PREMIERA BALETA KEKEC V SNG MARIBOR

  • Koncept in koreografija Edward Clug
  • Soavtor koncepta Boštjan Narat
  • Glasba Katalena
  • Scenografija Marko Japelj
  • Kostumografija Leo Kulaš
  • Oblikovalec luči Tomaž Premzl
  • Asistent koreografa Sergiu Moga

Zasedba

  • Kekec – Ionut Dinita, Filip Jurič
  • Teta Pehta – Klavdija Stanišič, Olesja Hartmann Marin, Branka Popovici
  • Mojca – Catarina de Meneses, Mirjana Šrot, Vanja Vitman
  • Rožle – Alexandru Pilca, Jan Trninič
  • Volk, Pehtin pes – Yuya Omaki, Filip Jurič
  • Mojčina mama in oče – Hristina Stojčeva, Sytze Jan Luske
  • Vaščani, Kravice – Vanja Vitman, Branka Popovici, Hristina Stojčeva, Satomi Netsu, Mirjana Šrot, Sytze Jan Luske, Aleks Šišernik, Mircea Golescu, Jan Trninič

Predstava je posvečena stoletnici slovenskega baleta.

Letos mineva sto let, odkar je v mladinskem listu Zvonček prvič izšla povest Kekec na hudi poti Josipa Vandota. V slovenski literaturi edinstveni junaški lik Kekca (Mežnarčevega Gregca), ki je nekaj desetletij pozneje doživel kar tri filmske upodobitve v režiji Jožeta Galeta, s svojim pogumom in bistrimi domislicami še danes navdušuje mlade generacije bralcev in gledalcev.

Ob naglo približajočima se stoletnicama slovenskega baleta in Slovenskega narodnega gledališča Maribor smo se odločili uprizoriti baletno predstavo Kekec, ki ni namenjena zgolj najmlajšim, ampak prav vsem mladim po srcu.

Koreograf baletne predstave, Edward Clug, je v sodelovanju s priznano slovensko skupino Katalena ter z njenim vodjem in soavtorjem koncepta, Boš-

tjanom Naratom, uporabil priljubljeno Vandotovo povest kot čarobni portal, skozi katerega bodo najmlajši gledalci na pragu letošnje jeseni v izvrstni družbi mariborskih baletnih solistov in ansambla prvič stopili v čudoviti svet plesnega gledališča.

Balet SNG Maribor je začel novo gledališko sezono z otroškim baletom Kekec po motivih pripovedk slovenskega mladinskega pisatelja. Josipa Vandota (1884–1944), s premiero avtorskega projekta Edwarda Cluga in skupine Katalena 7. septembra 2018 ob 17. uri, za ogled primerno vsem mladim 4–15 let, tudi vsem mladim po srcu, ki so dvorano skoraj povsem okupirali.

Josip Vandot je napisal tri pripovedi o pogumnem fantiču Kekcu: Kekec na hudi poti (1918), Kekec na volčji sledi (1922), Kekec nad samotnim breznom (1924). Vandotova trilogija o Kekcu je bila postavljena tudi na filmsko platno v režiji Jožeta  Galeta (1913–2004). Največji uspeh je doživela njegova prva črno-bela filmska različica o Kekcu: Kekec pod samotnim breznom (1951), tudi bila okronana z nagrado 13. beneškega festivala zlati lev (1952) v kategoriji mladinskih filmov. Nato sta sledila še dva Galetova  filma o Kekcu: Srečno Kekec (1963) ter Kekčeve ukane (1968).

V Slovenskem mladinskem gledališču/SMG Ljubljana so na oder postavili gibalno premetavko Kekec (2004) v režiji, koreografiji in scenografiji koreografa Braneta Potočana. Junaškega Kekca pa vselej pregibal in igralsko razgibal plesalec ter koreograf Dušan Teropšič. S svojo gledališko različico Kekca se je SMG letošnjega maja dokončno poslovil od svoje uspešnice, in to po 250 uprizoritvah ter ogledu skoraj 68.000 gledalcev.

Vandotov Kekec je, kot kaže, ni le napisana uspešnica, temveč tudi zaigrana tako v filmu kot na gledališkem odru. Gotovo bo tudi nova mariborska premiera Kekca postala velika baletna uspešnica v koreografski postavitvi Edwarda Cluga in na glasbo skupine Katalena ter s soavtorjem glasbenega koncepta in vodjo skupine Boštjanom Naratom, v plesni izvedbi baletnih solistov ter baletnega ansambla SNG Maribor;  že če zgolj ocenjujemo po odličnem sprejemu malih in velikih gledalcev (starši in otroci vseh starosti) in njihovem odmevnem ter ponavljajočem se aplavzu ob koncu predstave.  

V SNG Maribor so se odločili, da bodo z baletom Kekec praznovali svojo 100. obletnico delovanja, ki se začne šteti z letom 1919, hkrati pa mineva tudi 100 let, odkar je leta 1918 v mladinskem listu Zvonček prvič izšla Vandotova povest Kekec na hudi poti, predstavo tudi posvečajo  stoletnici slovenskega baleta, ki je bil postavljen v Ljubljani po prvi svetovni vojni v gledališki sezoni 1918–1919. Ko se obletnice seštevajo in odštevajo, potem se zazna, da letos mineva 20 let, odkar je koreograf Edward Clug skupaj s plesno kolegico Valentino Turcu postavil svoj avtorski projekt Tango (1998), svoje veliko koreografsko presenečenje, tudi koreografsko novost na baletni sceni. In se v SNG Maribor zrcali še ena obletnica, ko mineva že 15 let, odkar je vodstvo te mariborske umetniške hiše leta 2003 prevzel na novo nastavljeni direktor Danilo Roškar, za umetniškega direktorja baleta Maribor pa imenoval Edwarda Cluga.

Prešernova nagrajenca na področju baletne umetnosti sta v tem času postala tako Edward Clug (2005) kot  Valentina Turcu (2017), oba tudi uspešno predstavila mariborski balet na mednarodni baletni sceni, ko je Clug praktično osvojil že mnoge velike odre svetovne scene. Tudi letos se množijo njegovi koreografski uspehi; na začetku leta je odmevala odlična kritika za njegov balet Peer Gynt, ki ga je letošnjega januarja postavil za Dunajsko državno opero, aprila pa je stekla še praizvedba njegovega baleta Faust na odru Züriške opere in novembra ga čaka premiera nove postavitve baleta Petruška za Bolšoj teater. Tako Edward Clug kot Valentina Turcu sta že sodelovala z glasbeno skupino Katalena, ki je pred 17 leti začela svojo glasbeno pot, najprej v obliki glasovne delavnice v belokranjski vasi Črmošnjice. Iz tega enkratnega glasbenega dogodka pa pozneje tudi zrasla njihova glasbena skupina, ki deluje na področju slovenske ljudske in glasbene zapuščine, ko ob avtorski glasbi in izvirnih besedilih spletajo svoje novodobne ustvarjalne niti s preteklostjo (v tem času so izdali sedem albumov).

Tako je navihani in pogumni fantič Kekec dobil še baletno preobleko, na premieri pa ga mladostno ter prepričljivo zaigral in zaplesal Ionut Dinita (alternacija Filip Jurič). V tej baletni zgodbi nastopa tudi Teta Pehta, ki jo poznamo kot ne ravno prijetno čarovnico, sicer pa zeliščarko. Koreograf  Clug o njej meni, da se ji dela krivica, saj s svojimi zelišči zdravi in je ozdravila tudi Mojčino slepoto, pa kaj ko otroške oči neznani svet ovijejo s pretečo temo. Plesna vloga Tete Pehte je na premieri zaupana okretni ter odločni, na koncu tudi prizanesljivi Klavdiji Stanišič (alternacija Olesja Hartmann Marin, Branka Popovici). Mojca je zvedav ter igriv deklič, ki se zabava in igra, tudi veselo poskakuje ter poplesuje s Kekcem in Rožletom, nič manj dekliška pa v tej vlogi Catarina de Meneses, ki prepriča tudi s svojo dobro zaigrano slepoto   (alternacija Mirjana Šrot, Vanja Vitman). Kekec in Rožle sta nadebudna mladostnika, tudi velika prijatelja, no, Rožle zna tudi kaj neprijetnega ušpičiti, na baletni sceni pa ga nagajivo upodobi Alexandru Pilca (alternacija Jan Trninič). Sledi se tudi divjemu Pehtinemu psu oziroma njenemu hišnemu volku, ki v interpretaciji Yuye Omakija požanje poleg aplavza, ki ga ni manjkalo na odprti sceni, tudi vesel otroški smeh  (alternacija Filip Jurič). Opazna je še turistka Asami Nakashima, v alternaciji pa Satomi Netsu, na sceni domujeta tudi Mojčina mama in oče, Hristina Stojčeva, Sytze Jan Luske.

Po gorskem svetu pohajajo še pastirji s svojimi čredami, v vaškem okolju pa se vaščani znajo tudi veselo sproščati ob glasbi, plesu in pesmi, kar je koreograf originalno zaobjel v razigrano skupino plešočih nogic z velikimi naglavnimi kravjimi glavami, postavljenimi na ramenih osmih vaških parov,  v kravjem plesu so se predvsem dodobra ogreli Vaščani (Kravice): Vanja Vitman, Branka Popovici, Mirjana Šrot, Sytze Jan Luske, Aleks Šišernik, Mircea Golescu, Hristina Stojčeva, Satomi Netsu, Jan Trninič. Majnše in tanjše so bile plesne nožice ter rokice, večja je bila videti kravja glava, ki je poskakovala ob urnih korakih narodnega plesa, se nagibala na vse strani v skupinskih preskokih in se celo v kolu zavrtela, smeh pa glasno odmeval po dvorani.  

Preoblačenja je bilo kar veliko, kostumi pa v slogu povesti ob novodobni krojaški estetiki kostumografa Lea Kulaša. Pravljično domiselna in preprosta ter efektno zasnovana scena je delo scenografa Marka Japlja, ko se na sredi odra najprej uzre velikanski Kekčev klobuk, in ker mu je manjkalo še ta pravo pero, ga prinese kar Kekec sam, tudi ga zatakne za klobuk. Kekčev maksi klobučni model pa se izkaže še za udoben ter pripraven bivak, ko se sledi zgodbi pri Mojčinih starših in pri Teti Pehti ob njenem volčjem psu (oblikovanje svetlobe vseh jakosti ter nians   je prispeval Tomaž Premzl). 

Petdesetminutni plesno-glasbeni enodejanki Kekec se sledi kot dobri dramski  zasnovi koreografske pripovedi, ki prav čarobno z mladostno svežino in razgibano otroško fantazijo pripoveduje o pogumu ter prijateljstvu, prav tako mikavno, kot je zapisal pisatelj Josip Vandot, seveda tokrat v prepričljivi izvedbi mariborskih baletnih plesalcev (asistent koreografa Sergiu Moga), ki na sceni pridobijo še iskrivi mladostni videz.  Dramsko zasnovana otroška (mladinska) zgodba v plesu in glasbi Kekec se tekoče in prav  prijetno izpiše po scenskem prostoru v bogatem  koreografskem izrisu nikoli pozabljenih otroških iger. Plesna zgodba in nje napetosti pa se gradijo na modernih baletnih oblikah ter sodobnih povezavah v pristnem oprijemu giba in glasbenega ritma, kjer se zazna še priredba znanega Kekčevega napeva na besedilo Frana  Milčinskega, sicer nekoliko premetano: Kaj mi poje ptičica … in  Dobra volja je najbolja … 

Sledite ali všečkajte: