PREJEMNIKI STROKOVNE NAGRADE LYDIE WISIAKOVE

2018

Nagrado Lydie Wisiakove za življenjsko delo na področju baletne umetnosti letu 2018 je prejela baletna umetnica

LANE STRANIČ

za njen vseživljenjski doprinos slovenski baletni umetnosti.

     

Obrazložitev:

Lane  Stranić je svojo  plesno  kariero začela s 7  leti, ko je v Ljubljanski operi debitirala v baletni predstavi Vrag na vasi. Po končani baletni šoli je dve sezoni plesala v baletnem zboru ljubljanskega baleta, ko je leta 1963 prejela francosko štipendijo in odšla na izpopolnjevanje v Pariz, kjer je po izteku štipendije plesala v »Grand Ballet Classique de  France«, v skupini  Tessa Beaumenta. Leta 1966 je bila redno angažirana v hamburškem baletnem zboru, kjer je plesala v predstavah koreografa Georgea Balanchina. Nato je tri sezone kot solistka v baletnih predstavah Giselle, Labodje jezero, Agon, Don Kihot in drugih, plesala v sofijskem baletu v Bolgariji.

Njena prva večja vloga, ki jo je poustvarila na domačem odru je bila leta 1962 »Dekle v sinjem«, v baletni predstavi Iluzije skladatelja Slavka Osterca in koreografa Henrika Neubauerja. Od tedaj dalje je kot članica Baleta Slovenskega narodnega gledališča Opera in balet Ljubljana, sprva kot  solistka in kasneje  kot primabalerina, odplesala  več  kot 70 različnih vlog baletnega repertoarja v baletnih predstavah Papesa Ioana, Agon, Labodje jezero, Spartak, Opojno poletje, Hirošima, Undine, Taras Buljba, Nina, Povratnika, Giselle, Notredamski zvonar, Hrestač, Lepotica in zver, Čudežni mandarin, Pepelka, Rosalinda, Romeo in Julija, Pulcinella, Zgodba o vojaku, Pasacaglia, Siegriedova idila, Miss Julie in drugih.

Lane Stranič, ki se je še posebej odlikovala z izjemno, za tisti čas celo nadpovprečno vrhunsko tehnično pripravljenostjo, se je v sedemdesetih letih preteklega stoletja uvrščala v sam vrh jugoslovanskega baleta, hkrati pa predstavljala generacijo najvidnejših baletnih umetnic tedanjega slovenskega kulturnega prostora. Še posebej nepozabni sta njeni kreaciji vlog Odette in Odile v Labodjem  jezeru, s katerima se je v srca občinstva zapisala kot tehnično dovršena, virtuozna, temperamentna in graciozna balerina. 

Lane Stranič je od leta 1971 kot članica Baleta Slovenskega narodnega gledališča Opera in  balet Ljubljana ponesla ime slovenskega baleta v Italijo, Nemčijo, Avstrijo, Hrvaško in Srbijo. Za svoje umetniško delovanje je leta 1984 prejela nagrado Prešernovega  sklada, bila leta 1987 predlagana za življenjsko Prešernovo nagrado. Za vlogo Odile v baletu Labodje jezero je leta 1972 prejela nagrado Zlata ptica, zatem pa še nagrado Zveze socialistične mladine Slovenije leta1974 za Labodje jezero in leta 1976 za Kitajsko zgodbo. Leta 1986 je prejela priznanje slovenske Plesno-baletne kritike.

Za vse dosežke, ki jih je Lane Stranič podarila slovenski baletni umetnosti ter s tem slovenskemu umetniškemu prostoru, ji slovenska baletna umetnost izreka zahvalo, v znak katere ji s ponosom podeljuje najvišje priznanje s področja baletne umetnosti v Sloveniji, nagrado Lydije Wisiakove za življenjsko delo.

Nagrada Lydie Wisiakove za vlogi Odete in Odile v Labodjem Jezeru ter za vlogo Klare v baletu Hrestač – Božična zgodba, v produkciji Baleta Slovenskega narodnega gledališča Opera in balet Ljubljana

       

Nagrado Lydie Wisiakove za izjemne dosežke na področju baletne umetnosti v Sloveniji v obdobju zadnjih treh let je prejela  baletna umetnica, članica Baleta Slovenskega narodnega gledališča Opera in balet Ljubljana,

NINA NOČ

za vlogi Odete in Odile v Labodjem Jezeru ter za vlogo Klare v baletu Hrestač – Božična zgodba, v produkciji Baleta Slovenskega narodnega gledališča Opera in balet Ljubljana.

     

Obrazložitev:

Vse od svoje pridružitve ansamblu leta 2013 pa do danes, je Nina Noč že v zgodnjem obdobju svoje baletne kariere poustvarila več velikih vlog klasičnega baletnega repertoarja, med katerimi še posebej izstopata Klara v baletu Hrestač – Božična zgodba ter Odette in Odile v baletu Labodje jezero, v katerih je tako po umetniški kot tehnični plati presegla ustaljene miselne vzorce obeh vlog in dokazala, da v sebi nosi izjemen baletni potencial.

Že kot Klara v Hrestaču koreografa Yourija Vamosha je Nina Noč na rosnem pričetku svoje baletne kariere s tehnično, predvsem pa umetniško interpretacijo zahtevne vloge dokazala, da je na slovenskih baletnih odrih zažarela nova zvezda, ki predstavlja nadaljevanje bogate, 100-letne domače baletne tradicije. Občudovanja vredno pri Nini Noč pa je tudi njeno nenehno iskanje dodatne vrednosti, saj se ne zadovolji z zgolj enim uspehom, ampak strmi h nenehnemu napredku in iz predstave v predstavo dokazuje svojo kontinuirano umetniško in tehnično rast.

Ko je prvič nastopila v vlogi Princese v Labodjem jezeru, je baletna kritika zapisala, da v Nini Noč že lahko zaslutimo spečo belo labodjo kraljico. Zato ni čudno, da je še posebej presenetila z vlogama Odette in Odile v Labodjem jezeru, ki v karieri sleherne balerine predstavljata eno največjih preizkušenj klasičnega baletnega repertoarja.

V popolnem nasprotju s krhko Odette, je v Odile do potankosti oblikovala vsebinski umetniški trikotnik, v katerem se prepletajo zapeljevanje, ljubezenska čutnost kot odsev Odete in tisti značilni vražji karakter Odile, ki predstavlja največjo razlika nežnemu in ljubečemu Belemu labodu, je s širokim razponom umetniške interpretacije dokazala svojo umetniško zrelost. Na gostovanju ljubljanskega Baleta z Labodjim jezerom v Celovcu v začetku leta 2018, je Nina Noč, skupaj s soplesalcem Kento Yamamotom zasluženo požela stoječe ovacije. Ocene avstrijskih medijev so zapisale, da je bila izmed vseh plesalcev izjemnega ansambla še posebej izstopajoča Nina Noč kot občutljiva Odete in hkrai ostra, a graciozna in zapeljiva Odile.

Nina Noč, ki živi in predaja svoje življenje baletnemu odru, se je v svoji dosedanji, dokaj kratki plesni karieri izoblikovala v prepoznavno umetniško osebnost slovenskega baletnega prostora, ki s svojo predanostjo poklicu balerine predstavlja prepoznavno identiteto Baleta Slovenskega narodnega gledališča Opera in balet Ljubljana. Zato za svoje izjemne poustvaritve vlog Klare v baletu Hrestač – Božična zgodba ter Odette in Odile ali Belega in Črnega laboda v baletu Labodje jezero, prejme Nina Noč v letu 2018 nagrado Lidie Wisiakove za izjemne dosežke na področju baletne umetnosti v Sloveniji. 

Nagrada Lydie Wisiakove za izjemne dosežke na področju baletne umetnosti v obdobju zadnjih treh let – za umetniško raznovrstno interpretacijo vlog glavne ženske v baletu Simfonija otožnih pesmi, Julije v baletu Romeo in Julija, Klare v baletu Hrestač – Božična zgodba in Odette v baletu Labodje jezero.

     

Nagrado Lydie Wisiakove za izjemne dosežke na področju baletne umetnosti v Sloveniji v obdobju zadnjih treh let prejme baletna umetnica, članica Baleta Slovenskega narodnega gledališča Opera in balet Ljubljana,

 

GIORGIA VAILATI

 

za glavno žensko vlogo v baletu Simfonija otožnih pesmi, za vloge Odette v baletu Labodje jezero, Klare v baletu Hrestač – Božična zgodba in Julije v baletu Romeo in Julija, v produkciji Baleta Slovenskega narodnega gledališča Opera in balet Ljubljana.

 

Obrazložitev:

Giorgia Vailai je že takoj ob prihodu v ljubljanski baletni ansambel, leta 2015, pričela plesati glavne vloge v baletnih predstavah Slovenskega narodnega gledališča Opera in balet Ljubljana.

Kot suverena in prepoznavna umetniška osebnost, je do leta 2017 prevzela pretežni del solističnega repertoarja in postala ena od najvidnješih balerin ljubljanskega baleta.

Ob spremljanju njene umetniške poti, se gledalec zazre v raznovrstnost njenih kreacij, ki segajo vse od Odette v Labodjem jezeru, Julije v Romeu in Juliju, Klare v Hrestaču – Božična zgodba in osrednje ženske vloge v Pandurjevem baletu Simfonija otožnih pesmi. S svojim poglobljenim pristopom k oblikovanju posamezne vloge premišljeno oblikuje njen vsebinski karakter in ga nadgradi z zanj značilno stilno tehnično virtuoznostjo.

Baletna kritika je ob njeni kreaciji Julije v baletu Romeo in Julija zapisala, da je »Ljubka mlada debitantka Giorgia Vailati dekliško naivna Julija, ki se pred gledalčevim pogledom čustveno prebuja od naklonjenosti Romeu do strastne ljubezni, v navdušujoči odrski igri in plesalkinih čudovito izraznih očeh pa se zrcalijo junakinjina občutja.«.

Ob premieri Pandurjevega baleta Simfonija otožnih pesmi so Giorgio Vailati opisali kot posebno dragoceno pridobitev za ljubljanski baletni ansambel, ki je med vsemi izrazno dovršenimi in očarljivimi plesalkami še posebej izstopala.

Je plesalka, ki enakomerno razporeja svojo fizično in interpretacijsko krhkost in tehnično zanesljivost izvedbe. V svojih vlogah je ranljiva in izrazna, dinamična in strastna. Tako kot v ostalih njenih vlogah, lahko tudi v vlogi Odette v baletu Labodje jezero s svojo svojsko zadržano emoitvnostjo poustvarja  širok razpon interpretacije.  Kot Odette je ranljiva, izrazna in strastna, s svojo mehko linijo rok in vratu ter svojo svojsko zadržano emotivnostjo pa prepriča gledalca. Z njeno interpretacijo slednji podoživlja brezčasnost enigmatične zgodbe.

Za izjemne poustvaritve vlog v baletih Simfonija otožnih pesmi, Odette v Labodjem jezeru, Klare v Hrestaču – Božični zgodbi in Julije v Romeu in Juliji, vseh v produkciji Baleta Slovenskega narodnega gledališča Opera in balet Ljubljana, prejme Giorgia Vailati v letu 2018 nagrado Lidie Wisiakove za izjemne dosežke na področju baletne umetnosti v Sloveniji. 

Nagrada Lydie Wisiakove za izjemne dosežke na področju baletne umetnosti v obdobju zadnjih treh let, za vlogo Jevgenija Onjegina v baletu Jevgenij Onjegin, koreografinje Valentine Turcu in v produkciji Baleta SNG Maribor

     


Nagrado Lydie Wisiakove za izjemne dosežke na področju baletne umetnosti v Sloveniji v obdobju zadnjih treh let je prejel baletni umetnik, član Baleta Slovenskega narodnega gledališča Maribor

ANTON BOGOV

za vlogo Jevgenija Onjegina v baletu Jevgenij Onjegin v produkciji Baleta Slovenskega narodnega gledališča Maribor.

       

Obrazložitev:

Mogočna dolgoletna in edinstvena umetniška prezenca Antona Bogova na slovenskem in mednarodnem baletnem odru je brez dvoma prežeta s številnimi vrhunskimi kreacijami, ki jim je baletni prvak doslej integriral polnokrven značaj, emocijo in dušo do skrajnosti. Bogov je vselej plemenitil odre z svojimi najzahtevnjejšimi glavnimi vlogami klasičnega baletnega repertoarja ter ostajal zvest v najžlahtnejšem pomenu besede – umetnik. Najzrelejša in v psihološkem smislu tudi najkompleksnejša stvaritev Antona Bogova doslej pa je upodobitev notranje konfliktnega, razrvanega, senzibilnega in nadvse inteligentnega Jevgenija Onjegina v koreografiji Valentine Turcu in v produkciji Baleta Slovenskega narodnega gledališča Maribor, za katero je kritika  Dance Europe Magazine, januarja 2017 med drugim zapisala – »… Anton Bogov je plesalec svetovnega kalibra, kar se ne osredotoča zgolj v njegovi brezhibni plesni tehniki. Njegov ekspresiven izraz, kako nosi svoje telo, kako gleda Tatjano – je doživetje na večplastnih nivojih. Je pravi poklon Puškinu …« 

Nepomirljiv, a vendarle notranje inhibiran erotizem Onjegina, ki se kaže v strastni, mogočno virtuozni baletni impostaciji Bogova, še posebej v ekspresivnih pas de deuxih s Tatjano, pozornega gledalca vedno znova opomni na neznosno lahkotnost »Bogovskega« plesnega stila in mojstrstva. Onjeginovo eksistenčno praznino po Tatjanini ljubezenski zavrnitvi in vso agonijo, a zapoznelo strast do edine ženske, ki jo je zares ljubil, uspe Antonu Bogovu prepričljivo upodobiti s celotnim izraznim registrom koreografskega fizisa, začenši z melanholičnim magnetizmom pogleda, s popolno, tako rekoč ekstatično predanostjo trenutku in ne nazadnje tudi z iskanjem popolnega ravnovesja vrhunske baletne tehnike z natančno odmerjeno intenzivnostjo plesne dramatičnosti. 

Za svojo edinstveno poustvaritev naslovnega lika iz dramskega baleta Jevgenij Onjegin, koreografinje Valentine Turcu in v produkciji Baleta Slovenskega narodnega gledališča Maribor, prejme Anton Bogov v letu 2018 nagrado Lidie Wisiak za izjemne dosežke na področju baletne umetnosti v Sloveniji. 

Posebno priznanje Društva baletnih umetnikov Slovenije za izjemne dosežke na področju baletne umetnosti v Sloveniji, za vlogo Madge v baletu La Sylphide v produkciji Baleta SNG Maribor.

     


Visoko strokovno priznanje za izjemne dosežke na področju baletne umetnosti v Sloveniji je prejela baletna umetnica

TANJA BARONIK

za izjemno interpretacijo vloge Madge v baletu La Silphyde v produkciji Baleta Slovenskega narodnega gledališča Maribor.

        

Obrazložitev:

Tanja Baronik je s svojo nezamenljivo odrsko prezenco v baletu La Sylphide, v produkciji Baleta Slovenskega narodnega gledališča Maribor, prepričljivo in do potankosti upodobila karakterno vlogo čarovnice Madge, ki v vlogi usmerjevalke in razsodnice Jamesove usode predstavlja senčno plat Jamesove naivne fascinacije z gozdno vilo Silfido. Tanja Baronik je v vlogo vaške čarovnice Madge vdihnila novo, na slovenskih plesnih odrih še nikoli prej videno zloveščo dimenzijo tega ambivalentno negativnega lika. Ta se razteza od navidezno dobronamerne vedeževalke pa vse do neizprosne čarovnice, ki je v vizualnem smislu okarakterizirana kot druidska vešča. Baronikova je pri tem uporabila celotno izrazno paleto svojega telesa, od obrazne in telesne pantomime, pa vse do subtilne umetniške ekspresije rok, ter vlogo Madge brezhibno, intuitivno in z zračno lahkotnostjo prepletla z virtuoznimi koreografskimi elementi. 

Zato Tanja Baronik prejme v letu 2018 posebno strokovno priznanje Društva baletnih umetnikov Slovenije, za njen vrhunski poustvarjalni dosežek, ki ga predstavlja edinstvena kreacija čarovnice Madge v baletu La sylphideAugusta Bournonvilla, v produkciji Baleta Slovenskega narodnega gledališča Maribor.

Posebno strokovno priznanje Društva baletnih umetnikov Slovenije za izjemne dosežke na področju baletne umetnosti v Sloveniji

      

Strokovno priznanje za izjemne dosežke na področju baletne umetnosti v Sloveniji je prejel dirigent

MARKO GAŠPERŠIČ

za njegov obširni opus glasbenega vodstva baletnih predstav v Slovenskem narodnem gledališču Opera in balet Ljubljana vse od leta 1989 do danes

       

Obrazložitev:

Dirigent Marko Gašperšič je s svojim obširnim  opusom  glasbenega vodstva  baletnih  predstav, ki  sega  vse do  leta  1989, pomembno zaznamoval slovensko baletno dogajanje.

Marko Gašperšič se je rodil v Ljubljani, kjer je študiral klavir pri profesorici Zorki Bradač, nato pa muzikologijo na Filozofski  fakulteti  in dirigiranje  pri  profesorju Antonu  Nanutu  na Akademiji  za  glasbo. Za  izvedbo Dvořakove Simfonije št. 8 je že za časa študija prejel študentsko Prešernovo nagrado.

V ljubljanski Operi je debitiral kot dirigent operne predstave La bohème, nato pa je vodil mnoge  operne in  baletne  predstave, operete  in  koncerte. Baletnemu ansamblu in simfoničnemu orkestru Slovenskega narodnega gledališča Opera in balet Ljubljana se je priljubil ne le z najvišjo mero glasbene strokovnosti in za dirigenta baletnih predstav nujnega poznavanja strokovnih pravil baletne umetnosti, temveč tudi s profesionalnim in človeškim odnosom, ki ju je do umetnikov gojil skozi vso svojo kariero. Marko Gašperšič je umetnik in človek širokega pogleda in misli, ki jih namenja in deli ne zgolj z glasbeniki v  orkestru, pač  pa tudi  s  koreografi in  baletnimi  plesalci. Je  tako  rekoč zaščitni znak mnogih uprizoritev baletnih predstav ljubljanskega baleta, med katere sodi še posebej baletna uspešnica Hrestač – Božična zgodba, ki je do danes doživela več kot 100 ponovitev. Je zavzet sodelavec  pri nastajanju  novitet,  sodobnih baletov  in  baletnih predstav  iz  zakladnice klasičnega baletnega repertoarja. Od leta 1989  do danes  je  dirigiral številnim baletnim predstavam, med njimi Beli košuti, Don Kihotovim sanjam, Giselle, Drugi slovenski baletni simfoniji, Coppeliji  na Montmartru, Trionfu di Afrodite, Navihanki, Hrestaču, Pokrajini misli, baletu za otroke Kdo je najmočnejši na svetu?,  pa spet Hrestaču  – Božični  zgodbi,  Dawsonovi Giselle, Baletnemu  večeru Stravinski, Trnuljčici, Labodjemu jezeru, Doktor Živagu in drugim. Marko Gašperšič, ki je z glasbenim vodstvom baletnih predstav v vseh svojih letih delovanja pomembno zaznamoval Balet Slovenskega narodnega gledališča Opera in balet Ljubljana, bo v letošnjem letu s predstavo BALET 100 po mnogih aktivnih letih umetniškega ustvarjanja odšel v zaslužen pokoj. Za njegov celovit umetniški prispevek h glasbenemu vodenju baletnih predstav Baleta Slovenskega narodnega gledališča Opera in balet Ljubljana, Marka Gašperšiča slovenska baletna stroka nagrajuje z visokim strokovnim priznanjem.

2017

Strokovna komisija Društva baletnih umetnikov Slovenije za nagrade Lydie Wisiakove v sestavi Bojana Hinteregger – predsednica, Alenka Ribič, Sanja Nešković Peršin, Edward Clug, Matjaž Marin, Tomaž Rode in Vojko Vidmar, je sprejela odločitev, da Društvo baletnih umetnikov Slovenije in s tem slovenska baletna umetnost, nagrado Lydie Wisiakove za življenjsko delo na področju baletne umetnosti v letu 2017 podeli baletni umetnici 

LJILJANI KEČA

za njen vseživljenjski doprinos slovenski baletni umetnosti.

     

Obrazložitev:

Balerina Ljiljana Keča je pričela svojo umetniško pot v Slovenskem narodnem gledališču Maribor leta 1974, neposredno po končani baletni šoli v Novem Sadu. Zaradi odlične baletne tehnike, na podlagi katere so ji bile zaupane zahtevne vloge v baletnih predstavah, je bila kmalu promovirana v solistko mariborskega Baleta. V svoji bogati karieri pod sojem odrskih luči je poustvarila vrsto vidnih vlog, med katerimi so Biserka v Ohridski legendi, Kača v Stvarjenju sveta, Kitri v Don Kihotu, Pepelka v Pepelki, Grofična v Flamski legendi, Julija v Romeu in Juliju, Marija v Bahčisarajski fontani, Vila slaščic v Hrestaču, Anitra v Peer Gyntu, in še bi lahko naštevali. Svoj pečat je pustila tudi v opernih predstavah; kot solistka v Faustu, Carmen, Kačjem pastirju, Traviati, Kneginji Čardaša in drugih. Ljiljane se moramo spomniti tudi po 32 fuete-jih, ki jih je, za domače, mariborsko občinstvo, v zgodovini »odvrtela« kot prva balerina mariborskega baleta. S Slovenskim narodnim gledališčem Maribor je gostovala v Avstriji in Italiji ter se udeleževala koncertov in tekmovanj v republikah bivše Jugoslavije. S svojo umetniško osebnostjo, baletnim znanjem in odrsko prezenco je navduševala tako občinstvo kot strokovno javnost, s svojim delovanjem in s številnimi vlogami, ki so ji bile zaupane, pa je nedvomno močno prispevala k razvoju baleta Slovenskega narodnega gledališča Maribor.

Leta 1993 je Ljiljana Keča odrske deske zamenjala za vodenje domačega baletnega ansambla, in tako pričela pisati novo poglavje lastne baletne zgodbe in hkrati novo poglavje v delovanju mariborskega baleta. S prirojeno kreativno vizijo je odprla mariborski baletni prostor uveljavljenim tujim koreografom in realizirala vrsto odmevnih baletnih predstav. Med temi lahko izpostavimo Ples kadetov, Petra in volka, Don Kihota, Tristana in Izoldo, Romea in Julijo, West Side Story. Zaključek njenega umetniškega vodenja je sovpadal s 50. obletnico mariborskega baleta, ki jo je obeležila s postavitvijo Labodjega jezera v koreografiji Valerija Koftuna. Z mesta vodje baleta je v Maribor pripeljala obetavne in zdaj uveljavljene plesalce ter mariborskemu baletnemu ansamblu omogočila kasnejše udejstvovanje na mednarodni plesni sceni.

Nenehno se je tudi plesno izobraževala in izpopolnjevala svojo baletno tehniko pri priznanih baletnih pedagogih v Sankt Peterburgu, Cannesu, Bostonu in drugod. Pridobljena plesna znanja je že kot aktivna balerina posredovala mlajšim generacijam, po končani aktivni plesni karieri pa se je poučevanju še bolj predala; kot pedagoginja je delovala v Slovenskem narodenm gledališču Maribor, v Srednji baletni šoli Maribor, v Plesnem Studiu Ptuj in na Baletnem oddelku Glasbene šole Murska Sobota, kjer poučuje še danes. Njeni sodelavci in prijatelji jo poznano tudi kot iskreno in dobro prijateljico, ki je vedno znala prisluhniti in priskočiti na pomoč.

Ljiljana Keča se je v zgodovino slovenskega baleta zapisala z velikimi črkami kot ena najvidnejših umetnic te prestižne umetnosti, v polju katere je desetletja osrečevala domače občinstvo in strokovno javnost. Živela je in še živi poslanstvo, ki ji je bilo namenjeno ob rojstvu. Da, poslanstvo, kajti za ustvarjanje v baletni umetnosti je človek poslan.

Zato draga Ljiljana, ti za tvoje razdajanje in vse dosežke, ki si jih podarila slovenski baletni umetnosti ter s tem slovenskemu umetniškemu prostoru in za vse predane izkušnje in znanje tistim, ki z njo živimo iz dneva v dan, izrekamo iskreno zahvalo, v znak katere ti danes slovenska baletna umetnost s ponosom podeljuje najvišje priznanje s področja baletne umetnosti v Sloveniji, nagrado Lydije Wisiakove za življenjsko delo.

Nagrada Lydie Wisiakove 2017 za vlogi Gulnare in Medore v baletu Gusar v produkciji Baleta SNG Maribor

          

Strokovna komisija Društva baletnih umetnikov Slovenije za nagrade Lydie Wisiakove v sestavi Bojana Hinteregger – predsednica, Alenka Ribič, Sanja Nešković Peršin, Edward Clug, Matjaž Marin, Tomaž Rode in Vojko Vidmar, je sprejela odločitev, da Društvo baletnih umetnikov Slovenije in s tem slovenska baletna umetnost podeli nagrado Lydie Wisiakove za posebne dosežke na področju baletne umetnosti v Sloveniji v obdobju zadnjih dveh let baletni umetnici, samozaposleni v kulturi in stalni sodelavki Baleta Slovenskega narodnega gledališča Maribor,

ASAMI NAKASHIMA

za umetniško premišljeni in karakterno različni interpretaciji vlog Gulnare in Medore v baletu Gusar, v produkciji Baleta Slovenskega narodnega gledališča Maribor

           

Obrazložitev:

Asami Nakashima je danes vzhajajoča zvezda mariborskega Baleta. Vzpon, ki ga potrjuje s kreacijo vsake nove vloge, se zdi neustavljiv. Naravno in lahkotno oblikuje najzahtevnejše vloge, v njih pa spontano razkriva zanjo značilne detalje subtilnih interpretacij, skozi katere se gledalec z lahkoto in v celoti potopi v njeno plesno izpoved. Odkar je pred šestimi leti pričela z delovanjem v mariborskem baletu, je s svojim izjemnim smislom za asimilacijo različnih plesnih estetik ter popolni predanosti baletnemu ustvarjanju pritegnila pozornost slehernega koreografa.

Največja odlika Asami Nakashima je tako morda prav v tem, po čemer stremi vsak baletni plesalec, torej v ustvarjanju videza, da je baletna umetnost navkljub svoji izjemni nadnaravni zahtevnosti lahkotna, nje koraki neulovljivi in nje podobe izmuzljive iluzije.

In prav takšen domet smo pri Asami docela doživeli v kreacijah vlog Gulnare in Medore v baletu Gusar (Le corsaire), ki ju je z mariborskim baletom oblikovala v sezoni 2016/2017.

Gulnaro je interpretirala z rahločutno žensko subtilnostjo, značilno za karakter lika, vendar tehnično natančno in brezhibno. Prav tako natančna in brezhibna je bila v Medori, s katero je ustvarila še svojevrstni kontrast Gulnari in uspela doseči transformacijo dveh, karakterno povsem različnih si vlog v taisti baletni predstavi. Z interpretacijo obeh, Gulnare ali Medore, se je Asami Nakashima povzpela na višjo raven karizmatične in samozavestne baletne solistke.

In če je občinstvo s prepričljivim navdušenjem doživljalo njen poustvarjalni preboj, pa je strokovna javnost v njenih interpretacijah Gulnare in Medore prepoznala dodano umetniško in strokovno vrednost ter postavila Asami Nakshima v krog najbolj prepoznavnih baletnih umetnikov v Sloveniji.

Zato ji Društvo baletnih umetnikov Slovenije za interpretaciji obeh vlog podeljuje nagrado Lydie Wisiakove za posebne dosežke na področju baletne umetnosti v Sloveniji ter z njo izkazuje poklon njenemu iskrenemu in požrtvovalnemu umetniškemu delu.

Nagrada Lydie Wisiakove 2017 za vlogi Voktorja Komarovskega v baletu Doktor Živago in Tybalta v baletu Romeo in Julija, obeh v produkciji Baleta SNG Opera in balet Ljubljana.

          


Strokovna komisija Društva baletnih umetnikov Slovenije za nagrade Lydie Wisiakove v sestavi Bojana Hinteregger – predsednica, Alenka Ribič, Sanja Nešković Peršin, Edward Clug, Matjaž Marin, Tomaž Rode in Vojko Vidmar, je sprejela odločitev, da Društvo baletnih umetnikov Slovenije in s tem slovenska baletna umetnost podeli nagrado Lydie Wisiakove za posebne dosežke na področju baletne umetnosti v Sloveniji v obdobju zadnjih dveh let baletnemu umetniku, članu Baleta Slovenskega narodnega gledališča Opera in balet Ljubljana,

PETARU ĐORČEVSKEMU

za umetniško premišljeni in karakterno različni interpretaciji vlog Viktorja Kumarovskega v baletu Doktor Živago in Tybalta v baletu Romeo in Julija, v produkciji Baleta Slovenskega narodnega gledališča Opera in balet Ljubljana

                    

Obrazložitev:

Petar Đorčevski je umetnik in plesalec, ki že vrsto let predstavlja jedro moškega dela ljubljanskega Baleta. V letu 2016 je poustvaril veliko karakterno različnih vlog, med njimi sta vsekakor izstopajoči vlogi Komarovskega v dramskem baletu Doktor Živago ter vloga Tybalta v baletni predstavi Romeo in Julija.

Đorčevski je svojo kreacijo Komarovskega vzpostavil kot vzvišen in aroganten lik, skladen z romaneskno predlogo, bil je izrazen, dinamičen in strasten, saj v ospredju baletne zgodbe predstavlja šarm ter »sex-apeal« Viktorja Komarovskega, ki je vedno v središču pozornosti, sicer kvartopirec, osvajalec ženskih src, tudi prizadeti posiljevalec, ki svojo pozicijo obdrži ob vseh situacijah in režimih. Z vsakim svojim premikom, pogledom, izrazom, gibom, obratom glave, ali rahlim znakom roke, je poustvaril širok razpon interpretativnih stanj.

V kritiškem odmevu so zapisali, da je Viktorja Komarovskega upodobil in odplesal sijoči Petar Đorčevski”, kar je še enkrat potrdilo visoko stopnjo tehničnega znanja, ki ga ta plesalec z veliko mero umetniške nadgradnje ter s presežki vključuje v kreacije na plesnem odru. Ob tej vlogi je vsekakor potrebno omeniti tudi izjemen odziv v tujih medijih. Na letošnjem prestižnem gala koncetru v Miamiju na Floridi je bil Peter z nastopom v duetu iz te predstave, skupaj s Tjašo Kmetec, izpostavljen kot vrhunec večera.

Ob Komarovskemu pa je Petar Đorčevski tudi z vlogo Tybalta dokazal, da poleg obvladovanja tehnike vloge ustvarja tudi s pomočjo svoje velike osebnosti ter da svoje kreacije vselej izdatno obogati z občutkom za svežo odrsko izraznost in igro, ne nazadnje pa tudi s svojstvenim estetskim pristopom.

Zreli umetnik se je v obeh vlogah, od katerih je vsako oblikoval samosvoje vrhunsko, izkazal kot zanesljiv partner, mojster oblikovanja velikih plesnih vlog in kot plesalec, ki se s svojim karakterjem nenehno prepričljivo vključuje v dramaturgijo celotne predstave.  

Nagrada Lydie Wisiakove 2017 za baletno predstavo Doktor Živago v celoti.

          

Strokovna komisija Društva baletnih umetnikov Slovenije za nagrade Lydie Wisiakove v sestavi Bojana Hinteregger – predsednica, Alenka Ribič, Sanja Nešković Peršin, Edward Clug, Matjaž Marin, Tomaž Rode in Vojko Vidmar, je sprejela odločitev, da Društvo baletnih umetnikov Slovenije in s tem slovenska baletna umetnost podeli nagrado Lydie Wisiakove za posebne dosežke na področju baletne umetnosti v Sloveniji v obdobju zadnjih dveh let baletnemu ansablu  

SLOVENSKEGA NARODNEGA GLEDALIŠČA OPERA IN BALET LJUBLJANA 

za pristno doživetje  ter vrhunsko izvedbo svetovne praizvedbe dramskega baleta Doktor Živago.

                 

Obrazložitev:

Dramski balet Dr. Živago, ki ga je ljubljanski baletni ansambel krstno uprizoril 14. aprila 2016, je koreografska mojstrovina Jiříja Bubeníčka in njegovega brata Otta Bubeníčka, scenografa ter asistenta koreografije. V predstavi, ki jo je bržkone zaznamovala vrhunska izvedba plesalk in plesalcev ljubljanskega baletnega ansambla, dogajanje sledi romanu ruskega pisatelja Borisa Pasternaka, ko se v dveh dejanjih ter desetih plesnih skicah izlušči bistvo dogajanja v težkih časih tistih turbulentnih dni ruske oktobrske revolucije. V orginalnem koreografskem izlivu Jiříja Bubeníčka, se ta ne poglabljala v družbene in zgodovinske čase, temveč jih osvetli v sceni in koreografski skicirki izpisanih usod glavnih likov romana, ko plemstvo barva v baletnem kanonu, tudi subtilno niansira posamezne karakterje v prepletu z boji in trpljenjem  množic. Njegovi revolucionarji so polni bojevniškega naboja, koreografsko živo oprijemljivi, celo veliko bolj živo, kot je to moč doživeti v podobnih ekranskih oblikah, medtem ko se bolečina in morija množic vse bolj poglablja z vsakim gibom ob nastopajočih stanjih trpljenja in pobojev.

Predstava Doktor Živago na baletni sceni sledi plesni sugestiji baletnih plesalcev in izvirni koreografski dramatiki, ki se homogeno zliva in precizno gradi ter jasno  berljivo niansira in snuje v zahtevni figuraliki baletnega neoklasicizma, tudi se izrazno oblikuje in oplaja s sodobno gibalno formo, ko se pečati surovost, ali strah, in se portretirajo temačna stanja junakov romana, njih ujete podobe v razgibani sceni bojev, v primežu lastnega srda. V tej široki paleti krutih, pohlevnih ter zlaganih osebnostnih stanj, se s prefinjeno roko umetnika, in v odlični plesni igri nastopajočih, izpisujejo še svetle strani človečnosti, tiste ki poganjajo kolesja življenja ter jasnijo obzorja usode, ki jih poimenujemo moč ljubezni, človeška toplina in plemenitost.

Ljubljanski baletni ansambel je v dramskem baletu Dr. Živago celovito ter  kompaktno  zaživel v novem umetniškem siju, ki ga po kvaliteti ter vsebnosti izvedbe povzdiguje  tudi v nove, višje uprizoritvene sfere, in to na tiste stopničaste višave, ki samodejno   odpirajo mednarodna vrata velikih baletnih odrov; kar gre v prid izvedbi celotnega ansambla, tudi vsakemu posamezniku v danih plesnih utrinkih, in ne na koncu tudi  poglobljeni strukturi  vsake solistične vloge posebej.       

Brata Bubeníček sta tako na ljubljanski baletni oder postavila mogočen dramski balet, s katerim je Balet Slovenskega narodnega gledališča Opera in balet Ljubljana ustvaril nepozaben umetniški domet, značilen za velike svetovne baletne odre.

2016

Strokovna komisija Društva baletnih umetnikov Slovenije za nagrade Lydie Wisiakove v sestavi Bojana Hinteregger – predsednica, Alenka Ribič, Sanja Nešković Peršin, Vojko Vidmar, Edward Clug, Tomaž Rode in Matjaž Marin je sprejela odločitev, da nagrado za življenjsko delo na področju baletne umetnosti prejme baletni umetnik

MOJMIR LASAN

za njegov vseživljenjski doprinos slovenski baletni umetnosti.

       

Utemeljitev:

Mojmirja Lasana lahko brez vseh pomislekov štejemo za največjega in najkakovostnejšega slovenskega plesalca povojnega obdobja. Vzporednico lahko potegnemo le do slovitega Maksa Kirbosa iz sredine prejšnjega stoletja, ki je osvajal občinstvo ne le v Ljubljani in Mariboru, ampak tudi v baletnih prestolnicah Pariza, Monte Carla, Londona, Milana, Rima in na gostovanjih po Evropi, Severni in Južni Ameriki.

Tudi Mojmir Lasan, ki je ostal ves čas zvest ljubljanskemu ansamblu, je gostoval v velikem delu Evrope – v Avstriji, Italiji, Franciji, nekdanji Sovjetski zvezi, na Češkoslovaškem in na Hrvaškem. Posebej odmeven je bil njegov nastop leta 1976 na Kubi, kjer je bil med svetovno baletno elito edini jugoslovanski moški plesalec. Vsi gostujoči koreografi v Ljubljani so si ga želeli v svojih postavitvah in so mu namenjali najodgovornejše naloge, saj je s svojim znanjem pogosto dopolnjeval njihove koreografske zamisli. S svojim delom je bil zgled mlajšim kolegom, kot partner je bil zanesljiv spremljevalec svojih soplesalk, bil pa je tudi vedno nesebično pripravljen pomagati vsakemu članu baletnega ansambla. S svojim velikim znanjem in umetniško zrelostjo je pustil velik pečat v ljubljanskem baletnem ansamblu in s tem v slovenski baletni umetnosti.

Rodil se je v Ljubljani in se poleg gimnazijskega študija vpisal na baletno šolo, ki jo je končal z diplomo leta 1965 v razredu legendarne profesorice Lydie Wisiak, ki je poleg njega vzgojila vse vodilne plesalce in plesalke druge polovice dvajsetega stoletja. Nato se je leta 1969 izpopolnjeval še v Mednarodnem plesnem centru v Cannesu.

V ljubljanskem baletnem ansamblu je začel nastopati že med šolanjem, leta 1962, redni angažma pa je dobil leta 1964, leto dni pred diplomo. Svoje izjemne naravne sposobnosti je razvijal in je na najboljši način izrabljal svoje veliko tehnično znanje za dosego najvišjih umetniških učinkov. Prav zato se je hitro razvil od zborovskega plesalca do baletnega solista leta 1968 in do prvaka ljubljanskega Baleta.

Že leta 1964 je plesal enega od Princev in Obutega mačka v Trnuljčici ter naslovno vlogo v Volku. Njegov seznam obsega okrog 50, večinoma največjih vlog, med njimi so Favn v Lifarjevem Favnovem popoldnevu (že leta 1970), Princ v Labodjem jezeru, naslovna vloga v Spartaku, glavne vloge v baletih Undine, Giselle, Vrag na vasi, Čudežni mandarin, Pepelka (leta 1975 v Celovcu), Hrestač, Joan von Zarissa, Hirošima, Carmen, Abraxas, Šeherezada (leta 1980 v Celovcu), Romeo in Julija, Rozalinda, Vesela vdova (leta 1986 v Ljubljani in leta 1988 na Reki), Notredamski zvonar, Giselle, Čudežni mandarin, Lepotica in zver, Peer Gynt in tako dalje. Veliko je nastopal tudi na televiziji, ki ga je predstavila tudi v TV-portretu. Odličen je bil tako v klasičnih vlogah plemenitih baletnih plesalcev, t. i. danseur noble, kot v karakternem podajanju različnih značajev. Večina kritikov doma in na tujem je bila navdušena nad njegovim mojstrstvom. Naj navedemo le dva izmed njih:

Horst Ogris, baletni kritik iz Celovca, je v časopisu ‘Kärntner Tageszeitung’ leta 1972 napisal da je „Spartaka plesal Mojmir Lasan, ki je šele pred kratkim dokazal svoj veliki plesni talent v ‘Labodjem jezeru’. Če je bil kot Siegfried popoln izraz romantične miline, se je v Spartaku pokazal s polno ekspresionistično moško močjo“.

Baletna kritičarka za časopis ‘Delo’ Andreja Tauber je leta 1988, torej šestnajst let pozneje, pisala tako: „Uspeh predstave ‘Peer Gynt’ sloni na vlogi Peera, ki ga pleše Mojmir Lasan. Vlogo je odlično naštudiral. Lahkotnosti v skokih, mnogim in različnim piruetam ter zagotavljanju trdne opore svojim soplesalkam je dodal tako igro obraza, da je pred nami odraščal od lahkomiselnega mladeniča prek zapeljivca in sanjača do od okolice ponižanega in utrujenega Peera, ki na koncu svoje poti najde pomiritev v naročju Solveig.“

Prav za vlogo Peera Gynta in za prispevek k slovenski baletni umetnosti je leta 1989 dobil veliko Prešernovo nagrado kot tretji dobitnik (za zakoncema Mlakar in Tatjano Remškar) tega priznanja med baletnimi plesalci. Poleg tega je leta 1971 dobil nagrado ‘zlata ptica’, leta 1976 nagrado mesta Ljubljane in leta 1983 nagrado Prešernovega sklada za vlogo Eisensteina v baletu Rozalinda angleškega koreografa Ronalda Hynda, leta 1999 pa še najvišje državno odlikovanje – častni znak svobode Republike Slovenije za umetniške dosežke in druge zasluge na baletnem področju.

Po dvaintridesetih letih nastopanja se je leta 1994 upokojil in od takrat se predaja svoji ljubezni do metuljev, ki jo je gojil že v najzgodnejši mladosti. Tudi v tem je postal cenjen tako doma kot v mednarodnih krogih.

Za vse, kar je naredil za slovensko baletno umetnost, je zato več kot upravičen, da dobi danes najvišje stanovsko priznanje, nagrado Lydie Wisiakove.

Nagrada Lydie Wisiakove za izjemne dosežke na področju baletne umetnosti v letu 2015 – za vlogi Princa Siegfrieda v Labodjem jezeru v produkciji SNG Opera in balet Ljubljana ter Don Joseja v baletu Carmen v produkciji Društva baletnih umetnikov Slovenije.

       

Strokovna komisija Društva baletnih umetnikov Slovenije za nagrade Lydie Wisiakove v sestavi Bojana Hinteregger – predsednica, Alenka Ribič, Sanja Nešković Peršin, Vojko Vidmar, Edward Clug, Tomaž Rode in Matjaž Marin se je odločila, da nagrado za posebne umetniške dosežke na področju baletne umetnosti v letu 2015 prejme član Baleta SNG Opera in balet Ljubljana

KENTA YAMAMOTO

za umetniško premišljeni interpretaciji vlog Princa Siegfrida v baletu Labodje jezero v produkciji Slovenskega narodnega gledališča Opera in balet Ljubljana in Don Joseja v baletu Carmen v produkciji Društva baletnih umetnikov Slovenije.

           

Obrazložitev:

Kenta Yamamoto plemeniti slovensko baletno sceno od leta 2010. V Slovenijo ga je, tako lahko rečemo, pripeljala usoda, saj je navkljub temu, da je že uspešno opravil avdicijo v nekaterih znanih evropskih baletnih ansamblih, kot na primer v baletu znamenitega nizozemskega HET narodnega baleta, ob pristanku na ljubljanskem letališču začutil energijo in samemu sebi dejal “to je dežela, v kateri bi rad živel in ustvarjal”.

Tedanji umetniški vodja ljubljanskega Baleta, Irek Mukhamedov, je v Kenti takoj prepoznal potencial in mu že kmalu po prihodu zaupal prvo veliko solistično vlogo, Princa Désiréja v baletu Trnuljčica. Čeprav je sprva deloval malce zadržano, je Kenta Yamamoto umetniško rastel iz predstave v predstavo in vedno znova dokazoval svoj izjemen baletni potencial.

Je plesalec, ki nenehno pridobiva zaupanje koreografov, in je zanesljiv baletni umetnik v velikih solističnih vlogah. Zanosen in karizmatičen je v vlogah Princa, ki jih pleše v Labodjem jezeru, Hrestaču in Trnuljčici, v klasičnih vlogah z dramskim poudarkom, kot so Don Jose in Escamillo v Carmen, Basilio in Espada v Don Kihotu, kot tudi v vlogah sodobnih baletov, v katerih je še posebej navdušil kot Tristan v Tristanu in Izoldi v produkciji Baleta SNG Opera in balet Ljubljana. Ker govorimo o baletnem solistu velikega formata, ne moremo spregledati tudi njegovega vskoka v vlogo Apollona v baletu Apollon musagète koreografa Georgea Balanchina, s katerim je v pičlih nekaj urah poustvaril zahtevno vlogo, kot da bi za seboj imel že vrsto odplesanih predstav.

Bodisi v liričnih vlogah klasičnega baletnega repertoarja bodisi v konkretnejših vlogah, ki zahtevajo premišljeno dramaturško gradacijo, danes Kenta Yamamoto s širokim spektrom različnih baletnih vlog dokazuje svojo umetniško zrelost in večplastnost.

Ob tem je plesalec z neverjetno delovno disciplino in zdravo mero pravega baletnega entuziazma, nujno potrebnega slehernemu umetniku na poti do uspeha. Je kolegialen do drugih plesalcev, ki jim nesebično pomaga pri študiju vlog, ki jih je sam že plesal, je odličen partner svojim soplesalkam, ki jim izkazuje predanost in podporo, tako na vajah kot predstavah. Na teh je pravi magnet za občinstvo od trenutka, ko zasvetijo odrske luči, pa vse do tedaj, ko se spusti sklepna zavesa.

Tako je do danes Kenta Yamamoto z Baletom Slovenskega narodnega gledališča Opera in balet Ljubljana ter z Društvom baletnih umetnikov Slovenije umetniško poustvaril široko paleto različnih interpretacij vlog, izmed katerih težko izpostavimo tiste, ki med vsemi morda še bolj izstopajo in nosijo še za kanček večjo umetniško vrednost.

To je komisija za nagrade prepoznala v vlogah princa vseh princev, Siegfrieda v Labodjem jezeru, ki ga je poustvaril kot član Baleta SNG Opera in balet Ljubljana ter kot Don Joséja v baletu Carmen, ki ga je plesal z Društvom baletnih umetnikov Slovenije.

Kot princ je bil liričen, graciozen, tehnično precizen, skratka pravi danseur noble, kot Don José pa zrel moški, ki jasno prikaže vsa svoja čustva, od zaljubljenosti preko ljubosumja, do izgube razuma v smrtonosni strasti.

Skromen in tih v zasebnem življenju je Kenta Yamamoto pravo nasprotje na odrskih deskah, kjer greje srca občinstva z izjemno gracilnostjo gibanja, združeno z visokim plesnim znanjem, ki po odru skorajda drsi skozi glasbo in gledalca zapelje v čisti umetniški užitek. S svojo karizmo prepričuje tudi poznavalce, ki ga označujejo kot plesalca letečih skokov in izjemne plesne estetike.

Kenta Yamamoto je v zadnjih letih vidno bogatil slovensko baletno kulturo in vsem nam podaril nepozabne plesne trenutke. Zato mu Društvo baletnih umetnikov Slovenije podeljuje nagrado Lydie Wisiakove za izjemne dosežke na področju baletne umetnosti v letu 2015 za upodobitvi vlog Princa Siegfrieda v Labodjem jezeru v produkciji Baleta SNG Opera in balet Ljubljana ter Don Joséja v Carmen v produkciji Društva baletnih umetnikov Slovenije.

Nagrada Lydie Wisiakove za vlogo Dvornega norčka v Labodjem jezeru v produkciji SNG Maribor.

                

Strokovna komisija Društva baletnih umetnikov Slovenije za nagrade Lydie Wisiakove v sestavi Bojana Hinteregger – predsednica, Alenka Ribič, Sanja Nešković Peršin, Vojko Vidmar, Edward Clug, Tomaž Rode in Matjaž Marin se je odločila, da nagrado za posebne umetniške dosežke na področju baletne umetnosti v letu 2015 prejme član Baleta SNG Maribor

YUYA OMAKI

za interpretacijo vloge Dvornega norčka v baletu Labodje jezero v produkciji Slovenskega narodnega gledališča Maribor.

         

Obrazložitev:

Yuya Omaki, baletni solist mariborskega Baleta, postaja v zadnjem času sinonim za vrhunsko baletno doživetje. Videti in uživati v njegovi plesni umetnosti, ki izraža radostno energijo, brezhibno tehnično veščino in morda tisto, kar nas najbolj privlači: “neskončno lahkoto plesanja”, če si sposodimo literarni primer Milana Kundere, si želi vse več ljudi.

Yuya Omaki se je po končanem študiju baleta na baletni akademiji Heinz-Bosel v Münchnu leta 2011 pridružil Baletu Slovenskega narodnega gledališča Maribor. Hitro je pritegnil pozornost nase in navkljub svoji mladosti dobil velike plesne priložnosti, v katerih se je odlično izkazal. Vsaki odplesani vlogi je dodal svežino ter tako obogatil in dobesedno popestril vsako predstavo, v kateri je nastopal.

V zelo kratkem času za baletnega plesalca se je od manjših vlog povzpel do glavnih ter v njih pokazal samosvojo karizmatično umetniško osebnost. Blestel je kot Basil v Don Kihotu, Colin v Navihanki in James v Hrestaču.

Poleg tega smo lahko uživali v njegovih plesnih paradah na številnih pomembnih gala baletnih koncertih Društva baletnih umetnikov Slovenije in Slovenskega narodnega gledališča Maribor, v katerih nas je znova in znova navduševal.

Pa vendarle so med številnimi odličnimi interpretacijami vselej vloge, ki se zaradi dodane umetniške vrednosti v spomin vtisnejo še bolj kot druge. Med temi je brez dvoma izvrstna Omakijeva interpretacija Dvornega norčka v Labodjem jezeru v lanskoletni produkciji Baleta Slovenskega narodnega gledališča Maribor.

Yuyi Omakiju je skozi odrsko razigranostjo, tenko čutno mero ravno pravšnjega humorja in visoko tehnično izvedbo uspelo ustvariti lastno predstavo znotraj predstave. Za Dvornega norčka je tako prejel izjemne strokovne kritike, na odprti sceni pa ovacije občinstva, ki ga je dobesedno vzljubilo.

Fenomen Yuye Omakija na pristen način opisujejo besede gledalk, ki so v pismu mariborskemu Baletu po ogledu predstave z Omakijem dobesedno zapisale:

“Včerajšnji 8. marec, dan žena, je bil najlepši v zadnjih desetletjih, kar živimo. Namreč, smo štiri oldtajmerke, ki že več kot deset let z veseljem obiskujemo operne in baletne predstave naše mariborske operne in baletne hiše. Včeraj smo neskončno uživale v prekrasni predstavi Labodjega jezera, ki smo si jo same sebi podarile za naš praznik. Kadar gremo na baletno predstavo, si najprej ogledamo zasedbo vlog in potem navdušeno ugotovimo, da pleše naš Anton Bogov. On je naš »ljubček«, in sicer od takrat, ko je plesal v Grku Zorbi in smo si potem predstavo ogledale še vsaj petkrat. Cukrček, bonbonček v včerajšnji predstavi pa je bil Dvorni norček v izvedbi Yuya Omakija! Njegova milina, razigranost, skoki …, skratka, čudovito! – Plesal je sam in cel oder je napolnil z energijo, radostjo … Mislimo, da bo odslej tudi on naš »ljubček« in bomo na naslednjih predstavah v zasedbah iskale njegovo ime ter se veselile njegovega plesa.”

Dragi ljubitelji baletne umetnosti, veselimo se skupaj Yuyove nadarjenosti in radosti do plesa in ga obdarimo z našo pozornostjo in hvaležnostjo, kot ga s pozornostjo in hvaležnostjo nagrajuje baletna stroka, ki Yuyi Omakiju podeljuje nagrado Lydie Wisiakove za izjemne dosežke na področju baletne umetnosti v letu 2015 za vlogo Dvornega norčka v baletu Labodje jezero v produkciji Slovenskega narodnega gledališča Maribor.    

2014 / 2015

Strokovna komisija za nagrade in priznanja Društva baletnih umetnikov Slovenije v sestavi Bojana Hinteregger, predsednica, Alenka Ribič, Sanja Nešković Peršin, Vojko Vidmar, Edward Clug, Tomaž Rode in Matjaž Marin je sprejela odločitev, da nagrado za življenjsko delo na področju baletne umetnosti podeli baletni umetnici

 
MAGDALENI VRHOVEC DEDOVIČ
 
za njen vseživljenjski doprinos slovenski baletni umetnosti.
 
         
Utemeljitev:
Magdalena Vrhovec Dedovič je slovensko baletno sceno oplajala v 70. in 80 letih prejšnjega stoletja.
Morda nekoliko pozabljena, a vendar časovno izjemno prisotna kot ena od osnovnih temeljev slovenske baletne umetnosti, ki se je s svojo izraznostjo podajanja vlog globoko zarisala v duše gledalstva, in oblikovala temelje slovenske baletne umetnosti.
Rojena 1939 leta, je končala študij klasičnega baleta v Ljubljani pri ruski pedagoginji Nadeždi Murašovi, ki je botrovala številnim baletnim umetnikom, ki so pomembno oblikovali podobo slovenskega baleta v 70. in 80. letih.
Željo po dodatnem izpopolnjevanju je uresničevala pri prof. Lydiji Wisiakovi. Leta 1958 je postala člnica ljubljanskega baleta. Pravi, da je imela srečo, ker so vloge prihajale k njej in jo osrečevale. Kadar vlog ni bilo, se je v svoji nekompromisni želji po umetniškem življenju razgledovala širše.
Tako se je leta 1960 odpravila v Novi sad, kjer je dve leti plesala glavne vloge v baletih La Sylphide, Labodje jezero in Giselle.  Leta 1964 se je odpravila na Švedsko, kjer je bila devet let vodilna balerina v baletnih skupinah v Göetebourgu in v sloviti skupini Birgit Cullberg. Gostovanja so bila glavni del njihovega delovanja. Dveletna hčerka Monika je bila skorajda del njene »prtljage« na gostovanjih po Skandinaviji. Seveda to ni bilo mogoče na gostovanjih po Evropi, ki so segala vse do južne Italije.
Devet let je trajala njena avantura v švedskem svetu baleta, tudi v skupnosti s soprogom Vlastom Dedovičem, kjer je prejela nagrado Lions Cluba za vlogo Giselle in nagrado tamkajšnje kritike.
Mit o romantičnem karakterju balerine Magdalene Vrhovec Dedovič se je razblinil prav na Švedskem, ko je z izjemnim uspehom oblikovala vlogo Medeje in s tem izpričala svoje izjemne umetniške sposobnosti. Izjemnosti svoje umetniške osebnosti je dokazovala in doživljala tudi v baletih Gospodična Julija in Bela košuta.
Pismo patra, ki ga je prejela po svoji predstavi na Švedskem, doživlja kot vrhunec svojega uresničevanja in umetniškega poslanstva v najglobjem smislu besede. Nič drugače ni z gospo, ki jo je v zaodrju »ujela« po predstavi, in ji izrazila svoje najglobje človeške emocije.
 
Dolga je vrsta osebnosti, ki jih je v različnih baletnih ansamblih izoblikovala Magdalena Vrhovec Dedovič:
Ženska v Povratnikih in v La valsu ter Rosalinda v Rosalindi Ronalda Hynda, Gospodična Julija v istoimenskem baletu Birgit Cullberg, Jela v Vragu na vasi Mlakarjevih, Esmeralda, Frigija v Spartaku, Dekle v Čudežnem mandarinu, Odette in Odile v Labodjem jezeru, Ofelija v Hamletu in mnoge druge.
 
Pedagoško delo Magdalene Vrhovec Dedovič z mladimi plesalci se je pričelo še za časa njene aktivne plesne kariere in nadaljevalo tudi po njej. Na Srednji baletni šoli tedanje Srednje glasbene in baletne šole, kjer je poučevala vrsto let, je vzgojila številne baletne plesalce, ki so zasedli mesta v ljubljanskem baletnem ansamblu.
 
Televizijo Slovenija je posnela dokumentarno oddajo o njenem življenju in delu. Leta 1975 je prejela Župančičevo nagrado za vlogi v Povratnikih in v La valsu.
 
Nedvomno je izjemno pomemben prispevek slovenski baletni umetnosti tudi Magdalenina podpora soprogu Vlastu Dedoviču, ki je s svojim koreografskim prispevkom baletni umetnosti Slovenije izoblikoval številne izjemne in unikatne koreografske umetnine, katerih večji del je posnet v arhivu Televizije Slovenije in predstavlja pomemben del zakladnice slovenske baletne umetnosti.
 
Magdalena Vrhovec Dedovič je s svojim vseživljenjskim delom na področju baletne umetnosti zapustila neprecenljiv umetniški pečat, in se z njim za vselej zapisala v bogato zgodovino slovenske baletne umetnosti.

Nagrada Lydie Wisiakove za umetniško premišljeni in v popolnosti raznoliki interpretaciji vloge Marceline v baletu Navihanka, v koreografiji Vladimira Derevianka in v izvedbi Baleta Slovenskega narodnega gledališča Maribor. 

          

Strokovna komisija za nagrade in priznanja Društva baletnih umetnikov Slovenije v sestavi Bojana Hinteregger, predsednica, Alenka Ribič, Sanja Nešković Peršin, Vojko Vidmar, Edward Clug, Tomaž Rode in Matjaž Marin je nagrado za posebne umetniške dosežke na področju baletne umetnosti podelila baletnema plesalcema Baleta SNG Maribor,

 
SITZE JANU LUSKEJU
in
VADIMU KURGAJEVU
 
za umetniško premišljeni in v popolnosti raznoliki interpretaciji vloge Marceline v baletu Navihanka, v koreografiji Vladimira Derevianka in v izvedbi Baleta Slovenskega narodnega gledališča Maribor.
 
          
Obrazložitev:
V gledališču je tako, da premiera velja za tisto najslavnejšo izmed najslavnejših uprizoritev, v kateri se predstavi zasedba umetnikov, ki jim v procesu nastajanja oblikovalci posvečajo največ pozornosti. O premieri se razpiše kritika, občinstvo razgovori in mimogrede je potem premierna zasedba tista, ki izoblikuje prvo in najglasnejšo oceno o predstavi.
Mariborska uprizoritev baleta Navihanka z odlično prvo zasedbo plesalcev dokazuje, da ne gre vedno sklepati o premierski vse-popolnosti ter da se umetniki z odličnimi interpretacijami kaj lahko pojavijo tudi v kasnejših uprizoritvah. 
In potem, če v različnih zasedbah nastopi vrsta odličnih interpretov, težko izberemo tistega, ki se nam je najbolj vtisnil v spomin in se s svojo kreacijo najglobje zapisal v naša srca.
Po mnenju občinstva in kritike je v izvedbi baleta Navihanka, Slovenskega narodnega gledališča Maribor največji met uspel oblikovalcema zahtevne komične vloge Marceline, Lisine mame, ki jo upodablja moški plesalec. Interpretacijam Sitzeja Jana Luskeja v prvi in Vadima Kurgajeva v drugi zasedbi, je občinstvo pripisalo največjo dodano vrednost. Če se je po premieri zdelo, da tako odličnega in interpretacijsko premišljenega lika, kot ga je ustvaril Sytze Jan Luske ni mogoče oblikovati na drugačen, a vseeno docela zanimiv in unikaten način, je Vadim Kurgajev na ponovitvi dokazal, da je takšno mnenje dokaj zmotno. Tisti, ki smo videli tako Sitzeja kot Vadima, smo prišli do zaključka, da smo bili priča dvema v celoti edinstvenima umetniškima kreacijama, od katerih je vsaka zase individualno premišljena.

Čeprav je proces nastajanja določenega lika, še posebej takšnega, kot je Marcelina v Navihanki zahteven, nikoli enak in ga vsak umetnik s svojo percepcijo in interpretacijo doživlja na drugačen način, pa se posameznik kaj težko izogne zgledu, ki vodi k vsaj delno podobni interpretaciji enega interpreta z drugim. Vadim Kurgajev in Sytze Jan Luske sta navkljub skupnemu preživljanju časa v procesu nastajanja vloge uspela izoblikovati dva sila zanimiva, nepozabna in umetniško poustvarjena popolnoma drugačna lika, dve različni preobrazbi v hudomušno mati Marcelino. Tako sta vsak na svoj način v celoti navdušila gledalce in jim podarila nepozaben gledališki trenutek, vreden posebne pozornosti. 

2013

 
GORAZDU VOSPERNIKU
 
         
Obrazložitev:
Polka z židano marelo in koreograf Štefan Suhi, ki je vodil folklorno skupino Jožeta Moškriča, sta ga leta 1949 pripeljala v baletno šolo h gospe Lydii Wisiakovi.
Gospa Lydia Wisiakova je v fantu z izjemnimi baletnimi sposobnostmi prepoznala bodočega solista, zato sta znanje utrjevala tudi na privatnih urah. Slavko Eržen, ki je znal sestaviti prelepe vaje, mu je v tretjem razredu odstrl moški pristop k skokom. V času, ko je obiskoval baletno šolo, je že plesal v gledališču, hkrati pa se izšolal na gradbenem oddelku tehnične srednje šole in se zaposlil v Litostroju, kjer je opravljal zahtevno nalogo vodje gradbišča. Naključje je seveda hotelo, da so ga iz gledališča pogosto klicali na tamkajšnjo direkcijo, ker bi moral na vajo. Prav vpetost v dvojnost vsakdana in negodovanje gradbenikov sta ga dokončno ukoreninila v baletnem ansamblu, kjer je takoj postal solist. Diplomsko baletno produkcijo je skupaj s sošolkami Stanko Brezovar (kasneje soprogo dirigenta Carlosa Kleiberja), Jelko Rus, Bredo Hanžič in sošolcem Ikom Otrinom odplesal v šolskem letu 1954/55.
Ko mu je bilo komaj dvajset let, je njegovo pot zaznamoval »vdor Tatarov iz prve slike Mlakarjevega baleta Srednjeveška ljubezen. To je bil moj prvi baletni večer,« je zapisal pod fotografijo v debelem albumu, polnem baletnih spominov.
Petdeseta leta prejšnjega stoletja so zaznamovale koreografije Pina Mlakarja. Njegovi baleti Ohridska legendaDaninaVrag na vasiNekdanje svečanostiLisica ZvitorepkaSimfonično koloLes petits riens, Ljubezen in pravda, Lepa Vida, Naše ljubljeno mestoPepelka so postali sinonim za plodno obdobje slovenskega baleta in Gorazd je že pred diplomo plesal solistične vloge v vseh.
Leta 1956 pa ga je zvedavost skupaj z dve leti starejšim prijateljem Janezom Mikličem popeljala na Dunaj. Bolj kot dunajske znamenitosti so ju zanimale vaje v Volksoper, premamila pa ugodna finančna ponudba za dve leti. Plesanje v operetah ga ni zadovoljilo in po enem letu ga je Pino Mlakar prepričal, naj se vrne v Ljubljano. Vendar se ni umiril, pač pa znova odšel, tokrat (preko Münchna) v Stuttgart, kjer je ostal tri leta. Solistične vloge v baletih Giselle, TrnuljčicaHrestačRomeo in JulijaLabodje jezeroMozartina v koreografiji umetnika svetovnega slovesa Johna Cranka in v operi Catuli Carmina pričajo o suvereni ekspresivnosti mladega klasičnega plesalca čistih linij. Ko ga je priznani solist in baletni mojster iz Berlina poučil, kako naj se loti tehnično zahtevnih piruet, mu je Gorazd spretno sledil, jih po pol ure vaje že zavrtel šest, osem, mojstra pa je od ljubosumja kar odneslo iz dvorane. Poglobljeno pedagoško raziskovanje baletov in metodike z Nikolajem Beriozovim, ki je v Stuttgartu vodil baletni ansambel, mu je odstiralo nova znanja in izkušnje, posebno dragocene za poznejšega baletnega pedagoga.
Nationaltheater v Mannheimu je bila njegova zadnja postaja v tujini, vendar pa je tam ostal najdlje. Koreograf Heino Heiden ga je izbral za naslovno vlogo Frančiška Asiškega v svojem baletu Nobilissima visione na glasbo P. Hindemitha. Od leta 1961 do 1966 so med drugim sledili še HrestačPersefonaAntigonaPetruška in opera Orfej.
Na povabilo gospe Lydie Wisiakove se je leta 1967 vrnil v Ljubljano in sprejel mesto baletnega pedagoga v srednji baletni šoli, saj je poleg njiju poučevala le še Mercedes Dobršek. Odkrival je povsem nov svet; prehod z odrskih desk v baletno dvorano med učence je bil bolj zapleten, kot je pričakoval. V dvajsetih letih poučevanja pa je natančno razčlenil stopnjevanje od osnovnih korakov do zanj značilnih diagonal in vrtenj »najprej v levo«. Po izkušnjah s tujih odrskih desk se je zavedal, kako pomembna je čvrsta baletna tehnika. Za vsakoletne nastope baletnega podmladka je koreografiral mnogo etud in plesov ter skupaj s kolegi učitelji postavil nekaj baletov (Hrestač,Giselle).
Kot predstojnik je vodil šolo od leta 1974 do upokojitve leta 1987. Takrat je v ljubljanskem baletnem ansamblu skoraj vsak drugi plesalec nosil pečat njegovega znanja. Kombinacije vaj, ki jih je kot baletni mojster vsako dopoldne pripravljal v stari ozki baletni dvorani, so spravljale iz tira mnogoterega plesalca, hkrati pa vzpodbujale k boljšemu delu.
Četudi ni ostal gradbenik, je vse življenje zidal, ustvarjal, kombiniral ideje in korake. Disciplina, doslednost in prodornost so zaznamovale baletno pot Gorazda Vospernika, umetnika in učitelja. Tistemu sramežljivemu prvemu baletnemu večeru so sledili novi izzivi, spomin nanje je ob podelitvi te nagrade orosil oko, hkrati pa se je s ponosom ozrl na prehojeno pot.
Iskrene čestitke in hvala, profesor Vospernik!

Nagrada Lydie Wisiakove za pomembne umetniške dosežke na področju baletne umetnosti v letu 2012 – ansambel Baleta Slovenskega narodnega gledališča Maribor ter njegovi solisti v vseh vlogah in alternacijah za izvedbo baletne predstave Romeo in Julija v koreografiji in režiji Valentine Turcu.

ANSAMBEL BALETA SLOVENSKEGA NARODNEGA GLEDALIŠČA MARIBOR TER NJEGOVI SOLISTI V VSEH VLOGAH IN ALTERNACIJAH

za izvedbo baletne predstave Romeo in Julija v koreografiji in režiji Valentine Turcu. 
 
