VALENTINA ZA VALENTINOVO V SNG MARIBOR

Koreografska retrospektiva Valentine Turcu v SNG Maribor ob 25-letnici njenega umetniškega ustvarjanja v Slovenskem narodnem gledališču Maribor

V Slovenskem narodnem gledališču Maribor so se med 14. in 17. februarjem 2018 s tremi baletnimi predstavami koreografinje 

Valentine Turcu, poklonili 25-letnici njenega umetniškega ustvarjanja v SNG Maribor. Vse tri predstave se tematsko oklepajo zgodb o ljubezni, zato so za praznovanje izbrali mesec ljubezni. Na valentinovo, 14. februarja 2018 so najprej uprizorili zgodbo o večni ljubezni Romea in Julije, 16. februarja 2018 je bila na sporedu Carmen, osrednji dogodek pa je bila izvedba baleta Jevgenij Onjegin, 17. februarja 2018. 


Benjamin Virc

V odkrivanju koreografskega univerzuma Valentine Turcu

Valentina Turcu je svojo globoko strast in pronicljiv čut do gledališča odkrila že v zgodnjih otroških letih. Baletno znanje je usvajala najprej pod skrbnim mentorstvom svojih staršev, prav tako mednarodno priznanih baletnih umetnikov, Marina Turcuja in Maje Srbljenović Turcu. Pot nadaljnjega izpopolnjevanja ter intenzivnega umetniškega razvoja jo je vodila do akademije Rudra Béjart v Lozani, kjer je odkrila svoj edinstven plesni stil in rokopis pod vodstvom legendarnega koreografa in baletnega mojstra Mauricea Béjarta.

Če bi izhajali iz trendov, ki po postmodernem odmiku od »velikih pripovedi« še vedno prevladujejo v vseh sferah umetnosti in kulture, bi se lahko naključnemu opazovalcu na prvi (p)ogled zazdelo, da koreografske stvaritve Valentine Turcu ne sodijo v sodobni čas plitkega kulturnega potrošništva. Glavni argument za to izhaja že iz dejstva, da se koreografinja intenzivno posveča oživljanju in reinterpretaciji t. i. velikih zgodb iz celotnega diapazona modernega časa od renesanse, romantike, pa vse do sodobnosti. Prav te zgodbe, ki na odru na novo zaživijo v Valentinini vizionarski ideji in napetem loku njenega nezmotljivega dramaturškega ritma, nas vedno znova navdihujejo s svojo »večno mladostjo«, aktualnostjo, obenem pa so s svojim globokim uvidom v človeško psiho, v pogosto prekrhka družbena ravnovesja in številne anomalije obvezno študijsko gradivo za slehernika, ki je hočeš nočeš del sodobnega sveta in civilizacije.

V velikih pripovedih modernega časa je Valentina Turcu našla svoj neusahljiv vir koreografske inspiracije, ki jo skozi pretanjeno in obenem čustveno močno ekspresijo preoblikuje v koherentno plesno pripoved. Prav zaradi perfekcionizma, ki se je jasno pokazal že na začetku njenega umetniškega raziskovanja in s svojim celovitim angažmajem kljubuje postmoderni paradigmi »praznega«, jo lahko danes občudujemo kot zrelo ustvarjalko v zahtevnem žanru dramskega baleta, in to v najžlahtnejšem pomenu te besede, ki spektakla ne dojema kot oblike pritlehne zabave in površinskega blišča, ampak (rečeno z Lukácsem) kot »ontološko disonanco« v pričakovanju lastne »uglasitve« oziroma kot dogodek celostnega osebnostnega dozorevanja, ki v gledalcu prebuja radovednost, voljo do spoznavanja ter željo po spremembi in drugačnosti. Valentinin nesporni talent za odrsko naracijo skozi gib se tako ne nazadnje kaže tudi v še tako majhnih filigranskih detajlih, ki se lahko udejanjijo kot nesluten, a ključni preobrat odrskega dogajanja.

Praktične izkušnje med intenzivnim študijem solističnega baletnega repertoarja so avtorici dale jasen uvid v bistvo koreografske kreacije, znotraj katere je postavila zelo visoke estetske standarde že s svojim celovečernim prvencem La Callas iz leta 2007. Po več kot 120 zabeleženih uspešnih sodelovanjih z mednarodno priznanimi režiserji in gledališkimi ustvarjalci pa se je prva prelomnica umetniške potence Valentine Turcu zgodila leta 2012 z visoko estetizirano postavitvijo neoklasi(cisti)čne baletne mojstrovine Romeo in Julija Sergeja Prokofjeva na velikem odru mariborskega Baleta. Sveža, stilno inovativna in globoko ekspresivna koreografska kreacija je požela odlične kritike tako doma kot v tujini, med drugim tudi v ugledni reviji Dance Europe Magazine, ter doživela nadaljnje postavitve v Latvijskem narodnem baletu v Rigi in v operni hiši Metz Métropole.

Po prodornih koreografskih kreacijah v naslednjih letih, še posebej s postavitvijo Ščedrinove orkestrske suite Carmen (kongenialne adaptacije istoimenske Bizeteve opere) ter z baletom Nevarna razmerja (po istoimenskem Laclosevem romanu v pismih), se je 26. novembra 2016 na velikem odru mariborskega Baleta s spektaklom Jevgenij Onjegin zgodil epohalni premik in nov triumf v zvrsti dramskega baleta, ki je v izvirni, močno ekspresivni in pretanjeni koreografski govorici Valentine Turcu na novo interpretiral Puškinovo ikonično poetično povest o notranje razklanem Onjeginu, obenem pa razodel umetničino iskreno afiniteto do disonantnih potez ruskega in slovanskega idejnega sveta nasploh. Najprestižnejša evropska baletna kritiška revija Dance Europe Magazine je imenovala Valentinino mojstrovino Jevgenij Onjegin za eno izmed pet najboljših plesnih produkcij na svetu. Celovit univerzum dramskega baleta Jevgenij Onjegin, za katerega je koreografinja Valentina Turcu prejela nagrado Prešernovega sklada v letu 2018, tako pod okriljem avtoričinega umetniškega mojstrstva, neprecenljivega čuta za gledališče, edinstvene senzualne poetike in etičnega svetovljanstva z največjo možno prepričljivostjo upodablja najgloblja psihološka stanja in večne dileme civilizacije.


Za tiste, ki se z Valentino srečujete prvič

Klasično izšolana baletna solistka in koreografinja Valentina Turcu je danes ena izmed najbolj cenjenih in izstopajočih umetnic v Sloveniji in sosednjih državah. Njene stvaritve se poleg ustvarjanja koreografij in oblikovanja odrskega giba za opere, drame, koncertne dogodke in baletne večere tako v žanrskem kot slogovnem smislu raztezajo od večkrat nagrajenih celovečernih klasičnih baletnih koreografij pa vse do sodobnih enodejank in miniatur.

Njen opus s preseženim številom 125 ustvarjenih ali soustvarjenih baletov, dramskih in opernih produkcij ne priča zgolj o umetničini epohalni potenci, ampak tudi o njeni vsestranski in izjemno pregibni gledališki intuiciji.

Valentina, ki se je rodila v Zagrebu, je že zelo zgodaj odkrila svojo globoko strast do gledališča in plesne umetnosti, ki sta jo v njenem otroštvu usmerjala predvsem njena starša, tudi sáma mednarodno priznana baletna solista, Marin Turcu in Maja Srbljenović Turcu.

Nepomirljiva želja po perfekciji in novih izzivih v smislu razvijanja lastne gibalne virtuoznosti jo je vodila do prestižne institucije Béjart Balet v Lozani, kjer je pod budnim mentorstvom legendarnega koreografa in baletnega mojstra Mauricea Béjarta razvila svoj Po svoji vrnitvi v Slovenijo se je naglo uveljavila kot ena izmed tehnično najbolj dovršenih in izraznih plesalk, kar je potrdila najprej z nastopom v Clugovem koreografskem prvencu Tango, nato pa tudi v drugih solističnih vlogah klasičnega in neoklasičnega baleta ter sodobnega plesa, ki so pustile globok vtis tako na kritike kakor tudi občinstvo v Sloveniji in tujini.

Z uporabo pastišne tehnike je Valentina leta 2007 za mariborski Balet ustvarila svoj koreografski prvenec La Callas, posvečen ikoni operne umetnosti, pri tem pa je opozorila na svoj enkratni pristop k združevanju različnih umetniških form s ciljem ustvariti celostno koreografsko umetnino s poudarjeno vizualno lepoto oziroma avratičnostjo.

Leto 2011 je minilo v znamenju ustvarjanja s senzualno erotiko prežetega baletnega trilerja Carmen, in sicer za Hrvaško narodno gledališče v Splitu. Koreografija na Ščedrinovo kongenialno adaptacijo Bizeteve opere je doživela še večji uspeh v Slovenskem narodnem gledališču Maribor tri leta pozneje, tj. leta 2014. Leta 2011 je za splitski Balet prav tako nastala nova koreografija na Ravelovo orkestrsko impresijo Bolero, ki je doživel tudi izvedbe v Istanbulu kot del programa Evropske prestolnice kulture v letu 2010. Med vidnejšimi stvaritvami iz tega obdobja velja izpostaviti tudi Brahmsove Madžarske plese in Hačaturjanov Maškaradni valček za mariborski Balet, ali denimo koreografske projekte Tarde (na glasbo portugalske skupine Madredeus), Bachovo Partito in Händlovo Lascia ch’io pianga za Mednarodni slovenski baletni gala v letih 2011 in 2012.

Julija 2012 je prejela vabilo plesnega ansambla iz Covent Gardna, da zanj ustvari koreografijo, ki je bila nato izvedena v okviru njihovega programa International Stars of Ballet and Dance.

Še v isti sezoni (2011/2012) je Valentina Turcu temeljito poglobila svoje izkušnje v vlogi režiserke naprej pri ustvarjanju avtorskega projekta Ženska, ki sem ji bral, ki je nastal po motivih Schlinkovega romana Bralec, nato pa še z intenzivnim sodelovanjem s sopranistko Allison Bell pri uprizoritvi projekta Pierrot Lunaire po glasbeni predlogi Arnolda Schönberga. Istočasno je kot koreografinja in oblikovalka odrskega aktivno sodelovala pri mariborskih glasbenogledaliških produkcijah Lakmé, Carmen, La bohème, Netopir, Hoffmannove pripovedke, My Fair Lady in Kronanje Popeje, ki so bile med kritiki označene kot sveže, vznemirljive, slogovno unikatne in precizne v relaciji do glasbene predloge.

Oktobra leta 2013 je ustvarjalka prejela prestižno slovensko nagrado Pie in Pina Mlakarja za »izjemne dosežke pri režiji in koreografiranju neoklasičnega baleta Romeo in Julija Sergeja Prokofjeva«, ki je bil premierno izveden v Veliki dvorani SNG Maribor. Kot je zapisala strokovna žirija Društva baletnih umetnikov Slovenije (DBUS) je Valentina Turcu »postavila nov mejnik v kvaliteti in ekspresiji sodobnega klasičnega baleta«. V naslednjih dveh letih je balet Romeo in Julija doživel velik uspeh v Latvijskem narodnem gledališču v Rigi (2014) ter v operi Metz Métropole (2015).

Naslednji projekt »velike pripovedi«, dramski balet Ana Karenina po motivih istoimenskega Tolstojevega romana, je bil prvič uprizorjen aprila 2014 v Hrvaškem narodnem gledališču v Zagrebu. Avgusta še istega leta je avtorica pripravila nov koncept in soustvarila koreografijo za neobaročni balet Nevarna razmerja, ki je v koprodukciji tesneje povezal kar tri gledališke hiše – Dubrovniški poletni festival, Festival Ljubljana in SNG Maribor.

Leto 2016 je bilo še posebej uspešno, saj je avtorica pripravila nov glasbeni koncept, dramaturgijo in koreografijo dramskega baleta Jevgenij Onjegin po znamenitem Puškinovem romanu v verzih. Baletna produkcija je doživela izjemen odziv tako med publiko kot strokovni kritiki iz Slovenije in tujine.

Aprila naslednje leto (2017) je ustvarila novo, še vznemirljivejšo različico baletnega trilerja Carmen za Augsburški balet, jeseni istega leta pa je z priznanim koreografom Juliom Arozareno sodelovala pri postavitvi baleta Don Giovanni za Latvijski narodni balet v Rigi, in sicer na adaptirano partituro W. A. Mozarta.

V svoji dosedanji umetniški karieri je Valentina bodisi plesala, (so)ustvarila ali sodelovala pri izvedbi več kot 125 baletnih, dramskih in opernih produkcij, med katerimi je samo dramskih postavitev več kot 40, vključno z Nevarnimi razmerji v dramatizaciji Christopherja Hamptona, s Shakespearovimi klasikami Hamlet, Vihar, Dvanajsta noč ali Kar hočete, Henrik IV., Kakor vam drago, z avtorskim projektom Frida Kahlo, z Molièrovim Plemenitim meščanom, s Cervantesovim Don Kihotom ter ostalimi klasičnimi besedili, kot so Drakula Brama Stokerja, Ionescujevi absurdni drami Plešasta pevka in Nosorogi, Andersenova Snežna kraljica, Lorcova Krvava svatba, Brechtova Opera za tri groše, Ibsenov Peer Gynt in Bulgakovova Mojster in Margareta.

Trenutno pripravlja praizvedbo dramskega baleta Smrt v Benetkah v koprodukciji med Baletom HNK Zagreb in Baletom SNG Maribor, in sicer po motivih znamenite novele Thomasa Manna in na glasbeno podlago enega največjih simfonikov modernega časa, Gustava Mahlerja.

NAGRADE

  • 1999 Nagrada Društva baletnih umetnikov Slovenije ansamblu mariborskega Baleta za najboljšo plesno produkcijo – Tango.
  • 2002 Bronasto odličje na Svetovnem plesnem tekmovanju v Nagoji na Japonskem.
  • 2007 Nagrada TEMSIG za najizvirnejšo koreografijo – Rožmarin.
  • 2008 Nagrada Društva baletnih umetnikov Slovenije za koreografsko delo na področju baleta, opera in dramskega gledališča. Žirija je svojo odločitev utemeljila z besedami: »Z mojstrskim obvladovanjem plesnogledališke ekspresije in poglobljeno interpretacijo je dosegla najvišji nivo odrske zrelosti in zavesti. Naše odre bogati s svojo karizmatično osebnostjo, njena telesna ekspresija pa preprosto razpira nove dimenzije razumevanja plesne umetnosti.«
  • 2013 Prestižna nagrada Pie in Pina Mlakarja za izjemne dosežke pri režiji in koreografiji baleta Romeo in Julija. Označena je kot postavljavka »novih mejnikov v ekspresiji sodobnega klasičnega baleta«.
  • 2015 Nominacija za prestižno nagrado Kyoto za izjemne dosežke v umetnosti in humanistiki z utemeljitvijo: »Kot inovatorka plesnega gledališča, ki povezuje umetnikovi predanost in skromnost v izviren, enkraten ustvarjalni pristop, pri tem pa uspešno združuje klasične prvine s sodobnimi, ruši meje med (za)pisano besedo in gibanjem ter nagovarja vse človeštvo s svojimi stališči.«
  • 2015 Balet Romeo in Julija je osvojil latvijsko državno nagrado za najboljšo gledališko produkcijo aktualne sezone.
  • 2016 Nagrada Orlando Dubrovniškega poletnega festivala za vrhunske umetniške dosežke v plesni umetnosti v zadnjih štirih sezonah.
  • 2017 Podelitev Glazerjeve listine za koreografijo nove baletne produkcije Jevgenij Onjegin.
  • 2018 Nagrada Prešernovega sklada za dramski balet Jevgenij Onjegin, in sicer še posebej za vrhunske dosežke v plesni umetnosti, za koreografsko mojstrstvo in umetniško odličnost.

Edward Clug, umetniški direktor Baleta SNG Maribor, Valentini Turcu

Prva misel oziroma čut, iz katerega se rojeva misel ob doživljanju Valentininega dela, je strast, ki se rojeva iz neomajne predanosti, hrepeneče po svobodi, ki je kot nemiren plavalec v globokem morju ljubezni njene duše.

Spoznal sem jo leta 1991, ko sem prišel v Maribor. V tem času se ni nič spremenila, kar se morda sliši čudno, a vendarle je to ostala njena vrlina – biti Valentina …

Življenjske izkušnje v njenem edinem pravem domu – gledališču – so jo izzvale in jo zmeraj poganjale korak pred nami, tako da bi ji lahko stežka vselej sledili, jo čutili in razumeli – ne nujno kot Valentino, ampak kot nekoga, ki je drugačen in »čuden« preprosto zato, ker ne pozna kompromisov in resnično živi za gledališče, pri tem pa trpi, ko gledališča ni ali denimo takrat, ko ga je treba zaradi praznikov zapreti.

Najina svetova sta se v skoraj treh desetletjih prepletala, oddaljila in spet ponovno srečala v drugačnih, bolj odraslih podobah, zato sem danes ponosen, da sem lahko del njenega hrepenenja, »tečnarjenja« in vere, neomajne gledališke vere, ki me je zmeraj navdihovala, včasih do te mere, da sem ji omogočil vaje tudi med prazniki.

Draga Valentina, rad te imam, hvaležen sem, da te poznam in da sem te še bolje spoznal skozi tvoje delo, ki plemeniti naše gledališče, naš slovenski in širši prostor, še najbolj pa naše vsakdanje luknje, ki včasih potrebujejo kakšno kapljico ali dve iz tvojega globokega morja ljubezni.


In Danilo Roškar, direktor SNG Maribor

V SNG Maribor smo ponosni, da med nami živi in ustvarja Valentina Turcu, ki s svojim umetniškim delom in še posebej s svojimi visoko estetiziranimi mojstrovinami in močno ekspresivnimi koreografskimi stvaritvami že 25 let bogati repertoar mariborskega Baleta, s tem pa tudi celotni slovenski in širši mednarodni kulturni prostor. Še posebej pa nas veseli, da je Valentinin enkratni umetniški potencial, celovit osebnostni angažma in bogato sporočilnost njenih koreografij prepoznala tudi slovenska država s svojimi najvidnejšimi kulturno-umetniškimi avtoritetami, saj ji je v letu 2018 podelila nagrado Prešernovega sklada za vrhunske dosežke v plesni umetnosti.

Draga Valentina, ob tvojem visokem umetniškem jubileju se ti želim najprej zahvaliti za neštete ure odrekanja in požrtvovalnega dela, ki je v mariborskem gledališču že tolikokrat obrodilo sadove v enkratni in nezamenljivi podobi koreografsko dovršenih plesnih in baletnih predstav. Prav te so s svojo močno ekspresijo in magično odrsko estetiko vedno znova našle pot do nas, tvojih vnetih oboževalcev in budnih spremljevalcev tvoje umetnosti. Ob tej priložnosti ti želim še veliko ustvarjalnega navdiha in uspešnih predstav v našem gledališču in da bi se tvoje nove plesne zgodbe in vrhunske baletne kreacije, ki jih boš od nas odnašala v svet in od tam spet nazaj na naš oder, gledalcem in vsem ljubiteljem plesne umetnosti še bolj vtisnile v dušo in srce. Vam, dragi obiskovalci, pa želim čim več nepozabnih vtisov in vznemirljivih doživetij ob tem dvojnem prazniku – prazniku zaljubljencev in naše skupne ljubezni do plesne umetnosti.