plesalec flamenca in koreograf

Carmen Amaya, Valeska Gert, Suzushi Hanayagi, Michael Jackson … Vidim jih kot turbine, ki ustvarjajo energijo in ob tem začnem premišljevati o pomembnosti koreografije za to energijo plesalca ali plesalke. Verjetno pa najpomembnejša stvar ni koreografija, temveč natančno ta energija, vrtinčast veter, ki ga sproži.
Predstavljam si eno od Teslovih tuljav, ki jih vse privlači in seva zdravilen žarek ter tako povzroči preobrazbo v njihovih telesih: Pina Bausch kot bogomolka, Raimund Hoghe kot hrošč, Vicente Escudero kot paličnjak in celo Bruce Lee kot striga.
Svoj prvi duet sem odplesal z materjo, ki je bila v sedmem mesecu nosečnosti. Morda se zdi pretirano. Čeprav skoraj vedno plešem sam, si predstavljam, da me spremljajo duhovi, ki me pripravijo do tega, da opustim svojo vlogo »plesalca samot«. Ali ni Didi-Huberman želel reči: solearnih pesmi.
Ko sem bil majhen, plesa nisem maral, vendar je bil nekaj, kar je iz mene prišlo naravno in zlahka. Skoraj instinktivno. Počasi sem spoznal, da zdravi, imel je res skoraj zdravilen učinek, pomagal mi je, da sem bil manj zaprt vase in se bolj odprl za ljudi okrog sebe. Videl sem podobo otroka, obolelega za ebolo, ki je ozdravel s pomočjo plesa. Vem, da je to vraževerje, vendar ali bi lahko bilo mogoče?
Pozneje je ples postal obsedenost, ki je zapolnila moj čas in me pripravi k plesu, tudi ko sem miren, negiben, zatorej me ločuje od resničnosti stvari. Vem, da to ni dobro, slabo ali potrebno, ampak … tako je. Kadar sedim na zofi in razmišljam ter mrmram, mi hči Milena reče: očka, ne pleši.
Vidim, ko se ljudje gibajo, ko hodijo po ulici, kličejo taksi, se premikajo vsak po svoje, v različnih slogih in deformacijih. Vsi plešejo! Ne zavedajo se, vendar vsi plešejo! Rad bi jim zaklical: nekateri še vedno ne vedo! Vsi plešemo! Tisti, ki ne plešejo, so nesrečni, mrtvi, ne čutijo ali trpijo!
Všeč mi je beseda zlitje, fusion, ne kot tržna beseda, zmeda prodajanja določenega sloga, znamke. Boljše fisija, cepitev, drobcena atomska mešanica: koktajl s stopali Juana Bemlontea, pričvrščenimi ob tla, zračnimi rokami Isadore Duncan in na pol zibajočem se trebuhu Jeffa Cohena v Gunisih. In z vsemi temi sestavinami ustvariti prijetno in silno pijačo, ki je slastna, grenka, ali pa gre naravnost v glavo. Naša tradicija je prav tako ta mešanica, prihajamo iz koktajla, in običajni ljudje želijo skriti svojo skrivno formulo. Vendar ne, rase in religije in politična prepričanja, vse se prepleta! Vsi lahko plešemo skupaj! Mogoče ne trdno skupaj, vsekakor pa drug ob drugem.
Star kitajski pregovor pravi: »prhutanje metuljevih kril se lahko čuti po vsem svetu«. Ko muha poleti po Japonskem, tajfun zatrese vodo Karibov. Po pretresljivem seviljskem plesu Pedro G Romero reče: na dan, ko je bomba padla na Hirošimo, je Nižinski ponovil svoj sijajni skok v gozdu v Avstriji. In jaz si nadalje predstavljam: zamah Saviona Gloverja povzroči, da Miša Barišnikov odvrti pirueto. V istem trenutku Kazuo Ono negibno obstane in sproži neko določeno elektriko v Maríi Muñoz, ki pomisli na Conrada Veidta in tako prisili Akrama Khana, da povzroči potres v svoji garderobi; vsi premikajo svoje ropotulje in tla so prekrita z utrujenimi kapljicami njihovega potu.
Želel bi si biti zmožen posvetiti ta mednarodni dan plesa in te besede vsakomur na svetu, ki prav v tem trenutku pleše. Vendar dovolite mi, da se pošalim in izrazim željo: plesalci in plesalke, glasbeniki in glasbenice, producenti in producentke, kritiki in kritičarke, priredimo zaključno zabavo, zaplešimo, kot je plesal Béjart, plešimo v stilu, zaplešimo Ravelov Bolero, zaplešimo ga skupaj.