PREMIERA URBANOBALET V KOREOGRAFIJAH SANJE NEŠKOVIĆ PERŠIN IN KJARE STARIČ V IZVEDBI BALETNEGA ANSAMBLA SNG LJUBLJANA

Urbanobalet je nov baletni večer v izvedbi ansambla SNG Opera in balet Ljubljana, ki je doživel premiero 5. maja v centru urbane kulture Kino Šiška. Lahko rečemo, da črpa pozitivni zagon iz domačih ustvarjalnih moči, saj je ponudil dvema slovenskima plesnima ustvarjalkama priložnost predstavitve svojega dela na velikem odru in s profesionalnimi plesalci. Predstava je ponudila nekaj izjemnih estetskih trenutkov, ki presegajo meje zgolj lokalne ustvarjalnosti.
Prvi del je zasnovala in koreografirala solistka ljubljanskega ansambla Sanja Nešković Peršin. Njena predstava je bila tenkočutno dovršena in koherentna celota. Uspelo ji je ustvariti enkraten nadrealistični svet, ujeti tisti trenutek nekje med sanjami in budnostjo. Občinstvo pa se je ujelo v trenutek estetske meditacije, koncentracija je lebdela med duhom glasbe, plesa in pretanjene osvetlitve, lučno podobo je mojstrsko oblikoval Andrej Hajdinjak. Vzdušje baleta je nekajkrat spomnilo na filme Andreja Tarkovskega, na njegove mojstrovine kot sta Zrcalo in Solaris, saj so balerine lebdele na rokah plesalcev ne, da bi se dotaknile tal, kot v trenutkih nerazložljive lepote, ki nima nič opraviti s svetom tu in zdaj. Tudi glasba je podpirala nadrealistično, hkrati pa tako čisto stanje duha, da se je celotna podoba zazdela že skoraj religiozna. Glasbo je napisal Sašo Kalan. Vendar prestava ni zgolj plavala v meglicah nadrealizma, po lebdenju v sanjah so plesalci dobesedno odvrgli balerine na tla, v realni, pritlehni svet. V tej alternativi poduhovljenemu svetu nadrealizma, so plesalci zgolj prestavljali balerine kot lutke ali kot nekakšna šestila. Že od začetka pa nas je spremljala zanimiva podoba. In sicer v predstavo nas uvede solo Bojane Nenadovič Otrin, ujete v nenavadno podobo, ki je gledalci ponavadi ne vidijo. Lepa balerina se trudi, da bi obstala na špicah v vsakršnih možnih balansih in se pri tem vidno zelo napreza. V trenutkih, ko ne išče točke mirovanja in ravnotežja, pa zapleše nervozno in hitro. To je neznačilna podoba, ki balerine ne prikazuje več v tisti nam dobro znani luči lahkotnosti in prefekcije. Baletni ansambel se je dobro odrezal, ter poosebil novo in svežo gibalno poetiko Sanje Nešković Peršin. V zelo kratkem plesnem solu, je med plesalci kot iskrica zasvetil Joseph Bunn in spet poniknil med ostale. Ob tem malem fenomenu, se je zazdelo, da bi lahko poleg plesalk dobili več priložnosti tudi moški plesalci. Vendar je stvaritvi Sanje Neškovič zares uspelo preseči mejo povprečnega in celo dobrega, Neverlanding je balet, ki bi lahko Slovenijo odlično zastopal na katerem koli mednarodnem festivalu.

Drugi del večera je predstavljal balet Kjare Starič z naslovom Comfort zone. Kjara je priznana plesna učiteljica in navdušena plesalka. Za izhodišče si je vzela temo iz realnega sveta, nekaj, s čimer se, če smo pozorni, srečujemo vsak dan. To je ujetost v monotonost varnosti in občutka lagodja. Ko ljudje postanejo zdolgočaseni in okosteneli. Vendar ni problem v tem, da so pač takšni, ampak da tudi drugim ne pustijo oditi iz začaranega kroga v katerem se vrtijo. Tema je bila narativno in eksplicitno prikazana z gibi, glasbo in video projekcijami. Koreografija je obsegala koreografske standarde, ki ponavadi bolje izgledajo na manjših scenah. Skupinske scene so na trenutke delovale kot šolska produkcija, ne preveč zapletene, vsi delajo enako koreografijo, zgodbo pa že kar prelahko preberemo iz gibov. Medtem, ko se je koreografija držala znanih standardov, je glasba ponujala obilje oblik in ritmov. Od klasičnega stila preko različnih plesnih ritmov, do hollywoodsko kičastega skoraj ljubezenskega prizora. Kljub svoji bogatosti, pa se glasba ni združila v koherentno celoto s plesom. Kostume je oblikovala Almina Durakovič, plesalci so nosili preproste sive majice, na bokih pa zanimivo strukturo, ki je po obliki spominjala na plavalni obroč, prekrit s satenom. Kostumi so delovali skladno s konceptom ujetosti v določeno paradigmo. Estetski užitek je ponudila obleka, ki jo je ob koncu baleta nosila Georgeta Radasan Capraroiu. To je bila kratka rdeča oblekica, ki ob stiku z lučjo dobi barvo in teksturo listkov vrtnice. Njen namen je narediti plesalko lepo in zapeljivo, kar je tudi odlično uspelo. Med plesalci bi, ne glede na to, da njihovi potenciali večinoma niso bili izkoriščeni do konca, lahko izpostavila duete, ki so predstavljali srednji del baleta in v katerih je ustvarjalki uspelo zajeti kompleksnost, ter vzpone in padce urbanih ljubezenskih razmerij. V konec baleta nas je popeljala spremenjena Georgeta Radasan Capraroiu, ki se ji je konceptualno uspelo rešiti spon ostalih plesalcev ter zaplesati v drzen in strasten duet.
Predstava je vsekakor uspela, kar dokazuje tudi to, da so mnenja o njej silno deljena. Nekaterim je ugajala Sanjina stvaritev, drugim pa Kjarina. Torej, če poskusimo potegniti grobo črto čez to kar smo videli, bi lahko rekli, da ima Sanjino delo predvsem poetično vrednost, Kjarin balet pa nas popelje v sodobno impresionistični svet. Kaj je bilo komu všeč, je potemtakem le vprašanje okusa.
 

Sledite ali všečkajte: