib študentom dramske igre. V sezonah 1994/95 in 1995/96 pa je bil umetniški vodja ljubljanskega baletnega ansambla, kjer je pripravil balete Matiček se ženi, Don Kihot, baletni večer Toer Van Scayka, Giselle in obnovitveno predstavo Hrestač. Po predstavi Don Kihot, ki je bila velika uspešnica ljubljanskega baleta, sta mu nestorja slovenskega baleta Pina in Pio Mlakar napisala naslednje: '' Odkritosrčna hvaležnost nama narekuje naslednje vrstice: občudujeva vaš umetniški instinkt, ustvarjalno plesalčevo vero, vašo hrabrost in prizadevnost, vse kar je tako odrešujoče poseglo v nered in bolno malodušje ljubljanskega baletnega gledališča. Hvala!''

Poleg poučevanja na baletni šoli je deset let poučeval klasiko in karakterne plese na Plesnem centru Maribor – Plesni izbi. Poleg tega udejstvovanja je vodil tudi poletne plesne seminarje doma in na tujem (poletne plesne šole v Mariboru, Rušah, Rovinju) in deloval kot učitelj v plesnem studiu SNG Maribor.

Edi Dežman je v funkcijah baletnega solista, baletnega pedagoga, asistenta in vodje baleta prispeval k dvigu ravni slovenskega baleta. S kreacijami zahtevnih klasičnih vlog je vedno predstavljal zgled ostalim kolegom in mlajšim, ki so prihajali za njim. S pedagoškim delom se je uveljavil tako doma kot v tujini in poučeval številne generacije mladih plesalcev predvsem na mariborski Baletni šoli; plesalce, ki so aktivni v mariborskem kulturnem prostoru in širše. S svojim delom kot umetniški vodja obeh nacionalnih baletov pa je prispeval k razvoju baletne umetnosti pri nas, še posebej v Mariboru, kjer je s prevzemom umetniškega vodstva na stežaj odprl mariborsko baletno hišo svežim in novim idejam, vabil mednarodno priznane koreografe ter dal možnost ustvarjanja mladim koreografom in plesalcem, ki danes predstavljajo pomemben del slovenske baletnega prostora.

Zaradi vsega navedenega, ga je naše stanovsko baletno društvo leta 2004 nagradilo s prestižno nagrado Lydie Wisiakove za življenjsko delo.

TOMAŽ RODE

Tomaž Rode, predsednik DBUS, je leta 1987 diplomiral na Srednji glasbeni in baletni šoli v Ljubljani. Kasneje se je izpopolnjeval še Konstatinu Sergejevu, Nataliji Dudinskaji in Inni Zubkovskaji. Po končanem šolanju je med leti 1988 do 1992 član baleta SNG Opera in balet Ljubljana, kjer pleše vidnejše vloge klasičnega in sodobnega baletnega repertoarja, med njimi Albrechta in Hilariona v Giselle, Povodnega moža v Povodnem možu, Dvoržakovo simfonijo Iz novega sveta v koreografiji Ida Andersona in druge. Poleti leta 1992 ga povabijo na gostovanje v Italijo, kjer kot Princ Siegfried v Labodjem jezeru in kot Franz v Coppeliji nastopi v Rimu, Napoliju, Anconi in Treviju. Leta 1992 ga umetniška pot ponese v Muenchen, kjer postane član baleta Državnega Bavarskega gledališča Gaertnerplatz, leta 1993 pa je promoviran v solista. V tem času pleše najpomembnejše vloge železnega klasičnega in sodobnega baletnega repertoarja. Leta 1993 se udeleži Tekmovanja mladih slovenskih baletnih plesalcev in osvoji Zlato plaketo in Grand prix ter mednarodnega baletnega tekmovanja v Moskvi. Leta 1997 se vrne v Ljubljano, kjer pleše nosilne vloge železnega baletnega repertoarja. Leta 1998 prejme Župančičevo nagrado za vlogi Romea v baletu Romeo in Julija (koreograf: Istvan Herzog) in za vlogo Franza v baletu Coppelia na Montmartru (koreograf: Youri Vamosh). Še istega leta postane umetniški vodja ljubljanskega baleta, ki ga vodi do leta 2000. Leta 2001 mu je ob svetovnem praznovanju 100 letnice rojstva koreografa Kurta Jossa v Jossovem baletu Zelena miza zaupan častni nastop v vlogi Smrti, ki velja za največji izziv med vsemi kreacijami vlog 20 stoletja. Od tedaj dalje tri leta deluje kot svobodni baletni umetnik in pleše v Muenchenu,  Krefeldu, Moenchengladbachu in v Zagrebu, kjer kasneje kot solist deluje do leta 2006, ko namerava zaključiti svojo aktivno baletno kariero. Leta 2007 ga v Slovenskem narodnem gledališču Opera in balet Ljubljana povabijo, da prevzame vlogo Don Kihota v baletu Don Kihot, s katerim se po letu dni plesnega premora vrne na oder, sprva kot gost, od leta 2007 do 2009 pa kot stalni član. Od leta 2008 dalje deluje tudi na pedagoškem področju. Ustvaril je več koreografij, med njimi 2003: Mrtvi otok (S. Rachmaninov), v gledališču Gaertnerplatz v Muenchenu, 2004: Trio (S. Rachmaninov), pri Russian Ballet Society v Edinburgu in v gledališču Gaertnerplatz v Muenchenu., 2009: Babica in lonec pravljic (koreografija, režija in scenarij), 2015: Carmen, balet s flamenkom v dveh dejanjih, 2015: Božični večer, balet v dveh dejanjih in druge. Leta 2009 postane predsednik Društva baletnih umetnikov Slovenije, krovne organizacije in najvišjega strokovnega organa s področja profesionalne baletne umetnosti v Republiki Sloveniji, katerega vodi še danes. Gostoval je v Rusiji (Moskva, St Peterburg, Odessa), Ukrajini (Kiew), Belorusiji (Minsk), v Italiji, Franciji, Angliji, na Škotskem, v Nemčiji in drugje.

ČASTNI PREDSEDNIK

HENRIK NEUBAUER

Dr. Henrik Neubauer je nedvomno edinstvena osebnost v slovenski kulturi, v svojem plodovitem življenju je zaznamoval številna umetniška področja, predvsem pa je pustil globok in neprecenljiv odtis v slovenskem baletnem prostoru kot plesalec, koreograf, režiser in pisec strokovne literature, ki je s svojim znanjem in pristopom k delu povzdignil slovenski balet in ples na visoko umetniško raven, hkrati pa močno prispeval h njegovi prepoznavnosti. Je eden redkih, ki svoje življenjsko izkustvo prenaša tudi na teoretično področje glasbenega in plesnega gledališča; njegove knjige so nepogrešljive za študij in razumevanje strokovne plati baleta ter plesa in zgodovine slovenskega baleta. Dr. Henrik Neubauer je pionir na praktični in teoretični plati baletne in plesne umetnosti, saj je s svojim neprecenljivim delom doprinesel k razvoju in popularizaciji slovenske baletne umetnosti.

Dr. Henrik Neubauer se je rodil leta 1929. Po končani osnovni šoli v Goričah in gimnaziji v Ljubljani je leta 1953 hkrati diplomiral na ljubljanski baletni šoli in končal zdravniški študij na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani. Že v času študija je kot baletni plesalec sodeloval tudi z baletnim ansamblom SNG Opera in balet Ljubljana.

Po končanem študiju v Ljubljani je odšel v Moskvo in nato v Združene države Amerike, kjer se je izobraževal za koreografa.

Henrik Neubauer je edinstvena osebnost v slovenskem kulturnem prostoru. Že iz naštetih delovnih področij je vidno, da je v svojem plodovitem življenju zaznamoval številna umetnostna področja, hkrati pa je eden redkih, ki svoje življenjsko izkustvo uspešno prenaša tudi na teoretično področje glasbenega gledališča.

Henrik Neubauer nesporno sodi v vrsto velikih slovenskih baletnih plesalcev s 70 različnimi vlogami in pomembnim izjemnim koreografskim opusom 80 baletov, pri čemer je bila četrtina teh koreografij namenjena krstni predstavitvi baletov slovenskih skladateljev. Med slednjimi je tudi Festival na glasbo Marjana Lipovška Druga suita za godala iz leta 1966, ki je bil v kostumih in sceni v mestnih barvah in simbolih posvečen Ljubljani. Gotovo je Neubauer tudi osebnost z največjim teoretičnim znanjem s plesnega in opernega področja in je eden naših redkih opernih režiserjev z opusom več kot 30 režij in s temeljitim poznavanjem glasbenega gledališča in opere kot specifičnega medija. Opere in balete je postavljal tudi v Bolgariji, Avstriji, na Slovaškem in Irskem.

Neprecenljiva je njegova pedagoška dejavnost tako na plesnem (baletnem) kot na opernem področju. Poleg pedagoškega dela je pripravil program »Operna šola« na Akademiji za glasbo, program »Plesne dejavnosti« kot izbirni predmet devetletke in program »Višje šole za baletne učitelje«, s čimer je Glasbena in baletna šola v Ljubljani prerasla v Konservatorij za glasbo in balet. Dvakrat je bil gostujoči profesor na Hochschule für Theaterkunst v Berlinu (2001, 2005) in šestkrat predavatelj na Mednarodnem baletnem seminarju v avstrijskem Wolfseggu (med leti 2000 in 2012). Našo baletno in operno umetnost je z besedo in sliko predstavljal v organizaciji Gesellschaft für Musiktheater na Dunaju, kjer je organiziral tudi razstavo ob 80-letnici slovenskega baleta, predaval je še v Kölnu, Chicagu, Los Angelesu, Savonlinni, Münchnu, Essnu, Cabourgu, Bjelašnici, Ljubljani, Opatiji, Grožnjanu, na Dunaju ter na pogostih simpozijih pri nas.

Dr. Neubauer je pionir raziskovanja plesne preteklosti na Slovenskem in po njegovi zaslugi imamo Slovenci prvič celovit pregled zgodovine in razvoja plesne umetnosti pri nas. Z raziskovanjem preteklosti se ukvarja že od zgodnih šestdesetih let preteklega stoletja ko je napisal »Kroniko razvoja baletne umetnosti v Ljubljani«. Njegova tovrstna dejavnost, ki obsega do zdaj 33 knjig in nad 500 člankov, sega na področje baleta, opere, operete, splošne gledališke zgodovine, zgodovine glasbeno-gledališkega šolstva in številnih gledaliških učbenikov. Vse to tvori edinstveno kroniko glasbeno-gledališkega življenja pri nas in je z njegovo avtobiografsko knjigo ‘Obračun’ pomemben prispevek k ohranjanju naše kulturne dediščine. Njegova knjižna dela zadnjih let so ‘Opereta v Sloveniji’, ‘Ljubljanska opera med drugo svetovno vojno’, ‘Petnajst let Javnega sklada za ljubiteljsko kulturo’, ‘Davorin Jenko in njegova glasba za gledališče’ (v tej je popisal tudi Jenkove spomenike v Ljubljani), pripravlja pa obsežno knjigo o Slovenskih operah. Njegove knjige in učbeniki predstavljajo edino izvirno slovensko literaturo z navedenih področij.

Ne moremo tudi mimo njegovega prispevka pri oblikovanju in organizaciji kulturnega življenja tako na Slovenskem in še posebej v Ljubljani. V Ljubljani in tudi v Mariboru je deloval kot plesalec, koreograf ter operni in operetni režiser. V Ljubljani je deloval na pedagoškem področju kot predavatelj plesnih ter opernih igralskih predmetov, tu je afirmiral Festival Ljubljana doma in v svetu in tu je izdajal vsa svoja najpomembnejša publicistična dela.

Med njegovimi največjimi dosežki je gotovo, da je, pet let po prevzemu Festivala Ljubljana, zapisal naše mesto med največje evropske festivale s sprejemom v Združenje evropskih glasbenih festivalov. Vsi naši časopisi so novembra 1977 to objavili z naslovom ‘Veliko mednarodno priznanje’. Takrat je bilo članstvo omejeno le na ozek krog najpomembnejših festivalov kot so Edinburg, Bayreuth, Holland Festival, Berlin, Salzburg, Verona, Montreux idr. in v takratni Jugoslaviji poleg Ljubljane edino še Dubrovnik. Na čelu Festivala je Neubauer ostal tri mandatna obdobja do upokojitve.

Kot sekretar mednarodnega plesnega komiteja je v Ljubljani dvakrat gostil najvidnejše predstavnike plesnega življenja iz vsega sveta, organiziral srečanje najuglednejših svetovnih strokovnjakov za vzgojo opernih pevcev ter organiziral blejski sestanek predsedstva Glasbenogledališkega komiteja. Vedno je bil pri tem poudarek tudi na seznanjanju gostov z Ljubljano in Slovenijo, njenimi znamenitostmi in kulturnimi dosežki. Med vodenjem baletnega društva je organiziral več seminarjev tujih baletnih strokovnjakov s področja baletne medicine (dvakrat), metodike pouka, baletne kritike, stilnih razlikah v baletnih koreografijah in prehrani plesalca.

Za svoje delo je dobil številne nagrade, priznanja in častna članstva, je tudi častni doktor Université da la Danse pri Centre culturel chorégraphique international v Parizu, dobitnik reda z zlatim vencem, nagrade glavnega mesta Ljubljana, dobitnik zlatega reda za zasluge Republike Slovenije ter odlikovanja turškega predsednika Erdogana »Ugledni starejši državljan sveta 2009«.

Delovanje dr. Henrika Neubauerja:

  • 1946 – 1957:član in solist ljubljanskega Baleta;
  • 1957 – 1961:asistent na Medicinski fakulteti v Ljubljani;
  • 1960 – 1972:vodja baleta in koreograf ljubljanskega baletnega ansambla;
  • 1972 – 1982:direktor in umetniški vodja Festivala Ljubljana;
  • 1984 – 1986:umetniški vodja Opere in baleta v Mariboru;
  • Od leta 1989:predavatelj na Akademiji za glasbo Univerze v Ljubljani na pevskem oddelku in v Operni šoli, za katero je leta 1997 pripravil tudi program študija;
  • 1990:pridobi na podlagi priznanja umetniških del in nastopnega predavanja naziv docent za predmet gibno-stilnih elementov in operno igro; ;
  • Od leta 1997:izredni profesor na Akademji za gasbo Univerze v Ljubljani;
  • Od leta 2004:redni profesor na Akademji za glasbo Univerze v Ljubljani.

Ustvarjalni opus dr. Henrika Neubauerja:

Dr. Henrik Neubauer je ustvarjal v Sloveniji, pa tudi v tujini, in sicer v Avstriji, Italiji, Hrvaški, Srbiji, Črni Gori, Irski, Bolgariji, Slovaški in drugje.

Njegov ustvarjalni opus predstavlja:

  • več kot 80 baletnih koreografij,
  • več kot 80 koreografij v opernih in dramskih predstavah,
  • več kot 40 koreografij za posebne prireditve,
  • 33 opernih in operetnih režij,
  • 15 režij dramskih iger v francoščini.

S slednjimi je gostoval tudi v Avstriji, na Hrvaškem, v Italiji in Franciji.

Napisal je:

  • 33 knjig,
  • prek 500 člankov s področja opere in baleta.

Njegovo najpomembnejše publicistično in raziskovalno delo je Razvoj baletne umetnosti v Slovenijiv dveh delih. Predaval je doma in v tujini, ter sodeloval pri številnih enciklopedičnih edicijah.

Deloval je in še vedno deluje v številnih mednarodnih in domačih organizacijah, med drugim:

  • od leta 1973 v Mednarodnem gledališkem inštitutu (ITI-UNESCO), pri katerem je bil v letih 1992 – 2000 tudi predsednik Slovenskega centra, generalni sekretar in nato častni član Plesnega komiteja, tehnični svetovalec Izvršnega komiteja, še vedno pa je član predsedstva Komiteja za glasbeno gledališče,
  • aktivni član Dance Notation Bureau v New Yorku,
  • ustanovni član Alliance of Dance Notation Educators,
  • član Svetovalnega sveta International Dance Alliance.

V svoji bogati in raznoliki umetniški karieri je bil:

  • predsednik Slovenskega komornega glasbenega gledališča
  • predsednik Skupnosti slovenskih koncertnih agencij,
  • predsednik Koordinacijskega odbora jugoslovanskih koncertnih agencij,
  • predstavnik Festivala Ljubljana v Združenju evropskih glasbenih festivalov
  • predstavnik Festivala Ljubljana v Komiteju za zunajevropske umetnosti,
  • predsednik organizacijskega odbora 1. in 3. Tekmovanja mladih slovenskih baletnih plesalcev, član žirij mednarodnih baletnih tekmovanj v Avstriji,
  • član Sveta za glasbeno izobraževanje Ministrstva za šolstvo, znanost in šport ter Ministrstva za kulturo,
  • predsednik Društva baletnih umetnikov Slovenije,
  • 1971 je postal častni doktor Université de la danse v Parizu,
  • 1983 je postal častni član Plesnega komiteja Mednarodnega gledališkega inštituta (ITI).

Nagrade:

  • 1973 priznanje položaja umetnika izjemne kvalitete Komisije za razvrščanje umetnikov,
  • 1978 prva nagrada za režijo opera Carmenv izvedbi Opere SNG Maribor na Jugoslovanskem opernem bienalu v Ljubljani,
  • 1981 prva nagrada za koreografijo na Jugoslovanskem baletnem bienalu v Ljubljani za koreografijo in režijo baleta Romeo in Julijana glasbo S. Prokofjeva v izvedbi ljubljanskega baletnega ansambla,
  • 1986 priznanje za izjeno kreativno izvedbo glasbeno-scenskega projekta Kralj Learz ansamblom Opere SNG Maribor na Jugoslovanskem opernem bienalu,
  • 2000 Škerjančevo priznanje Srednje glasbene in baletne šole v Ljubljani,
  • 2000 Betettova listina Društva glasbenih umetnikov Slovenije, Ljubljana kot skupinsko priznanje sodelavcem Enciklopedije Slovenije,
  • 2001 priznanje Ministrstva za šolstvo znanost in šport ter Ministrstva za kulturo ob 30 letnici tekmovanj mladih slovenskih glasbenikov in baletnih plesalcev,
  • 2003 je prejel Nagrado Mesta Ljubljana,
  • 2009 Zlati red za zasluge Republike Slovenije.

Baletni solist

Dr. Henrik Neubauer nesporno sodi v vrsto velikih slovenskih baletnih plesalcev. Njegove solistične plesne kreacije predstavljajo pomemben prispevek v razvoju slovenske plesne umetnosti.

Poustvaril je obširen opus vlog:

  • 1948: Pastir v »Diptihonu« M. Kozine (v SNG Opera in balet Ljubljana),
  • 1949: Grk in Vodja janičarjev v »Ohridski legendi S. Hrističa (v SNG Opera in balet Ljubljana),
  • 1951: Paž v »Srednjeveški ljubezni« F. Lhotke (v SNG Opera in balet Ljubljana),
  • 1952: Joko v »Danina ali Joko, brazilska opica« P. Lindpaintnerja (v SNG Opera in balet Ljubljana in na gostovanjih v Avstriji),
  • 1952: Jelin stric in Ženin v »Vragu na vasi« F. Lhotke (v SNG Opera in balet Ljubljana in na gostovanjih v Avstriji),
  • 1955: Škric v »Coppeliji« L. Delibesa (v SNG Opera in balet Ljubljana),
  • 1955: Harlekin v »Nekdanjih svečanostih« R. Straussa (v SNG Opera in balet Ljubljana),
  • 1955: Mačka v »Lisici zvitorepki« I. Stravinskega (v SNG Opera in balet Ljubljana),
  • 1955: Beli konj v »Amazonke« I. Kogan-Semenova (v SNG Opera in balet Ljubljana),
  • 1956: Prvi Tatar v »Polovskih plesih« A. Borodina (v SNG Opera in balet Ljubljana),
  • 1956: Flavtist v »Ljubezni in pravdi«. G. F. Handla (v SNG Opera in balet Ljubljana),
  • 1956: Plesalec v »Plesalcu v sponah« P. Mlakarjeve (v SNG Opera in balet Ljubljana),
  • 1956: Bliščečnik v »Lepi Vidi« V. Ukmarja (v SNG Opera in balet Ljubljana),
  • 1956: Norček in solist v mazurki v »Labodjem jezeru« P. I. Čajkovskega (v SNG Opera in balet Ljubljana),
  • 1957: Pes v »Fantastični prodajalni« G. Rossinija in O. Respighija (v SNG Opera in balet Ljubljana),
  • 1959: Pierre v »Čajni punčki« R. Savina (v SNG Maribor),
  • 1961: Till v »Tillu Ulenspieglu« R. Straussa (v Mladinskem gledlaišču Ljubijana),
  • 1961: Peter v »Petru in volku« S. Prokofjeva (v Mladinskem gledališču Ljubljana),
  • 1962: Solist v ritornelih »Beneškega zamorca« B. Blacherja (v SNG Opera in balet Ljubljana),
  • 1966: Godec v »Godcu« V. Ukmarja (v SNG Opera in balet Ljubljana),
  • 1967: Knez Prospero, Kobold in Sabljač v »Maski rdeče smrti« S. Osterca (v SNG Opera in balet Ljubljana, SNG Maribor in na RTV – televizija Ljubljana),
  • 1967: Edward v »Sedmih smrtnih grehih« K. Weilla (V SNG Maribor),
  • 1968: Hillarion v »Giselle« A. Adama (v SNG Opera in balet Ljubljana),
  • 1968: Pater Lorenzo v »Romeu in Juliji« S. Prokofjeva (v SNG Opera in balet Ljubljana),
  • 1969: Mercutio v »Romeu in Juliji« S. Prokofjeva (v SNG Opera in balet Ljubljana),
  • 1969: Poslednji človek v »lIuzijah« S.Osterca (RTV – televizija Ljubljana),
  • 1970: Notar v »Navihanki« Anonimusa (v SNG Opera in balet Ljubljana),
  • 1971: Baletni mojster v »Rondoju o zlatem teletu« (v SNG Opera in balet Ljubljana),
  • 1971: Catalabutte v »Tmuljčici« P. I. Čajkovskega (v SNG Opera in balet Ljubljana),
  • 1972: Escalus v »Romeu in Juliji« S. Prokofjeva (v SNG Opera in balet Ljubljana).

Nekaj kritik solističnih nastopov:

“ … Henrik Neubauer je kot breztežni Joko, brazilijanska opica uprizarjal prave čudeže elastične prožnosti, da je v vseh potankostih lahko deloval tako resnično. Razen tega je imela ta opica pri vsej svoji porednosti tudi nekaj ganljivega v sebi, kar jo je počiovečevalo.”

(Tagespost, Graz, 1952)

“ … Henrik Neubauer je mimo suverenega obvladovanja najtežjih mest vdihnil vlogi Prvega tatarja v Polovskih plesih pravi smisel, značaj in pravo življenje. Da je tudi to vlogo rešil in prilagodil svoj temperament njenim zahtevam, je pripisovati dejstvu, da se povsem obvlada in tehniki pridružuje tudi oster čut za muzikalnost, kar omogoča Henriku Neubauerju sijajno prilagoditev različnim vlogam ter pravilno povezavo glasbenega in plesnega izraza.”

(Kulturni dnevnik, 1955)

“ … Vlogo Belega konja nam je letos predstavil izredno nadarjeni plesalec Henrik Neubauer. V svojem podajanju se je močno približal idealnemu liku neukročenega konja, kot ga zahteva delo samo.”

(Študentska tribuna, Ljubljana, 1955)

“ … Največjo težo vsega plesa nosi Henrik Neubauer v naslovni vlogi Plesalca v sponah. To je po fizični zmogljivosti kot po plesni intenziteti, ki ne sme popustiti od prvega skoka na oder do konca, niti v nepremični drži na tleh, silno težak ples. Ta zahteva od plesalca ne samo že velike tehnične obvladanosti, izvrstne kondicije, ampak tudi visoko in zrelo plesno moč. Priznati moram, da je Neubauer prav s tem plesom prikazal velik razvoj in da je premagal v sebi nekaj velikega.”

(Ljudska pravica, Ljubljana, 1956)

Koreografin režiser

Izjemen koreografski opus dr. Henrika Neubauerja je obširen, izjemen in sila pomemben za razvoj slovenske baletne umetnosti ter slovenskih baletnih plesalcev. Ustvaril je vrsto izvirnih koreografij za številne krstne izvedbe del slovenskih skladateljev, katerih mnogi so tudi člani Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Njegovemu koreografskemu opusu po obsegu gotovo ni para, številne njegove koreografije pa nesporno sodijo med najboljše, kar smo jih Slovenci ustvarili na tem področju.

Poleg tega je intenzivno ustvarjal tudi na področju koreografij za dramska in operna dela, režiral je dramske predstave v francoskem jeziku ter pripravljal koreografije za različne koncertne programe. Je eden naših redkih opernih režiserjev s temeljitim poznavanjem glasbenega gledališča in opere kot specifičnega medija, h kateremu ne moremo nekritično pristopiti z merili dramskega gledališča. V tujini se operna režija ves čas razvija kot samostojna panoga. Za uspešno delovanje opernega režiserja so samoumevna posebna znanja, ki pa jih v okviru našega izobraževalnega sistema ni mogoče pridobiti. Prav zato je njegovo znanje in delovanje na področju opeme režije toliko bolj dragoceno.

Koreografije baletov:

  • 1957: Rondo o zlatem teletu(Einem) – SNG Opera in balet Ljubljana
  • 1959: Čajna punčka(Savin – krstna izvedba) – SNG Maribor
  • 1960: Peter in volk(Prokofjev) – Mladinsko gledališče, Ljubljana
  • 1961: Pomladno srečanje (B. Adamič – krstna izvedba) – Mladinsko gledališče, Ljubljana
  • 1961: Till Ulenspiegel(R. Strauss) – Mladinsko gledališče, Ljubljana
  • 1961: Beneški zamorec (Blacher) – SNG Opera in balet Ljubljana
  • 1962: Balletto a 18(J. S. Bach) – SNG Opera in balet Ljubljana
  • 1962: In modo romantico (Schubert) – SNG Opera in balet Ljubljana
  • 1962: Ognjena ptica(Stravinski) – SNG Opera in balet Ljubljana
  • 1962: Iluzije(Osterc – krstna izvedba) – SNG Opera in balet Ljubljana
  • 1963: Kamniti cvet(Prokofjev) – SNG Opera in balet Ljubljana
  • 1964: Soba (Auric) – SNG Maribor
  • 1964: In modo romantico(Schubert) – SNG Maribor
  • 1964: Obrežje plesalk(Ciglič – krstna izvedba) – SNG Maribor
  • 1964: Trnuljčica(Čajkovski) – SNG Opera in balet Ljubljana
  • 1965: Vrag na vasi(Lhotka) – SNG Maribor
  • 1966: Arabeske za klavir(Osterc – krstna izvedba) – Študentsko kulturnoumetniško društvo Akademik, Ljubljana
  • 1966: Concertino za harfo in godala(Ciglič – krstna izvedba) – Študentsko kulturnoumetniško društvo Akademik, Ljubljana
  • 1966: Festival (Lipovšek – krstna izvedba) – SNG Opera in balet Ljubljana
  • 1966: Godec(Ukmar – krstna izvedba) – SNG Opera in balet Ljubljana
  • 1966: Obrežje plesalk(Ciglič) – SNG Opera in balet Ljubljana
  • 1967: Maska rdeče smrti(Osterc) – SNG Maribor
  • 1967: Maska rdeče smrti(Osterc) – TV Slovenija
  • 1967: Sedem smrtnih grehov(Weill) – SNG Maribor
  • 1967: Romeo in Julija(Čajkovski) – SNG Maribor
  • 1967: Uročena ljubezen(de Falla) – SNG Maribor
  • 1967: Hrestač delno (Čajkovski) – Srednja baletna šola, Ljubljana
  • 1968: Soba(Auric) – SNG Opera in balet Ljubljana
  • 1968: Romeo in Julija (Prokofjev) – SNG Opera in balet Ljubljana
  • 1968: Srečala sta se – TV Slovenija
  • 1969: Goli cesar(Françaix) – SNG Opera in balet Ljubljana
  • 1969: Arabeske za klavir (Osterc) – TV Slovenija
  • 1969: Iluzije – potovanje skozi čas– TV Slovenija
  • 1969: Umirajoči labodpo Fokinu (Saint-Saëns) – SNG Opera in balet Ljubljana
  • 1970: Gazele(Škerjanc – krstna izvedba) – SNG Opera in balet Ljubljana
  • 1970: Trnuljčica(Čajkovski) – SNG Opera in balet Ljubljana
  • 1971: Rondo o zlatem teletu(Einem) – TV Slovenija in ORF
  • 1972: Spartak(Hačaturjan) – SNG Opera in balet Ljubljana
  • 1972: Romeo in Julija(Prokofjev) – SNG Maribor
  • 1972: Gorjanske bajkedelno (Kozina – krstna izvedba) – Srednja baletna šola, Ljubljana
  • 1973: Othello(Blacher) – SNP Novi Sad
  • 1975: Hamlet(Blacher) – SNG Opera in balet Ljubljana
  • 1976: Caprice(Čajkovski) Balet Cork, Irska
  • 1976: Cyrano de Bergerac(Constant) NP Sarajevo
  • 1977: Bolero (Ravel) Baletna skupina Lidije Sotlar
  • 1977: Etude v modrem(Rameau – krstna izvedba) – Srednja baletna šola, Ljubljana
  • 1977: Mladi 77(Lewis – krstna izvedba) – Srednja baletna šola, Ljubljana
  • 1977: Nočne sanje (Saint-Saëns) – Baletna skupina Lidije Sotlar
  • 1977: Na svoji zemlji (Kozina – krstna izvedba) – Baletna skupina Lidije Sotlar
  • 1978: Obrežje plesalk (Ciglič) – TV Slovenija
  • 1978: Ekspresije (Lebič – krstna izvedba) – Srednja baletna šola, Ljubljana
  • 1979: Klasična simfonija (Prokofjev) – Srednja baletna šola, Ljubljana
  • 1980: Ekspresije II (Lebič) – Baletna skupina Lidije Sotlar
  • 1981: Romeo in Julija(Prokofjev) Balet Celovec, Avstrija
  • 1981: Romeo in Julija(Prokofjev) – SNG Opera in balet Ljubljana
  • 1983: Kurent(Petrić – krstna izvedba) – TV Slovenija
  • 1984: Vrag na vasi(Lhotka), Bratislava, Češkoslovaška
  • 1986: Bolero(Ravel) – SNG Maribor
  • 1987: Romeo in Julija (Čajkovski) – SNG Maribor
  • 1988: Gazele II (Škerjanc) – TV Slovenija
  • 1988: Peer Gynt(Grieg) – SNG Opera in balet Ljubljana
  • 1988: Vesela vdova(Lehar/Cook) HNK Ivan Zajc, Rijeka
  • 1991:Etude a quattro (Rossini – krstna izvedba) – Srednja baletna šola, Ljubljana
  • 1991: Pentada(Gabrijelčič – krstna izvedba) – TV Slovenija
  • 1992: Žar ptica(Stravinski) Balet HNK Ivan Zajc, Rijeka
  • 1992: Impresije (Debussy – krstna izvedba) – Srednja baletna šola, Ljubljana
  •  1992: Simfonični ples št.1 (Rahmaninov – krstna izvedba) – Srednja baletna šola, Ljubljana
  • 1993: Prijateljsko druženje(Grieg – krstna izvedba) – Srednja baletna šola, Ljubljana
  • 1993: Peter in volk(Prokofjev) – Srednja baletna šola, Ljubljana
  • 1993: Šah mat (Bliss) – SNG Opera in balet Ljubljana v Veldnu, Avstrija
  • 1994: Bolero(Ravel) – SNG Opera in balet Ljubljana v Cankarjevem domu
  • 1995: Mali princ(Vrhunc – krstna izvedba) – Srednja baletna šola, Ljubljana
  • 1996: Šeherezada(Rimski-Korsakov) – HNK Ivan Zajc Rijeka
  • 1997: Prodajalna punčk(Bayer) – Srednja baletna šola, Maribor
  • 1998: Letni časi (Glazunov) – Srednja baletna šola, Maribor
  • 1999: Ognjena ptica(Stravinski) – SNG Opera in balet Ljubljana
  • 2000: Mařenka (Škerjanc) – TV Slovenija
  • 2001: Istrijanka (Pahor – krstna izvedba) – Srednja baletna šola, Ljubljana – na Dunaju, Avstrija
  • 2002: Možiček(J. Ipavec) – Srednja baletna šola, Ljubljana – v Šentjurju
  • 2002: Anina četvorka(B. Ipavec) – Srednja baletna šola, Ljubljana – v Šentjurju
  • 2004: Kons(Lebič – krstna izvedba) – SNG Opera in balet Ljubljana na Prevaljah
  • 2004: Krinke(Lebič – krstna izvedba) – SNG Opera in balet Ljubljana na Prevaljah

Koreografije v dramskih in opernih predstavah

  • 1954: Lažnik– (Goldoni-Žigon) – SNG Drama, Ljubljana
  • 1954: Princeska in pastirček(Golia-Vodopivec) – SNG Drama, Ljubljana
  • 1954: Soročinski sejem(Musorgski) – SNG Opera in balet Ljubljana
  • 1954: Gospa Biserna reka(Hsiung-Ukmar) – Drama HNK Zagreb
  • 1955: Svatba krvi(Lorca-Vodopivec) – SNG Drama, Ljubljana
  • 1955: Jurček (Golia-Vodopivec) – SNG Drama, Ljubljana
  • 1956: Tri sestre(Čehov-ljudska) – SNG Drama, Ljubljana
  • 1956: Norica iz Chaillota(Giraudoux) – SNG Drama, Ljubljana
  • 1956: Lažnik(Goldoni-Žigon) – Prešernovo gledališče, Kranj
  • 1956: Mož, žena in smrt(Roussin) – Eksperimentalno gledališče, Ljubljana
  • 1956: Pohujšanje v dolini šentflorjanski(Cankar) – SNG Drama, Ljubljana
  • 1956: Henrik IV. − 2. del(Shakespeare-Žigon) – SNG Drama, Ljubljana
  • 1956: Janko in Metka(Moder) – SNG Drama, Ljubljana
  • 1956: Odstranite norca(Priestley-Vodopivec) – SNG Drama, Ljubljana
  • 1958: Šestero mušketirjev(Mihalkov) – SNG Drama, Ljubljana
  • 1959: Škrjanček(Anouilh-Vodopivec) – SNG Drama, Maribor
  • 1959: Faust(Goethe-Ukmar) – Eksperimentalno gledališče, Ljubljana
  • 1959: Steklena kletka(Priestley) – Mestno gledališče, Ljubljana
  • 1959: Yerma(Lorca-Vodopivec) – SNG Drama, Ljubljana
  • 1960: Pajčolan iz mesečine(Bor) – Mestno gledališče, Ljubljana
  • 1960: Galileo Galilei(Brecht-Vodopivec) – Slovensko ljudsko gledališče, Celje
  • 1960: Pesem hoče biti luč(Lorca) – Eksperimentalno gledališče, Ljubljana
  • 1960: Dva gospoda iz Verone(Shakespeare) – Mestno gledališče, Ljubljana
  • 1960: Zrelostni izpit(Lacour) – Mestno gledališče Ljubljansko
  • 1961: Kri v plamenih(socialne pesmi-Jež) – Eksperimentalno gledališče, Ljubljana
  • 1961: Iz take smo snovi kot sanje(Shakespeare-Vodopivec) – Slovensko ljudsko gledališče,Celje
  • 1962: Zlati petelin(Rimski-Korsakov) – SNG Opera in balet Ljubljana
  • 1962: Jánošik(Cikker) – SNG Opera in balet Ljubljana
  • 1962: Mrtvo pismo(Pinget-Božič) – Eksperimentalno gledališče, Ljubljana
  • 1962: Irkutska zgodba(Arbuzov) – Mestno gledališče, Ljubljana
  • 1963: Če denar pade na skalo(Tupan-B. Adamič) – SNG Drama, Ljubljana
  • 1963: Gioconda (Ponchielli) – SNG Opera in balet Ljubljana
  • 1963: Zdraha na trgu(Wolf-Ferrari) – SNG Opera in balet Ljubljana
  • 1963: Smeh ni greh(poljska satira-Božič) – Slovensko ljudsko gledališče, Celje
  • 1963: Kar hočete(Shakespeare-Lebič) – Slovensko ljudsko gledališče, Celje
  • 1963: Hura soncu in dežju(Delft-Lesjak) – Slovensko ljudsko gledališče, Celje
  • 1963: Strast pod bresti(O’Neill) – Slovensko ljudsko gledališče, Celje
  • 1964: Srečni zmaji(Remec-Lebič) – Slovensko ljudsko gledališče, Celje
  • 1964: Razkolnikov(Sutermeister) – SNG Opera in balet Ljubljana
  • 1964: Saloma(R. Strauss) – SNG Opera in balet Ljubljana
  • 1965: Inventura 65(Mikeln-Božič) – Mestno gledališče, Ljubljana
  • 1965: Traviata(Verdi) – SNG Maribor
  • 1965: Prodana nevesta(Smetana) – SNG Maribor
  • 1966: Pepelka(Popović) Mladinsko gledališče, Ljubljana
  • 1966: Čarodejka(Čajkovski) – SNG Opera in balet Ljubljana
  • 1966: Don Kihot(Massenet) – SNG Maribor
  • 1966: Zaroka v samostanu(Prokofjev) – SNG Maribor
  • 1966: Thais(Massenet) – SNG Opera in balet Ljubljana
  • 1966: Ta sveti dan veseli dan(Drabosnjak-Vodopivec) – Slovensko stalno gledališče, Trst
  • 1967: Lepa čevljarkaEksperimentalno gledališče, Ljubljana
  • 1967: Gorenjski slavček(Foerster) – SNG Maribor
  • 1967: Soročinski sejem(Musorgski) – SNG Maribor
  • 1967: Gorenjski slavček(Foerster) – SNG Opera in balet Ljubljana
  • 1967: Sneguljčica(Golia-Žigon) – SNG Drama Ljubljana
  • 1968: André Chenier(Giordano) – SNG Opera in balet Ljubljana
  • 1968: Svet na mesecu(Haydn) – SNG Opera in balet Ljubljana
  • 1969: Hoffmanove pripovedke(Offenbach) – SNG Maribor
  • 1969: Ocean(Švara) – SNG Opera in balet Ljubljana
  • 1969: Carmen(Bizet) – SNG Opera in balet Ljubljana
  • 1970: Pikova dama(Čajkovski) – SNG Opera in balet Ljubljana
  • 1970: Trubadur(Verdi) – SNG Opera in balet Ljubljana
  • 1971: Figarova svatba(Mozart) – SNG Opera in balet Ljubljana
  • 1971: Hovanščina(Musorgski) – SNG Opera in balet Ljubljana
  • 1971: Jurček (Golia-Vodopivec) – SNG Drama Ljubljana
  • 1971: Prodana nevesta (Smetana) – SNG Opera in balet Ljubljana
  • 1972: Prodana nevesta(Smetana) – SNG Maribor
  • 1973: Domača naloga na potepu(Žmavc) – Prešernovo gledališče, Kranj
  • 1974: Hodl de Bodl(Honeywood) – Prešernovo gledališče, Kranj
  • 1974: Carmen(Bizet) – SNG Opera in balet Ljubljana
  • 1975: Igra o zmaju(Kislinger) – Prešernovo gledališče, Kranj
  • 1976: Der Frieden(Aristofan-Koder) – Celovec, Avstrija
  • 1976: Otroci imajo besedo ali Victor (Vitrac-Koder) – Mestno gledališče, Ljubljana
  • 1976: Maks žvižgač(Krüger&Volker) – Prešernovo gledališče, Kranj
  • 1977: Povabilo v grad(Anouilh-Božič) – Mestno gledališče, Ljubljana
  • 1977: Carmen(Bizet) – SNG Maribor
  • 1978: Hodl de Bodl(Honeywood) – Prešernovo gledališče, Kranj
  • 1979: Pasje srce(Bulgakov-Koder) – Mestno gledališče, Ljubljana
  • 1985: Igra o zmaju(Kislinger-Koder) – Drama SNG Maribor
  • 1987: Evgenij Onjegin(Čajkovski) – SNG Maribor
  • 1999: Janko in Metka(Humperdinck) – SNG Opera in balet Ljubljana
  • 1999: Madame Butterfly(Puccini) – SNG Opera in balet Ljubljana
  • 2000: Rusalka(Dvořak) – SNG Opera in balet Ljubljana
  • 2001: Don Giovanni(Mozart) – SNG Opera in balet Ljubljana
  • 2004: Madama Butterfly(Puccini) – SNG Opera in balet Ljubljana

Krajše koreografije za baletno šolo, proslave in prireditve 

  • 1952: Valse(Čajkovski) Dom sindikatov, Ljubljana
  • 1952: Poskočnica iz opere Morana (Gotovac) Dom sindikatov, Ljubljana
  • 1953: Kobold (Grieg) Dom vojnomedicinske akademije, Beograd
  • 1954: Ukrajinski plesDom vojnomedicinske akademije, Beograd
  • 1957: Galop(Offenbach) Aranžerji, Lj in Narodna banka, Ljubljana
  • 1957: Aranžer na Havajih(Čajkovski) Aranžerji, Ljubljana
  • 1957: Dva kavalirja v tropih(Meyerbeeer) Aranžerji, Ljubljana
  • 1957: Grand pas de deux(Perl) Narodna banka, Ljubljana
  • 1957: Dva vagabunda(Meyerbeeer) Narodna banka, Ljubljana
  • 1957: Orientalka in Margie(Čajkovski) Iskra, Kranj
  • 1957: Dva klovna in ona(Meyerbeer) Iskra, Kranj
  • 1961: Hudič in polhipolharski večer, Grosuplje
  • 1962: Ples s sabljami(Hačaturjan) novo leto, Prešernov trg, Ljubljana
  • 1963: Tri klasične etudeSBŠ, Ljubljana
  • 1963: MazurkaSBŠ, Ljubljana
  • 1963: CzardaszSBŠ, Ljubljana
  • 1963: Španski plesSBŠ, Ljubljana
  • 1963: Ukrajinski plesSBŠ, Ljubljana
  • 1965: Drsalca-akrobatanovo leto, Maribor
  • 1965: Klovni in finale novo leto, Mariborb
  • 1967: Pas de quatre dragih kamnov iz baleta Trnuljčica(Čajkovski) SBŠ, Ljubljana
  • 1967: Karakterna etuda(Adam) SBŠ, Ljubljana
  • 1970: Klasična etudaSBŠ, Ljubljana
  • 1970: Slovesni baletodprtje svetovnega prvenstva v gimnastiki, Ljubljana
  • 1991: Hrestač – plesrestač – HHre snežink(Čajkovski) SBŠ, Ljubljana.
  • 1992: Starinski plesi (francoska dvorna glasba) z Ramovš Consort, Spittal, Avstrija
  • 1994: Ples lotosov(kitajski ljudski ples) plesna skupina Harlekin, Celje
  • 1997: Minuetto(Buterne) Akademija za glasbo, Ljubljana
  • 1997: Duet (Zamfir) 4. Slovenski festival znanosti v Cankarjevem domu, Ljubljana
  • 1997: Duet (brez glasbe) INFOS ’97 v Kavarni hotela Slon, Ljubljana
  • 1998: PavanaAG, Ljubljana
  • 1998: RigaudonAG, Ljubljana
  • 1999: Baletna slika (Glazunov) umetniški večer Vuke Kumar Hiti, Koper
  • 2000: Anina četvorka(B. Ipavec – krstna izvedba) komorni zdravniški koncert v cerkvi sv. Florijana, Lj
  • 2001: Furlana iz opere Gioconda(Ponchielli) SBŠ, Ljubljana
  • 2001: Pas de cinq, uvertura iz opere Gioconda (Ponchielli) SBŠ, Ljubljana
  • 2001: Ples ur (Ponchielli) SBŠ, Ljubljana
  • 2001: Božična pastorala(Avgust Ipavec) Zagorje
  • 2002: Možiček(B. Ipavec skrajšano) zdravniški komorni koncert v cerkvi sv. Florijana, Ljubljana
  • 2003: Missa Populorum(Avgust Ipavec) Čedad-Cividale, Italija
  • 2005: Urška in povodni mož(Ravel) Prešernova proslava Blaž Potočnikove čitalnice, Ljubljana
  • 2009: Samsonov prizorŠkofjeloški pasijon, Škofja Loka (ponovno 2015)
  • 2016: Barve zelenega smaragda (Avgust Ipavec) Sveta Gora nad Novo Gorico (in režija)

Krajše koreografije za filme in televizijo

  • 1962: BalončkarMali vrtiljak – TV Slovenija
  • 1962: Lovec v gozdu Mali vrtiljak – TV Slovenija
  • 1962: Klavir in violineMali vrtiljak – TV Slovenija
  • 1962: Orso bruno angleški film Lov na proklete, Bled
  • 1963: Od ljudskega plesa do baroka(različni skladatelji) – TV Slovenija
  • 1964Na konicah prstov (baletni film)
  • 1964: Vizija (baletni film)
  • 1965: Sunday Kind of Love(Belle, Leonard, Rhodes, Prima) – TV Slovenija
  • 1965: Trepak iz opere Sneguročka(Rimski-Korsakov) – TV Slovenija
  • 1967: Ples v sanjahslovenski film Na papirnatih avionih
  • 1994: Figarova arija filmski portret Roberta Primožiča – TV Slovenija
  • 2000: Plesni prizori v nadaljevanki dr. France Prešeren – TV Slovenija

Operne in operetne režije

  • 1975: Ero z onega sveta(Gotovac) – SNG Maribor
  • 1977:Vaške pevke (Fioravanti) – SNG Maribor
  • 1978: Carmen(Bizet) – SNG Maribor
  • 1979: Tosca (Puccini) – SNG Maribor
  • 1979: Carmen (Bizet) – HNK Split, Hrvaška
  • 1979: Istrska svatba(Smareglia) Pula in HNK Ivan Zajc, Rijeka
  • 1979: Srečkova pesem (Offenbach) – Akademija za glasbo, Ljubljana
  • 1980: Trubadur(Verdi) – SNG Maribor
  • 1981: Analfabet(Lhotka-Kalinski) Stara Zagora in Blagoevgrad, Bolgarija
  • 1984: Traviata(Verdi) – SNG Opera in balet Ljubljana
  • 1984: Gorenjski slavček(Foerster) – SNG Opera in balet Ljubljana
  • 1985: Partizanka Ana(Simoniti) – SNG Maribor
  • 1986: Ugrabitev iz seraja (Mozart) – SNG Maribor
  • 1986: Kralj Lear(krstna izvedba) – SNG Maribor
  • 1992: Lažna vrtnarica (Mozart) – Akademija za glasbo, Ljubljana
  • 1994: Le cinesi (Gluck) – Akademija za glasbo, Ljubljana
  • 1995: Medij(Menotti) – Akademija za glasbo, Ljubljana
  • 1995: Konzul(Menotti) – SNG Opera in balet Ljubljana
  • 1999: Medij(Menotti) – SNG Maribor
  • 1999: Nesmrtni Kaščej(Rimski-Korsakov) – SNG Opera in balet Ljubljana
  • 2002: Rita(Donizetti) – Akademija za glasbo, Ljubljana
  • 2003: Čudež v Kropi(Offenbach: La leçon de chant éléctromagnétic) – Slovensko komorno glasbeno gledališče
  • 2004: Bastien in Bastienne(Mozart) – Srednja glasbena šola Ljubljana
  • 2004: Veliki dan Jožeta Dobrnika(Streul) – Slovensko komorno glasbeno gledališče
  • 2004: Fantom v Händlovi hiši(Händel, Streul) – Slovensko komorno glasbeno gledališče
  • 2006: Bastien in Bastienne(Mozart) – Slovensko komorno glasbeno gledališče
  • 2006: Gledališki direktor(Mozart) – Slovensko komorno glasbeno gledališče
  • 2007: Pierrot in Pierrette(Svete – krstna izvedba) – Slovensko komorno glasbeno gledališče
  • 2007: Melodije srca (Gregorc) Zavod za kulturo, šport in turizem, Žalec
  • 2008: Skopuh (Paškevič) – Slovensko komorno glasbeno gledališče
  • 2009: Poslednja straža(Savin) Zavod za kulturo, šport in turizem, Žalec
  • 2009: Gledališki direktor(Mozart) – SNG Opera in balet Ljubljana
  • 2009: Ženitna pogodba(Rossini) – SNG Opera in balet Ljubljana

Režije opernih odlomkov

  • 1997: Figarova svatba – l. dejanje (Mozart) – Akademija za glasbo, Ljubljana
  • 1998: Evgenij Onjegin– pisemski prizor in duet iz 4. dejanja (Čajkovski) – Akademija za glasbo, Ljubljana
  • 1998: Čarobna piščal – duet Papagene in Papagena ter Zoroastrova arija (Mozart) – Akademija za glasbo, Ljubljana
  • 1999: Figarova svatba – 2. dejanje (Mozart) – Akademija za glasbo, Ljubljana
  • 2000: Traviata – arije in dueti Violete in Alfreda (Verdi) – Akademija za glasbo, Ljubljana
  • 2001: La Bohème – 1. dejanje (Puccini) – Akademija za glasbo, Ljubljana
  • 2001: Janko in Metka – duet iz 1.dejanja (Humperdinck) – Akademija za glasbo, Ljubljana
  •  2007 Matiček se ženi– finale (Novak) – Srednja glasbena šola, Ljubljana

Režije francoskih dramskih predstav na Gimnaziji Poljane

  • 1996: Le bal des voleurs (Anouilh)
  • 1997: Au theatre comme au theatre (Servais)
  • 1997: Don Juan– 2. dejanje (Molière)
  • 1997: On ne badine pas avec l’amour– 3. dejanje (Musset)
  • 1997: Colombe – 4. dejanje (Anouilh
  • 1998: Les precieux(Labiche)
  • 1998: Le major Cravachon(Labiche)
  • 1998: Permettez, Madame!… (Labiche)
  • 1999: La cité sans sommeil (Tardieu)
  • 1999: La jeune fille et le haut-parleur (Tardieu)
  • 2000: L’amour médecin (Molière)
  • 2001 La lycéenne (Feydeau)
  • 2002: Les Mariés de la Tour Eiffel(Cocteau)
  • 2003: Le bal des voleurs (Anouilh)
  • 2004: La grammaire est une chanson douce(Orsenna)

Nekaj kritik koreografskih in režiserskih del:

“ … V koreografskem oblikovanju Rondoja o zlatem teletu je Henrik Neubauer doumel eno najvažnejših resnic umetniškega ustvarjanja, namreč, da je najmočnejši jezik umetnosti jezik nasprotij, zato je nanje naslovil svoj koncept. Tako polne kompozicijske zavesti nasprotij nismo srečali še pri nobenemu koreografu pri nas.”

(Naši razgledi, Ljubljana, 1957)

“… Glavna zasluga za pomembnost predstave Čajne punčke pa gre brez dvoma dr. Neubauerju, ki je koreografiral osupljivo preprosto in sveže.”

(Slovenski poročevalec, 1959)

“ … Koreografsko se Beneški zamorec veže na najbolj zdravo plesno tradicijo, ki je zanjo značilna nekoliko elegična razpoloženjska nota. Neubauerja zaznamuje predvsem aksiomno čist odnos plesa do glasbe in nezmotljiv instinkt za arhitektoniko prostora in izpovednost in superiomi odnos do plesne tehnike, ki se ji koreograf ne predaja pod pritiskom manjvrednostnih kompleksov, ampak jo podreja zavestni izgradnji plesnega izraza in plesnega karakterjev.”

(Delo, Ljubljana, 1961)

“… Koreografija Iluzij ni preprosta. Njegova koreografska postavitev je stroga, plemenito čista in brez okraskov, stilno usklajena in samonikla.”

(Delo, Ljubljana, 1962)

“… Viharen uspeh ljubljanskega baleta. Zelo posrečena in živa koreografija Ognjene ptice, polna invencije in poezije.”

(Gazzetta Nuova di Reggio, 1964)

“ … Za lep uspeh predstave gre levji delež nedvomno dr. Neubauerju, ki je storil več kot svojo dolžnost. Ob predstavi baleta Vrag na vasi se nam nehote porodi vprašanje ali so naši zares pičli, operni sestavi vedno dovolj smotmo uporabljeni, da bi dosegli v sedanjih razmerah čim boljši uspeh. Ob prijetnem presenečenju, ki nam ga je pripravil baletni ansambel, bi skoraj upal trditi nasprotno.”

(Večer, Maribor, 1966)

“ … V oblikovanju baleta Romeo in Julija je koreograf Neubauer strnil vse svoje desetletne napore in postavil na oder zrelo stvaritev, ki je arhitektonsko utemeljena, dinamično razvita in uravnana v valovanje ansambla, eksplozije bojev in mečevanja, privzdignjeno simfoničnost svečanosti in tišino grobnice, pripovedno je čista in jasna v porazdelitvi karakterjev drame, izpovedno je doživeta in resnična. Čutimo, da se nam predstavlja kot dorasla profesionalna družina, ki ta čas zmore velike stvari.”

(Delo, Ljubljana, 1968)

“ … Spretna režija Pikove dame se je opirala na odlično pripravljen izbor in na baletni ansambel, ki ga lahko uvrstimo na najvišjo raven in ki je predstavljal v koreografiji Neubauerja predstavo zase.”

(II Piccolo, 1970)

“ … Henrik Neubauer je ustvaril za predstavo Spartaka interesantno koreografijo. Z uspehom je poskusil simbiozo klaslčneqa plesa s sodobnimi plesnimi oblikami, ki jih je spretno povezal s folklornimi elementi. V celoti uspela predstava, ki jo lahko smatramo kot dober omen za baletni bienale v Križankah.”

(Kärntner Tageszeitung, 1972)

“ … Neubauer se je z zadnjo premiero Hamleta kot koreograf in režiser povzpel višje kot doslej.

Izjemnost novega baleta je tudi v tem, da se je koreograf izognil vsem sestavinam klasičnega baleta v najožjem pomenu besede, ki današnjega gledalca velikokrat motijo in istočasno pokazal obsežnost koreografskega slovarja.”

(Delo, Ljubljana, 1975)

“ … Tokrat lahko mirno napišem, da je prav režiserjev delež osnovno gibalo mariborske uprizoritve. Odrsko scenski izraz je bil realističen, živ, navdahnjen z ljudsko neposrednostjo, pri čemer smo doživeli duhovito izpeljano stilizirano ljudsko pripovedko o Eru z onega sveta, jasno vodeno v posameznih vlogah, ob izredno uglajenih ansambelskih scenah.”

(Delo, Ljubljana, 1975)

“ … Doživeli smo torej, vsaj tako mislim, prvič nekaj takšnega kot koreografirano režijo, kot možno pa pri nas še ne dovolj raziskano sodobno odrsko namero. Za klasično opero kot je Trubadur, pa je ta novejši pristop še bolj nenavaden. Izredno navdušenje polnega gledališča, ki se kar ni hotelo poleči, je bilo dokaz, da si predstava Trubadurja išče nadaljevanja tudi v prihodnji sezoni.”

(Večer, Maribor, 1977)

“ … Oživljena operna šola je Offenbachovo Srečkovo pesem izpeljala prisrčno, živo, tudi pevsko mikavno; mladi so tako rekoč z obema rokama zagrabili za priložnost pevskega in igralskega nastopa, pri čemer jim je izdatno stala ob strani tudi spretnost in duhovitost režiserja Henrika Neubauerja.”

(Delo, Ljubljana, 1979)

“ … Koreografija Bolera Neubauerja pa pomeni s to baletno postavitvijo nedvomno vrh v naših scensko plesnih razčlenitvah.”

(Večer, Maribor, 1986)

“ … Premiera Ugrabitve iz Seraja v mariborski Operi bo ostala zapisana med repertoarnimi odličji sezon in dela mariborske operne hiše … Režisersko postavljanje in odrske akcije s komičnim in slikovitim tapeciranjem dogajanja pa je bilo z Neubauerjem tisti vzvod, ki ni nikjer popuščal. Predstava, ki si jo je vredno ogledati.”

(Večer, Maribor, 1986)

“… V SNG Maribor so pretekli petek uprizorili zadnjo letošnjo premiero in svetovno praizvedbo

glasbeno gledališkega dela Kralj Lear slovenskega skladatelja D. Božiča. Režiser Neubauer je vodil predstavo uglajeno ob seveda nekaterih že utečenih sposobnostih predvsem obeh dramskih igralcev.”

(Večer, Maribor, 1986)

“ … Neubauerjev Peer Gynt je narativni balet s preciznim risanjem posameznih verzov iz dramske pesnitve Henrika Ibsena na baletni oder. Pripovednost koreografije je najzgovornejša vplesih Peera z ženskami različnih karakterjev.”

(Delo, Ljubljana, 1988)

“ … Koreografija in režija Neubauerja, ki je vložil mnogo truda v tehnično dodelanost ansambla, kar ni enostavno za ansambel v nastajanju, se je razigrala v dramaturško najrazkošnejšem in najbolj vsebinsko poudarjenem tretjem dejanju Vesele vdove.”

(Novi list, Rijeka, 1988)

“ … Henrik Neubauer je v Lažnih vrtnaricah skrbel za odrski gib, za hojo, ki je bila graciozno baročna, za iznajdljivost nastopajočih, za sproščenost in tudi za soglasje med odrskim dogajanjem in glasbenim vodstvom … Zaradi sproščenih nastopov, zaradi prikazanega pevskega znanja in tudi zaradi odrske iznajdljivosti, lahko praktično pevsko delo – uprizoritev operne predstave ocenim kot zelo dobro in spodbudno. “

(Delo, Ljubljana, 1992)

“ … S težavo bi našli primernejšo komorno opero za diplomsko predstavo študentov pevskega oddelka ljubljanske Akademije za glasbo, kot je enodejanka Kitajke Wilibalda Glucka. Sinočnja predstava v ljubljanski Operi je pokazala, da delo zahteva gibčno petje, dejanje uglajeno gibanje, snov bogat dekor, glasba pa tenkočutno orkestrsko spremljavo. Vajeti igre so bile v rokah režiserja in koreografa Henrika Neubauerja. Vse štiri pevce Edito Garčevic, Marjetko Podgoršek, Ireno Svoljšak in Marjana Trčka – je v ljubezenskem štirikotniku predstavil z obilo življenjskosti in šarma. Samo želimo si lahko še več takih diplomskih produkcij.”

(Radio Slovenija, 1992)

“ … Koreografske – pedagoške sposobnosti Neubauerja so zablestele v njegovi odrski postavitvi

glasbene pravljice Peter in volk na glasbo Prokofjeva. To je vzoren primer seznanja otrok z glasbo, inštrumenti in pomenom plesnih gibov. Delo bi bilo vredno pokazati večjemu številu doraščajoče mladine.”

(Delo, Ljubljana, 1993)

“ … Opere, kakršna je Konzul ni mogoče režirati drugače kot konvencionalno, to pa je korektno opravil Henrik Neubauer.”

(Radio Slovenija, 1995)

“ … Reški balet je uprizoritev Šeherezade zaupal Henriku Neubauelju, ki je pripravil tudi libreto baletne predstave. Svojo vizijo Šeherezade je podredil sposobnostim ansambla, pri čemer je očitno, da ga je navdušila Diana Zdešar. Prav zato je vloga Parisade glavno ogrodje predstave, Šeherezada pa se kot simbol nedolžnosti in čiste ljubezni pojavi samo na začetku in koncu baleta. Da bi vsaj do neke mere ostal zvest naslovu, je koreograf in režiser v predstavo kompromisno vpeljal še nevidnega duha Džinija, ki je vez s Šeherezadinimi zgodbami, hkrati pa tudi povezava med realnostjo in spomini Šahriarja, ki so pravzaprav vsebina Neubauerjeve Šeherezade.”

(Delo, Ljubljana, 1996)

“ … Slovensko komorno gledališče je edino, ki mladim pevcem še omogoča javno nastopanje … Gledališki direktor v prevodu dr. Neubauelja je duhovita satira gledaliških prilik tistega časa. Glasba je duhovita, odrske besede spretno postavljene, pevsko primadonska spora in skakanje v lase pa markantna elementa dela.”

(Večer, Maribor, 2006)

“ … Mestni muzej Ljubljana se že nekaj časa ponaša s prenovljeno podobo Turjaške palače, ki je zdaj še veliko bolj prijetno okolje, primerno za različne kulturno – umetniške prireditve. Med skrivnostnimi zidovi muzeja pa se je za nekaj časa naselil tudi zapeljivi operni fantom … Čeprav komorne operne predstave v slovenskem prostoru niso novost, so vsekakor prej izjema kot pravilo. Fantoma v Händlovi hiši so tako v nadvse prijetnem okolju izvedli člani Slovenskega komornega glasbenega gledališča … Da so tovrstne predstave lahko prava glasbena osvežitev in izjemno doživetje, pa se lahko prepričate tudi na kateri od ponovitev.”

(Mag, Ljubljana, 2004)

“ … Kratko, toda zapleteno, skoraj detektivsko vsebino Fantoma v Händlovi hiši smo podoživeli v vseh opernih elementih, četudi je res šlo za pravo komorno glasbeno gledališče. Še več, poleg omenjenega društva Slovenskega komornega glasbenega gledališča, se pri nas nihče tako načrtno ne ukvarja s tovrstno produkcijo, ki jo je v svetovni glasbeno gledališki literaturi na pretek, nekaj pa bi se je našlo tudi pri nas.”

(Radio Slovenija, 2004)

“ … Po obsežnih in z visokimi umetniškimi dosežki doživetih svetovnih glasbenih dnevih, s katerimi se je začel tudi kulturni val predstav nove sezone, je za prijetno presenečenje poskrbelo Slovensko komorno glasbeno gledališče s sproščujočo enodejanko “Čudež v Kropi” Jacquessa Offenbacha … Igralsko zasedbo so dopolnili še Irena Svoljšak kot Anžetova baba ter Drago Grabnar in Henrik Neubauer kot Kroparja. Prevod Offenbachove “La leçon de chant electromagnetique” je pravzprav odlična predelava libreta Ernsta Bourgeta, v kateri je Jože Humer zgodbo aktualiziral in jo približal slovenskemu gledalcu … Statičnosti dogajanja v prostoru in času, ko je v ospredju živahen in humorja poln dialog, odgovarja minimalistična scena, poudarjena z režisersko idejo Henrika Neubauerja, ki izniči distanco med igralsko skupinico in občinstvom: ne samo, da večji del zasedbe odigra svojo vlogo kar iz avditorija; tudi glavni igralec (Anže) se pojavi med gledalci, svoj prihod na oder pa uprizori z drenjanjem skozi vrste. Da bi se gledalec poistovetil z nastopajočimi, poskrbi še odsotnost kostumografa, ki naredi igro zelo vsakdanjo, spontanost in neobremenjenost nastopa vseh petih akterjev pa daje realistični videz predstave. “

(Špela Tršinar)

Prevodi

Knjižni prevod

  • 1984 Millie J. Ragosta: Hiša na Curtinovi ulici

Prevodi opernih besedil

  • 1986: W. A. Mozart: Ugrabitev iz seraja(govorjeni del)
  • 1987: J. Strauss, ml.: Netopir(govorjeni del)
  • 2002: G. Donizetti: Rita (govorjeni del)
  • 2004: E. Streul: Fantom v Händlovi hiši
  • 2006:W. A. Mozart: Gledališki direktor
  • 2008: V. Paškevič: Skopuh
  • 2009: G. Rossini: Ženitna pogodba(priredba in dopolnitev)

Izdana knjižna dela in publicistika

Dr. Neubauer je pionir raziskovanja plesne preteklosti na Slovenskem in po njegovi zaslugi smo Slovenci prvič dobili celovit pregled zgodovine in razvoja plesne umetnosti pri nas. Prav tako je tvorec prvih teoretičnih del s področja plesa, giba in obnašanja v našem prostoru, ter strokovni sodelavec pri različnih enciklopedijah in leksikonih. Njegove knjige in učbeniki predstavljajo edino izvirno slovensko literaturo iz navedenih področij. Z raziskovanjem preteklosti se ukvarja že od zgodnjih šestdesetih let, njegova tovrstna dejavnost pa sega tudi na področje opere, splošne gledališke zgodovine in zgodovine glasbeno-gledališkega šolstva. Tudi publicistična dejavnost dr. Neubauerja je izredno razvejana in obsežna. Njegovi prispevki s področja plesne in operne umetnosti (o glasbeno-gledaliških delih, o osebnostih opere in baleta, o opernih in baletnih predstavah ter gostovanjih, glasbeno-gledališke kritike), ki jih je napisal prek 500, tvorijo edinstveno kroniko glasbeno-gledališkega življenja pri nas in so pomemben prispevek k ohranjanju naše kulturne dediščine.

Knjige in knjižice

  • 1958: Kronične bolezni kot vzrok smrti in nezmožnosti za delo v Sloveniji (študija mortalitetne in morbiditetne statistike)
  • 1960: Priročnik za vaje iz higiene
  • 1992: Glasbenogledališka dela slovenskih skladateljev (opere, operete, baleti)
  • 1993: Slovenian Theatre (v angleščini s sodelavci)
  • 1994: Slovenian Theatre – Théâtre slovène (v angleščini in francoščini s sodelavci)
  • 1997: Gib skozi stoletja (obnašanje, gibanje in odnosi med ljudmi od 15. do 19. stoletja)
  • 1998: Razvoj baletne umetnosti v Sloveniji I (od 17. stoletja do leta 1946)
  • 1998: Klasični balet I (metodološki učbenik za prvo leto pouka)
  • 1998: Ples skozi stoletja (starinski plesi – mejniki v razvoju plesne umetnosti)
  • 1999: 80 let slovenskega baleta (1918/19–1998/99)
  • 1999: Razvoj baletne umetnosti v Sloveniji II (od leta 1946 do 1999)
  • 1999: Baletni besednjak (leksikon baletnega strokovnega izrazja)
  • 2000: Klasični balet II (metodološki učbenik za drugo leto pouka)
  • 2000: Vodnik po baletih slovenskih skladateljev
  • 2000: Vodnik po operah slovenskih skladateljev
  • 2001: Plesne dejavnosti (ples, ljudski plesi, starinski in družabni plesi) – učni načrt za izbirni predmet v programu osnovnošolskega izobraževanja
  • 2002: Razmišljanja o prihodnosti operne umetnosti v Sloveniji s pogledom v prihodnost in sedanjost
  • 2002: Razmišljanja o gledališki kritiki
  • 2003: Kocka sreče – pesmi jutranjice
  • 2003: Svetleča krila – pesmi jutranjice
  • 2003: Svet odrske igre (osnove gledališke igralske tehnike)
  • 2003: Razmišljanja o položaju baletne umetnosti v svetu in pri nas
  • 2004: Slovenska literarna dela na glasbenogledališkem odru
  • 2005: Karakterni plesi – plesi evropskih narodov na gledališkem odru
  • 2006: Umetnost koreografije
  • 2006: Od Možička do Arhitekture tišine (1926–2006)
  • 2008: Obrazi slovenskega baleta
  • 2008: Opereta v Sloveniji (zgodovinski pregled)
  • 2010: Spomini s potovanj – srečanja z umetniki, deželami in njihovo kulturo
  • 2010: Spretnost odrskega mečevanja (odrski borbeni prizori)
  • 2011: Slovenski umjetnici na hrvatskim pozornicama – Balet
  • 2012: Obračun – moje delo in življenje
  • 2012: Ljubljanska opera med drugo svetovno vojno 1941 – 1945
  • 2014: Petnajst let Javnega sklada Republike Slovenije za kulturne dejavnosti
  • 2014: Davorin Jenko in njegova glasba za gledališče
  • 2017: Slovenske opere – v pripravi
  • Slovenski baleti – v pripravi

Prispevki v drugih knjižnih izdajah

  • 1955: Osnovi kinetografije i njena primjena u folkloristici; v: Rad kongresa folklorista Jugoslavije na Bjelašnici
  • 1958: Kinetografija in njeni znaki; v: Slovenski ljudski plesi Primorske
  • 1963: Slavko Osterc in slovenski balet; v: Slavko Osterc, spominski zbornik
  • 1967: Kronika razvoja baletne umetnosti v Ljubljani; v: Gledališki list Opere in baleta Ljubljana
  • 1970: Kronika baletne šole v Ljubljani (z Lidijo Wisiak); v: 20 let Srednje baletne šole v Ljubljani
  • 1970: Kratek kronološki pregled razvoja slovenskega baleta; v: Petdeset let slovenskega baleta
  • 1978: The Art of Ballet in Yugoslavia; v: 11. BCG Fiziološkega inštituta medicinske fakultete v Ljubljani
  • 1978: Yugoslav Folk Dances; v: 11. BCG Fiziološkega inštituta medicinske fakultete v Ljubljani
  • 1983: Jelena Dmitrijevna Poljakova; v: Dokumenti Slovenskega gledališkega in filmskega muzeja št. 40
  • 1985: Novitete v repertoarju ljubljanske Opere po osvoboditvi; v: Zbornik referatov simpozija o sodobni slovenski operni ustvarjalnosti
  • 1992: O baletu ob stoletnici zgradbe deželnega gledališča v Ljubljani; v: 100 let operne hiše v Ljubljani
  • 1993: Slovenia – High Artistic Quality Inspite of Political Changes; v: The World of Theatre
  • 1990-1992: Unter erschwerten Bedingungen (Die Tanzszene in den Staaten des ehemaligen Jugoslawiens); v: Ballett International št. 4
  • Traditions of Vocal Training in Slovenia and the Present Situation; v: Slovenian Theatre, Ljubljana
  • 1995: Miroslav Belović na međunarodnom ljubljanskom festivalu; v: Miroslav Belović – zbornik
  • 1995: Theatre in Slovenia; v: World Theatre Directory
  • 1995: Dance Theatre in Slovenia; v: World Encyclopedia of Contemporary Theatre
  • 1995: Music Theatre in Slovenia; v: World Encyclopedia of Contemporary Theatre
  • 1995: Carlotta Grisi – prva Giselle; v: Gledališki list Opere in baleta Ljubljana
  • 1998: Dance Research and Publication in Yugoslavia; v: International Encyclopedia of Dance
  • 2000: Petdesetletnica ustanovitve Baletne šole v Ljubljani; v: Zbornik Srednje glasbene in baletne šole Slovenia – More Productions, Bigger Audiences; v: The World of Theatre 2000 Edition
  • 2002: Ljubljanski balet od začetkov do danes; v: 110 let ljubljanske Opere
  • 2003: Slovenia; v: The World of Theatre 2003 Edition
  • 2009: Razvoj baleta v Mariboru od prvih začetkov do danes; v: Devetdeset let Slovenskega narodnega gledališča v Mariboru
  • 2010: The Creation of International Dance Day; v: Celebration of International Dance Day Balet; v: Slovenski umjetnici na hrvatskim pozornicama/Slovenski umetniki na hrvaških odrih

Sodelovanje pri leksikonih, slovarjih in enciklopedijah

  • 1966: Vsë o balete – Izdateljstvo Muzika Moskva Leningrad
  • 1972: Slovenski gledališki leksikon – Knjižnica Mestnega gledališča ljubljanskega, 1972
  • 1974–1977: Ballett – Friedrich Verlag Velber bei Hannover
  • 1981: Gledališki besednjak – Knjižnica Mestnega gledališča ljubljanskega,1981
  • 1981: Balet – Sovetskaja enciklopedija Moskva
  • 1982: The Concise Oxford Dictionary of Ballet-Second Edition – Oxford University Press London
  • 1982–1991 in 2001→: Slovenski biografski leksikon – Slovenska akademija znanosti in umetnosti
  • 1983 →: Terminološki slovar – Slovenska akademija znanosti in umetnosti – v pripravi
  • 1984: Leksikon jugoslovanske muzike – Jugoslovenski leksikografski zavod Zagreb
  • 1985, 1991: Slovar slovenskega knjižnega jezika IV, V – Slovenska akademija znanosti in  umetnosti Ljubljana
  • 1987–2002: Slovenska enciklopedija – Mladinska knjiga Ljubljana
  • 1997–1998: Veliki splošni leksikon – DZS Ljubljana
  • 1994: The World Encyclopedia of Contemporary Theatre – Routledge London and New York
  • 1998: International Encyclopedia of Dance – Oxford University Press New York Oxford
  • 2005–2006: Veliki angleško-slovenski slovar Oxford – DZS Ljubljana
  • 2011: Slovenika – Mladinska knjiga Ljubljana

Nekaj razmišljanj o knjižnih delih dr. Henrika Neubauerja:

“ … Obsežna knjiga Razvoj baletne umetnosti v Sloveniji 1. ki je izšla pri založbi Forma 7, je prvi poskus zaokroženega pregleda razvoja baleta pri nas. Knjiga je rezultat štiridesetletnega dela dr. Henrika Neubauerja, izrednega profesorja za ples in operno igro na akademiji za glasbo ter med drugim tudi častnega doktorja Univerze plesa v Parizu … Avtor spremlja obdobja posameznih baletnih mojstrov, razčlenjuje sestavo ansamblov, posreduje podatke o pomembnejših plesalcih in plesalkah ter opisuje postavitve samostojnih baletov in gledaliških predstav, pri katerih so sodelovali baletni ansambli. Dodani so še kritični zapisi iz dnevnega in periodičnega tiska … “

(Delo, Ljubljana, 1997)

“ … Včeraj se je na Srednji glasbeni in baletni šoli v Mariboru mudil dr. Henrik Neubauer, izredni profesor za ples in operno igro na ljubljanski Akademiji za glasbo ter mednarodno priznani raziskovalec in strokovnjak na področju opere in baleta … čeprav knjiga zadovoljuje strokovne kriterije, je dr. Neubauer prepričan, da je napisana dovolj zanimivo, da ni namenjena le baletnim plesalkam in plesalcem, temveč bo zanimiva tudi širšemu krogu bralcev, ki jih zanima tovrstna gledališka ustvaJjalnost in poustvarjalnost. Po mnenju recenzenta knjige Bojana Kavčiča pa gre za prvi poskus zaokroženega in natančnega pregleda razvoja baleta pri nas.”

(Večer, Maribor, 1997)

“ … Mnogi se večkrat sprašujemo, kako so živeli ljudje nekoč, kaj so delali, kakšni so bili. Zanima nas, kako so bili oblečeni, kako so se obnašali, in, ne nazadnje, kako so se gibali …. Odgovore na vsa ta vprašanja nam bo dala nova knjiga, ki obravnava obnašanje in gibanje, ravnanje z oblačili in njihovimi dodatki od poznega srednjega veka do začetka našega stoletja. … Knjiga je razdeljena v štiri sklope in zajema obdobje od konca 15. vse do vključno 19. stoletja. Na začetku sem izpostavila “gledališčnike”, vendar bi knjigi storili veliko krivico, če na koncu ne bi dodala, da je pisana zelo poljudno, strokovno preprosto. Naravnost ponuja se ljudem, še posebno mladim, ki bi radi čim več izvedeli o naši preteklosti. Sem sodijo tudi obleka, načini lepega vedenja in obnašanja …. Vsebino bogatijo risbe in fotografije.”

(Dnevnik, Ljubljana, 1997)

“ … Sodobna naglica je pravila obnašanja hudo poenostavila, pogosto na škodo znosnejšega sobivanja ljudi. Družabni protokol v še tako imenitnih okoljih je danes le bleda senca številnih natančnih zapovedi, ki jih je bilo treba v družbi obvladati v stoletjih, ki se raztezajo od petnajstega pa tja do devetnajstega. Prav zato je drobna knjiga dr. Henrika Neubauerja Gib skozi stoletja (s podnaslovom obnašanje, gibanje in odnosi med ljudmi od 15. do 19. stoletja, izšlo pri Formi 7) veliko več kot le priročniško čtivo za igralce, kostumografe in koreografe ali študente teh smeri. Zanimivo je že samo listati med risbami obveznih priklonov, kretenj s klobukom, vodenja dame za rook ali pod roko, med krinolinami in njihovimi različicami, med spreminjajočo se modo, ki kaže, kako smo se po eni strani osvobajali in po drugi praznili. … Ker nima niti sto strani, ker njen format ni ne velik ne težak, nam knjiga dela družbo, ne da bi nas obremenjevala. Slog ni zahteven ali priročniški, je jedrnat in lahko razumljiv, brez odvečnosti; izvor tujk je zanimivo pojasnjen.”

(Vikend magazin, Delo, Ljubljana, 1997)

Pedagoška dejavnost

Pedagoška dejavnost dr. Henrika Neubauerja je neprecenljiva tako na plesnem kot na opernem področju. Redko se zgodi, da je vrhunski umetnik in hkrati vrhunski strokovnjak pripravljen posvetiti toliko časa in energije vzgoji mladega kadra za glasbeno gledališče, hkrati pa lahko pokaže tudi izvrstne rezultate pedagoškega dela.

Vabljen na predavanja na univerzah doma in v tujini:

  • 1965: The Departments of Music and Theatre Arts, Slosberg Recital Hall, Brandeis University, Boston, ZDA – »Balet in Yugoslavia«
  • 1965: Dance Department of U.C.L.A.(University of California), Los Angeles, ZDA – »Balet Ljubljana«
  • 1965: Dance Department, Dallas Theatre Center, University Dallas, ZDA – Pouk mojstrskega 1. razreda in predavanji »Dance in Yugoslavia« & »My travels in U.S.«
  • 1965: Illinois Music Committee, University of Illinois, Chicago – »Ballet in Yugoslavia« – 2x
  • 1994: Konservatoriurn der Stadt Wien, Dunaj, Avstrija – Dvodnevno predavanje o organizaciji baletnih tekmovanj
  • 2001: Hochschule für Schauspielkunst »Ernst Busch«, Berlin – Predavanja o plesu, gibanju, stilu in gestiki v različnih obdobjih v teku letnega semestra
  • 2001: Pedagoška fakulteta Univerze v Mariboru, Oddelek za predšolsko vzgojo – Gostujoči profesor. »Pouk starinskih plesov v okviru predšolske vzgoje«
  • 2001: Oddelek za glasbo Pedagoške fakultete Univerze v Mariboru – »Razmišljanja o prihodnosti operne umetnosti v Sloveniji s pogledom na preteklost in sedanjost«.
  • 2001: Muzikološki inštitut Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani – Seminar »Starinski plesi«
  • 2005: Hochschule für Schauspielkunst »Ernst Busch«, Berlin – Predavanja o plesu, gibanju, stilu in gestiki v različnih obdobjih

Vabljen na predavanja drugod v tujini in doma:

  • 1955: Tečaj iz plesne pisave po Labanu – kinetografije – Kongres folklorista Jugoslavije – Bjelašnica
  • 1956: Tečaj Labanove pisave – Savez folklorista Jugoslavije – Ljubljana 6.-15.2.1956
  • 1962: 1. posvetovanje o problemih opernobaletnih gledališč v Jugoslaviji, Ljubljana – »Baletna problematika v Jugoslaviji«
  • 1965: Ballet Guild of Chicago, Chicago, ZDA – »Ballet in Yugoslavia«
  • 1976: Jugoslovanski center Köln, Nemčija- »Ballett in Jugoslawien« (v nemščini)
  • 1976: Gesellschaft für Musiktheater (v nemščini), 9. Tedni baletnih in plesnih filmov, Dunaj, Avstrija – »Baletna video produkcija Televizije Ljubljana« – 2x
  • 1986: Savonlinna, Finska – seminar “Opera as a popular feast” Komiteja za glasbeno gledališče ITI- »Opera in the open air«
  • 1986: II. International Workshop of Music Theatre, München, Nemčija – Predstavitev glasbenogledališke predstave ‘Kralj Lear’ D. Božiča ob videoposnetkih (v angleščini)
  • 1988: International conference: Dance Scholarship Today, Essen, Nemčija – Yugoslav report
  • 1990: Drama SNG Ljubljana – Predstavitev novega glasbenogledališkega dela ‘Telmah’ D. Božiča
  • 1990: Jugoslovanska glasbena tribuna, Opatija – Promocija glasbenogledališkega dela ‘Telmah’ D. Božiča
  • 1994: ITI International Musiktheater Workshop München, Nemčija – »Kulturelle Situation der Ausländer und ethnischen Minoritäten in Slowenien«
  • 1995: Međunarodni kulturni centar Muzičke omladine Hrvatske u Grožnjanu – Tečaj povijesnih plesova
  • 1995: Gesellschaft für Musiktheater, 28. Mednarodni tedni baletnih in plesnih filmov (v nemščini), Dunaj, Avstrija – Dvodnevna predstavitev baletnih videov Televizije Ljubljana,
  • 1996 V. International Workshop of Music Theatre, München, Nemčija – Predstavitev opere ‘Krog s kredo’ S. Osterca (v angleščini)
  • 1996: Gesellschaft für Musiktheater, 29. Mednarodni tedni baletnih in plesnih filmov (v nemščini), Dunaj, Avstrija – Dvodnevna predstavitev slovenskih baletnih videov
  • 1996: Gesellschaft für Musiktheater, jesenski spored 1996, Dunaj, Avstrija – Dvodnevna predstavitev slovenskih opernih videov
  • 1997: Gesellschaft für Musiktheater, Dunaj, Avstrija – Otvoritev grafične razstave jedkanic akad. kiparja Janeza Pirnata s predstavitvijo umetnika in njegovega dela
  • 1997: Gesellschaft für Musiktheater, jesenski spored 1997, Dunaj, Avstrija – Dvodnevna predstavitev slovenskih opernih videov
  • 1998: Gesellschaft für Musiktheater, 31. Mednarodni tedni baletnih in plesnih filmov (v nemščini), Dunaj, Avstrija – »0 slovenskem baletnem šolstvu« – 2x
  • 1999: Gesellschaft für Musiktheater, 32. Mednarodni tedni baletnih in plesnih filmov, Dunaj, Avstrija – Dvodnevna predstavitev slovenskih baletnih videov
  • 2000: Gesellschaft für Musiktheater, 33. Mednarodni tedni baletnih in plesnih filmov, Dunaj, Avstrija – »O zgodovini slovenskega baleta« – 2x
  • 2000: 26. Mednarodni baletni seminar v Wolfseggu, Avstrija – Slavnostni govor ob otvoritvi
  • 2001: Gesellschaft für Musiktheater, Dunaj, Avstrija – Slavnostni govor ob otvoritvi razstave »80 let slovenskega baleta«
  • 2001: Les rencontres europeennes des artistes, Cabourg, Francija – »Rights of performers in Central and Eastern European countries«; »With the perspective of enlargement, how can the European Union help prornote performers’ rights in Central and Eastern European countries« – uradni govorec
  • 2002: Položaj baletne umetnosti v svetu in pri nas – Simpozij ob 50-letnici ustanovitve Slovenskega gledališkega muzeja »Vidiki slovenske gledališke zgodovine«

Dr. Neubauer je s svojim koreografskim in režiserskim delom brez dvoma nadgradil temelje, ki so jih postavili njegovi predhodniki; z Golovinom in Mlakarjem predstavlja tri najvidnejše in najvplivnejše slovenske koreografe. S svojim strokovnim znanjem in poznavanjem zgodovine evropskega in svetovnega baleta je zvišal kakovost obeh nacionalnih slovenskih baletnih ansamblov in ju postavil ob bok tujim operno baletnim hišam, ki se ponašajo z daljšo tradicijo ustvarjanja. Da se slovenski balet še vedno nahaja na tej poziciji in da uživa spoštovanje v mednarodnih krogih, je brez dvoma posledica Neubauerjevega preteklega dela v slovenskem baletnem prostoru. Njegove strokovne knjige in učbeniki so prva resno zastavljena teoretična dela na plesnem področju, s katerimi je zapolnil vrzel v tovrstni literaturi, brez katere ne bi mogli pričakovati nadaljnjega razvoja in rasti baletne umetnosti pri nas. Knjiga Razvoj baletne umetnosti v Sloveniji I in II, pa predstavlja izsledke prve tovrstne raziskave baleta v Sloveniji, ki je obenem edinstvena kronika glasbeno gledališkega življenja pri nas.

STATUT DBUS

Statut je pravnik akt, ki določa osnovno ureditev Društva baletnih umetnikov Slovenije.

STATUT DRUŠTVA BALETNIH UMETNIKOV SLOVENIJE

STATUT - Ustanovni akt DBUS

PRAVILA

Društva baletnih umetnikov Slovenije

(v nadaljevanju DBUS)

I. SPLOŠNE DOLOČBE 

1. člen

»Društvo baletnih umetnikov Slovenije (v nadaljevanju DBUS) na prostovoljni, samostojni in nepridobitni osnovi združuje:

  • v osnovno članstvo posameznike, ki opravljajo ali so opravljali poklicno dejavnost povezano z baletno umetnostjo v Sloveniji;
  • v dopolnilno članstvo posameznike, ki aktivno in kreativno sodelujejo pri projektih neinštitucionalnih baletno plesnih skupin;
  • v dopolnilno članstvo posameznike, ki so učenci ali dijaki slovenskih baletno izobraţevalnih ustanov ter študente, ki so končali baletno izobraževanje in se z baletno umetnostjo še ne ukvarjajo profesionalno;
  • v podporno članstvo podpornike DBUS, posameznike, ki so poznavalci ali ljubitelji baletne umetnosti in posameznike, ki sodelujejo v dejavnostih DBUS kakorkoli drugače razen s plesom;
  • v pridruženo članstvo posameznike, tuje baletne umetnike, ki sodelujejo z DBUS. 

2. člen

DBUS je pravna oseba zasebnega prava. Sedež ima v Ljubljani, Župančičeva ulica 1.

DBUS ima status društva, ki deluje v javnem interesu, ko mu ga s posebno odločbo dodeli minister za kulturo.

3. člen

DBUS ima svoj znak (logotip) in pečat. Znak je sestavljen iz črk DBUS, ki jih prekinjajo trije baletni motivi. Pečat je okrogle oblike z znakom v sredini in imenom društva na obodu.

4. člen

DBUS lahko sodeluje z drugimi organizacijami v Republiki Sloveniji in v tujini, ki delujejo na področju baletne umetnosti in prispevajo k razvoju njene in sorodnih dejavnosti.

DBUS deluje samostojno, lahko pa se včlani v sorodne domače in mednarodne organizacije, ki imajo podobne namene in cilje.

5. člen

Delo DBUS in njegovih organov je javno.

DBUS obvešča svoje člane:

  • s pravico vpogleda članov v zapisnike organov DBUS;
  • preko društvenega glasila;
  • preko sredstev javnega obveščanja;
  • na internetni strani DBUS.

DBUS obvešča širšo javnost o svojem delu tako, da so seje organov DBUS javne (na svoje seje vabi predstavnike zainteresiranih organov, ustanov, organizacij ter predstavnike javnega obveščanja), da organizira okrogle mize in tiskovne konference.

Za zagotovitev javnosti dela in dajanje točnih informacij o delu DBUS je odgovoren predsednik društva.

II. NAMEN IN CILJI DBUS

 6. člen

Namen in cilji DBUS so:

  • sodeluje z organizacijami in inštitucijami, ki se ukvarjajo z baletno umetnostjo in z drugimi poklicnimi združenji s področja gledaliških umetnosti, s šolami, zavodi, podjetji in drugimi ustanovami v Republiki Sloveniji in v tujini;
  • si prizadeva za visoko strokovno raven drugih inštitucij, povezanih z baletno umetnostjo v Republiki Sloveniji, predlaga izboljšave in opozarja na probleme;
  • si prizadeva za popularizacijo slovenske baletne umetnosti v domačem in mednarodnem prostoru;
  • seznanja člane in javnost o problemih in napredku na področju baletne umetnosti ter z dosežki svetovne in domače baletne literature;
  • spodbuja strokovno izpopolnjevanje članov DBUS in se zavzema za štipendiranje in izmenjavo strokovnjakov in umetnikov doma in v tujini;
  • združuje, spodbuja, razvija, organizira in usklajuje potrebe, interese in ustvarjalna hotenja posameznikov in skupin na področju baletne umetnosti v Sloveniji;
  • spodbuja nastajanje izvirnih del slovenskih koreografov in izvirnih baletnih del slovenskih skladateljev za balet;
  • skrbi za afirmacijo in popularizacijo baletne umetnosti v Sloveniji;
  • skrbi za afirmacijo in popularizacijo slovenske baletne umetnosti v tujini;
  • vzdržuje stike s sorodnimi organizacijami v tujini;
  • se na področju baletne umetnosti zavzema za urejanje, izboljšanje in reševanje socialne, eksistenčne in druge problematike svojih članov, o njih informira pristojne sindikate, organizacije, državne organe in inštitucije ter z njimi usmerja politiko njihovega reševanja;
  • na razne načine pomaga baletnim plesalcem doma in v tujini.

7. člen

DBUS uresničuje svoj namen in cilje z izvajanjem, tako da:

  • skrbi za dvig strokovnega znanja svojih članov iz področja delovanja društva s seminarji in drugimi oblikami dodatnega izobraževanja;
  • pripravlja in izvaja posebne akcije in prireditve v Sloveniji in mednarodnem prostoru;
  • zbira in hrani dokumentacijo domačih baletnih dogodkov v na vseh vrstah nosilcev podatkov (pisna in tiskana besedila, partiture, film, video itd.);
  • izdaja in prevaja strokovno literaturo s področja dejavnosti DBUS v skladu z veljavno zakonodajo;
  • obravnava aktualna vprašanja slovenske baletne umetnosti;
  • izmenjuje informacije z domačih in tujih prizorišč baletne in sorodnih umetnosti;
  • sodeluje v kulturniški zbornici, kjer zastopa interese slovenske baletne umetnosti;
  • sodeluje z različnimi drugimi organizacijami doma in v tujini;
  • posreduje podatke o slovenskem baletnem življenju zainteresiranim organizacijam doma in v tujini;
  • sodeluje z nasveti, strokovno pomočjo, predavanji in pripravo posebnih baletnih vzgojnih ur v vzgojno-varstvenih zavodih, na osnovnih, srednjih ter posebnih strokovnih šolah v okviru pouka baletne vzgoje;
  • omogoča popuste pri nakupu vstopnic in nakupu baletnih materialov in rekvizitov v dogovoru z gledališči in različnimi podjetji za svoje člane;
  • obvešča javnost o vseh svojih aktivnostih;
  • podeljuje strokovne nagrade Lydie Wisiakove za posebne doseţke na področju baletne umetnosti v Sloveniji in za življenjsko delo na področju baletne umetnosti v Sloveniji, skladno s pravilnikom o podeljevanju strokovnih nagrad Lydie Wisiakove;
  • podeljuje strokovne nagrade Pia in Pino Mlakar za koreografske dosežke na področju baletne umetnosti v Sloveniji skladno s pravilnikom o podeljevanju strokovne nagrade Pia in Pino Mlakar;
  • predlaga kandidate za različna priznanja, nagrade in štipendije organizacijam in ustanovam, ki podeljujejo priznanja, nagrade in štipendije z umetniškega področja.

III. ČLANSTVO

 8. člen

Članstvo v društvu je prostovoljno. DBUS ima osnovno, dopolnilno, podporno in pridruženo članstvo.

DBUS lahko podeljuje naziv častnega člana ali častnega predsednika, skladno s Pravilnikom o podeljevanju naziva Častni predsednik DBUS in Častni član DBUS. Nazive podeljuje občni zbor na predlog izvršnega odbora.

Kdor želi postati član DBUS mora Izvršnemu odboru predložiti pristopno izjavo, v kateri izrazi željo postati član DBUS, ter se zaveže, da bo deloval v skladu s pravili DBUS in plačeval članarino.

DBUS ima lahko sponzorje in donatorje. Sponzorji in donatorji so lahko fizične ali pravne osebe, ki jih zanima baletna umetnost, jo želijo popularizirati, razširiti svoje znanje na tem področju in DBUS materialno, moralno ali kako drugače pomagati. 

9. člen

Pravice osnovnega članstva so:

  • da volijo in so izvoljeni v organe DBUS;
  • da soodločajo v organih DBUS;
  • da podajajo mnenja in predloge organom DBUS.

Pravice osnovnega, dopolnilnega, podpornega in pridruženega članstva so:

  • da sodelujejo pri delu DBUS in podajajo mnenja in predloge organom DBUS;
  • da uporabljajo skupne doseţke in rezultate delovanja DBUS pri svojem delu;
  • da uresničujejo svoje osebne interese na področju dejavnosti DBUS;
  • da so seznanjeni s programom in finančno materialnim poslovanjem DBUS;
  • da sodelujejo pri propagandi DBUS, njegovega dela in javnih dogodkov DBUS;
  • da so upravičeni do ugodnosti, ki veljajo za člane DBUS.

Dolžnosti članov DBUS so:

  • da spoštujejo pravila in druge akte ter sklepe organov DBUS;
  • da aktivno sodelujejo in s svojim delom prispevajo k uresničevanju ciljev in nalog DBUS;
  • da se udeleţujejo občnih zborov in vestno opravljajo sprejete naloge in funkcije;
  • da redno plačujejo članarino v višini, ki jo določi občni zbor DBUS (izvršni odbor lahko v upravičenem primeru oprosti člana plačevanja članarine);
  • da dajejo DBUS informacije, ki so potrebne za izvajanje skupnih dogovorjenih nalog;
  • da prenašajo svoje izkušnje in znanje na mlajše člane DBUS;
  • da varujejo ugled DBUS.

III./2. PRENEHANJE ČLANSTVA

10. člen

Članstvo v društvu preneha:

  • s prostovoljnim izstopom,
  • s črtanjem,
  • z izključitvijo,
  • s smrtjo.

Član prostovoljno izstopi iz DBUS, če izvršnemu odboru pošlje pisno izjavo o izstopu.

Člana črta iz članstva izvršni odbor, če ta kljub opominu ne plača članarine v tekočem letu.

O izključitvi člana iz DBUS odloča disciplinska komisija s sklepom. Sklep mora biti v skladu z disciplinskim pravilnikom.

IV. ORGANI DBUS

11. člen

Organi DBUS so:

  • občni zbor,
  • izvršni odbor,
  • nadzorni odbor,
  • disciplinska komisija,
  • komisije za nagrade DBUS.

IV./1. OBČNI ZBOR

12. člen

Občni zbor je najvišji organ DBUS, ki ga sestavljajo vsi redni člani.

Občni zbor je lahko reden ali izreden. Redni občni zbor sklicuje izvršni odbor enkrat letno. Izredni občni zbor se skliče po sklepu izvršnega odbora, na zahtevo nadzornega odbora ali na zahtevo 1/3 članov DBUS. Izvršni odbor je dolžan sklicati izredni občni zbor v roku 30 dni od prejema zahteve za sklic. Če izvršni odbor izrednega občnega zbora ne skliče v predpisanem roku, ga skliče predlagatelj, ki mora predložiti tudi dnevni red z ustreznim gradivom. Izredni občni zbor sklepa le o zadevi, za katero je bil sklican.

Način dela rednega občnega zbora ureja Poslovnik o delu rednega občnega zbora DBUS.

13. člen

O sklicu občnega zbora in predloţenem dnevnem redu morajo biti člani DBUS seznanjeni najmanj 14 dni pred sklicem.

Občni zbor je sklepčen, če je prisotnih več kot polovica članov.

Če občni zbor ni sklepčen, se zasedanje odloži za 30 minut. Po preteku tega časa je občni zbor sklepčen, če je prisotnih najmanj 10 članov.

Občni zbor izvede volitve v organe vsaka štiri leta. Volitve v organe DBUS so praviloma tajne, glasovanje o ostalih vprašanjih je praviloma javno razen če se člani na samem zasedanju odločijo za tajni način glasovanja.

Če posamezen član enega izmed organov DBUS preneha opravljati funkcijo v posameznem organu med mandatom, občni zbor za čas do poteka mandata organov izvoli nadomestnega člana na rednem ali izrednem občnem zboru.

14. člen

Naloge občnega zbora:

  • sklepa o dnevnem redu;
  • sprejema, spreminja pravila in druge akte DBUS;
  • sprejema program dela DBUS;
  • sprejema finančni načrt in potrjuje zaključni račun DBUS;
  • voli in razrešuje predsednika, podpredsednika, tajnika, blagajnika ter člane izvršnega odbora, nadzornega odbora in disciplinske komisije;
  • odloča o višini članarine;
  • obravnava poročili predsednika in tajnika in smernice delovanja in sprejema o tem stališča in sklepe;
  • na predlog izvršnega odbora odloča o rednih zaposlitvah;
  • odloča o pritoţbah zoper sklepe izvršnega odbora, nadzornega odbora in disciplinske komisije;
  • dokončno odloča o izključitvi člana iz DBUS;
  • odloča o drugih zadevah, ki jih predlagajo organi in člani DBUS v skladu z namenom in cilji DBUS;
  • odloča o nakupu in prodaji nepremičnin;
  • podeljuje na predlog izvršnega odbora naziv častnega člana;
  • podeljuje na predlog izvršnega odbora naziv častnega predsednika;
  • sklepa o prenehanju obstoja DBUS.

Posamezni predlogi za razpravo morajo biti občnemu zboru v pisni obliki poslani najmanj 8 dni pred sklicanim občnim zborom.

Delovni organi občnega zbora so:

  • delovno predsedstvo,
  • verifikacijska komisija,
  • kandidacijska komisija,
  • volilna komisija,
  • zapisnikar
  • dva overovatelja.

Občni zbor sklepa z večino glasov prisotnih članov. (O delu občnega zbora se vodi zapisnik, ki ga podpišejo predsedujoči, zapisnikar in dva overovatelja.

IV./2. IZVRŠNI ODBOR

15. člen

Izvršni odbor je izvršilni organ občnega zbora in je za svoje delo odgovoren le-temu. Opravlja vodstvena, organizacijska, strokovno tehnična in administrativna dela ter vodi delo DBUS med dvema občnima zboroma po programu in sklepih sprejetih na občnem zboru.

Izvršni odbor je za svoje delo odgovoren občnemu zboru.

Organi izvršnega odbora so:

  • predsednik DBUS
  • podpredsednik DBUS
  • tajnik DBUS
  • blagajnik DBUS
  • člani.

16. člen

Izvršni odbor ima devet članov. Sestavljajo ga predsednik DBUS, podpredsednik DBUS, tajnik DBUS, blagajnik DBUS in pet izvoljenih članov.

Praviloma so predsednik, tajnik, blagajnik in dva (2) člana iz Ljubljanskega okoliša, podpredsednik in trije (3) člani pa iz Mariborskega okoliša. 

17. člen

Mandatna doba članov izvršnega odbora je štiri leta, in sicer od 1. januarja v letu po volilnem Občnem zboru do 31. decembra čez štiri leta, z možnostjo ponovne izvolitve posameznih članov. 

18. člen

Izvršni odbor se sestaja najmanj trikrat letno.

19. člen

Naloge in pravice izvršnega odbora se delijo:

  • na naloge in pravice, ki jih opravlja izvršni odbor;
  • na naloge in pravice, ki jih opravlja predsednik;
  • na naloge in pravice, ki jih opravlja podpredsednik;
  • na naloge, ki jih opravlja tajnik;
  • na naloge, ki jih opravlja blagajnik.

20. člen

Naloge in pravice izvršnega odbora so:

  • sklicuje redni ali izredni občni zbor;
  • spremlja delo predsednika DBUS;
  • spremlja izvrševanje programa dela DBUS;
  • na predlog predsednika DBUS obravnava in odloča o spremembah letnega programa DBUS;
  • obravnava predloge društvenih aktov, ki jih sprejema občni zbor;
  • ustanavlja stalne in občasne društvene komisije in priložnostne ter organizacijske odbore in imenuje njihove člane;
  • obravnava predlog finančnega načrta in finančno poročilo za minulo leto, preden jih obravnava in sprejema občni zbor;
  • obravnava predlog predsednika o zaposlitvah in občnemu zboru predlaga zaposlitve;
  • upravlja s premoženjem DBUS;
  • spremlja materialno in finančno poslovanje in sredstva DBUS;
  • predlaga in sprejema dopolnila k finančnemu poslovanju DBUS;
  • uresničuje sklepe občnega zbora, ter mu poroča o svojem delu;
  • opravlja druge naloge, za katere ga je pooblasti občni zbor;
  • sprejema poslovnike in pravilnike s področja svojega delovanja in področja dela svojih organov, za katere ni posebej določeno, da jih sprejema občni zbor;
  • odloča o vključevanju in sodelovanju DBUS z ostalimi sorodnimi organizacijami;
  • sprejema programe, ki jih predlaga predsednik;
  • obravnava predloge za višine članarin za posamezno leto;
  • odloča zoper sklep disciplinske komisije, razen v primeru pritožbe zoper sklep o izključitvi iz članstva;
  • na predlog predsednika odobrava službene poti predsednika; podpredsednika, tajnika, blagajnika in članov izvršnega odbora v tujino;
  • obravnava predloge predsednika, ki niso v rednem letnem planu in odloča o njih;
  • predlaga, obravnava in sprejema aktivnosti, ki niso določene v letnem načrtu;
  • posameznik ali skupina članov izvršnega odbora opravlja naloge, ki jih je naložil izvršni odbor ali predsednik.

21. člen

PREDSEDNIK DBUS

Predsednik DBUS je uradni in zakoniti zastopnik DBUS in je odgovoren za društveno poslovanje in delovanje.

Predsednik DBUS je hkrati tudi predsednik izvršnega odbora in ga izvoli občni zbor za dobo štirih let in sicer od 1. januarja v letu po volilnem Občnem zboru do 31. decembra čez štiri leta.

Predsednik je odgovoren za delovanje DBUS v skladu s pravili in pravnim redom Republike Slovenije. Za svoje delo je odgovoren občnemu zboru in izvršnemu odboru.

Naloge in pravice predsednika so:

  • zastopa in predstavlja DBUS pred državnimi in drugimi organi in organizacijami v državi in tujini ter oblikuje ideje o delovanju društva;
  • operativno in umetniško vodi DBUS;
  • skrbi za pravno formalno delovanje DBUS in o njem obvešča izvršni odbor;
  • podpisuje društvene akte, pogodbe, dopise in ostale dokumente;
  • občnemu zboru predlaga in utemeljuje predčasno razrešitev posameznega člana organov izvršnega odbora in nove posamezne člane organov izvršnega odbora;
  • odloča o sprotnih nalogah članov izvršnega odbora in jih dodeljuje;
  • pripravlja in sestavlja program dela društva in ga predloži v obravnavo izvršnemu odboru;
  • skrbi za izvrševanje programa dela DBUS;
  • sklicuje seje izvršnega odbora in predlaga dnevne rede;
  • sklicuje seje nadzornega odbora najmanj enkrat letno;
  • pripravlja dokumentacijo za seje izvršnega odbora;
  • izvršnemu odboru predlaga sklic rednih in izrednih občnih zborov;
  • vodi občne zbore društva do izvolitve delovnega predsedstva
  • občnemu zboru poroča o delu izvršnega odbora in DBUS;
  • odobrava finančne transakcije in finančna izplačila ter ostalo finančno poslovanje v skladu s pravilnikom DBUS o finančnem poslovanju in računovodstvu;
  • vodi finančno poslovanje DBUS skladno s pravilnikom o računovodstvu;
  • vodi materialno poslovanje DBUS;
  • odobrava in podpisuje izplačilne naloge;
  • skrbi za sredstva DBUS;
  • skrbi za pravočasno pripravo predloga finančnega načrta in finančnega poročila za minulo leto;
  • pripravlja in sestavlja razpise DBUS, ki jih v obravnavo predloži izvršnemu odboru;
  • spremlja aktualne razpise Ministrstva za kulturo in pripravlja dokumentacijo za kandidaturo DBUS na razpise, ki jih v obravnavo predloži izvršnemu odboru;
  • se odloča za kandidature DBUS na ostale aktualne razpise;
  • izvršnemu odboru predlaga spremembe amandmajev aktov DBUS;
  • pripravlja predloge novih poslovnikov in aktov ter amandmajev aktov DBUS, ki jih pred proceduro sprejemanja na občnem zboru predloži v obravnavo izvršnemu odboru;
  • skrbi za pravočasno imenovanje stalnih komisij DBUS in izvršnemu odboru predlaga sestavo njihovih članov;
  • izvršnemu odboru predlaga ustanovitev občasnih društvenih komisij in priložnostnih odborov in sestavo njihovih članov;
  • pripravlja in podpisuje pogodbe;
  • odloča o službenih potovanjih po Sloveniji in v tujino, če ta niso daljša od 250 kilometrov;
  • izvršnemu odboru predlaga službene poti v tujino in njihov namen, kadar gre za sluţbene poti daljše od 250 kilometrov;
  • izvršnemu odboru v obravnavo predlaga višine članarin za posamezno leto, ki jih izvršni odbor predlaga občnemu zboru;
  • odloča o odtujitvi premičnega premoženja DBUS;
  • se dogovarja za predstave DBUS;
  • sestavlja programe predstav in jih umetniško vodi;
  • se dogovarja z izvajalci in sodelavci za sodelovanje;
  • izvršnemu odboru predlaga aktivnosti v zvezi z izboljšavami s področja na katerem DBUS deluje;
  • izvršuje naloge, ki mu jih naloži občni zbor in izvršni odbor društva.

22. člen

PODPREDSEDNIK

Podpredsednik DBUS je hkrati podpredsednik organov izvršnega odbora.

V odsotnosti predsednika opravlja operativna dela predsednika in skrbi za nemoteno operativno delovanje DBUS.

Naloge in pravice podpredsednika so:

  • tesno sodeluje s predsednikom;
  • v odsotnosti predsednika operativno vodi DBUS;
  • po pooblastilu predsednika podpisuje pogodbe, dopise in ostale dokumente;
  • v odsotnosti predsednika odloča o sprotnih nalogah članov izvršnega odbora in jih dodeljuje;
  • v odsotnosti predsednika skrbi za izvrševanje programa dela DBUS;
  • v odsotnosti predsednika sklicuje seje izvršnega odbora;
  • v odsotnosti predsednika pripravlja dokumentacijo za seje izvršnega odbora;
  • v odsotnosti predsednika izvršnemu odboru predlaga sklic rednih in izrednih občnih zborov;
  • skrbi za izvajanje aktivnosti v zvezi z interesi in potrebami članov DBUS v mariborskem okolišu;
  • spremlja aktualne razpise Mestne občine Maribor in ostale razpise v mariborskem okolišu in o njih obvešča predsednika in izvršni odbor;
  • v mariborskem okolišu spremlja stanje na področju za katerega je DBUS ustanovljeno in predlaga aktivnosti;
  • v odsotnosti predsednika v soglasju z izvršnim odborom pripravlja in podpisuje pogodbe;
  • po naročilu izvršnega odbora podpisuje dokumente;
  • v dogovoru s predsednikom se dogovarja in organizira izvedbe učnih ur o baletu v mariborskem okolišu;
  • predsedniku in izvršnemu odboru predlaga aktivnosti v zvezi z izboljšavami s področja na katerem DBUS deluje.

23. člen

TAJNIK DBUS

Tajnik DBUS je tajnik društva in hkrati tajnik izvršnega odbora. Skrbi za opravljanje administrativnega dela ter za koordinacijo med organi DBUS po navodilih predsednika in izvršnega odbora DBUS. Za svoje delo je odgovoren občnemu zboru, izvršnemu odboru in predsedniku.

Naloge tajnika so:

  • opravlja dela administrativnega značaja;
  • vodi evidenco članov DBUS;
  • vpisuje nove člane v evidenco članstva društva o čemer obvešča izvršni odbor in občni zbor;
  • ureja dokumentacijo in skrbi za arhiviranje dokumentacije DBUS;
  • piše zapisnike na sejah izvršnega odbora, na sejah stalnih komisij in na sestankih če je to potrebno in jih poleg predsednika podpisuje;
  • polega predsednika podpisuje akte in poslovnike DBUS, ko jih sprejme občni zbor;
  • vodi evidenco prejete in poslane pošte.

24. člen

BLAGAJNIK DBUS

Delo blagajnika je javno.

Naloge blagajnika so:

  • opravlja pristojne naloge blagajniškega poslovanja v skladu s pravilnikom DBUS o finančnem poslovanju in računovodstvu;
  • pripravlja položnice za plačevanje članarine članov;
  • vodi evidenco plačane in neplačane članarine in o tem obvešča predsednika.

25. člen

Izvršni odbor dela na sejah, ki jih sklicuje predsednik DBUS, v njegovi odsotnosti pa podpredsednik.

Izvršni odbor je sklepčen, če je na seji navzoča več kot polovica članov. Veljavne sklepe sprejema z večino glasov prisotnih.

Izvršni odbor lahko na predlog predsednika za izvajanje posameznih nalog imenuje komisije ali priložnostne odbore. Naloge, število članov in predsednika komisij na predlog predsednika določi izvršni odbor. Za svoje delo so komisije odgovorne predsedniku in izvršnemu odboru. Člani komisije so praviloma člani DBUS. Izjemoma lahko DBUS povabi k sodelovanju pri delu komisije zunanje sodelavce.

26. člen

Način dela in podrobnejše pristojnosti izvršnega odbora so določene s pravilnikom o izvršnem odboru in poslovnikom o delu izvršnega odbora.

IV./3. NADZORNI ODBOR

27. člen

Nadzorni odbor spremlja delo izvršnega odbora in drugih organov DBUS ter opravlja nadzor nad finančno materialnim poslovanjem DBUS. Nadzorni odbor enkrat letno poroča občnem zboru, kateremu je tudi odgovoren za svoje delo.

Nadzorni odbor sestavljajo trije člani, ki jih izvoli občni zbor. Člani izmed sebe izvolijo predsednika. Člani nadzornega odbora ne morejo biti obenem člani izvršnega odbora. Lahko sodelujejo na sejah izvršnega odbora, ne morejo pa odločati. Nadzorni odbor je sklepčen, če so na seji prisotni vsi trije člani. Veljavne sklepe sprejema z večino prisotnih.

Mandatna doba članov nadzornega odbora je štiri leta, in sicer od 1. januarja v letu po volilnem Občnem zboru do 31. decembra čez štiri leta.

Podrobnejše delovanje nadzornega odbora je določeno s poslovnikom o delu nadzornega odbora DBUS.

IV./4. DISCIPLINSKA KOMISIJA

28. člen

Disciplinsko komisijo sestavljajo trije člani.

Mandatna doba članov disciplinske komisije je štiri leta, in sicer od 1. januarja v letu po volilnem Občnem zboru do 31. decembra čez štiri leta.

Izvoljeni člani disciplinske komisije izmed sebe izvolijo predsednika.

Disciplinska komisija se sestaja po potrebi na podlagi pisnih zahtev članov ali organov DBUS.

Disciplinska komisija vodi postopek in izreka disciplinske ukrepe v skladu s Pravilnikom o disciplinski in materialni odgovornosti.

29. člen

Disciplinske kršitve, ki jih obravnava disciplinska komisija, disciplinski postopek in disciplinski ukrepi so opredeljeni s Pravilnikom o disciplinski in materialni odgovornosti.

IV./5. PRILOŽNOSTNI ODBORI IN KOMISIJE

30. člen

DBUS ima lahko priložnostne odbore in komisije.

Priložnostne odbore na predlog predsednika ali članov Izvršnega odbora imenuje Izvršni odbor. Priložnostni odbori so lahko imenovani za realizacijo posameznih projektov DBUS. Priložnostni odbori so odgovorni Izvršnemu odboru.

V. DELOVNA MESTA

31. člen

Društvo ima lahko enega ali več redno zaposlenih delavcev in več honorarno zaposlenih delavcev.

VI. FINANCNO IN MATERIALNO POSLOVANJE DBUS

32. člen

Finančno in materialno poslovanje DBUS je urejeno s Pravilnikom o finančnem poslovanju in računovodstvu.

33. člen

Viri dohodkov so:

  • članarina;
  • darila, volila;
  • dohodek iz dejavnosti DBUS in naslova materialnih pravic;
  • javna sredstva;
  • prispevkov sponzorjev in donatorjev;
  • drugi viri.

Če DBUS pri opravljanju svoje dejavnosti ustvari presežek prihodkov nad odhodki, ga mora porabiti za izvajanje dejavnosti, za katero je bilo ustanovljeno.

Vsaka delitev premoženja med njegove člane je nična.

34. člen

DBUS razpolaga s finančnimi sredstvi v skladu s programom in finančnimi načrti, ki jih sprejme Občni zbor. Na rednem občnem zboru člani obravnavajo in sprejmejo zaključni račun.

35. člen

Finančne in materialne listine podpisujejo predsednik, blagajnik in za to določeni člani izvršnega odbora.

Finančno in materialno poslovanje mora biti v skladu z veljavnimi predpisi s tega področja.

36. člen

DBUS ima svoj transakcijski račun.

37. člen

Vsak član DBUS ima pravico vpogleda v finančno in materialno dokumentacijo in poslovanje DBUS.

Za pomoč pri urejanju finančno materialnih zadev lahko DBUS najame finančnega strokovnjaka v skladu z veljavno zakonodajo s področja delovnega prava.

38. člen

DBUS ima premično in nepremično premoženje, ki je kot last DBUS vpisano v inventarno knjigo.

Premično premoženje se lahko kupi ali odtuji le na podlagi sklepa Izvršnega odbora. Nepremično premoţenje pa se lahko kupi ali odtuji le na podlagi sklepa občnega zbora.

VII. PODRUŽNICE

39. člen

V območjih, kjer deluje večje število članov, se le ti lahko delovno povezujejo v podružnico, ki deluje po pravilih DBUS in uresničuje program dela v okviru delovnega programa DBUS. Podružnice niso pravne osebe. So metoda dela društva organizirana po interesnem principu članov društva.

Podružnico vodi tričlanski odbor, ki ga izvolijo člani DBUS s tega področja in je za svoje delo odgovoren izvršnemu odboru DBUS. Ti trije člani so vključeni v izvršni odbor DBUS.

Stroške za udeležbo na sejah izvršnega odbora DBUS plača tistim članom izvršnega odbora, ki na sejo pridejo iz drugih mest. Način prihoda posameznih članov izvršnega odbora na sejo izvršnega odbora odredi predsednik DBUS.

VIII. PRENEHANJE DBUS

40. člen

DBUS lahko preneha:

  • po sklepu občnega zbora z večino prisotnih članov;
  • po samem zakonu.

V primeru prenehanja DBUS preide premoženje zakonitemu nasledniku, če tega ni pa Društvu glasbenih umetnikov Slovenije, Ljubljana, Stari trg 34.

Proračunska sredstva se vrnejo proračunu.

IX. KONČNE DOLOČBE

41. člen

Ta pravila so bila sprejeta na občnem zboru DBUS dne 18. marca 2012 v Mariboru, s čimer prenehajo veljati pravila sprejeta na občnem zboru v Ljubljani 21. maja 1996.

POSTANI ČLAN DBUS

Član Društva baletnih umetnikov Slovenije lahko skladno z ustanovnim aktom postane vsakdo, ki izpolni in pošlje pristopno izjavo. Članstvo ni vezano izključno na baletne umetnike ampak na vse, ki jim je baletna umetnost blizu, bodisi profesionalno, bodisi ljubiteljsko.  Kot članica/član DBUS ste tako lahko profesionalna baletna umetnica/profesionalni baletni umetnik, učenka/učenec, dijakinja/dijak ali študentka/študent baleta, plesalka ali plesalec ene od drugih plesnih zvrsti ali pa zgolj podpornik slovenske baletne umetnosti. S svojim članstvom boste vsekakor pripomogli k razvoju slovenske baletne umetnosti.

PRISTOPNA IZJAVA V ČLANSTVO DBUS

 

Potrditev

Članstvo v DBUS ni vezano izključno na baletne umetnike, ampak na vse, ki se z baletno umetnostjo ukvarjajo profesionalno ali na kakršen koli drug način, na vse, ki so poznavalci ali ljubitelji baletne umetnosti ali na tiste, ki želijo Društvo baletnih umetnikov zgolj podpreti s plačilom letne članarine.


Članstvo DBUS je razdeljeno v naslednje skupine:

Aosnovno članstvo: posamezniki, ki opravljajo ali so opravljali poklicno dejavnost povezano z baletno umetnostjo v Sloveniji

Bdopolnilno članstvo: posamezniki, ki aktivno in kreativno sodelujejo pri projektih DBUS in so člani neinštitucionalnih baletno plesnih skupin

Cdopolnilno članstvo: posamezniki, ki so učenci ali dijaki slovenskih baletno izobraževalnih ustanov ter študenti, ki so končali baletno izobraževanje in se z baletno umetnostjo še ne ukvarjajo profesionalno 

Dpodporno članstvo: podporniki DBUS, posamezniki, ki so poznavalci ali ljubitelji baletne umetnosti in posamezniki, ki sodelujejo v dejavnostih DBUS kakorkoli drugače razen s plesom

Epridruženo članstvo: posamezniki, tuji baletni umetniki, ki sodelujejo v projektih DBUS.


Člani DBUS imajo pravice in dolžnosti skladno s Statutom društva ter skladno z vrsto članstva. Te so:

Pravice osnovnega članstva so:
– da volijo in so izvoljeni v organe DBUS;
– da soodločajo v organih DBUS;
– da podajajo mnenja in predloge organom DBUS.

Pravice osnovnega, dopolnilnega, podpornega in pridruženega članstva so:
– da sodelujejo pri delu DBUS in podajajo mnenja in predloge organom DBUS;
– da uporabljajo skupne dosežke in rezultate delovanja DBUS pri svojem delu;
– da uresničujejo svoje osebne interese na področju dejavnosti DBUS;
– da so seznanjeni s programom in finančno materialnim poslovanjem DBUS;
– da sodelujejo pri propagandi DBUS, njegovega dela in javnih dogodkov DBUS; 
– da so upravičeni do ugodnosti, ki veljajo za člane DBUS.

Dolžnosti članov DBUS so:
– da spoštujejo pravila in druge akte ter sklepe organov DBUS;
– da aktivno sodelujejo in s svojim delom prispevajo k uresničevanju ciljev in nalog DBUS;
– da se udeležujejo občnih zborov in vestno opravljajo sprejete naloge in funkcije;
– da redno plačujejo članarino v višini, ki jo določi občni zbor DBUS (izvršni odbor lahko v upravičenem primeru oprosti člana plačevanja članarine);
– da dajejo DBUS informacije, ki so potrebne za izvajanje skupnih dogovorjenih nalog;
– da prenašajo svoje izkušnje in znanje na mlajše člane DBUS;
– da varujejo ugled DBUS.


V kolikor se najdete v kateri od skupin članstva DBUS, Vas vljudno vabimo k izpolnitvi pristopne izjave, s katero postanete član Društva baletnih umetnikov Slovenije.

Višine članarin za leto 2020 bodo znane po zaključku letnega občnega zbora DBUS, ki bo v mesecu marcu 2020.

 

VIŠINA ČLANARINE ZA ČLANE DBUS V LETU 2019

S sklepom občnega zbora Društva baletnih umetnikov Slovenije, 24. marca 2019, so višine članarin DBUS v letu 2019:  

ČLANSTVO “A”:  osnovno članstvo – posamezniki, ki opravljajo ali so opravljali poklicno dejavnost povezano z baletno umetnostjo v Sloveniji:

20,00 EUR – višina celoletne članarine za delovno aktivne člane 

10,00 EUR – višina celoletne članarine za člane v pokoju 

  0,00 EUR – višina članarine za člane, ki so dopolnili 80 let


ČLANSTVO “B”: dopolnilno članstvo  – posamezniki, ki aktivno in kreativno sodelujejo pri projektih DBUS in izhajajo iz neinštitucionalnih plesnih skupin:

20,00 EUR – višina celoletne članarine


ČLANSTVO “C” dopolnilno članstvo – posamezniki, ki so učenci ali dijaki slovenskih baletno izobraževalnih ustanov ter študenti, ki so končali baletno izobraževanje in se z baletno umetnostjo še ne ukvarjajo profesionalno: 

  5,00 EUR – višina celoletne članarine


ČLANSTVO “D”podporno članstvo – podporniki DBUS, posamezniki, ki so poznavalci ali ljubitelji baletne umetnosti in posamezniki, ki sodelujejo v dejavnostih DBUS kakorkoli drugače razen s plesom:

20,00 EUR – višina celoletne članarine za delovno aktivne člane

10,00 EUR – višina celoletne članarine za člane v pokoju

  5,00 EUR – višina celoletne članarine za učence, dijake, študente in brezposelne


ČLANSTVO “E”: pridruženo članstvo – posamezniki, tuji baletni umetniki, ki sodelujejo z DBUS


PLAČILA ČLANARINE SO OPROŠČENI:

  • baletni umetniki, ki so dopolnili 80 let starosti
  • častni člani DBUS
  • člani DBUS, ki jih občni zbor oprosti plačila članarine
  • člani DBUS – socialno ogrožene osebe, ki DBUS dostavijo potrdilo o socialni ogroženosti