POSLOVILI SMO SE OD BALETNEGA UMETNIKA, PLESALCA, KOREOGRAFA IN PEDAGOGA, IVA KOSIJA

V redo, 27. marca 2024, smo se na Pokopališču Vič poslovili od slovenskega baletnega umetnika, plesalca, koreografa, baletnega mojstra, asistenta in pedagoga, Iva Kosija. Z nagovorom sta se od Iva Kosija poslovila predsednik Društva baletnih umetnikov Slovenije, Tomaž Rode in baletni umetnik, Prešernov nagrajenec, Janez Mejač.

 

Tomaž Rode: Ivu Kosiju v slovo:

Dragi Ivo, učitelj in kolega!

Verjamem, da se vsa srečanja zgodijo z razlogom in verjamem, da se vsa srečanja zgodijo ob pravem času in na pravem mestu. Tako midva kot mnogi, ki se danes z žalostjo poslavljamo od tebe, smo se prvič srečali v naši slovenski baletni družini.   

Bil si plesalec, koreograf, asistent in baletni mojster, bil si prijatelj baleta.

Kot koreograf si imel srečo, saj si ujel še zadnji vlak bogate verige, ob kateri ste se zvrstili številni pravi slovenski koreografi v dolgih letih, ko je slovenski balet še gradil na zavedanju pomembnosti nacionalne baletne umetnosti. Takrat je bilo ustvarjanje slovenskih koreografov v Ljubljani ne le zaželjeno, pač pa nujno potrebno za ohranitev slovenske baletne koreografske tradicije. Ta je leta 2001 povsem zamrla. Danes se s statusom slovenskega baletnega koreografa predstavljajo večinoma tisti, ki se na svoji umetniški poti ustavijo v Sloveniji, in se navkljub svojemu dodeljenemu slovenskemu državljanstvu v tujini predstavljajo ne kot slovenci ampak kot italijani, romuni in tako dalje. Kako prav si imel Ivo že pred tridesetimi leti, ko si opozarjal, da slovenski balet umira.

Bil si eden zadnjih glasnih borcev za ohranitev slovenskega baleta, ki mora temeljiti pretežno na slovenskih baletnih plesalcih. Tem je potrebno namenjati pozornost, jih vzgajati in jim zaupati, si zatrjeval. Šola in teater bi po tvoje morala biti tesno povezana za zagotovitev dotoka domačih baletnih plesalcev. Spomnim se, ko si enkrat dejal, da v kolikor želimo ohraniti slovenski balet, mora tudi vodja biti slovenec. Kajti tujce ne zanima slovenski balet, zanimajo jih le lastni interesi. Danes lahko vidimo, kako prav si imel. 

Tvoja razmišljanja niso ostala le pri besedah. V času, ko je slovenskemu baletu, kakršnega smo poznali do tedaj, začel groziti obstoj, si neumorno in mimo vseh preprek izbiral nas, mlade in neizkušene. Nisi se nas bal zasesti v Giselle, Labodjem jezeru … Neumorno si nas pripravljal, nas vodil skozi proces, v ozadju pa si se, ne da bi mi vedeli ali čutili, boril, se pregovarjal in zahteval, da ugledamo odrske luči. Vedel si, da nismo izoblikovani plesalci, vedel pa si tudi, da se nikoli ne bomo izoblikovali, če nam ne bodo ponujene možnosti. Samozavest, ki si nam jo vlival je zagotovo botrovala lažjemu doseganju naših baletnih sanj v prihodnje.

Spomnim se te tudi žalostnega, obupanega in nemočnega, ko smo en za drugim zapuščali Ljubljano in odhajali v tujino. Po premieri Povodnega moža si me vprašal, če sem siguren da želim oditi … in potem si zamrmral, da je z našimi odhodi konec slovenskega baleta.  

Dragi Ivo, ne morem kaj dosti obljubiti, lahko pa zatrdim, da je tvoj prehod na onstranstvo sprožil val razmišljanj o slovenskem baletu, kakršnega smo imeli nekoč. Nekoč, ko smo bili kot družina, ko smo cele dneve preživljali v baletnih dvoranah, ko ste nas vi – starejši opijali s svojimi izkušnjami in nam je bilo zagotovljeno, da se od vas učimo. Bil je to čas, ko smo še kot otroci v baletni šoli vedeli, da nas domači profesionalni baletni oder pričakuje.

Ivo, danes se poslavljamo. Hvala za vse, hvala za tvoj doprinos slovenskemu baletu, hvala za to, ker si mnogim bil učitelj, koreograf, prijatelj. Počivaj v miru onkraj mavrice. Mi, ki smo še tukaj pa nate kot človeka, ki si obagatil naše zemeljsko popotovanje nikoli ne bomo pozabili in se še naprej trudili, da vsaj katero tvojih del, ki si jih zapustil, nekega dne ponovno ugleda odrske luči!

 

Janez Mejač: V slovo Ivu Kosiju

Spoštovana družina, dragi prijatelji!

Naš Ivo, dober prijatelj, ki je dolga leta in desetletja sobival z nami, ustvarjal svojo lastno podobo kot baletni plesalec in eden maloštevilnih slovenskih koreografov in ki je bil s svojim delom popolnoma predan plesu in gledališču, je odšel iz naše sredine.

Vendar Ivo ne more biti pozabljen, saj je s svojimi koreografijami za sabo pustil močno umetniško sled in njegova dela bodo živela še dolgo.

Kako ponosen je bil, ko je postal asistent pri velikem koreografu Milku Šparembleku in skupaj z njim ustvaril veliko nepozabnih baletnih predstav.

Kot mladenič se ni zadovoljil samo z delom v gledališču ampak se je navduševal tudi nad takrat modernimi družabnimi plesi. Bil je eden najboljših vsekakor pa prvih plesalcev, ki so odlično obvladali twist. Z njim nas je navduševal v živo in na televiziji.

 Srečevali smo se na naših druženjih, kjer je njegov prešeren smeh in gromki glas napolnil vsak prostor! Bil je veseljak, izredno družaben in v vsaki družbi prijeten sogovornik.

V kletni moški garderobi je bilo vedno živahno, polno smeha in dobre volje! Fantje so čez mesec nabirali prostovoljne prispevke in jih konec meseca družno porabili za dobro hrano in pijačo

V mojem spominu je za vedno zapisano nepozabno tekmovanje v balinanju med baletnimi plesalci iz Črne gore in Slovenije, ki mu je Ivo dajal ritem in zanos.

Na vseh teh dogodkih  ga je spremljala in podpirala  njegova Mima, s katero sta skupaj obiskovala tudi premiere v Operni hiši.

Njegov sedež bo odslej prazen…

Vsem zbranim izrekam iskreno sožalje in, … dragi Ivo… nasvidenje!!!