          
Utemeljitev:
Smelost je vrlina, s katero se mariborski baletni ansambel in koreografinja Valentina Turcu zapisujejo v zgodovino slovenskega baleta kot umetniško zrelo enovito telo. Zgodovina pa je tisti segment v baletu Romeo in Julija, ki jo zaznamuje že veličastna glasba Sergeja Prokofjeva kot navdih za ekspresivno postavljeno koreografijo, zasnovo in izpeljavo celotne predstave.
 
Izjemni solisti Anton Bogov, Catarina de Meneses, Tanja Baronik, Dénes Darab, Matjaž Marin so le del družine, dveh rodbin, ki ju ženeta strast, ljubezen, sovraštvo, maščevanje. So le del dogajanja, v objemu celotnega ansambla, kjer je vsak plesalec drobec v mozaiku dramskih junakov, ki živijo med nami, tukaj in zdaj.  
 
Prefinjeni baletni koraki na konicah prstov prehajajo v izpiljene gibe, polne energije, napetosti, odločnosti in hkrati ranljivosti človeške narave, kjer je le smrt tista, ki je dokončna. 
 
Dokončna pa je bila tudi odločitev komisije, da ne izbira posameznikov, temveč nagradi celoten ansambel, umetnike, ki se dopolnjujejo in zorijo drug ob drugem.
 
Letošnji nagradi, podeljeni baletnim umetnikom obeh slovenskih ansamblov, dokazujeta izjemno rast kvalitete baletnih plesalcev, ne le solistov, in sta nadgradnja izkušenj, ki so jih plesalci obeh gledališč pridobivali že v skupnem projektu baleta Bajadera, za katerega so prav tako prejeli nagrado Lyidie Wisiakove. Odločitev komisije, nagraditi ves ansambel, izhaja iz prepoznavnosti vsakega plesalca posebej, opaznih podrobnosti še tako majhnega koraka, giba, geste.

Nagrada Lydie Wisiakove za pomembne dosežke na področju baletne umetnosti v letu 2012 – celotni baletni ansambel, plesalci, asistenti ter vodstvo baleta za realizacijo in izvedbo baletne predstave Giselle, v koreografiji in režiji Davida Dawsona.

         

Strokovna komisija za nagrade in priznanja Društva baletnih umetnikov Slovenije, Strokovna komisija za nagrade Lydie Wisiakove v sestavi Bojana Hinteregger, predsednica, Alenka Ribič, Vojko Vidmar, Edward Clug, Tomaž Rode, Matjaž Marin in Irek Mukhamedov, je sprejela odločitev, da nagrado Lydie Wisiakove za pomembne umetniške dosežke na področju baletne umetnosti v letu 2012 prejme

CELOTNI BALETNI ANSAMBEL, PLESALCI, ASISTENTI IN VODSTVO BALETA SLOVENSKEGA NARODNEGA GLEDALIŠČA OPERA IN BALET LJUBLJANA

za realizacijo in izvedbo baletne predstave Giselle v koreografiji Davida Dawsona.

 
Obrazložitev:
Brezčasnost čiste ljubezni in ranljivost fenomena Giselle sta v koreografiji Davida Dawsona zaživela v povsem novih spletih korakov, nenavadnih kombinacijah in predvsem hitrosti izvedbe, ki jo je odslikovala inovativnost pristopa h koreografiji. Ta se od stare dobre klasike razlikuje ne le po zasnovi, temveč tudi po razumevanju življenja in smrti, ki se v nekem trenutku prekrijeta. Plesalci so tehnično zahtevno koreografijo izvajali s skoraj otroško igrivostjo, živahnostjo, navihanostjo v prvem dejanju ter resnobnostjo in zastrtostjo v drugem.
 
Tako solistične vloge kot drobni, a pomembni prispevki ansambla so izvedbo zahtevnega baleta oblikovali v celoto, vredno najvišje baletne strokovne nagrade.
 
Posamezniki brez trdne opore ansambla ter ansambel kot celota brez trdne opore vodstva, asistentov in baletnih repetitorjev, so kot osamelci. Zato lahko predstava v polnem odrskem vzdušju in predihanosti celega ansambla resnično zaživi  šele tedaj, ko celotni baletni korpus deluje sinhrono, vsak posameznik pa čuti podporo slehernega odrskega kolega in drugih, občinstvu nevidnih soustvarjalcev predstave. Po mnenju strokovne komisije pa je bila prav takšna predanost popotnica za odličnost skupine, ki sliši na ime ljubljanski baletni ansambel.

2012

Strokovna komisija za nagrade in priznanja Društva baletnih umetnikov Slovenije, podeljuje nagrado »Lydia Wisiakova« za življenjsko delo, baletnemu plesalcu, solistu, pedagogu in dolgoletnemu članu baleta Slovenskega narodnega gledališča Maribor

MARINU TURCUJU

za njegovo izjemno bogato in raznoliko ustvarjalno pot ter za izjemen doprinos slovenski baletni umetnosti.

          

Utemeljitev:

Ob premjeri Don Kihota v Mariboru leta 1975 je Ksenija Hribar zapisala:

 “ Prvi solist je bil na premieri gost, zagrebški prvak Marin Turcu. Visokemu, odlično šolanemu plesalcu je bilo videti, kot da prihaja iz nekega čisto drugega, večjega sveta, pa ne samo v prenesenem pomenu. Mariborski oder je bil mnogo pretesen, kar naprej mu je grozil rob orkestra. Tako ni mogel do konca razviti svojih tehničnih podvigov v velikem pas de deuxu”

Pa potem Renate Ritter ob premieri Pepelke v Graški opera leta 1975:

 “ Marin Turcu, katerega plemeniti nos spominja na njegove rimske predhodnike, ki so živeli v Romuniji, ni samo vrhunski plesalec v Zagrebškem baletnem gledališču, ampak tudi pedagog na Srednji baletni šoli v Cluju. Tam je pridobil tudi osnove svojega baletnega izraza, po vzoru svetovnega znanega ruskega baletnega stila.”

In še Andreja Tauber v Večeru  ob premjeri Don Kihota v Mariboru leta 1975:

“ Za skoke Marina Turcuja je mariborski oder premajhen. Vloga Basila je med njegovimi najlubšimi. Svoji variaciji doda atraktiven skok, povzet iz armenske folklore, s katerim preseneča le malo plesalcev. Z igro se vklaplja v zavzetnost ansambla”.

Marin Turcu vrhunski umetnik, edinstveni plesalec, odličen baletni pedagog in vneti glasnik romunske folklore, se je rodil v romunski vasi v Kekišu blizu Cluja. Tam je odraščal v objemu bogate folklorne tradicije, katero ohranja in prenaša na mlajše generacije še danes.

Že kot otrok je Marin kazal izjemno nadarjenost. Odkrila ga je tedaj prva harfistka opere v Cluju, in njegovi materi svetovala, naj ga vpiše v baletno šolo.

Tu je Marin začel s napornim, devet let trajajočim učenjem in brušenjem zahtevnih baletnih korakov. Zaradi prave vojaške discipline, so bili naporom kos le redki učenci in šolanje je uspešno zaključil le vsak deseti. Marin leta 1965. Nemudoma je dobil zaposlitev v baletnem ansamblu v Cluju. Polnih sedem let je bil vodilni plesalec,

Leto 1972, ko se je na Festivalu v ljubljanskih Križankah Romunski državni balet predstavil z baletoma Coppelia Lea Delibesa in Čudežnim Mandarinom Bele Bartoka, je bilo za Marina prelomno. Nadarjenega plesalca so opazili predstavniki HNK iz Zagreba. Prejel je ponudbo, jo takoj sprejel, se še isto leto poročil z zagrebško primabalerino Majo Srbljenović in v Zagrebu ostal polnih 15 let.

Kmalu je postal izjemno cenjen baletni plesalec, publika ga je naravnost oboževala. Postavil je nove standarde klasičnega baleta in oblikoval nepozabne vloge, med njimi legendarnega Rotbarta v Labodjem jezeru, Basilia v Don Kihotu,  Vraga v Vragu na vasi, Tibalta v Romeo in Juliji, Prince v Pepelki, Hrestaču in v Labodjem jezeru, Franza v Coppeliji, Otella v Otellu, Athosa v Treh mušketirjih, Gireja v Bahčisarajski fontani in Turški begi v Ohridski legendi.

Bil je izjemen partner. Z mnogimi velikimi balerinami je obojestransko zaznamoval bodisi svoj, bodisi njihov umetniški razvoj.  Plesal je z Zsuzso Kun, Magdaleno Popa, Lindo Papwort, Ivanko Lukateli, Vesno Butorac, Almiro Osmanovič, Ireno Pasarič, Minko Kamberovič in seveda predvsem svojo življensko sopotnico, Majo Srbljenović.

Na kariero Marina Turcuja so vplivali številni koreografi, s pomočjo katerih je, poleg plesnega, razvil tudi svoj, tako prepoznaven interpretacijski in igralski talent. Sodeloval je z Olegom Danovskim, z Milkom Šparemblekom, s Flemingom Flintom, z Oskarjem Harmošem, s Pio in Pinom Mlakarjem, Ikom Otrinom,  Wazlawom Orlykowskim in mnogimi drugimi.

Gostoval na številnih odrih in festvalih bivše Jugoslavije: v Beogradu, Splitu, Dubrovniku, Sarajevu, Mariboru, Osjeku, Ljubjani, pa v tujini v Bolgariji, Italiji, Franciji, Avstriji, Nemčiji in ZDA.

Za svoje izjemne kraecije je leta 1980 prejel prvo nagrado kritike in občinstva na Osjeških Annalih, leta 1983 Zlato plaketo za vlogo Basilia na Baletnem bienalu v Ljubljani in leta 1985, prav tako v Ljubljani še eno Zlato plaketo, tokrat za vlogo Tibalta v baletu Romeo in Julija.  

Leta 1987, po 15. letih baletnega delovanja v Zagrebu, je Marina ustvarjalna pot ponesla v Slovensko narodno gledališče Maribor,  kjer sta skupaj s soprogo Majo Srbljenović  odprla novo življensko poglavje, in mariborsko občinstvo obogatila s številnimi novimi, nepozabnimi trenutki.

V Mariboru se je Marin Turcu ponovno posvetil pedagoškemu delu. Z ljubeznijo, izjemno predanostjo in bogastvom v preteklosti zbranih odrskih izkušenj, sta skupaj z Majo v okviru mariborskega gledališča ustanovila Plesni studio. Ta je vrhunec doživel s premiero baleta Ples Kadetov leta 1994. Predstava je postala dragulj železnega reprtoarja mariborskega baleta, gostovala je v Zagrebu in Luxemburgu ter doživela več kot 80 ponovitev.

Majino slovo leta 1995 je za trenutek zatemnilo Marinovo ustvarjalno delo. A mali deček z vasi, zasvojen s plesnim navdihom iz mladih dni, je v njem živel naprej. Misel na mladost in korenine sta botrovala baletni stvaritvi Transilvanija, ki navduševal gledalce v razprodanih dvoranah mariborskega gledališča.  

Marin Turcu je poseben, svojevrsten in večplasten umetnik, zaradi česar ga je v slovenski baletni umetnosti zgolj po standardnih plesnih kriterijh težko razvrstiti na natančno določeno mesto.  Vedno je sledil instinktu in svojemu izrazitemu nosu, in tako dosegel vrhunec.

V veselje in zadovoljstvo nam je, da lahko izjemno umetniško pot Marina Turcuja počastimo z nagrado Lydie Wisiakove za življensko delo.

Naj tvoj plesni korak in zanos nikoli ne zastaneta.

Nagrada Lydie Wisiakove za izjemno umetniško kreacijo in izvedbo vloge Effi v baletu Silfida, koreografa August Bournonville v postavitvi Franka Andersona pod okriljem SNG Opera in Balet Ljubljana.

Nagrada Lydie Wisiakove za umetniško napredovanje in doprinos Slovenskemu narodnemu gledališču Maribor, za izjemno umetniško kreacijo Kitri v baletu Don Kihot, koreografa Krzysztofa Nowogrodzkega pod okriljem SNG Maribor ter za promocijo baletne umetnosti v Sloveniji pod okriljem Društva baletnih umetnikov Slovenije

         

Strokovna komisija za nagrade in priznanja Društva baletnih umetnikov Slovenije podeljuje nagrado »Lydia Wisiakova« za pomembne umetniške dosežke na področju baletne umetnosti v letu 2011, balerini

TETIANI SVETLIČNI

za umetniško napredovanje in doprinos Slovenskemu narodnemu gledališču Maribor, za izjemno umetniško kreacijo Kitri v baletu Don Kihot, koreografa Krzysztofa Nowogrodzkegapod okriljem SNG Maribor ter za promocijo baletne umetnosti v Sloveniji pod okriljem Društva baletnih umetnikov Slovenije.

          

Utemeljitev:

Tetiana Svetlična, balerina ukrajinskega rodu, se je baletnemu ansamblu Slovenskega narodnega gledališča Maribor pridružila leta 2008. Sprva plesalka v baletnem zboru, z neverjetno  delovno disciplino, predvsem pa željo po umetniški rasti, je Tetiana od nekdaj nosila v sebi zdravo mero pravega baletnega entuzijazma, tako zelo potrebnega slehernemu umetniku na poti do uspeha. Od prihoda v Maribor, Tetiana z zagnanostjo sprejme sleherni ponujen izziv, še več, izzive predse postavlja tudi sama, neozirajoča se na pomisleke o tem, koliko časa ima za študij posamezne vloge. Besede »ne« Tetiana ne pozna.

Tako se sprva s posameznimi točkami, kasneje pa tudi z vlogami v baletih pridruži predstavam Društva baletnih umetnikov Slovenije, in z njim ozavešča vedenje o baletni umetnosti širom po Sloveniji.  

Kot članica baleta Slovenskega narodnega gledališča Maribor, je Tetiana kaj kmalu pričela prevzemati odgovornost, sprva za manjše, kasneje pa za vse večje solistične vloge. Dlje ko Tetiana deluje v mariborskem baletu,  bolj so opazni njeni umetniški napredki, ki sčasoma pritegnejo čedalje več pozornosti in hvale tako s strani občinstva kot strokovne kritike.

Na vkljub temu je na svojo veliko priložnost čakala potrpežljivo kot bi vedela, da njen čas prihaja. Sodelovanje na velikem mednarodnem baletnem koncertu z zvezdami Mariinskega baleta iz Sankt Petersburga v mesecu juniju 2011, je bil za Tetiano prelomen. Njen nastop v Grand pas de deuxu Diana in Acteon, ki ga je odplesala z Antonom Bogovim, prvakom baleta Slovenskega narodnega gledališča Maribor, je bil tehnično brezhiben glamurozen in izjemno atraktiven. Enoglasno in upravičeno mnenje baletnih strokovnjakov po koncertu je bilo, da Tetiana Svitlična nedvomno sodi v družbo tistih balerin, ki so kos najdrznejšim odrskim izzivom, v družbo balerin, ki upodabljajo nosilne vloge železnega baletnega repertoarja. 

Mnenju se je pridružil tudi koreograf zadnje mariborske postavitve celovečernega baleta Don Kihot, Kristzof Novogrodzcky, in Tetiani dodelil glavno žensko vlogo v baletu – Kitri.

Kot vedno, je tudi tokrat izziv sprejela z zvrhano mero delovne motivacije, in z za njo značilnim, neusahljivim entuziazmom ter tako z delovno vztrajnostjo in brezpogojno ustvarjalno predanostjo, dočakala svojo prvo nosilno vlogo. Lahkotnost, s katero se je lotila študija, se je kasneje prelevila v karakter vloge, zato Tetianina  Kitri deluje breztežno, samostojno in tehnično briljantno. Njen naravni odrski pristop odprto komunicira z občinstvom in daje predstavi neizbrisen pečat.

Kot piše v eni od kritik:

»Delo Tetiane Svitlične je v zadnjih letih obogatilo slovensko baletno kulturo in vsem nam podarilo izjemne plesne trenutke.«

In za te ji Društvo baletnih umetnikov Slovenije podeljuje nagrado Lidie Wisiakove, za izjemne dosežke na področju baletne umetnosti v Sloveniji v letu 2011.

2011

Strokovna komisija za nagrade in priznanja Društva baletnih umetnikov Slovenije je nagrado Lydie Wisiakove za življenjsko delo podelila baletnemu plesalcu, solistu in dolgoletnemu vodji ljubljanskega baleta, baletnemu pedagogu, koreografu in režiserju, organizatorju in direktorju opere in baleta,

JANEZU MEJAČU

za njegov izjemno obsežen prispevek slovenski baletni in gledališki umetnosti.

             

Obrazložitev:

Mojster baleta, koreograf, pedagog, režiser, mojster za gib, organizator, vodja baleta, direktor opere in baleta … skratka, zasvojenec s hramom umetnosti, ki ga imenujemo gledališče in hkrati tudi zasvojenec z življenjem kot takim, Janez Mejač je oseba, ki je izjemno obeležil slovensko baletno umetnost v drugi polovici 20. stoletja.

S koreninami na Dolenjskem, ga je zgodnja pot vodila v Ljubljano, kjer se je srečal tudi z baletno umetnostjo. Skrivnosti le te mu je na začetku odkrivala izjemna ruska pedagoginja Nadežda Murašova, v nadaljevanju pa je bilo neizogibno srečanje tudi z umetniškim parom Mlakar, ki ga je zastrupil z umetnostjo do te mere, da izhoda enostavno ni bilo več.

Predeno zaključi baletno šolanje leta 1957, dodobra spozna vsebino gledališča s predstavami Vrag na vasi, Tragedija Salome, Ohridska legenda, Nekdanje svečanosti, Labodje jezero …

Sledijo: Ljubezen in pravda, Lepa Vida, Fantastična prodajalna, Danina, Rondo o zlatem teletu …

Izkušnje in umetniški izraz dotedaj preplesane poti ga pripeljejo do trenutka, ko prične oblikovati solistične vloge v baletih: Triptihon, Naše ljubljeno mesto, Pepelka, Bahčisarajska fontana, Othello, Ognjena ptica, Iluzije, Kamniti cvet, Nina …

Vrhunci se nizajo od leta 1970, ko uradno zasede mesto prvega solista ljubljanskega baleta in dobri dve desetletji predstavlja vodilni steber v slovenskem baletnem prostoru. Začenši z Mlakarjevima mu vloge zaupa 26 domačih in tujih koreografov, med katerimi so tudi: Anton Dolin, Sergej Lifar, Ronald Hynd, Mile Jovanović, Dimitrije Parlić in drugi. Oblikuje plesno pot, tlakovano s 84.  solističnimi vlogami v baletih: Romeo in Julija, Dvoboj, Trnuljčica, Opojno poletje,  Undine, Čudežni mandarin, Hirošima, Nina, La Valse, Razuzdančeva usoda, Hamlet, Chopiniana, Kitajska pravljica … Svoj visoki umetniški jubilej obeleži z vlogo Notredamskega zvonarja v istoimenskem baletu.

Balet Giselle in z njim Tatjana Remškar pa verjetno predstavlja enega od najlepših kotičkov njegove umetniške duše. 

V vsej raznolikosti njegovih vlog pa je obstajal skupni imenovalec – Janezov pristop k izvedbi. Brezpogojno razdajanje v optimalnem okviru vsakokratnih možnosti in pogojev. Nevsiljivo je tako prevzel in nosil vlogo vzornika profesionalca.

Leta 1973 mu je Ministrstvo za kulturo podelilo naziv vrhunski umetnik, leta 1975 prejme nagrado Prešernovega sklada za vlogo Razuzdanca v baletu Razuzdančeva usoda, leta 1979 na 8. Jugoslovanskem baletnem bienalu prejme priznanje za vlogo Ženina v baletu Vrag na vasi.

A velika zasedenost v gledališču še zdaleč ni ustavila Janezovo neustavljivo energijo. Ob rednem delu med leti 1971 in 1973 osnuje in organizira 73 baletnih koncertov po Sloveniji in zamejstvu.

Nadvse zaželjen je tudi kot plesalec in koreograf v televizijskem mediju. Zapleše v 80. TV oddajah in pripravi koreografije v 18. TV projektih.

V okviru Slovenskega stalnega gledališča v Trstu kar 20 let vodi baletno izobraževanje za mlade.

A to še ni vse. Od leta 1974 deluje tudi kot koreograf v dramskih gledališčih in jih obogati z 62. koreografijami. Ne zanemarja niti ljubiteljska gledališča in skupin. 67 predstav nosi njegov koreografski pečat.

 

Ljubezen do gledališča izraža tudi v drugačnih funkcijah. Dva mandata v sezonah (1981 – 1984 in 1995 – 1998)  skrbi za slovensko baletno umetnost v vlogi vodje ljubljanskega baleta.

Je pomembna osebnost med pobudniki, snovalci in izvajalci izobraževalnega programa Lutkovnega gledališča Ljubljana, kjer je predaval predmet gib in vodil ustvarjalne delavnice.

Ljubezen do gledališča je tudi z odhodom v pokoj leta 1987 ostala neomajna.

V študijskem letu 2001/2002 predava odrski gib in zgodovinske plese na Akademiji za glasbo v Ljubljani.

Ob koreografiranju in pedagogiji je tudi član strokovnih komisij Ministrstva za kulturo in  drugje. Aktivno sodeluje v okviru Društva baletnih umetnikov Slovenije. Izjemno pomembno vlogo je odigral pri snovanju in realizaciji projekta Nekdanje svečanosti, posvečenem 100-letnici rojstva Pina Mlakarja.

Slovenski gledališki muzej je leta 2001 njegovo umetniško in življenjsko pot predstavil z razstavo in izdajo nove knjige v zbirki Opus z naslovom Janez Mejač, Danseur noble.

Za njegov izjemno obsežen prispevek slovenski baletni in gledališki umetnosti , mu Društvo baletnih umetnikov Slovenije izraža zahvalo in priznanje s podelitvijo strokovne nagrade Lydija Wisiakova za življenjsko delo z upanjem, da je pred njim še veliko število umetniških izzivov.

Nagrada Lydie Wisiakove za koprodukcijo pri postavitvi in izvedbi baletne predstave Bajadera.

Strokovna komisija za nagrade in priznanja Društva baletnih umetnikov Slovenije, Strokovna komisija za nagrade Lydie Wisiakove, je podelila nagrado »Lydia Wisiakova« za pomembne umetniške dosežke na področju baletne umetnosti v letu 2010

SLOVENSKEMU NARODNEMU GLEDALIŠČU MARIBOR
in
SLOVENSKEMU NARODNEMU GLEDALIŠČU OPERA IN BALET LJUBLJANA

za koprodukcijo pri postavitvi in izvedbi baletne predstave Bajadera, s katero sta obe gledališči s skupnimi močmi predstavili izstopajoč umetniški presežek ter dokazali smiselnost sodelovanja obeh slovenskih baletnih ansamblov v bodoče.

             

Obrazložitev:
V vsakdanji podobi slovenske baletne umetnosti se redko zgodi, da si vodstvi obeh slovenskih javnih gledališko baletnih zavodov sežeta v roke in s skupnimi napori in ideali ustvarita odrsko mojstrovino. Čeprav ne gre zanemariti redkih preteklih sodelovanj s tujimi baletnimi ansambli, pa prav povezovanje obeh slovenskih baletnih ansamblov predstavlja pomemben del narodove umetniške zakladnice, razkriva naše neodkrite sposobnosti, našo moč, ki ji botruje združevanje in izmenjevanje, naše skupne ideale in kar je najvažnejše – našo sposobnost navduševati tisoče in tisoče ljubiteljev baletne umetnosti po vsej Sloveniji, kar se je v primeru Bajadere nedvomno zgodilo.
Pot od iniciative do rojstva baletnega spektakla Bajadera ni bila lahka. Obe gledališči sta se na dolgi in naporni poti od prvega koraka do uprizoritve srečevali s številnimi organizacijskimi težavami, ovirami in zapleti, od izbora koreografa pa vse do skupnih vaj ansamblov, ki delujeta v dveh med seboj oddaljenih mestih. Bajadera je dokaz, da je skupna volja, želja in prepričanje, da obstajamo zaradi umetnosti in ljudi, ki jo cenijo kot vse bolj pomemben element našega življenja, v tem težavnem času, tista moč in energija, ki je sposobna najti pot, ki vodi mimo vseh preprek in težav.
Baletni plesalci lahko svoj diamant brusijo izključno na baletnem odru. Nenazadnje lahko ugotovimo, da je koprodukcijski balet Bajadera še posebej dobrodošel v času, ko je ljubljanski balet praktično brez svojega odra in so tako dodatne predstave v Mariboru več kot dobrodošle.
Včasih je bilo kristalno jasno, kaj pomeni za umetniško potenco povezovanje vseh členov umetniškega, pa tudi ostalega kolektiva, v celovit organizem, v katerem se kot v okviru družine delijo vsi uspehi in sreča, pa tudi vsi problemi in težave, ki s tem postajajo manj obremenjujoči. Mirno lahko trdimo, da umetniki ljubljanskega in mariborskega baleta še nikoli niso bili tako povezani, kot so v današnjem času.
Vsekakor je treba ugotoviti tudi dragocenost podpore Ministrstva za kulturo Republike Slovenije, ki je v iniciativi za koprodukcijo med baletnima ansambloma spoznalo možnosti za svetlejšo in produktivnejšo prihodnost slovenskega baleta, njenih načrtovalcev, oblikovalcev, plesalcev, pa tudi zadovoljnega gledalstva.
Naj se naše skupne odrske baletne sanje nadaljujejo!

2010

Nagrada za vlogi Nikije in Gamzati v baletu Bajadera v koprodukciji baletnih ansamblov SNG Maribor in SNG Opera in balet Ljubljana

               

Strokovna komisija za nagrade in priznanja Društva baletnih umetnikov Slovenije podeljuje nagrado »Lydia Wisiakova« za pomembne umetniške dosežke na področju baletne umetnosti v letu 2009 solistki baleta SNG Maribor,

GALINI ČAJKI

za vlogi Nikije in Gamzati v baletni predstavi Bajadera v koprodukciji Slovenskega narodnega gledališča Maribor in Slovenskega narodnega gledališča Opera in balet Ljubljana.

         

Obrazložitev:
Galina Čajka je baletna umetnica, ki ključ do uspeha trdno drži v svojih rokah, ter tako z vztrajnostjo in samodisciplino dosega osebno zadovoljstvo s katerim ustvarja nepozabne umetniške trenutke. Eden takšnih se je zasidral v spomin ob lanskoletni uprizoritvi baleta Bajadera v koprodukciji Slovenskega narodnega gledališča Maribor in Slovenskega narodnega gledališča Opera in balet Ljubljana, v kateri je Galina Čajka na premieri v Mariboru najprej blestela v vlogi Gamzati, na eni kasnejših uprizoritev pa še v vlogi Nikije. Njena tehnična in umetniška zrelost ter suverenost v upodabljanju dveh, karakterno povsem različnih si vlog, sta temelj njenih umetniških kreacij, s katerima je v srcih gledalcev pustila še posebej močan vtis. Kot je njena Gamzati odločna, na momente celo groba in brezčutna do svoje ljubezenske nasprotnice, pa je v popolnem umetniškem nasprotju njena podoba Nikije nevsiljiva in subtilna. Tako potrjuje širok spekter interpretacij, pri katerih njeno osebno razumevanje plesa stremi k čistosti baletne umetnosti, zato nas lastnosti, ki jih izraža njen ples vselej znova navdihujejo.

Nagrada Lydie Wisiakove za izstopajoč umetniški presežek pri upodabljanju različnih plesnih vlog klasičnega in sodobnega plesnega repertoarja.

Nagrada Lydie Wisiakove za izstopajoč umetniški presežek pri upodabljanju različnih plesnih vlog klasičnega in sodobnega plesnega repertoarja.

       

Strokovna komisija za nagrade in priznanja Društva baletnih umetnikov Slovenije, podeljuje nagrado »Lydia Wisiakova« za pomembne umetniške dosežke na področju baletne umetnosti v letu 2009 članici baleta Slovenskega narodnega gledališča Maribor,

EVGENIJI KOŠKINI

za izstopajoč umetniški presežek pri upodabljanju različnih plesnih vlog klasičnega in sodobnega plesnega repertoarja

             

Obrazložitev:
Evgenija Koškina je po rodu iz Ukrajine. Baletno šolanje je zaključila v baletni šoli Narodnega gledališča v Kijevu, kjer je v Akademskem mladinskem gledališču dobila prvo zaposlitev. Leta 2002 se je pridružila Mariborskemu baletnemu ansamblu in od tedaj je njegova nepogrešljiva članica. 
Z nastopi v solističnih vlogah in v baletnem ansamblu dokazuje svoje tehnične in umetniške kvalitete tako v baletih klasičnega baletnega repertoarja kot v sodobnih baletnih koreografijah.  
Od leta 2006 je državljanka Republike Slovenije. Udeležila se je baletnih tekmovanj na Dunaju, kjer se je dvakrat uvrstila v finale, na 8. Tekmovanju mladih slovenskih baletnih plesalcev leta 2006 v Mariboru, pa je osvojila zlato plaketo. 
Umetniško delovanje v mariborskemu baletnem ansamblu je obeležila s solističnimi vlogami Sestre in Pepelke v Pepelki Sergeja Prokofieva, Vile slaščic v Hrestaču Petra Iljiča Čajkovskega, spregledati pa ne moremo tudi njenih nastopov v Labodjem jezeru, Trnuljčici, Giselle, Romeu in Juliji, Don Kihotu in v plesnih projektih Tango, Arhitektura tišine in Pret-a-porter . 
Evgenijo Koškino lahko še posebej opazimo v baletu Bajadera, ki je nastal v letošnji koprodukciji mariborskega in ljubljanskega baleta, saj v njem s podajanjem različnih manjših solističnih vlog in vlog v baletnem zboru opozarja na svoje kvalitete ter tako dokazuje status zanesljive baletne plesalke s širokim tehnično umetniškim spektrom.

2009

MARUŠA VIDMAR, balerina in pedagoginja klasičnega baleta je zaključila študij baleta pod mentorstvom prof. Lydije Wisiakove in se pridružila ljubljanskemu baletnemu ansamblu.
V več kot dve desetletji dolgi plesni karieri je dosegala vrhunce v naslovnih in glavnih vlogah liričnega karakterja z interpretacijami, ki ostajajo ohranjena v srcih gledalcev.
Po njeni premieri naslovne vloge v Dolinovi Giselle, je profesorica Lidya Wisiakova navdušeno čestitko pospremila z besedami: »Končno imamo spet eno silphido«.
Nestorja slovenskega baleta, Pia in Pino Mlakar sta v Maruši začutila lahko gnetljivo umetniško snov, iz katere se je rodila žena v Suiti iz baleta Lok, za katero je v paru z Vojkom Vidmarjem leta 1971 prejela Župančičevo nagrado mesta Ljubljane.
Sedem let kasneje, se je rodila krhka in občutljiva Jela v baletu Vrag na vasi.
V galeriji njenih izvrstnih interpretacij neizbrisno ostajajo v spominu njen Beli labod v Labodjem jezeru, pa Julija v Romeu in Juliji, Marija v Bahčisarajski fontani, Margareta v Abraksasu, Grozdana v Opojnem poletju, Dekle v Obrežju plesalk itd. S svojo umetniško osebnostjo je zaznamovala predstave Suita v belem, Joan von Zarissa, Posvečenje pomladi, La Valse, Chopiniana, Notredamski zvonar in mnoge druge. Publiko je enostavno začarala s svojo občutljivo dušo.
Nekatere njene vloge so ohranjene tudi v Arhivu Televizije Slovenija.
Še v času aktivne prisotnosti na baletnem odru je začutila željo, da bi svoje dragocene umetniške izkušnje delila z baletnim podmladkom.
Vrsto let je poučevala na Srednji baletni šoli v Ljubljani in dosegala zavidljive uspehe. Njeni učenci so postali prepoznavni na letnih predstavitvah baletne šole, se na baletnih tekmovanjih uvrščali v najvišje kakovostne razrede in posegali po medaljah.
Več let zapored so njeni varovanci zastopali Slovenijo na bienalnih Evrovizijskih tekmovanjih mladih plesalcev.
S svojim izvrstnim poznavanjem baletne tehnike, repertoarja in baletnih stilov, ter s svojo neizčrpno ljubeznijo do baletne umetnosti in zaupenjem v mlada bitja, ki želijo doseči svojo muzo v neizmernosti baletnega sveta, je ustvarila odličen kader, ki danes polni vrste ljubljanskega baleta, nekateri med njimi pa že prenašajo svoje znanje naslednji generaciji.
Za svoje pedagoške uspehe je leta 2001 prejela Škrjančevo diplomo za izredne dosežke na področju baletne pedagogike.
Eden od njenih kolegov je te dni zapisal: »Maruša je na odru živela in ni bila samo odlična plesalka in pedagoginja, ampak čudovit človek s polno dobrote in pozitivne energije, vedno nasmejana in prisrčna. Je človek, ki mu lahko rečeš prijatelj z veliko začetnico, skratka umetnica, ki je vredna vsega spoštovanja. Ja, takšna je Maruša bila, in je še«.

TJAŠA KMETEC, nagrada Lydie Wisiakove za vlogi v Baletnem večeri v spomin na koreografa Uwa Scholza: Mozart vs Schumann.

            

Na lanskoletni premierni uprizoritvi baletnega večera Mozart vs. Schumann, v izvedbi baleta SNG Opera in balet Ljubljana, je Tjaša Kmetec sprva nastopila v 2. simfoniji v C duru, opus 61, Roberta Schumana. S popolnim kontrastom med plesno iskrivostjo v prvem in drugem ter lirično mehkobo giba v tretjem stavku simfonije, je interpretacijo zaokrožila v popolno celoto, s katero dokazuje svojo umetniško zrelost. 

Na kasnejših uprizoritvah smo jo lahko občudovali tudi v izredno zahtevni vlogi v Mozartovem klavirskem koncertu v Es – duru, kehl 271, v katerem je slehernemu gibu dodala svojevrsten pomen. Tako eno, kot drugo vlogo je oblikovala tehnično dovršeno, izjemno doživeto in na edinstven način, s katerim je Scholzev precizen gib nadgradila še z lastnimi občutki in osebno interpretacijo. Njena iskrenost, lirična mehkoba ter izraznost so segli vse do duš gledalcev. To pa je dalo tako eni kot drugi vlogi še dodatno umetniško razsežnost.

MATJAŽ MARIN, nagrada Lydie Wisiakove za vlogo Hrestača v istoimenskem baletu P. I. Čajkovskega ter za vlogo Romea v baletu Radio and Juliet v koreografiji Edwarda Cluga.

           


Preteklo leto je v Slovenskem narodnem gledališču Maribor zaznamovala premiera baleta Petra Iljiča Čajkovskega HRESTAČ, v koreografiji Davida Nixona, ki je tako pri občinstvu kot strokovni kritiki doživela odličen sprejem. Veliko zaslugo pri tem ima prav Matjaž Marin, ki se je kot glavni protagonist v vlogi Hrestača odlično dokazal. Izvrstna umetniška kreacija potrjuje njegov talent in umetniško zrelost, ki priča o tem, da je našel pravo pot.
Blesti pa ne le v klasičnih, temveč tudi v sodobnih baletnih predstavah. Z vlogo Romea v predstavi Radio and Juliet, koreografa Edwarda Cluga, je v letu 2008 na gostovanjih od Singapurja do Pittsburgha, Lisbone in Milana požel velik uspeh in s tem pripomogel k prepoznavnosti mariborskega baleta tudi izven naših meja.

PETAR ĐORČEVSKI nagrada Lydie Wisiakove za vlogo Tybalta v baletu Sergeja Prokofieva Romeo in Julija v koreogarfiji Yourija Vamosha in za solistično vlogo v Baletnem večeru v spomin na koreografa Uwa Scholza: Mozart vs. Schumann.

             

Petar Đorčevski je v plesno stvaritev Tybalta vnesel dih mladostne neukrotljivosti in moške moči ter s tem osvežil slovenski baletni prostor. Njegova plesna kreacija v Schumannu pa je, kot je zapisal eden od kritikov, očarljiv plesni praznik. Mejnike svojega znanja in izraza tudi sicer z velikim pogumom venomer premika, kar daje slutiti, da nas zna presenetiti z novim potencialom, ki ga v sebi skriva njegov plesni temperament.

2008

RITA POLLACCHI, nagrada Lydie Wisiakove za vlogo Kitri v baletu Don Kihot, koreografa Dinka Bogdanića.

               

Komisija za nagrade in priznanja, Društva baletnih umetnikov Slovenije v sestavi: Bojana Hinteregger, predsednica, članica Tanja Baronik in člani Janez Mejač, Jaš Otrin in Vojko Vidmar, se je na seji 20. maja 2008 odločila, da strokovno nagrado Lydie Wisiakove za leto 2007 podeli Riti Pollacchi, solistki ljubljanskega baleta, za vlogo Kitri v baletu Don Kihot v koreografiji Dinka Bogdanića.

Rita Pollacchi je srednjo baletno šolanje končala v Italiji v šoli milanske Scale,kjer je že takrat sodelovala v baletih Hrestač in Don Kihot. Svoje baletno znanje je med letoma 1995 in 1998 izpopolnjevala na baletni akademiji Heinz – Basel Stiftung v Münchenu. V tem času je sodelovala tudi z Bavarskim državnim baletom. Od leta 1998 je članica baleta SNG Opera in Balet Ljubljana, kjer je odplesala večje število vlog, med katerimi pa sta tudi glavni vlogi Katarine v Ukročeni trmoglavki in Kitri v Don Kihotu … Rita Pollacchi je s svojim temperamentom prav gotovo idealna zasedba te vloge, dobra baletna tehnika pa ji omogoča tudi suvereno izvajanje izredno zahtevnih duetov in solov, je bilo zapisano v tiskanem mediju.

LUKAS ZUSCHLAG, nagrada Lydie Wisiakove za vrhunsko umetniško oblikovanje vloge Romea v baletu Romeo in Julija, koreografa Yourija Vamosa

                      

Komisija za nagrade in priznanja, Društva baletnih umetnikov Slovenije v sestavi: Bojana Hinteregger, predsednica, članica Tanja Baronik in člani Janez Mejač, Jaš Otrin in Vojko Vidmar, se je na seji 20. maja 2008 odločila, da strokovno nagrado Lydie Wisiakove za leto 2007 podeli Lukasu Zuschlagu, solistu ljubljanskega baleta, za vrhunsko umetniško oblikovanje vloge Romea v baletu Romeo in Julija koreografa Yourija Vamosa.

Lukas Zuschlag prihaja iz Celovca v Avstriji, kjer je končal gimnazijo in zasebno baletno šolo pri profesorju Marjanu Krulanoviću. Leta 2001 je na glavnem avstrijskem plesnem tekmovanju prejel posebno nagrado za napredek v svojem baletnem razvoju. Leta 2002 je kot gost v ljubljanskem baletu nastopil v pradstavah Labodje jezero in Hrestač – Božična zgodba. Njegov izjemen talent ni ostal nezapažen in leta 2004 je postal redni član baleta SNG v Ljubljani. Fasciniral je s svojimi sposobnostmi v vlogi Mišjega princa v baletni uspešnici lanske sezone, otroškem baletu Kdo je najmočnejši na svetu v koreografiji Tanje Pezdir Pavlič. Odlično je odplesal Princa v Pepelki Pepelki koreografa Jeana Christopha Blavierja. Plesal je še Espado v Don Kihotu, in v baletih Yin & Yang ter Mozart vs. Schuman. Nedvomno pa vrhunec njegovega umetniškega izražanja predstavlja vloga Romea v Romeu in Juliji. V paru z Ano Klašnjo se je zdelo, da je koreografija napravljena prav za njiju. Spoj koreografske zamisli in njune izvedbe se je zdel skoraj sanjski. Odrsko in umetniško oblikovanje in doživljanje vloge se je dotaknilo mnogih src gledalcev, ki so enostavno postali njegovi občudovalci. Umetniški presežek je bil občuten in doživet. Lukas je dejal: »Všeč mi je slog te predstave, ki je tako odkrita, da sem vedno znova ganjen, saj se me vsaka predstava dotakne. Včasih tako uživam, da pozabim, da sem na odru«. 

VALENTINA TURCU, plesalka in koreografinja, nagrada Lydie Wisiakove za koreografske prispevke na operno – baletnih in dramskih odrih.

                

Komisija za nagrade in priznanja, Društva baletnih umetnikov Slovenije v sestavi: Bojana Hinteregger, predsednica, članica Tanja Baronik in člani Janez Mejač, Jaš Otrin in Vojko Vidmar, se je na seji 20. maja 2008 odločila, da strokovno nagrado Lydie Wisiakove za leto 2007 podeli Valentini Turcu, plesalki in koreografinji mariborskega baleta, za koreografske prispevke na operno – baletnih in dramskih odrih.

Valentina Turcu: »Ljubim to, kar delam, in delam to, kar ljubim.«

Valentina Turcu je solistka baleta SNG Maribor, koreografinja in ustvarjalka odrskega giba. Osnov in discipline baletne plesalke se je naučila že v zgodnjem otroštvu pri svojih starših. Kot plesalka je ustvarila mnogo vlog tako iz klasičnega baletnega kot iz sodobnega plesnega repertoarja. Je radovednega in kreativnega duha, ki večno potrebuje izziv raziskovanja in odpiranja povsem novih svetov. Tako se je podala odkrivati tudi svet koreografije. Njeni koreografski začetki segajo v leto 1998, ko se je za zelo plodno izkazalo sodelovanje s koreografom Edwardom Clugom, npr. v uprizoritvi predstave Tango, in leta 2002 Lacrimas. Njene samostojne koreografije so vedno znova navduševale kritike in občinstvo: Zrelo je žito, Pastirček, Rožmarin – za slednjo koreografijo je prejela nagrado žirije Tekmovanja baletnih plesalcev Slovenije 2007 za najizvirnejšo koreografijo. S svojo koreografsko ustvarjalnostjo in kreacijami odrskega giba v dramskih predstavah je gostovala v Kopru, Splitu, Dubrovniku in mnogih drugih mestih. Vse od leta 1998 je redni gost v mariborski Drami. Pri delu z igralci se je odločila za individualen pristop, s katerim lahko igralcu nevsiljivo, a hkrati jasno izriše značaj, čustvo, situacijo ali prizor. Številni režiserji in igralci so z navdušenjem sprejeli njen prispevek k uprizoritvi; menijo, da so njene stvaritve sad dolgoletnih izkušenj, bogatega znanja in absolutne ljubezni do poklica. V letošnji sezoni 2007/08 nam je predstavila avtorski projekt La Callas. Njena karizmatična osebnost bogati naš baletni prostor, govorica njenega telesa preprosto odpira nove razsežnosti razumevanja plesne umetnosti. 

2007

BALET SNG OPERA IN BALET LJUBLJANA, nagrada Lydie Wisiakove za izjemno umetniško izvedbo baleta Romeo in Julija v koroografiji Yourija Vàmosa.

                            

Nagrado Lydie Wisiakove za leto 2006 – za izjemno umetniško izvedbo baleta Romeo in Julija, v koreografiji Yourija Vàmosa prejme Baletni ansambel Slovenskega narodnega gledališča Opera in balet iz Ljubljane.  

Podatki o razprodanih predstavah, ki so sledile premierni uprizoritvi baleta Romeo in Julija, koreografa Yourija Vàmosa in zadovoljstvo gledalcev tudi na gostovanjih, povedo veliko. Baletni ansambel SNG Ljubljana je imel ponovno priliko predstaviti svoje umetniške potenciale, ki pri marsikateri, ne najbolj srečno izbrani premieri, ostanejo skriti in neizkoriščeni. Tako baletni ansambel kot solisti so tehnično in umetniško odlično sledili koreografovim ustvarjalnim smernicam in izoblikovali predstavo, ki se je dotaknila duš gledalcev. Zgodilo se je, da sta domača solista Ana Klašnja kot Julija in Lukas Zuschlag kot Romeo v umetniškem smislu močno prekosila gostujoči par iz tujine, s katerim je koreograf ustvarjal svojo krstno uprizoritev. Mirno lahko trdimo, da se je na baletnem odru ljubljanske Opere zgodila umetnost. 

TIJUANA KRIŽMAN, nagrada Lydie Wisiakove za izjemno uspešne nastope in oblikovanje vloge Aurore v baletu Trnuljčica.

                                             

Mlada baletna plesalka Tijuana Križman že vrsto let navdušuje mariborsko baletno občinstvo z izjemno baletno tehniko in dramaturško izraznostjo svojih vlog. Mariborsko baletno šolanje nadaljuje v baletno šolo milanske La Scale. Po povratku je z oblikovanjem vloge Aurore v baletu Trnuljčica zelo jasno sporočila, da se na slovenskem baletnem nebu poraja nova zvezda. Za svoj ples je prejela že vrsto nagrad doma in v tujini. Letos jim je dodala še Grand Prix z državnega baletnega tekmovanja. A ker je Tijuana vesela in neustavljiva, se je odpravila še na mednarodno tekmovanje na Dunaj in priplesala novo zlato odličje. Želimo ji veliko nadaljnjih uspehov in priložnosti. 

2006

BOJANA NENADOVIĆ OTRIN, nagrada Lydie Wisiakove za vrhunsko izvedbo vloge Julije v baletu Edwarda Cluga Radio and Juliet.

                            

Komisija za nagrade in priznanja Društva baletnih umetnikov Slovenije v sestavi Ljiljana Keča Rošker (predsednica), Magda Vrhovec, Marina Krasnova, Edi Dežman in Vojko Vidmar je soglasno sklenila, da strokovno nagrado »Lydie Wisiakove« za leto 2005 podeli balerini in prvakinji ljubljanskega baleta BOJANI NENADOVIĆ OTRIN, za vrhunsko izvedbo vloge Julije v baletu Edwarda Cluga Radio and Juliet.

Odhajajoči na ogled premiere Radio and Juliet, z vedenji o Clugovih predhodnih predstavah, smo pričakovali uspešno in atraktivno predstavo in ob tem dočakali presenečenje – plesalko, balerino vrhunskih kvalitet Bojano Nanadović Otrin. V naših baletnih gledališčih dotedaj relativno nepoznana, je s svojimi izjemnimi kvalitetami enostavno in suvereno, predstavo, ki v veliki meri odstopa od utečenih standardov, lansirala na pot njene očitne uspešnosti. Ob šestih moških, izjemnih baletnih umetnikih, ki ji v predstavi stojijo nasproti kot njen antipod, je s svojim navdušujočim talentom, briljantno baletno tehniko in umetniškostjo, prepleteno z inteligenco prikovala nase poglede gledalcev in, lahko bi rekli, »ukradla show«. Izjemni kreaciji in izvedbi Julije želimo dolgo vrsto vlog, ki ji bodo sledile in se veselimo ob dejstvu, da je slovenska baletna scena obogatena z umetnico tolikšnega umetniškega formata.

Bojana Nenadovič Otrin je bila rojena v Marlu (Nemčija). Z balenim šolanjem je začela v privatni baletni šoli in nadaljevala na akademijah v Kölnu in Münchnu, kjer je tudi diplomirala. Leta 1994 je postala članica baleta v Düsseldorfu, nato pa so sledili angažmaji v Münchnu (Gärntnerplatz Theater), v Marseillu (pri Roland Petitu), Hamburgu (pri John Neumeierju) in Berlinu, kjer je leta 2001 postala solistka. V sezoni 2003/04 je v številnih nosilnih vlogah sodelovala z zagrebškim baletom HNK. Leta 2005 postane solistka ljubljanskega baleta. Leta 2002 je začela študij teatrologije in serbistike-kroatistike na fakulteti v Berlinu, leta 2004 pa še študij kulturnega managementa na univerzi v Hagenu. 

ANA VOVK PEZDIR, nagrada Lydie Wisiakove za izjemne zasluge za popularizacijo baletne umetnosti med mladimi na področju neinstitucionalne baletne dejavnosti.

                                             

Komisija za nagrade in priznanja Društva baletnih umetnikov Slovenije je soglasno sklenila, da strokovno nagrado »Lydie Wisiakove« za leto 2005 podeli koreografinji in pedagoginji  Ani Vovk Pezdir za izjemne zasluge za popularizacijo baletne umetnosti med mladimi na področju neodvisne baletne dejavnosti.

Koreografinja in pedagoginja Ana Vovk Pezdir je ena tistih zelo redkih ljudi, ki jo krasi vrelec idej, neusahljiva energija, neupogljiva volja in odločnost, velika skromnost in ob tem – neusahljiva ljubezen do plesa in mladih. Od leta 1984 dalje, s krajšim predahom, spoznava sladkosti in bedo samozaposlenosti v kulturi. Njena pestra in nadvse barvita plesna in koreografska pot pričenja s srečanjem z baletom v osnovni šoli v Šoštanju, kjer bistra učiteljica Ana Dominik iz Velenja v Aninih stvaritvah prepozna talent in ji dovoli, da poleg njenih del na odru predstavi tudi svoja. Tako se na nek način srečamo z zametki današnjih, takoimenovanih avtorskih plesov. Plesno-umetniški »strup« je pričel svoj zmagoviti pohod. Sledijo kasnejša srečanja s tujimi učitelji in leto odkrivanja plesnega Londona. Leta 1975 zapisuje kot leto svoje prve resnejše koreografije, kateri sledi izjemno dolga vrsta plesnih stvaritev , ki sega do današnjih dni. Njena plesna oblikovanja močno presenečajo z zelo širokim izvorom idejnih zasnov, ki ne izključujejo znanosti, tehnike, prirode, vsakodnevnega življenja, ljudskih odnosov… V času materinstva, ko je ples potisnjen nekoliko v ozadje, odkrije svojo ljubezen do filma, snema, montira in svoje izdelke vključuje v odrsko dogajanje, čemur danes pravimo multimedijsko ustvarjanje. V 80-desetih letih ustvarjalnost Ane Vovk Pezdir prične odkrivati tudi Ljubljana skozi njene številne koreografije na Dnevih plesa v Cankarjevem domu, kjer s srednješolsko skupino za sodobni ples z imenom AKT, izjemno uspešno predstavlja svoj bogati miselni svet preoblikovan v plesno govorico. Nadaljevanje predstavlja Otroško plesno gledališče Harlekin s številnimi predstavami. Eno izmed njih ima priložnost videti tudi dunajska publika. Leta 1988 se trdno odloči, da v orkesterski jami med Ljubljano in Mariborom, ki nosi ime Celje, tamkajšnji otroci pač ne bodo prikrajšani za pravico do bližnjega srečanja z baletom. Na njeno pobudo in prošnjo koreograf in pedagog Henrik Neubauer naslednja štiri leta prenaša in sadi svoje baletno znanje na gredice tamkajšnjih otrok. Anina želja, da bi tamkaj vzcvetela nižja baletna šola ostane neuresničena. Za Anino inventivnost in trmo pa je to enostavno nesprejemljivo dejstvo, ki nikakor ne sme prizadeti otrok. Izoblikuje si svojo privatno pot in ustanovi firmo »Harlekin, plesno gledališka dejavnost d.o.o.«, v okviru katere je na plesnem področju počela vse, v kar je verjela, žal hkrati tudi spoznavala robove zmogljivosti. Iskrena ljubezen in vztrajnost sta se obrestovali. Danes s ponosom ugotavlja, da je bila v sezoni 2005/06 na Srednjo baletno šolo v Ljubljani ali Mariboru sprejeta že deseta učenka baleta šole Harlekin in že peta generacija tamkajšnjih učenk končuje program nižje baletne šole. A misli Ane Vovk Pezdir ne poznajo mirovanja. Vzgojni smoter baletnega pouka jo ne zadovoljuje v celoti. Manjka druženje in primerljivost z drugimi šolami, kar izkusijo na Mednarodni reviji šol in studijev klasičnega baleta v Karlovcu, kjer uplenijo tretjo nagrado. Ideja je izoblikovana. Ano mučijo samo pomisleki v zvezi s tekmovalnostjo, ki je v sferah umetniških dejavnosti vedno lahko vprašljiva. Leto 2005. Na pobudo in z ogromno mero vložene volje in energije Ane Vovk Pezdir se v Celju zgodi 1. Revija klasičnih baletnih šol v Sloveniji, ki jo na pot pospremijo Anine besede: »Neodtujljiva pravica vsakega otroka je, da svoje sanje in želje povezane z baletom tudi uresničuje«. 180 učenk in učencev iz raznih krajev Slovenije ima prvič priložnost predstaviti svoje delo in ga hkrati primerjati. Led je bil prebit. V letošnjem letu se je v Sežani dogodila 2.Revija, s še večjim številom šol in še večjim številom otrok. Srečno pot želimo novoustanovljenemu društvu Ane Vovk Pezdir, ki nosi ime »Harlekin, društvo za umetnost plesa« in Ani še zelo dolgo obdobje izpolnjeno z voljo, energijo in ljubeznijo. Naj zaključim z drobnim citatom Ane Vovk Pezdir iz njenega dopisa izpred par dni: »Naj bo dovolj, pri nas je sonce in šibam s kolesom – avto je samo za desetkilske torbe, ko grem učit (selim se iz dvorane v dvorano in nosim vse s seboj, saj se še borimo za svoj stalni prostor…) Hvala gospa Ana Vovk Pezdir! 

2005

SERGIU MOGA, nagrada Lydie Wisiakove za vlogo Grka Zorbe v istoimenskem baletu.

URŠA VIDMAR in JAŠ OTRIN, nagrada Lydie Wisiakove za umetniško izvedbo Pepelke in Princa v baletu Pepelka ljubljanskega baleta.

2004

Nagrada Lydie Wisiakove za življenjsko delo.

Nagrada Lydie Wisiakove za vlogo Klare v baletu Hrestač koreografa Yourija Vamosa.

Nagrada Lydie Wisiakove za vlogo Solorja v baletu Bajadera.

2003

TABJA BARONIK, nagrada Lydie Wisiakove za vlogo Očalarke v baletu Lacrimas.

EDWARD CLUG, nagrada Lydie Wisiakove za oblikovanje in koreografijo baletne predstave Lacrimas, ter kreacijo in izvedbo vloge Pohabljenca v baletu Transilvanija.

2002

Nagrada Lydie Wisiakove za življenjsko delo.

Nagrada Lydie Wisiakove za življenjsko delo.

Henrik Neubauer je nagrado odklonil z uradno utemeljitvijo, da je iniciator nagrade.

VLASTO DEDOVIČ, nagrada Lydie Wisiakove za koreografijo baleta Nori malar (Petkovšek).

REGINA KRIŽAJ BABAČIĆ nagrada Lydie Wisiakove za vlogo Odette in Odile v baletu Labodje jezero.

2001

2000

DEJAN SRHOJ, nagrada Lydie Wisiakove za vlogo Kaščeja v baletu Ognjena ptica.

1999

BALETNA PREDSTAVA TANGO V KOREOGRAFIJI EDWARDA CLUGA IN BALETNI ANSAMBEL SNG MARIBOR ZA NJENO IZVEDBO - nagrada Lydie Wisiakove 

1998

ALENKA RIBIČ LAUFER, nagrada Lydie Wisiakove za vlogi Odette in Odile v baletu Labodje jezero.

1997

Nagrada Lydie Wisiakove za življenjsko delo.

          

Življenjepis:

Lidija Lipovž se je rodila 12. junija 1929 v Kruševcu, kamor je bil takrat iz Maribora premeščen njen oče, strojevodja. Takratna oblast je namreč premeščala strojevodje po vsej državi. Sicer pa je očetov rod izviral iz Lozic na Primorskem in je bil potomec plemenitega Sebastijana Lipovža de Liebenhausa, glavarja kneževine Krumlov na Češkem. Ve se le, da je Sebastijan umrl leta 1724. Z njegovim volilom so sezidali cerkev v Batujah, na kateri še danes lahko vidimo Lipovžev grb nad portalom – v zgornjem delu je čelada z mrežastim vizirjem, na celotnem polju ščita pa je ptica, stoječa vrh lipe, z oljkovo vejico v kljunu. Na ta način bi se lahko tudi Lidija kitila s plemiškim naslovom, a se zaradi svoje skromnosti nikoli ni. Otroštvo je tako preživljala v srbskem mestu, kjer je dokončala štiri razrede osnovne šole. Starša sta poskrbela, da kljub srbskemu okolju ni pozabila maternega jezika. Ob začetku druge svetovne vojne je družina pribežala v Slovenijo, kjer je nadaljevala šolanje v Ljubljani, najprej na gimnaziji in nato na Srednji ekonomski šoli. Leta 1942 je šla prvič v gledališče, kjer si je ogledala baletni večer takratnega baletnega mojstra in koreografa Petra Golovina. V trenutku je začutila, da bo njena nadaljnja življenjska pot življenje balerine. A ta želja se ji je uresničila šele dve leti pozneje. Leta 1944 je namreč Golovin ustanovil Operno-baletno šolo, Lidija se je prijavila in je bila takoj izbrana. Od takrat naprej je ostala baletu zvesta vse življenje. Kot učenka operne šole je že v sezoni 1945/46 začela nastopati na ljubljanskem opernem odru. Operna šola je leta 1948 prerasla v Državno baletno šolo, na kateri je Lidija leta 1953 v razredu Lidije Wisiakove diplomirala v prvi generaciji diplomantov, poleg tega je leta 1948 končala še ekonomsko srednjo šolo v Ljubljani. Še pred koncem šolanja je postala solistka ljubljanskega baleta in takrat se je začela njena strma pot navzgor do položaja prve plesalke. S svojo osebnostjo in vrhunskim baletnim mojstrskim znanjem je predstavljala mejnik v razvoju slovenskega baleta kot prva slovenska plesalka z diplomo baletne šole in resničnim profesionalnim znanjem.
Svojega velikega tehničnega in izraznega znanja pa ni dosegla le s spričevalom, temveč s stalnim delom z različnimi pedagogi in koreografi ter še bolj s stalnim preverjanjem, s stalno težnjo po še večji tehnični in izredni popolnosti, z nenehno samokritičnostjo in naravnost neverjetno količino samodiscipline. Zato je bila tudi razumljiva njena priljubljenost pri občinstvu, ki je upravičeno pričakovalo od vsakega njenega nastopa svojstven vrhunski umetniški užitek tako doma v Ljubljani kot zunaj nje.

Poustvarila in ustvarila je 80 likov širokega baletnega repertoarja in s svojimi nastopi v tujini večala ugled ljubljanskega ter slovenskega baleta na gostovanjih po nekdanji Jugoslaviji, v Avstriji in Italiji, Rusiji, Franciji in na Nizozemskem. Povsod so v navdušujočih kritikah cenili njeno vrhunsko baletno mojstrstvo. Med njenimi številnimi kreacijami skorajda ni mogoče izvzeti nobene, saj je blestela v vseh, od malih do naslovnih velikih glavnih vlog, od prve vloge Vragove žene v Vragu na vasi, ko je bila še dijakinja srednje baletne šole, prek Salome v baletu Tragedija Salome, Prve sužnje v Polovski plesih, Zareme v Bahčisarajski fontani do vrhunca njenega ustvarjanja, Julije v baletu Romeo in Julija, s katero je leta 1972 proslavljala umetniški jubilej in s katero se je pozneje poslovila od svojega občinstva ter kolegov v gledališču. Med največjimi vlogami svetovnega baletnega repertoarja sta še Beli in Črni Labod v Labodjem jezeru,  naslovna vloga v Trnuljčici, Mirta in Giselle v Giselle, naslovna vloga v Ognjeni ptici, Desdemona v Othellu, naslovna vloga v Esmeraldi, Umirajoči labod na Saint-Saënsovo glasbo, Gospodarica Bakrene gore v Kamnitem cvetu, Žena ubijalka v Sobi, Clorinda v Dvoboju, Julija v baletih Prokofjeva in Čajkovskega, Liza v Navihanki (La fille mal gardée) in še skoraj nepregledna vrsta drugih. Vse navedene vloge pričajo, da je zajel njen solistični opus največjo možno širino od nežnih, krhkih, liričnih vlog do temperamentno ognjevitih vlog karakternega značaja. V njenemu solističnem opusu so tudi vloge, ki jih je poustvarila na slovenski televiziji. Poleg domačih koreografov so  ji vloge zaupali tudi svetovno znani koreografi, kot npr. Serge Lifar, Anton Dolin, Aleksandra Mihajlovna Balašova, Dmitrije Parlić in Oskar Harmoš.

Njeno prvenstvo v slovenskem baletu so potrjevale številne kritike doma in v tujini. Naj navedem le nekaj odlomkov: "Med solističnimi stvaritvami bi bilo treba omeniti težko in bravurozno vlogo Odilije, ki prinaša plesalki Lidiji Lipovž večer za večerom na odprtem odru ovacije občinstva."  "Plesni lik Desdemone v interpretaciji Lidije Sotlarjeve diha plemenito predanost plesne lirike. Plesna stvaritev, ki spada med plesne viške naše kratke baletne zgodovine"  "Med izvajalci je treba na prvem mestu omeniti Lidijo Sotlarjevo, katere Gospodarica bakrene gore je plesnotehnično in izrazno stvaritev velikega plesnega formata.“"Med solisti naj na prvem mestu govorim o plesalki Lidiji Sotlarjevi. O plesalki izrednega plesnega razpona in o tem, da smo ji za baladno izpovednost v baletu Dvoboj globoko hvaležni; da smo nanjo ponosni. O umetnici plesalki Lidiji Sotlarjevi, ki je v zadnjih plesnih letih dozorela v plesalko mednarodnega ranga in ki druži popolnost plesnega instrumenta, ki ga je izoblikovalo velikansko plesno delo, s plesnim izrazom, ki je odsev poglobljenosti, predanosti in spoštljive službe umetnosti."  "Nasprotje Giselle je plesni lik Kraljice vil, Myrthe, ki jo pleše Lidija Sotlarjeva in v njem oblikuje neizprosno, kristalno, nedotakljivo plešočo smer. Kontraverznost pojma vile ustvarja silno doživetje pranarave." „Lidija Sotlarjeva je kot Julija znala pridobiti srca gledalcev od svojega prvega nastopa, ko je privihrala in se pričela šaliti z dojiljo. Kot pero breztežna, polna ponosa in miline in poleg tega neverjetno močna v izrazu ni bila nikakor le zaradi svoje vloge v središču pozornosti.“ "Ob glasbi Čajkovskega je Lidija Sotlarjeva ustvarila umetniški vrh tega večera. Vse je bilo usklajeno in je dajalo vtis velikega teatra.“ Njen prvi baletni učitelj Peter Golovin je ob ogledu Trnuljčice leta 1970 zapisal: "Pozdravil sem Lidijo Sotlarjevo s ploskanjem, kakor tudi vsi drugi gledalci vsakokrat, ko je plesala, ker je plesala zares odlično.“ Pa še kritika iz uglednega londonskega časopisa 'Ballet Today‘: "Myrtho je plesala Lidija Sotlar, prva balerina ansambla. S svojo visoko rastjo je kraljevsko in sijajno upodobila Kraljico vil, katere ples je bil lahkoten kot pero in je nudil resničen užitek.“
Kot omenjeno, si je leta 1972 za poslovilno predstavo izbrala balet Romeo in Julija. Svojo plesno kariero je končala tako, kot si je želela, na višku svoje baletne moči. Ni hotela, da bi se je obiskovalci spominjali po manjših, manj uglednih vlogah, ki bi jih plesala v poznem času svojega življenja. Pač pa se je takrat posvetila vzgoji mladih prihajajočih plesalcev in plesalk. Najprej z delom v baletni šoli ter kot mentorica solistom v baletnih ansamblih v Ljubljani, v Mariboru in na Reki, potem pa, leta 1975, z ustanovitvijo baletne skupine Lidija Sotlar. V njej je razdajala svoje znanje iz aktivnega baletnega obdobja več generacijam slovenskih plesalk in plesalcev, ki jim je v okviru te skupine odpirala možnost solističnega udejstvovanja. Mnogi od njih so nato solistično kariero nadaljevali na baletnih odrih v Ljubljani in Mariboru. S skupino je potovala po velikem delu Slovenije in s tem širila poznavanje baletne umetnosti tudi v bolj odročnih krajih ter povsod žela obilo priznanja.  Priredila je 129 koncertov ne samo v Ljubljani in Sloveniji, ampak tudi v nekdanji Jugoslaviji in Italiji. Leta 1977 je ustanovila še Srečanje jugoslovanskih baletnih umetnikov in ga vse do leta 1983 uspešno umetniško ter organizacijsko vodila s svojim velikim znanjem in poznavanjem vseh potankosti baletne umetnosti.
Edina med vsemi slovenskimi baletnimi plesalkami je leta 2006 napisala obsežno avtobiografsko literarno delo s pomenljivim naslovom Spomini balerine, v katerem je strnila in podrobno opisala svoje 60-letno spremljanje slovenskega in zlasti ljubljanskega gledališkega in baletnega življenja skozi prizmo prve plesalke ljubljanskega baletnega ansambla. Po poroki s filmskim in dramskim igralcem Bertom Sotlarjem je leta 1955 prevzela njegov priimek, v svoji knjigi pa je pronicljivo opisala še številne slovenske filmske umetnike. Za njeno pisanje sta značilni izjemni objektivnost in resnicoljubnost, in njena knjiga prav zato predstavlja dragocen kamenček v mozaiku ljubljanske in slovenske gledališke in filmske umetnosti.
Lidijo Sotlar vsekakor lahko brez vsakega dvoma označimo za največjo slovensko balerino vseh časov. S svojim umetniškim, pedagoškim, organizacijskim in še literarnim delom je zavzela posebno mesto ne samo v Ljubljani in slovenski baletni umetnosti, temveč v kulturi vsega našega naroda, zato ji je leta 1997 tudi upravičeno pripadla čast prve dobitnice nagrade Društva baletnih umetnikov Slovenije Lidije Wisiak. Leta 1999 je dobila častni znak svobode Republike Slovenije za življenjsko delo v slovenski baletni umetnosti, za izjemne umetniške dosežke, za mentorsko delo z mladimi plesalci in za širjenje slovenske baletne umetnosti, leta 2001 pa plaketo glavnega mesta Ljubljane za umetniški opus, mentorsko in pedagoško delo z mladimi in organizacijsko delo v baletni umetnosti v Ljubljani. Čeprav je bila velikokrat predlagana za Prešernovo nagrado, tega najvišjega slovenskega priznanja neupravičeno nikoli ni dobila, s prejemom Župančičeve nagrade leta 2008 pa je dobila vsaj ustrezno zahvalo za vse, kar je med svojim umetniškim življenjskim delom prispevala za kulturo našega glavnega mesta ter njegovo prepoznavnost ne samo v Sloveniji, ampak tudi zunaj nje.