Nazaj na NOVICE DBUS / NOVICE IZ SVETA BALETA


SVEČANA PROSLAVA MEDNARODNEGA DNEVA PLESA 2010 V PALAČI UNESCA V PARIZU 29. APRILA 2010 – HENRIK NEUBAUER

Dr. Henrik Neubauer in Julijo Bocca

Kot zadnje čase vsako leto, je bila tudi letos v palači Unesca v Parizu posebna počastitev Mednarodnega dneva plesa. Vendar je bila letos prvič v največji dvorani, ki sprejme nekaj nad 1000 obiskovalcev. Brezplačne vstopnice so hitro pošle, dvorana je bila polna odličnih gostov, ki so prišli od vsepovsod.
Letos je bilo še posebej svečano, saj mineva trideset let od prve ideje, da dobi ples vsako leto svoj praznični dan. Kot sekretar plesnega komiteja Mednarodnega gledališkega inštituta, sem ga namreč predlagal leta 1980 na srečanju v bolgarski Varni. Vsi člani komiteja s predsednikom Jurijem Grigorovičem, ki je bil takrat direktor Boljšoj baleta v Moskvi, so se takoj navdušili za to zamisel. Prvo uradno potrditev smo dobili na Svetovnem gledališkem kongresu leta 1981 v Madridu in zato sem leta 1982 napisal prvo mednarodno poslanico, ki so ji potem vsako leto sledile poslanice pomembnih plesnih umetnikov od Grigoroviča do Roberta Joffreya, podpredsednika komiteja in direktorja po njem imenovane ameriške baletne skupine, Mercea Cunninghama, Hansa van Manena, Maje Pliseckaje, Mauricea Béjarta, Alicie Alonso in drugih.
Vsako leto, ko se bliža naš praznik, 29. april, imamo res lepo priložnost, da se spomnimo, kaj ples, ena najstarejših umetnosti, pomeni za nas vse, ne glede na razlike v svetu in ne glede na različne oblike izpovedovanja plesne umetnosti. Ples naj bo naše orodje za boljše razumevanje med ljudmi, za mir in prijateljstvo. Na ta dan lahko pogledamo na dosežke plesne umetnosti v preteklosti in pogledamo naprej, kaj lahko naredimo v korist naše nam tako ljube večne umetnosti.
V vseh naših delih, naj bodo to klasične ali romantične stvaritve ali dela sedanjega časa, želimo, da ples izraža težnje po sodelovanju v počlovečenju ljudi, kar je še posebej potrebno danes, ko smo priča neverjetnim in nenavadnim družbenim, socialnim in političnim odklonom – žal tudi na plesnem področju.
Ta dan je in naj bo hkrati tudi razmislek za nas doma, ali smo zadovoljni s stanjem plesne umetnosti kot jo imamo, predvsem pa kaj lahko izboljšamo v korist tistih, ki se ukvarjajo s plesom in tistih, katerim je namenjen.
Letošnja proslava v palači Unesca je bila res veličastna. Zvrstilo se je nekaj govornikov; najprej generalni direktor Mednarodnega gledališkega inštituta Švicar Tobias Biancone, nato predsednik Mednarodnega plesnega komiteja Anglež Neville Schulman, ambasador argentinske stalne delegacije pri Unescu Estrella, pisec letošnje poslanice Argentinec Julio Bocca, predsednik Svetovne plesne zveze Italijan Joseph Fontano in nazadnje še jaz kot pobudnik Mednarodnega dneva plesa ter častni član Mednarodnega plesnega komiteja. Vsi so poudarjali pomen tega dneva, ki se proslavlja po vsem svetu. Predstavili so tudi kratek dokumentarni film o letošnjem piscu poslanice, ki jo je sam tudi osebno prebral v španščini. Občinstvo ga je pozdravilo nadvse prisrčno. Sam sem kot letošnji posebej povabljeni gost predstavil Mednarodni dan plesa od njegove prve zamisli v Varni pred tridesetimi leti do njegove realizacije. Prav ganljivo je bilo koliko ljudi mi je po koncu prišlo čestitat, zahvaljevali so se mi za pobudo in se hoteli fotografirati z menoj.
Med govori so se vrstili različni plesni nastopi, med katerimi je najbolj očarala prvakinja Pariške nacionalne opere Ludmila Pagliero z variacijo iz baleta Rajmonda. Prikazala je popolnost baletnega plesa s prefinjeno natančnostjo od konic prstov do plastične izraznosti rok in zgornjega dela telesa. Zanimiv je bil tudi eden nastopov Plesne skupine, ki jo vodi Irka Marguerite Donlon, sicer baletna plesalka. Tokrat je pokazala dve svobodnejši točki s pretežno vzhodnjaškimi plesalci. Prva točka Splash je bila zanimivejša, pri drugi Roke pa se je res omejila le na objeme z rokami. Predstavila se je še Američanka Stefanie Batten Bland, ki jo nekateri zaradi njenega videza primerjajo s slavno Josephine Baker, vendar s plesom ni opravičila te primerjave. Skromno plesno znanje je pokazala tudi skupina Juha Marsalo, ki prihaja iz francoskega Aubervilla, ki je predstavila svobodni ples, ples brez drugih oblik kot oblik telesa, ki naj bi prodrlo v prazen prostor ter s tem osvobodilo tudi gib kot so zapisali v spremni brošuri.
Ob zaključku je generalni sekretar sporočil, da Mednarodni gledališki inštitut za 29. april prihodnje leto uvaja ljudsko pobudo z naslovom Pridite ven in plešite za mir!. Nekaj podobnega so se prav letos domislili že pri nas na ljubljanskem Tromostovju.
Vsekakor lahko ugotovimo, da si je plesna umetnost prav z vsakoletnim dnevom plesa in s svečanostjo v palači Unesca, ki predstavlja in spodbuja kulturne dogodke med članicami Združenih narodov, pridobila svoje mesto med uprizoritvenimi umetnostmi, ki jim pripada. Sanje članov Mednarodnega plesnega komiteja pred tridesetimi leti v Varni so se izpolnile in celo presegle naša takratna pričakovanja.