Nazaj na ARHIV 2016


SINKOPA

Tartinijev trg Piran

Torek, 9. avgust 2016

 

 

 

 

 

V okviru programa novih koreografij se je 9. avgusta 2016 na Tartinijevem trgu v Piranu s svojim letošnjim novim avtorskim delom z naslovom Sinkopa predstavila Ana Pandur.

Ana Pandur se je v Sinkopi, prav tako kot Mitja Obed v Boxu, oslonila na tehniko španskega flamenka, iz katerega je v koreografskem jeziku postopoma prehajala v tehniko sodobnega plesa. Ob živi izvedbi Mauricia Valdésa in Jureta Pohlevena je plesala sama. Predstava je sicer v osnovi dobro zasnovana, a Pandurjevi, ki je odlična plesalka flamenka, uspelo pa ji je tudi zanimivo koreografsko prepletanje med flamenkom in sodobno plesno tehniko, tokrat dramaturgija ni bila ravno v pomoč, zato predstava v svojih dobrih 30 minutah na trenutke izgublja zanimivost. Sicer odlična izvedba tako Pandurjeve kot obeh glasbenikov.

Izhodišče Sinkope je ideja »napake« kot motnje v sistemu, ki obenem poteka na subjektivni ravni s stalnim preizpraševanjem legitimnosti lastnega početja v določenem prostoru, času in kontekstu.

Kljub temu, da za flamenko ni potreben »flamenko gen« in geografska določenost, se ga lahko očisti klasičnih atributov in se mu odvzame bistvene razsežnosti, gre še vedno za isto emocijo, kar obenem zareže tako v polje intimnega kot družbenega. Ob tem gre za vprašanje, ali je flamenko tukaj in sedaj zgolj znak; estetizirani gib, forma, lupina, prežitek. In ker je flamenko v prvi vrsti glasba, šele nato ples in petje, je potrebno za sinkopiranje slednjega narediti najprej zarezo v glasbi oziroma v zvoku.

V ta namen je plesalka in koreografinja Ana Pandur, ki se že skoraj petnajst let intenzivno ukvarja s flamenkom, k sodelovanju povabila zvočna umetnika Mauricia Valdésa (Mehika/Slovenija) in Jureta Pohlevna (Slovenija), ki izvajata improvizirano glasbo s kitaro, sintetizatorji zvoka in elektroniko v živo. V sklopu projekta, imenovanega »DNA_sequencer«, avtorja povezujeta molekularno-biološke znanosti (genetiko) z zvočno umetnostjo, pri čemer uporabljata kompleksne metode sonifikacije informacije, kodirane v zaporedju DNA, za ustvarjanje improvizirane glasbe v realnem času. Sistem kodiranja biološke informacije avtorja s pomočjo multimedijskega računalniškega programskega jezika MAX/MSP (Cycling ’74) uporabljata pri ustvarjanju glasbe, pri čemer informacijo DNA prevajata v poljubne zvočne parametre, medtem ko zgradba gena vpeljuje v njuno improviziranje določeno strukturo. Tako nastaja zvočni hibrid med informacijo DNA in izvajalčevo improvizacijo, ki predstavlja fluidno okolje, v katerem se nahaja rigidni, fiktivni flamenko gen, kar ponazarja epigenetski vidik v bioloških sistemih.

V skupnem umetniško-znanstvenem zasledovanju »flamenko gena« z modifikacijo zvočnega Ana Pandur, Maurizio Valdés in Jure Pohleven izmenjujoče zarisujejo sinkopirano zvočno-gibalno »DNA pokrajino« kot nenehno prepletanje dvojega preko pulziranja, repeticije, plastenja in prekinitev. Obenem gre za raziskavo posameznika v ekstremnih okoliščinah, kar je tista skrivna politična agenda, ki zahteva vhod v človekovo podkožje, medtem ko kot »nagrado« ponuja preživetje na robu zmožnosti. Sintetično postaja organsko, organsko metabolično – in človek lupina za vse vmes.