MEDNARODNE PLESNE POSLANICE

SLOVENSKE PLESNE POSLANICE

2019

plesalka, koreografinja in plesna pedagoginja

 

 

Na začetku je bil gib ... in vse od takrat je ples mogočen način izražanja in praznovanja. Od najdb na freskah egiptovskih faraonov pa vse do navdihujočih plesnih stvaritev ustvarjalcev današnjega dne. S plesom so priklicali številne bogove in boginje plesa in tudi tisto, kar so ti predstavljali v takšnem pomenu ali pojmih, kot so ravnovesje in z njim povezana pravičnost, muzikalnost, slog, posamezna ali vseobsegajoča zavest in še veliko več.

Nekoč sem prebrala, da je »ples v času faraonov dvigoval tako duha plesalca kakor tudi duha občinstva – njegovih gledalcev ali v njem sodelujočih. Glasba in ples sta spodbujala najvišje dražljaje v človekovem organizmu ter bila hkrati v oporo in tolažbo ljudem ob razočaranjih in izgubah, ki jim jih je prineslo življenje.«

Gib je naš skupni jezik. Gib je univerzalna govorica, ki pripada vsem. Vse, kar moramo storiti, je odpreti naše čute in poslušati, poslušati brez vmešavanja, brez presoje, poslušati v tišini in dovoliti gibu, da v hipu preide skozi naše telo, saj je vse v nas in okoli nas gibanje, nenehno gibanje. In prav takrat telo ne laže, saj posluša svojo resnico in jo razodeva.

Šele takrat ko prisluhnemo bitju svojega srca, lahko zaplešemo ples življenja, ki od nas terja gibanje, prizadevnost in prilagodljivost, nenehno spreminjanje koreografije.

V današnjem času, ko sta povezovanje in povezljivost dobila nov pomen in ko smo se znašli na najnižji točki naše sposobnosti povezovanja ..., ostaja ples eden najbolj iskanih mehanizmov, s pomočjo katerega bomo lahko ponovno vzpostavili izgubljeno vez. Ples nas vrača k našim koreninam tako v kulturnem pomenu kakor tudi v tistem najbolj neposrednem, čutilnem, osebnem, individualnem, ki seže vse do našega najglobljega bistva, a nam še vedno omogoča, da ostanemo družabne živali. Kajti šele takrat, ko se povežemo s seboj, ko prisluhnemo svojemu notranjemu ritmu, se lahko povežemo in sporazumevamo z drugimi.

Ples je tam, kjer se kultura deli, kjer se meje zlivajo
v prostor vključevanja in enotnosti skozi neizrečeno govorico univerzalnosti.

Telo je naše izrazno sredstvo, nosilec našega glasu, naših misli, občutkov, naše zgodovine, našega bivanja in obstoja, hrepenenja po izražanju in povezovanju, ki se razodeva skozi gibanje.

Ples je prostor, ki človeku omogoča, da se poveže s svojo resnico, a ta prostor mora biti miren. Ples nam omogoča, da se povežemo, da začutimo popolnost, in prav to je tisti občutek, s pomočjo katerega lahko najdemo mir,

s katerim lahko dosežemo tišino, da skozi tišino lahko slišimo, poslušamo, govorimo in se skozi ta mir naučimo izplesati vse naše resnice, prav to pa je trenutek, v katerem ples postane zares pomemben.

Gib in ples sta tam, kjer se lahko premikamo od navpičnega proti vodoravnemu, od zgoraj navzdol in obratno. Gib in ples sta tam, kjer lahko ustvarimo in preuredimo kaos, ali pa tudi ne. Tam, kjer lahko ustvarimo svoje lastne resničnosti in minljivosti, bežne trenutke enega za drugim. Trenutke, ki se nas lahko dotaknejo in ostanejo v našem spominu, da bi nas in druge navdihovali in spreminjali vse življenje. In prav v tem je moč pravega izražanja in s tem tudi moč plesa.

Ples je zdravilec. Ples je kraj, kjer se srečuje človeštvo.

Pozivam ljudi, naj presežejo meje, krize identitete, nacionalizem in okvirje. Osvobodimo se vseh omejitev in najdimo gibanje in zagon v univerzalni govorici plesa. Vabim vas, da zaplešete na vaš srčni utrip, na vašo notranjo resnico, saj se prav iz notranjih gibov, ki vodijo k notranjemu preobratu, zgodijo prave spremembe.

Prevod: Nataša Jelić

2018

koreografinja, plesalka in učiteljica

          

             

Tvoje telo je spočeto pred tabo in je prostor za vse rituale, ki ti pripadajo.

Ko prisluhneš svojemu telesu skozi ples, slišiš tudi mnoga telesa in ples zapeljevanj – skušnjav in  praznovanj, ki so last tvojih prednikov in last tvojevrste – last človeštva.

V svojem telesu hraniš plese, ki te bodo rešili.

Kdor pleše, se dotakne drugega prav izpod kože; ples se dotakne teže in vonja tvojega telesa, premaga snovne pregrade in izbriše meje med telesi in narodi.

