V 97. letu starosti je umrl baletni plesalec, pedagog, koreograf, režiser in dramaturg Milko Šparemblek. Delal je skoraj do zadnjega dne.

Milko Šparemblek se je rodil 1.12.1928 v Farni vasi pri Prevaljah na Koroškem  v kraški družini s koreninami v Grahovem blizu Cerknice.

Odraščal in šolal se je v Zagrebu. Po študiju baleta pri Ani Roje in Oskarju Harmošu in primerjalne književnosti je postal solist Baleta HNK Zagreb.
Kot mlad plesalec se je Šparemblek seznanil s koreografskim opusom Pie in Pina Mlakarja. Plesal je v Danini, v Vragu na vasi in v Srednjeveški ljubezni. Videl je Lepo Vido, Plesno suito Lok in Malo balerino.

Leta 1953 je dobil štipendijo za izpopolnjevanje pri odličnih pedagogih v Parizu – Preobraženski, Iliču in Perettiju. Ob tem je plesal v francoskih skupinah Janine Charrat, Ballet Des Etoiles de Paris, Compagnie Maurice Béjart, Ballet et Opera de Paris, Compagnie Ludmilla Tcherina,  Compagnie M. Miskovitch.
Sodobne plesne tehnike je študiral v New Yorku pri znamenitih plesalcih Joséu Limonu in Marthi Graham.

Plesalec z uspešno kariero v tujini je z leti postal vrhunski umetniški ustvarjalec – koreograf, režiser, dramaturg, scenograf  baletnih in opernih predstav, filmov in televizijskih stvaritev.
Med drugim je deloval kot baletni mojster Baleta 20. stoletja Mauricea Béjarta v Bruslju, direktor baleta Metropolitanske opere v New Yorku, direktor Gulbenkian baleta v Lizboni, direktor baleta v Lyonu in direktor baleta v HNK v Zagrebu.

Z ljubljanskim baletnim ansamblom se je Šparemblek kot koreograf prvič srečal leta 1977 s Plesi na teme Magnificata na glasbo J.S.Bacha in z Duetom na glasbo Antona Weberna. Sledilo je Baletno gledališče Igorja Stravinskega (Pulcinella in Zgodba o vojaku), s katerim je ljubljanski Balet  nepozabno otvoril X. jugoslovanski baletni bienale.

Leta 1987 je za koreografijo, režijo in dramaturgijo Baletnega triptiha na Wagnerjevo in Beethovnovo glasbo prejel nagrado Prešernovega sklada.

Njegovo vsakokratno sodelovanje z ljubljanskim Baletom je navduševalo tako ansambel kot občinstvo. Nestor slovenskega baleta Pino Mlakar je med drugim zapisal: »…do potankosti dognane koreografske stvaritve, Šparemblekove predstave v Ljubljani so nepozabne«.

Vznemirljivost Šparemblekovega opusa potrjuje tudi spoštljivo vrednotenje njegovih kompleksnih koreografskih sporočil, izrečeno v plesno-baletni kritiki.
Dragocen je tudi njegov prispevek k programu slovenske nacionalne televizije. V sodelovanju z Uredništvom glasbenih in baletnih oddaj je med drugim scenaristično, koreografsko in režijsko oblikoval Tartinijev Vražji trilček, korežiral televizijski balet Enigma Gallus, koreoakt Epitaf za Srečka Kosovela na avtorsko glasbo Alda Kumarja, Wagnerjev Somrak bogov  in Toccato in fugo J. S. Bacha. Njegove televizijske stvaritve so navdušile tudi v tujini in na mednarodnih festivalih.

Njegov ustvarjalni opus obsega več kot sto trideset baletov, ki jih je postavil v petinštiridesetih različnih gledališčih po svetu in vrsto  filmov ter  izvirnih televizijskih stvaritev.

Njegov poklic ga je vodil na različne konce sveta, domov pa je prinesel balet po mednarodnih merilih. Njegove stvaritve modernega baleta odlikuje lepota človeškega gibanja kot alfa in omega plesne umetnosti.
»S plesom se začne vse. Balet je izhod iz labirinta,« je bilo Šparemblekovo vodilo in hkrati sporočilo njegove dolge ustvarjalne poti. Na tej poti je Milko Šparemblek sledil vodilu nestorja slovenskega baleta Pina Mlakarja, ki je dejal, da se je balet v štiristo letih svoje zgodovine opiral na spoznanje, da je človek psihofizična celota, ki ji ustreza en sam aksiom: lepota je resnica, resnica je lepota, obema pa je enakovreden etos, ki je tretja resnica. Enotnosti te »svete trojice« je do poslednjega daha ostajal zvest tudi Šparemblek in jo dopolnjeval z vedno na novo izumljeno plesno govorico, ki je vodila tja, kjer domuje prastaro hrepenenje po preseganju samega sebe, po preseganju minljivosti in končnosti. 

Milko Šparemblek je razmišljal o umetnosti plesa in umetnosti kot o zelo potrebni vsenavzoči nadstavbi, ki plemeniti banalnost vsakdanjosti in ki jo zelo težko razložimo z racionalno analizo. Umetnost je in bo intuitivna kategorija, ki je suma sumarum vsega, kar smo, kar je bilo in tudi tistega, kar šele prihaja …
Njegov izvirni slogovni izraz je tako samosvoj, da ga ne more opredeliti nobena  plesno teoretična  ali plesno zgodovinska oznaka. Milko Šparemblek je namreč sam postal plesni pojem, njegov ples je preprosto “šparemblekovski”, njegove inovacije v vrtincu plesno gledaliških iskanj pa bi lahko poimenovali “šparemblekovsko plesno gledališče”.
Milko Šparemblek je za koreografijo in režijo prejel vrsto nagrad na svetovnih festivalih, v bivši Jugoslaviji in v Sloveniji, med drugim 5x na Baletnem bienalu v Ljubljani in že omenjeno nagrado Prešernovega sklada za Baletni triptih.

Leta 2020 je prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo.