Prejemniki strokovne nagrade Pia in Pino Mlakar
2022
Strokovna komisija za podeljevanje nagrad Pie in Pina Mlakarja je sprejela odločitev, da se nagrada v letu 2022 ne podeli.
2019
Strokovna komisija za podeljevanje nagrad Pie in Pina Mlakarja je sprejela odločitev, da se nagrada v letu 2019 ne podeli.
2016
Edward Clug – nagrada Pie in Pina Mlakarja za koreografijo in režijo baleta Peer Gynt, v izvedbi Baleta Slovenskega narodnega gledališča Maribor.
Strokovna komisija Društva baletnih umetnikov Slovenije za nagrade Lydie Wisiakove v sestavi Bojana Hinteregger – predsednica, Valentina Turcu, Alenka Ribič, Sanja Nešković Peršin, Vojko Vidmar, Tomaž Rode in Matjaž Marin se je odločila, da nagrado Pie in Pina Mlakarja za posebne dosežke na področju baletne koreografije v obdobju zadnjih treh let prejme umetniški direktor Baleta Slovenskega narodnega gledališča Maribor, koreograf
EDWARD CLUG
za koreografijo sodobnega baleta v dveh dejanjih Peer Gynt v produkciji Slovenskega narodnega gledališča Maribor.
Obrazložitev:
Edwarda Cluga ni treba posebej predstavljati. Po končanem študiju na državni baletni šoli v Cluju – Napoci v Romuniji je bil v sprejet v mariborski baletni ansambel, kjer je kasneje postal priznani baletni solist in od leta 2003 umetniškega vodja Baleta Slovenskega narodnega gledališča Maribor.
S svojimi koreografskimi kreacijami že od vsega začetka razvija in raziskuje nove poti v domeni sodobnega baleta. Njegova specifična in izvirna koreografska dela so pritegnila domačo in mednarodno pozornost in uveljavila mariborski Balet na mednarodni plesni sceni. Njegove predstave so mariborski Balet popeljale na najuglednejše gledališke festivale po Evropi, Aziji, Južni Ameriki, večkrat tudi v Združene države Amerike, Kanado ter v slovito gledališče Mariinski v Sankt Peterburg.
Edward Clug je ustvarjal za Flamski kraljevi balet v Antwerpnu, West Australian Ballet, Lizbonski nacionalni balet, baletno skupino Station Zuid na Nizozemskem, HNK Zagreb, HNK Reka, Graški balet, Romunski nacionalni balet, Bitef Dance Company v Beogradu, Ukrajinski nacionalni balet, Eastwest Company v Sarajevu, Aalto balet v Essnu in Augsburški balet. Zadnja leta pa redno sodeluje s prestižnimi baletnimi hišami, kot so Balet Züriške Opere, Stuttgartski balet ter sloviti nizozemski plesni teater NDT.
In vendar največje pozornosti, tako domače kot svetovne javnosti, je bila v lanskem letu deležna Clugova kreacija za mariborski Balet.
Peer Gynt, kljub izjemno bogatemu koreografskemu opusu prvi Clugov celovečerni pripovedni balet, je nastal po dramski predlogi Henrika Ibsena. Ta velja za kompleksno besedilo, ki v svoji hermetični fantaziji deluje brezčasno in univerzalno. Pri oblikovanju libreta pa je umetniški direktor mariborskega Baleta posegel po stavkih iz priložnostne glasbe, ki jo je Edvard Grieg napisal za praizvedbo drame, ter drugih Griegovih koncertnih, komornih in solističnih skladbah, da bi dosegel dinamičen in koherenten razvoj plesne pripovedi.
Predstava je navdušila tako občinstvo kot strokovno javnost.
V kritiki za Parado plesa je Daliborka Podboj navedla, da sta »tako Ibsenova zgodba kot skladateljeva glasbena poslikava enakega življenjskega okolja in istega glavnega junaka […] Clugu očitno dali umetniški vzlet, da je svojo novo koreografsko stvaritev Peer Gynt bogato gradil na dramskih poljanah nadrealizma, prepojenimi z naravo človeških čustvenih oblik v prispodobah pravljičnih zagat in humornih začimb«.
V Večeru je Damijan Vinter dodal, da je »Junak drame norveškega pisatelja Henrika Ibsena […], hočeš ali nočeš, podobno kot Faust, prispodoba večnega iskanja sreče in ljubezni oziroma eksistencialne potrditve. Njeno premiero je že davnega leta 1876 pospremila glasba Edvarda Griega, ki je besedam pridal zvočno dimenzijo. In njeno univerzalnost je slabih sto štirideset let kasneje potrdil Edward Clug, saj je v sodobni gib prelita zgodba vsled izvirnemu koreografskemu pečatu in kompleksnemu zlitju vseh odrskih elementov zaživela v vsej svoji silovitosti«.
Marija Janković-Šehović pa v beograjski Politiki piše: »Pred gledalcem so kristalno čista dramaturška linija, duhovite scene kraje v Maroku, čudaški troli […], norišnica v Kairu, v kateri so doktorji bolj nori od pacientov, nežni dueti s Solveig, ki je tukaj večno in vsepovsod. […] Absurd in samoironija izbruhneta v predstavi, ki so jo na gostovanju v prepolnem ljubljanskem Cankarjevem domu pospremili z ovacijami, medtem ko ji v Mariboru skandirajo.«
Mojca Kumerdej je za Delo zapisala, da je »Peer Gynt […] vrhunsko zasnovana predstava in kar zadeva soliste in celoten mariborski ansambel, odlično izvedena predstava, ki ji gre zaželeti ponovitve tudi na mednarodnih odrih«.
In dobrega pol leta po premieri se napovedi uresničujejo. Edward Clug bo Peera Gynta v izvedbi Baleta Slovenskega narodnega gledališča Maribor predstavil na prestižnem 15. festivalu Dance Open v Sankt Peterburgu v Rusiji.
Edward Clug je s kreacijo Peera Gynta ustvaril izjemno koreografsko delo ter z njim oplemenitil slovensko baletno umetnost. Zaradi njegovega izjemnega dosežka na področju baleta v letu 2015 mu s ponosom podeljujemo strokovno nagrado „Pie in Pina Mlakarja“, ki jo DBUS podeljuje za izjemne dosežke na področju koreografskega ustvarjanja.
Z njo Edward Clug vstopa v nesmrtnost slovenske koreografije, po poteh eminentnih dosedanjih dobitnikov nagrade.
2013
Valentina Turcu – nagrada Pie in Pina Mlakarja za koreografijo in režijo baleta Romeo in Julija, v izvedbi Baleta Slovenskega narodnega gledališča Maribor.

2010
Vlasto Dedovič – nagrada Pie in Pina Mlakarja za življenjsko delo – za obširen, stilno prepoznaven, raznovrsten in izviren koreografski prispevek slovenski baletni umetnosti.

Dolga in izjemno bogata je pot, ki jo je skozi svet baletne umetnosti izsanjal in oblikoval plesalec in koreograf Vlasto Dedovič.
Nikoli ne bo natančno znana koordinata trenutka, ko se je v objemu odrskega plesa razplamtela iskrica želje, da ne bi uresničeval samo koreografiranih sanj drugih umetnikov, temveč da bi svetu baletne umetnosti dodal kamenčke lastne domišjlije.
Po temeljitem spoznavanju z nestorjema slovenskega baleta Pio in Pinom Mlakar, se je kasneje, s soprogo Magdo Vrhovec, podrobneje seznanjal tudi z ustvarjalnim razmišljanjem legendarne švedske koreografinje Birgit Cullberg. Prijateljevanje s številnimi ustvarjalci tudi iz drugih umetniških zvrsti ga je bogatilo in utrjevalo v prepričanju, da je prav dialog med umetniki dobro vodilo za doseganje ustvarjalnih ciljev. Soočil se je z zahtevnim vprašanjem – kako v oceanu baletno – plesne umetnosti najti lastno identiteto, svoj slog. Samo Vlasto Dedovič sam ve, kako dolga je ta miselna pot in koliko časa je moralo preteči do rojstva njegovega prvenca, baleta Žica leta 1976, ki je bil rezultat umetniških snovanj s skladateljem Janezom Gregorcem in umetnikom Jožetom Spacalom. Predstava, ki je, tudi zaradi svoje simbolne povezave z medvojno okupacijo Ljubljane in nekoliko jazzovsko obarvano glasbo, dvignila nepričakovano veliko prahu. Modrovanja so potekala okoli vprašanj, ali je takšna glasba sploh primerna za izvajanje v opernem gledališču, ali je dovolj dostojna za opisovanje revolucionarne preteklosti našega naroda, in se zaključila na najvišjem državnem organu zaradi navideznega »problema«, ker je na mladinskih predstavah plesalec v vlogi Poveljnika, ki je predstavljal sovražnika, nekajkrat prejel najburnejši aplavz … Ko se je megla razblinila, so tudi za televizijo posneti balet Žica, vrsto let zapored predvajali ob državnem prazniku.
Led je bil prebit. Skozi 80. in 90. leta se je zvrstila serija baletov, med njimi večina na glasbo slovenskih skladateljev: Sinfonia per archi (Krek), Trobenta in vrag (Srebotnjak), Četrta simfonija (Škerjanc), Irene Holm (Haydn), A-deus (Mozart), Matiček se ženi (Golob), Perpetuum (Gregorc) in v SNG Maribor Flamska legenda (Kantušer).
Leta 1999 v Cankarjevem domu pripravi plesni del projekta Requiem, umrl je klovn, avtorjev Frana Milčinskega in njegovega sina Matije ter Bojana Adamiča.
Leta 2003 postavi balet Nori malar na glasbo Janeza Gregorca, posvečenem slovenskemu slikarju Jožefu Petkovšku. V posneti verziji za televizijo je naslovno vlogo odplesal Edward Clug. Za to koreografijo je Dedoviču Društvo baletnih umetnikov Slovenije podelilo nagrado Lydie Wisiakove.
Svojemu, sedaj že prepoznavnemu koreografskemu stilu, Vlasto Dedovič doda še eno izjemno srečno noto, ki nedvomno izhaja iz njegove dobročudne narave. Humor. Izjemno dobro se ujemata s plesalcem Vojkom Vidmarjem, ki postane nekakšna stalnica v njegovih koreografijah. Ustvari serijo koreografskih miniatur, s katerimi navdušuje široko občinstvo. Obsedenost, Tatinska sraka, Trije generali, pa Vrag v Postojnski jami, Dotik oziroma Largo, Madrigal …
Pa vendar po mnenju mnogih, njegova miniatura Kajn in Abel na glasbo Poulenca in Mokranjca predstavlja tisto umetniško antologijsko delo , ki ga je dokončno vklesalo v seznam najvidnejših ustvarjalcev slovenske baletne umetnosti. Za to delo prejema priznanja širom po Jugoslaviji. Med njimi je verjetno najdragocenejše tisto iz ust pravoslavnega svečenika v Skopju, ki je po predstavi s solzami v očeh čestital z besedami: »Jaz sem pooblaščena oseba za tovrstne teme, in če jaz rečem da je to to, potem to je tako«.
Izjemno srečno je tudi Dedovičevo sodelovanje s Televizijo Slovenija, ki v arhivih ohranja številne Dedovičeve koreografije za bodoče rodove. Med njimi je nekaj tistih, ki so bile pripravljene namensko prav za televizijski medij. Med njimi so Preludij poletju (Gregorc, režija Ian Zakonjšek), Kajnove blodnje (Avsenik mlajši, režija Aleš Verbič), ki so ju predvajale tudi Evropske televizijske postaje, ter Tišina predstava (Mozart, režija Marjan Frankovič).
Leta 1996 na Televiziji Slovenija posnamejo Dedovičev portret v režiji Tuga Štiglica.
Življenje z naravo in stalni kontakti z ljudmi so stalni vir Vlastovih razmišljanj in iskanj poti in načinov, kako življenje, točneje zanimivejše dele življenja, predstaviti skozi plesno govorico. Dedoviča niso pustili hladnega niti nadebudni mladi plesalci v baletni šoli. Kar nekaj koreografij, ki jih je pripravil z učenci in dijaki za njihove letne predstavitve je podpisal prav on. Leta 1996 so bili z njegovo koreografijo vključeni v program državne proslave.
Zaradi obširnega, raznovrstnega, izvirnega in stilno prepoznavnega koreografskega opusa in dragocenega prispevka slovenski baletni umetnosti, Društvo baletnih umetnikov Slovenije podeljuje nagrado Pia in Pino Mlakar plesalcu in koreografu Vlastu Dedoviču.
In ker Dedovičev ustvarjalni duh ni prav nič manj živahen kot v preteklosti, mu ob podelitvi nagrade nazdravljamo in želimo še vrsto uresničenih projektov.
2007
Milko Šparemblek – nagrada Pie in Pina Mlakarja za življenjsko delo – za vrhunski mednarodni koreografski opus in umetniške zasluge za izjemno obogatitev slovenske baletne umetnosti, ob 60. letnici umetniškega ustvarjanja.
Komisija za nagrade Društva baletnih umetnikov Slovenije je sklenila, da strokovno nagrado »Pia in Pino Mlakar« za vrhunski mednarodni koreografski opus in umetniško obogatitev slovenske baletne umetnosti, ob 60. letnici umetniškega ustvarjanja, prejme plesalec in koreograf
MILKO ŠPAREMBLEK.
Obrazložitev:
»S plesom se začne vse. Balet je izhod iz labirinta.« Ta Šparemblekova na videz skopa, a globoko pomenljiva misel, je vodilo in hkrati sporočilo njegove šest desetletij dolge ustvarjalne poti. Na tej poti Milko Šparemblek sledi Mlakarjevemu sporočilu, da se je balet v štiristo letih svoje zgodovine opiral na spoznanje, da je človek psihofizična celota, ki ji ustreza en sam aksiom: lepota je resnica, resnica je lepota, obema pa je enakovreden etos, ki je tretja resnica. Enotnosti te »svete trojice« ostaja zvest tudi Šparemblek in jo dopolnjuje z vedno na novo izumljeno plesno govorico, ki vodi tja, kjer domuje prastaro hrepenenje po preseganju samega sebe, po preseganju minljivosti in končnosti.
Vznemirljivost Šparemblekovega opusa, ki obsega prek sto trideset baletnih koreografij v petinštiridesetih gledališčih po vsem svetu, potrjuje zvesto in spoštljivo vrednotenje njegovih kompleksnih sporočil, izrečeno tako v plesno-baletni kritiki kot v izrazih občudovanja spremljevalcev plesnega gledališča.
Umetnik občutljivo sledi univerzalnim duhovnim premenam v času in najgloblje uvide dosega z ustvarjanjem imaginarnih svetov. Součinkujoči učinek več slogovnih prijemov, ki ustvarja Šparmblekov izvirni slogovni izraz, je tako samosvoj, da se ga ni prijela nobena plesnoteoretična ali plesnozgodovinska oznaka. Šparemblek je namreč sam postal plesni pojem, njegov ples je preprosto »šparemblekovski«, njegove inovacije v vrtincu plesnogledaliških iskanj pa bi lahko poimenovali »šparemblekovsko plesno gledališče«.
Šparemblekova plesna umetnost že desetletja izhaja z njegovega avtorskega stališča, ki razume sodobni ples kot sintezo vseh doslej znanih slogovnih in tehničnih prvin, njihovo rabo in razpored pa narekuje trenutni avtorjev navdih v tesni navezi in iskrenem medsebojnem zaupanju z vsemi, ki v plesni uprizoritvi sodelujejo. Obsežnost, raznolikost, visoka estetska vrednost in modrost Šparemblekovih del govorijo o umetniku, ki kot živahen mislec ostaja zvest negovanju lastnih načel, iz katerih se rojevata vznemirljivost in brezčasnost najvišje govorice – govorice telesa in duha.
Šparemblekovo prvo srečanje z ljubljanskim baletnim ansamblom se zgodi leta 1977 s Plesi na teme Magnificata in Webrn duetom. Sledi Baletno gledališče Igorja Stravinskega in Baletni triptih na Wagnerjevo in Beethovnovo glasbo, za katerega prejme nagrado Prešernovega sklada. Od tedaj dalje je reden gost slovenskega baleta v gledaliških in televizijskih predstavah.
Šparembleka resnična ali namišljena odrinjenost in zapostavljenost baletne umetnosti nikoli ni spravljala v otopelost; ravno nasprotno: njegov opus je najbolj prepričljiva zavrnitev številnih nasprotujočih si interpretacij o vlogi, vrednosti in položaju baleta. Umetnik živi svoj uvid, da prihodnost plesne umetnosti ni niti v folklori niti v klasiki ne v sodobnem baletu ne v jazzu – temveč v vsem naštetem skupaj, v sintezi vseh teh sestavin, po njem zgovorno poimenovanih »ekumenski koncept«.
Temu umetniškemu kredu se lahko samo spoštljivo priklonimo, saj nas bodisi kot ustvarjalce bodisi kot gledalce zanesljivo, varno in osrečujoče vodi iz labirintov sveta v objem lastnega srca. V tem duhu prihaja stanovska nagrada, poimenovana po slovenskih in svetovnih dušah plesno-baletne umetnosti Pii in Pinu Mlakarju, v roke sijajnemu nadaljevalcu njunega izročila.
Zapisala Danica Dolinar