Živela sem na obeh straneh zgodovine. Videla sem revščino in bogastvo, pokrajine in telesa, nahranjena z močjo in zlorabljena od moči. Moje delo izkopava, iščoč prava telesa med telesi, ki so javno razstavljena, v javnosti vidna.

Biti koreografinja na Kubi in v Dominikanski republiki – na čarobnih otokih, kjer živim, otokih, obdanimi s Karibskim morjem in ljudmi, ki plešejo že pred rojstvom – je že samo po sebi privilegij.

Ples je čudovit protistrup, je zdravilo, ki preprečuje razmah človeške norosti.

Vsem razseljenim osebam, beguncem in izgnancem širom po svetu pravim: imate deželo, ki je ves čas z vami in ki vam je nič in nihče ne more vzeti; deželo lastnega telesa.

koreograf, umetniški vodja plesnega ansambla “Batseva Dance Company”, kreator gibalnega jezika GAGA

             

             

Ples, ples je bivanje v trenutku. Je poslušanje razsežnosti občutkov. Ples pomeni dovoliti, da postane to poslušanje vir za vsa čustva, vse oblike in vsebine. Ne smemo pa pozabiti, od kod prihajamo.

Ko so me prvič vprašali, o čem govorijo moja dela, sem odvrnil, da govorijo sama zase. Govorijo o tem, kako se vsi njihovi delci ujamejo in strnejo v zgodbo – v plesno pripoved notranjosti prostora, krhkosti in eksplozivne moči; v raziskovanje giba, organizacije in strukture. Moje delo pomeni smejati se nam samim. Je dinamičnost, poveličevanje – pretiravanje in omalovaževanje, spojitev užitka in napora, je “pretvorba” norosti vsakega plesalca, njegovih strasti in fantazije v čisto obliko.

V svoji najboljši obliki je lahko ples dostojanstven, čeprav še daleč od popolnosti. Upreti pa se moramo nazadnjaškemu in nespremenljivemu razmišljanju, ki je zakoreninjeno  v marsikaterem plesnem izobraževanju. Zamenjajmo stare ideje za nove, boljše. In nikoli ne smemo pozabiti vsak dan malo zaplesati.

In nikoli ne smemo pozabiti vsak dan malo zaplesati …  nikoli pa pred ogledalom.

2017

koreografinja in plesalka 

          

             

Plesalka sem postala zaradi želje po letenju. Premagovanje teže je bilo vselej  nekaj, kar me je prevzelo. V mojih plesih ni skrivnostnega pomena. So duhovna vaja  v telesni obliki.

Ples posreduje in razširja svetovni jezik sporazumevanja; je vir veselja, lepote in boljšega poznavanja človeka. Ustvarjalnost v plesu je… spet in spet… razmišljanje, nastajanje in izvajanje. Naša telesa služijo izražanju in niso sredstvo nastopaštva. To spoznanje osvobaja našo ustvarjalnost, ki je dar in bistvo umetnosti.

Umetnikovo življenje se ne konča s starostjo, kot so prepričani nekateri kritiki. Ples ustvarjajo ljudje, ljudje in zamisli. Vi kot gledalci lahko prenesete ta ustvarjalni vzgib domov in ga vključite v svoje vsakdanje življenje.

Prevedel: dr. Henrik Neubauer

2016

koreograf, režiser in  oblikovalec

             

             

KARAKIA
(Prayer)

Molitev

Dotakni se vesolja,
ki je vir naše božanskosti

in osvetljuje 

obraze prednikov,

da lahko vidimo naše otroke,

stkani smo nad, ob in pod njim,

združeni v

našem mesu, kosteh 

in spominu.

 

Zemlja se vrti,

človeštvo se množično preseljuje,

želve se zbirajo v nemem odhodu,

srce je ranjeno, 

ustvari ples,

gib ljubezni,

gib pravičnosti,

luč resnice.

 

Prevedla Tatjana Ažman

2015

plesalec flamenca in  koreograf

             

             

Carmen Amaya, Valeska Gert, Suzushi Hanayagi, Michael Jackson … Vidim jih kot turbine, ki ustvarjajo energijo in ob tem začnem premišljevati o pomembnosti koreografije za to energijo plesalca ali plesalke. Verjetno pa najpomembnejša stvar ni koreografija, temveč natančno ta energija, vrtinčast veter, ki ga sproži.

Predstavljam si eno od Teslovih tuljav, ki jih vse privlači in seva zdravilen žarek ter tako povzroči preobrazbo v njihovih telesih: Pina Bausch kot bogomolka, Raimund Hoghe kot hrošč, Vicente Escudero kot paličnjak in celo Bruce Lee kot striga.

Svoj prvi duet sem odplesal z materjo, ki je bila v sedmem mesecu nosečnosti. Morda se zdi pretirano. Čeprav skoraj vedno plešem sam, si predstavljam, da me spremljajo duhovi, ki me pripravijo do tega, da opustim svojo vlogo »plesalca samot«. Ali ni Didi-Huberman želel reči: solearnih pesmi.

Ko sem bil majhen, plesa nisem maral, vendar je bil nekaj, kar je iz mene prišlo naravno in zlahka. Skoraj instinktivno. Počasi sem spoznal, da zdravi, imel je res skoraj zdravilen učinek, pomagal mi je, da sem bil manj zaprt vase in se bolj odprl za ljudi okrog sebe. Videl sem podobo otroka, obolelega za ebolo, ki je ozdravel s pomočjo plesa. Vem, da je to vraževerje, vendar ali bi lahko bilo mogoče?

Pozneje je ples postal obsedenost, ki je zapolnila moj čas in me pripravi k plesu, tudi ko sem miren, negiben, zatorej me ločuje od resničnosti stvari. Vem, da to ni dobro, slabo ali potrebno, ampak … tako je. Kadar sedim na zofi in razmišljam ter mrmram, mi hči Milena reče: očka, ne pleši.

Vidim, ko se ljudje gibajo, ko hodijo po ulici, kličejo taksi, se premikajo vsak po svoje, v različnih slogih in deformacijih. Vsi plešejo! Ne zavedajo se, vendar vsi plešejo! Rad bi jim zaklical: nekateri še vedno ne vedo! Vsi plešemo! Tisti, ki ne plešejo, so nesrečni, mrtvi, ne čutijo ali trpijo!

Všeč mi je beseda zlitje, fusion, ne kot tržna beseda, zmeda prodajanja določenega sloga, znamke. Boljše fisija, cepitev, drobcena atomska mešanica: koktajl s stopali Juana Bemlontea, pričvrščenimi ob tla, zračnimi rokami Isadore Duncan in na pol zibajočem se trebuhu Jeffa Cohena v Gunisih. In z vsemi temi sestavinami ustvariti prijetno in silno pijačo, ki je slastna, grenka, ali pa gre naravnost v glavo. Naša tradicija je prav tako ta mešanica, prihajamo iz koktajla, in običajni ljudje želijo skriti svojo skrivno formulo. Vendar ne, rase in religije in politična prepričanja, vse se prepleta! Vsi lahko plešemo skupaj! Mogoče ne trdno skupaj, vsekakor pa drug ob drugem.

Star kitajski pregovor pravi: »prhutanje metuljevih kril se lahko čuti po vsem svetu«. Ko muha poleti po Japonskem, tajfun zatrese vodo Karibov. Po pretresljivem seviljskem plesu Pedro G Romero reče: na dan, ko je bomba padla na Hirošimo, je Nižinski ponovil svoj sijajni skok v gozdu v Avstriji. In jaz si nadalje predstavljam: zamah Saviona Gloverja povzroči, da Miša Barišnikov odvrti pirueto. V istem trenutku Kazuo Ono negibno obstane in sproži neko določeno elektriko v Maríi Muñoz, ki pomisli na Conrada Veidta in tako prisili Akrama Khana, da povzroči potres v svoji garderobi; vsi premikajo svoje ropotulje in tla so prekrita z utrujenimi kapljicami njihovega potu.

Želel bi si biti zmožen posvetiti ta mednarodni dan plesa in te besede vsakomur na svetu, ki prav v tem trenutku pleše. Vendar dovolite mi, da se pošalim in izrazim željo: plesalci in plesalke, glasbeniki in glasbenice, producenti in producentke, kritiki in kritičarke, priredimo zaključno zabavo, zaplešimo, kot je plesal Béjart, plešimo v stilu, zaplešimo Ravelov Bolero, zaplešimo ga skupaj. 

2014

koreograf on hip-hop plesalec

             

             

Vsak umetnik je ponosen na svojo umetnost.

Vsak umetnik bo vedno ščitil umetniško zvrst, srečanje s katero mu je spremenilo življenje.
Za vse, kar išče in izgubi, in za vse, kar si želi na vsak način deliti: naj bo to odmev glasu, odkriti svet, interpretacija besedila za človeštvo, glasba, brez katere bo vesolje umolknilo, ali pa gib, ki nas popelje v svet miline.

Do plesa ne čutim le ponosa kot plesalec in koreograf, temveč tudi globoko hvaležnost. Ples mi je dal enkratno priložnost. Zaradi svoje discipline je postal je moje moralno vodilo in sredstvo, prek katerega danes odkrivam svet.

Ker mi je bliže kot karkoli drugega, mi vsak dan daje moč; navdaja me z energijo in radodarnostjo, ki ju lahko oddaja le ples. Poezija plesa mi nudi potešitev.

Bi lahko rekel, da ne morem obstajati brez plesa? Brez številnih možnosti za izražanje, ki mi jih nudi? Brez samozavesti, ki sem jo v njem našel za premagovanje strahov, za izogibanje slepih ulic?

Zaradi plesa, posrkan v lepoto in kompleksnost sveta, sem postal svetovljan. Nenavaden svetovljan, ki med interakcijo z drugimi na novo postavlja družbene kode in ostaja zvest vrednotam kulture hip-hopa, ki negativno energijo pretvori v pozitivno moč.

V čast mi je, da lahko vsak dan živim in diham ples. Toda ob tej časti sem tudi globoko zaskrbljen. Okoli sebe sem priča izgubljenosti mladih ljudi iz delavskega razreda, ki odraščajo v napetostih in frustracijah ter ne morejo optimistično zreti v prihodnost. Sem eden izmed njih; kot smo mi vsi. Morda bolj kot druge me žene, da jim postavim zgled in jih pomagam napolniti z veseljem do življenja. 

Saj ali ni družba bogatejša, če je bogat vsak izmed nas?

Kultura združuje bolj kot vsako govorjenje. Zato podite pogumni in tvegajte kljub oviram in sovraštvu, s katerimi se boste nedvomno soočali; lepota sveta vas bo vedno spremljala. Tako kot mene ples. S svojo edinstveno močjo, s katero odpravlja družbene in etnične razlike ter v njunem bistvu pušča le gibe teles, gibe ljudi, ki se vračajo k čistemu izražanju, ki je enkratno in se deli.

Naj zaključim z besedami Renéja Charja, ki me vsak dan opominjajo, naj ne dovolimo nikomur, da nam dodeli vnaprej predpisane vloge.

»Izzivajte srečo, trdno se držite svoje sreče in tvegajte. Ko vas bodo opazovali, se bodo tega navadili.«

Zato poskušajte, in ko vam spodleti, začnite vedno znova, predvsem pa plešite in ne nehajte plesati!

2013

plesalec, pisatelj, koreograf in ustanovitelj Cloud Gate dance theatre, Tajvan

             

             

V velikem predgovoru h Knjigi pesmi, antologiji kitajske poezije od 10. do 7. stoletja pred našim štetjem, piše:

“Čustva se zganejo in utelesijo v besedah.
Če besede niso dovolj, govorimo v vzdihih.
Če vzdihi niso dovolj, jih zapojemo.
Če petje ni dovolj, potem nezavedno
zaplešemo z rokami in zatopotamo z nogami.”

Ples je močno sredstvo izražanja.
Govori zemlji in nebesom.
Govori o naši radosti, naših strahovih in naših željah.
Ples govori o neotipljivem, vendar razkriva človekovo razpoloženje ter naravo in značaj ljudstva.
Kot mnogo kultur po svetu tudi domačini na Tajvanu plešejo v krogu.
Njihovi predniki so verjeli, da bosta tako zlo in nesreča ostala zunaj kroga.
S prepletenimi rokami si delijo toploto teles in se gibljejo v skupnem utripu.
Ples združuje ljudi.
In ples se zgodi, ko ga že ni več.
Gibi se izgubijo, čim se pojavijo.
Ples obstaja le v tistem bežnem trenutku.
Dragocen je. Je metafora za življenje sámo.
V tej digitalni dobi zavzemajo podobe gibov na milijone oblik.
In nas navdušujejo.
Toda podobe nikoli ne morejo nadomestiti plesa, ker ne dihajo.
Ples je praznovanje življenja.
Pridite, izključite televizor, izklopite računalnik in zaplešite z nami.
Izrazite se s svojim telesom, s tem božanskim in dostojanstvenim instrumentom.
Pridite plesat in se pridružite drugim v valovanju utripov.
Ujemite ta dragoceni, bežni trenutek.
Pridite praznovat življenje in zaplešite.

2012

plesalec in koreograf 

             

             

Slavimo brezkončno koreografijo življenja!

Skozi čas, skozi stoletja se ohranja predvsem umetnost. Videti je, da je prav ona vse, kar človeštvo zapusti svojim potomcem – bodisi v stavbah, knjigah, slikah ali v glasbi. Pa tudi v gibu, plesu. V tem smislu vidim ples kot najbolj aktualno, najsodobnejšo zgodovinsko lekcijo, saj ostaja v nenehnem odnosu s svojo najbližjo preteklostjo in se lahko zgodi le v sedanjosti.

Podobno kot druge zvrsti umetnosti tudi ples ne priznava meja. Celo takrat, kadar se določeni slogi skušajo samoomejiti ali delovati v nekem okviru, na koncu vendarle prevlada gibanje življenja, njegova koreografija in potreba po prelivanju, ki določenim slogom omogoči, da se med seboj premešajo. Vse se preplete med seboj na zelo naraven način, ples pa se ustali samo v prostoru, kateremu pripada, v prostoru nenehno spreminjajoče se sedanjosti.

Verjamem, da je ples ena najbolj iskrenih oblik izražanja, ki jo moramo negovati. Ko ljudje plešemo, pa naj bo to v baletni predstavi, v hip hop bitki, v skrivnostnem performansu sodobnega plesa ali zgolj v diskoteki, se otresemo vseh zavor in med nas se le redko prikrade kakšna laž, le redko si na obraze nadenemo maske. Nenehno se zrcalimo drug v drugem, a kadar plešemo, je najbrž prav trenutek iskrenosti tisto, kar najbolj odražamo.

Kadar se gibljemo kot drugi ljudje, se z njimi premikamo, ali kadar jih pri tem opazujemo, lahko najbolj občutimo njihova čustva, mislimo njihove misli in se povežemo z njihovo energijo. In najbrž jih lahko res le takrat najbolje spoznamo in razumemo.

Na plesno predstavo rad gledam kot na slavljenje sobivanja, razumem jo kot medsebojno daritev in tudi ustvarjanje prostora in časa zase. Na to sicer večkrat pozabljamo, a dejanska lepota predstave je prav v tem, da zbližuje množico ljudi, ki si v dvorani deli isti trenutek. V tem ni nič zasebnega; predstava je skrajno družabna izkušnja. Vsi se zberemo ob istem ritualu, ki je obenem naša vez s predstavo, vez s sedanjostjo.

V letu 2012 bi rad vsem skupaj zaželel veliko plesa. Nikakor ne bi smeli pozabiti na težave, s katerimi smo se srečevali v letu 2011. Nasprotno, z njimi bi se morali spopasti ustvarjalno, okoli njih bi morali zaplesati in poiskati način, kako se bomo ukvarjali drug z drugim in s svetom, kako se bomo prepletli z življenjem in postali del njegove brezkončne koreografije. Plešimo zato, da bi našli poštenje, ki ga bomo lahko predali naprej, ga odražali in slavili!

2011

predsednik mednarodnega plesnega komiteja CID UNESCO

             

             

Vso človeško zgodovino so ljudje pretežno plesali na prostem. Zbirali so se ob gozdnih jasah, na vaških trgih, pred cerkvami ali v skednjih, da bi s plesom zaključili dan. Danes ples večinoma poteka v palačah, raznih klubih, v gledališčih, šolskih dvoranah, ateljejih in v diskotekah.
Poziv k plesu je naravni impulz; CID, UNESCO za letošnji Mednarodni dan plesa predlaga korak nazaj, korak k naravi. Zaplešimo na prostem: na ulici, trgi, v park, na stadionu, plaži, parkirišču ali – kjerkoli pod nebom.
Morda bo hladno in deževno, tla pod nogami zagotovo ne bodo najbolj primerna, in veter bo glasbo odnašal proč. Toda lepota giba in veselje na obrazih plesalcev, bo polepšala srca naključno mimoidočih.

Mednarodni gledališki inštitut ITI, Unesco

             

             

Mislim, da ples časti tisto, kar nas dela človeške.
Med plesom na zelo naraven način uporabljamo mehaničnost svojega telesa in vse čute,
da izrazimo srečo, žalost in pokažemo, kaj imamo radi.
Ljudje so s plesom od nekdaj proslavljali ključne trenutke v življenju.
Naša telesa nosijo v sebi spomin na vse mogoče človeške izkušnje.
Plešemo lahko sami ali v družbi. Delimo tisto, kar nas dela enake ali nas razlikuje. 
Meni ples predstavlja način razmišljanja. Prek njega lahko utelesimo še tako abstraktne 
zamisli in svetu razkrijemo tisto, česar ne moremo videti, česar ne moremo imenovati.
Ples je vez med ljudmi, povezuje nebo in zemljo.
Svet nosimo v svojih telesih.
Mislim, da je vsak ples del večje celote, plesa, ki nima ne začetka ne konca.

2010

baletni plesalec 

             

             

Ples je disciplina, delo, učenje, komunikacija. Z njegovo pomočjo prihranimo besede, ki jih nekateri mogoče ne bi razumeli, in namesto tega vzpostavimo vsem znani univerzalni jezik. Ples nam nudi zadovoljstvo, nas osvobaja in tudi tolaži ob spoznanju, da človeška bitja ne moremo leteti kot ptice. Približa nas nebeškemu, svetemu, neskončnemu.

Je sublimna umetnost, vsakič drugačna in tako zelo podobna ljubezenskemu aktu, da nas ob koncu vsake predstave pusti utripajočih src in v pričakovanju novega srečanja.

2009

plesalec in koreograf 

             

             

Mednarodni dan plesa, ta posebni dan, je posvečen jeziku, ki ga govori ves svet, podedovanemu jeziku naših teles in naših duš, naših prednikov in naših otrok.

Posvečen je vsem bogovom, gurujem in starim staršem, vsem tistim, ki so nas kdajkoli učili ali nas navdihovali.

Vsaki pesmi in vsakemu impulzu, vsakemu gibu, ki nas je kdajkoli ganil, da smo se spustili v gibanje.

Posvečen je majhnemu otroku, ki se želi gibati podobno kot tisti, ki ga obožuje, in materi, ki svojega malčka spodbuja z besedami: »Saj že znaš.«

Ta dan je posvečen telesom vseh veroizpovedi, prepričanj, barv in kultur, ki prenašajo tradicijo svoje preteklosti v zgodbe sedanjosti in v sanje prihodnosti.

Ta dan je posvečen Plesu, njegovim neštetim narečjem in njegovi neizmerljivi moči izražanja, preobrazbe, združevanja in užitka.

2019

solist Baleta SNG Opera in balet Ljubljana

 

 

Ples ni le del kulture in umetnosti, ples je način življenja, saj ga vsakdo nosi v sebi. Kolikokrat nevede izražamo s plesom svoja čustva! Zato ples ni recept za srečo, zdravje in uspeh le plesalcev, pač pa vseh ljudi. Prav zato želim vsem, da plešete obilno, srečno in iskreno sleherni dan svojega življenja!

2018

prejemnica nagrade Lydie Wisiakove za življenjsko delo 2017

             

             

“Ples je umetnost v času, ki seže onkraj časa. Gib izgine. Korak odide. Občutek življenja ostane. Plesalec zato ustavlja čas. Kdor odpleše življenje, ostaja večno mlad.”.

2017

predsednik Društva baletnih umetnikov Slovenije

             

             

Kadar gledamo ples, hkrati občudujemo tudi plesalca, njegovo telo, njegovo unikatno kozmično kreacijo, njegov edinstven gib in skozi gib, njegov duh. Spremljamo zaporedje umetniških gibov, ki nikoli več ne bodo izrisani v prostoru in času v popolnoma enaki različici. Bodo podobni, a nikoli isti. Zato plesati pomeni biti svoboden, svoboden v oblikovanju skulptur lastnega telesa, izraza in lastne osebnosti. Vsak posamezni plesalec je neprecenljiva unikatna umetnina, edinstven in drugačen od soplesalca, ki le na prvi pogled pleše popolnoma enake gibe. Ni si mogoče niti zamisliti, kako dolgočasen bi bil svet, če bi vsa drevesa in njihove krožnje, ki v vetru plešejo svoj nikoli dokončani ples, bila popolnoma enaka!

V drugačnosti je lepota.  

V drugačnosti je smisel umetnosti plesa.

Drugačnost dela umetnost, dela umetnike!

Zato se plesalci ne smejo bati biti drugačni, edinstveni, svoji!

Biti cenjen je pravica vsakega posameznika in ceniti drugega je dolžnost, pravzaprav privilegij in umetnost življenja vsakega izmed nas.

Ne glede na to, kaj od nas zahteva koreografija, naj bo to skupinska enakost ali solistični ples, slediti ji moramo, toda ostanimo vedno Mi, Mi, unikatni in edinstveni. Tega nam nihče ne more in ne sme vzeti.

Sanjajmo še naprej o tem, kar želimo postati in verjemimo v svojo lastno plesno nadarjenost, v svoje lastno plesno poslanstvo! Le na tak način je ples resnična umetnost in plesalec univerzalna umetnina. Uživajte praznik plesa, uživajte v plesu na kakršenkoli način, kot plesalec ali občudovalec. In nikoli ne pozabite, da je ples delček narave, prisoten prav v vsakem človeškem bitju.

2016

plesna pedagoginja in koreografinja

 

             

“Življenje s plesom je lepo, če dovoliš, da ti ga ples bogati.”

2015

plesalec in koreograf

             

             

IZMUZLJIV PLES

 

Plesalec je kot netopir.

V nenehnem oddajanju zvokov se izmika.

 

Plesalčev prostor je zapuščina. Je refleksija prostora, kakor vidiš zvezde na nebu tam, kjer jih ni.

A občutek se zapiše v telo.

 

Telo je zgodba.

Ples je godba zgodbe, ki izginja v nov dan.

Ne mores ga vzeti s sabo. Ostane zpuščen

in ga nikoli zares ne moreš imeti.

2014

baletni plesalec

             

             

Svetovni dan plesa! Zapis o plesu? Izjemno težka naloga, kajti ples je strast, je ljubezen,  je življenje, in je kot tak eden redkih možnih »pobegov« iz ponorelega sveta, ki dandanes večini ljudi na tem svetu vse bolj krade bistvo – pravico do človeku dostojnega, da ne rečem, zadovoljnega, življenja, ki mu kot naravnemu bitju pripada.
Ples, pa vseeno, balet, tango, ples današnjega časa, tradicionalni ples, družabni ples … Ni važno. Pomembne so stvari, ki jih ples sproži v naši notranjosti, v naših čustvih, v našem bistvu. Ples lahko osrečuje, v kakršnikoli vlogi se nahajamo. Kot plesalci, kot opazovalci, ali zgolj kot človeška bitja. Ples je medij osrečevanja naše kozmične duše.
Pogled na stotine parov sijočih očk, ki sijejo z odra, ob vsakoletni predstavitvi osvojenega plesnega znanja je nekaj, kar se ne da izraziti z nobenimi vrednostnimi enotami. Je življenje, je sreča, je izpolnjevanje sanj in želja. Obstaja kaj lepšega na tem svetu?
V nekem trenutku življenja se zavemo, da smo priviligiranci kratkosti bivanja ne tem planetu. Vsakodnevno nam to kratkost skušajo krajšati mediji, politiki, nikoli potešeni sužnji požrešnosti …
Živim v globokem prepričanju, da je vsakdo izmed nas v življenju doživel trenutke brezmejne osrečenosti in kozmične izpolnjenosti svojega bistva, pa čeprav samo za nekaj trenutkov. Verjemite, nikjer ni zapisano, da so ti trenutki neponovljivi. Ples je ena od možnosti. In ne imejte svojih let za izgovor. Ples je brezčasen in namenjen prav vsem.
Ne zanemarite, in ne predajte zlahka privilegij bivanja, ki ga uživamo kot izbranci. Pa četudi mislite, da niste plešoče bitje. Zasanjajte se za trenutek, zazibajte se v bokih, pa čeprav za štedilnikom, in v fantaziji objemite ljubljeno osebo, in zaplešite z njo …
 
Ples je umetnost in privilegij prav vsakega človeškega bitja in leteč na plesni preprogi si srčno želim, da bi se tega nespornega dejstva zavedalo še več ljudi.

2013

baletna plesalka in  koreografinja

             
                         

Ples je Ljubezen.
Skladno s časom v katerem živimo menim, da je izjemno pomembno, da udejanjamo plesne kreacije in umetniške vizije v globoki predanosti, iskrenosti do tega prečudovitega poklica, združeni v medsebojni harmoniji, enosti, spoštovanju in ljubezni.
Ples dojemam kot eno izmed prvinskih potreb duše, da se lahko izrazi in vzpostavi komunikacijo na različnih ravneh človeških emocij in strasti.
Plesalec je s svojim telesom in čutnostjo, s prefinjenostjo in izurjenostjo giba, obdan z navdihom in ustvarjalno prisotnostjo soplesalcev ter soustvarjalcev zmožen tvoriti edinstven Univerzum božanske lepote in čutnosti ter plesati po prefinjenih strunah človeških duš.
Plesalec oživlja brezčasnost, prevzema usode, ustvarja odnose, premika svetove, notranje in zunanje. Verodostojno ljubezni, dostojanstveno in suvereno plesalec gradi vloge, ustavlja trenutke in jih pretvarja v magične, neponovljive, večne… jih plemeniti, bogati, se širi, ustvarja kreacije, jim vdihuje življenje in raste tudi sam.
Naj nam vsem, ki smo se v tem življenju odločili ustvarjati, soustvarjati, uresničevati onkraj meja racionalnega, plesati pomeni veličastno se pokloniti življenju, ki nam je to Ljubezen darovalo.

Z ljubeznijo,
Valentina Turcu

2012

baletni plesalec, koreograf, pedagog, pisatelj

             

             

Letos mineva trideset let od takrat ko sem kot sekretar Mednarodnega plesnega komiteja Mednarodnega gledališkega inštituta pri Unescu napisal prvo mednarodno poslanico. Vse do danes se je s počastitvijo našega praznika na tak način zvrstilo še veliko uglednih osebnosti plesnega sveta – dolgoletni predsednik Mednarodnega plesnega komiteja ruski koreograf Jurij Grigorovič, ameriški koreograf afganistanskega porekla in vodja svoje skupine Robert Joffrey, legendarni plesalec in avantgardni koreograf Merce Cunningham, Hans van Manen z Nizozemske, sopotnik Alwina Nikolaisa Murray Louis, zvezda ruskega baleta Maja Pliseckaja, sloviti Maurice Béjart, kubanska primabalerina assoluta Alicia Alonso, Čeh Jiři Kylian, ki se je uveljavil na Nizozemskem in še desetine drugih, vse do letošnjega pisca plesalca in koreografa maroškega porekla Sidija Larbija Cherkauoija.

Pred dvema letoma je bila v hiši Unesca svečana proslava ob 30-letnici prve ideje za naš svetovni dan, ki se je porodila leta 1980 in ki smo jo posvetili spominu na rojstvo velikega reformatorja baleta Jeana Georgesa Noverra. Takrat je bilo potrebno kar veliko vztrajnosti in upornosti, da smo si ga v okviru Mednarodnega gledališkega inštituta izborili.

Danes ga proslavljajo na vseh petih celinah našega planeta. Daje nam priložnost, da razmišljamo o pomembnosti plesa za človeštvo ter za boljše razumevanje med ljudmi, ki naj bi jih združevale najplemenitejše ideje. Gotovo je v vseh teh letih pripomogel k še večjemu razcvetu te čudovite gledališke zvrsti, te praumetnosti, iz katere so se razvile vse druge veje.

To kar velja za vse dežele sveta, velja kajpak tudi za Slovenijo. Z veseljem opažamo kako zelo se je v teh tridesetih letih razširil ples v različnih oblikah od ljudskih in družabnih plesov vse do poklicnega baleta. Vzniknila je vrsta skupin, ki se ukvarjajo s svobodnejšimi oblikami plesa, hkrati pa pri nas skoraj ni več glasbene šole, ki ne bi imela ob glasbenih tudi baletnih oddelkov, da ne omenjamo še množice mladih, ki se vzgajajo v številnih zasebnih baletnih šolah. Vse te povezuje osrednja organizacija, Društvo baletnih umetnikov Slovenije, ki že od leta 1995 prinaša baletne dogodke v kraje, kjer ta umetnost ni bila tako znana, hkrati pa jo posreduje tudi šolski mladini. Veseli nas, da ples ni podvržen nobeni politiki, kljub temu, da odraža resničnost in vsakdanjost današnjega in preteklih časov.

S plesom na najpristnejši način izražamo vso razsežnost človeških čustev. V njem se združuje vse tisto, kar navdihuje človeštvo, kar pričakujemo in si želimo, česar nas je strah, česar ne maramo, pa tudi kar ljubimo in kar nenehno iščemo. Med temi iskanji je tudi prizadevanje za mir, socialni razvoj in človeške ideale, tako pri nas kot drugje.

Poklic plesalca in še posebej baletnega plesalca tudi v Sloveniji označuje trdo delo od začetka šolanja do konca kariere, a je kljub temu to eden najlepših umetniških poklicev, ki za razliko od drugih ne rabi nobenih pripomočkov, plesalec ustvarja, igra in riše gibalne poti le s svojim

telesom.
Tudi mi se torej že več kot trideset let pridružujemo milijonom ljudi v en sam plesni obroč našega sveta. Skrbimo za naš svet, skrbimo za našo umetnost, da bosta še dolgo služila prihodnjim rodovom!

2011

baletni plesalec, koreograf, pedagog

             

             

Naporno, na trenutke nesmiselno občuti samospraševanje o življenju in plesu človek, »zapisan« sporočanju s telesom, tem edinim instrumentom, ki ga ima na voljo:
Gib, v čem si močnejši od svojega nasprotja, to je od mirovanja, od koder si prišel in kamor se vračaš? In če se zazdi to samospraševanje včasih preveč naporno, pa je zagotovo vedno smiselno in vredno. Nanj morda najlepše odgovori v hvalnici plesu Eliot v pesmi Mirujoča točka:

Če ne bi bilo tečaja, mirujočega pola,
ne bi bilo plesa,
samo ples je pomemben.
Ne pozabimo, da tudi Kristus v Gnostični himni pravi: Kdor ne pleše, ne ve, kaj je življenje.

Beseda je res največje človekovo duhovno bogastvo, vendar ne smemo pozabiti, da hoče, zna in zmore marsikaj povedati tudi telesna govorica; nemalokrat še dosti bolj neposredno, dosti bolj natančno in iskreno od besedovanja. Postane pa plesna govorica duhamorna, kadar hoče besedičiti, kadar ne zna in ne zmore ustvariti čara spojitve duhovnega in duhovitega.

Plesnega čara ne ustvari zgolj ekshibicija telesnih spretnosti, ustvari ga spoj duše in telesa in že sloviti Noverre je vizijo plesne umetnosti videl v človekovi utelešeni senzibilnosti. In vsi, ki ustvarjajo plesno umetnost, naj. se nikoli ne odrečejo hrepenenju po usklajenosti lepega z resničnim. Prav to hrepenenje je tista stvariteljska sila, ki ji lahko rečemo čudež. Čudež, ki ga vsi potrebujemo. Čudež, ki odstira »pokrajine duše« in prinaša sanje. Sanje, ki trajajo dlje kot resničnost.

2010

baletni plesalec, koreograf, pedagog

             

             

Ples, ta skriti jezik naših duš, kot bi rekla Martha Graham, je univerzalna govorica, ki je skupna vsemu človeštvu, od njegovega nastanka do današnjega dne. Ples je ena redkih stvari na tem svetu, ki ni nikoli ločevala ljudi, ampak jih je vztrajno zbliževala in jih plemenitila. Ples ne pozna barve kože, spola, političnega prepričanja, premoženja ali starosti. Ples je zmožen premagati vse meje, prepade, zidove in daljave.

Kot najstarejša umetnost je ples nastal v negotovih časih, ko smo si ljudje z njim lajšali bolečino, krepili upanje in plemenitili duha. Zdi se, da nam je v današnjih, ravno tako negotovih časih ples bolj potreben, kot kdajkoli prej.
Ples je, tako kot vsa umetnost, posnemanje Narave. In tako kot nismo prišli do vseh skrivnosti Narave, je tudi ples ogromno, še neraziskano kraljestvo, kjer vsak dan odkrivamo nove in nove razsežnosti.

Ne samo ta dan, naj bo vsak dan posvečen plesu, ko bomo z gibom in kretnjo premagovali negotovost, malodušje in razlike, ki nas ločujejo.

2009

baletni plesalec, koreograf

             

             

Svoje misli delim s kolegi in prijatelji, z vsemi, skupaj združenimi v plesu. Nekaterim je to strast, nekaterim delo, nekaterim to in ono, nekaterim nedostopna radost. Vsem pa negotova prihodnost. Kaj pa je dandanes zagotovo?

Zavestno smo se odločili za “biti plesalec in za to potrebovali precej poguma in še več moči za nadaljevanje poti.

Ples se ne meri v dolgih časovnih obdobjih, pač pa v trenutkih, ki jih osebno doživljamo, v trenutkih, ki nas zaznamujejo. Ples je težnja po svobodi, vendar ni svoboda. Je umetnost pobega iz vse bolj izumetničenega sveta in predstavlja našo paralelno realnost, v kateri čas poteka drugače in se meri v občutkih.

In ravno to je tisto, kar nas druži v tem neslišnem jeziku: občutki-ki ne potrebujejo prevoda, občutki, ki se rodijo preprosto za to, da so in nič drugega.