POSLOVILA SE JE MARIJA GREGORC (1937 – 2010)

MARIJA GREGORC (1937-2010)

Marija Gregorc je podlegla dolgotrajni bolezni, ki jo je kljub njeni veliki volji 5. januarja letos premagala. Od nje smo se poslovili v torek, 12. januarja iz vežice sv. Nikolaja na ljubljanskih Žalah.
Marija je bila 30 let pomembna članica baletnega ansambla, najprej v rodnem Mariboru, nato pa v Ljubljani. Rodila se je 5. avgusta 1937 in se v začetku petdesetih let skupaj s svojo sestro Albino vpisala v baletno šolo v Mariboru. Leta 1953 je s svojim dekliškim priimkom Skaza že nastopala v Labodjem jezeru, ki ga je pripravil sloviti slovenski plesalec Maks Kirbos. V „Večeru“ so med drugim zapisali tudi: ‘Pravo veselje je gledati, do kakšne, razmeroma visoke stopnje je prišlo toliko mladih plesalcev v kratkem času‘, kar je gotovo veljalo tudi zanjo. Dve leti pozneje je odšla v Ljubljano, kjer je nadaljevala študij na Srednji baletni šoli, ki ga je leta 1960 uspešno zaključila skupaj z Vlastom Dedovićem, Radom Krulanovićem in Tito Ivkovič. Že kmalu po prihodu v Ljubljano pa je bila leta 1956, še kot dijakinja baletne šole skupaj s Stanetom Lebnom, sprejeta v baletni ansambel.
Njena prva solistična vloga je bila Nela kot moja partnerka v baletu Richarda Straussa Till Ulenspiegel. Predstava je bila leta 1961 pripravljena na željo Mladinskega gledališča v Ljubljani, ki se je takrat še posvečalo mladim gledalcem. ‘Mlado ženo oblikuje s prizadetostjo‘, je bila nadvse ugodna ocena v časopisu „Delo“.
Po poroki leta 1965 je privzela soprogov priimek Gregorc, poleg različnih zborovskih vlog v takratnih baletih je bila leta 1967 skupaj z Marušo Berginc, pozneje poročeno Vidmar, ena od Francozinj v operi Gorenjski slavček, isto leto je imela solistični nastop tudi v operi Turandot v plesni sceni z Mojmirjem Lasanom in še dvema plesalkama, leta 1970 pa je nastopala v televizijski priredbi baleta Pajkova pojedina.
Leta 1976 je spet opozorila nase z vlogo Matere v Kitajski pravljici Krešimira Baranovića in beograjskega koreografa Dmitrija Parlića. ‘M. Gregorc, kot mati, je podala svoj lik krhko doživeto, čeprav je za to vlogo še razmeroma mlada balerina‘ je bila ocena v „Dnevniku“. Zdi se, da se je prav v vlogo matere tudi pozneje izjemno vživela, kajti še isto leto ji je romunski koreograf Oleg Danovski zaupal eno najpomembnejših tovrstnih vlog v baletu Giselle. V „Dnevniku“ so tudi tokrat objavili laskavo poročilo: ‘Ponovno nas je v vlogi matere presenetila M. Gregorc, ki je s svojo lepo igralsko kreacijo nepozabno izpopolnila sceno blaznosti svoje hčere‘. Tudi pet let pozneje, ko je ta balet ne prav uspešno pripravila beograjska koreografinja Katarina Obradović, so v „Dnevniku“ izpostavili prav njeno vlogo: ‘Režija je bila toga, skromna in pozerska‘, so med drugim zapisali, takoj nato pa: ‘Še najbolj je izstopala M. Gregorc v vlogi Berthe, ki je vlogo že plesala in iz nje napravila lik.
Leta 1982 se je Marija upokojila, a prav za vlogo matere v Giselle, so jo leta 1989 spet povabili, tokrat je bil koreograf Belorus Valentin Elizarov. Čeprav je Marjeto Šrot kot kritično spremljevalko baletnih predstav pri „Dnevniku“ zdaj zamenjala Breda Pretnar, so bile ocene za lik Berthe, enako kot v „Delu“ s strani Andreje Tauber, spet zelo pozitivne: ‘Vloge Giselline matere, Albrechtove zaročenke Bathilde in njegovega prijatelja Wilfrieda so dobro napravljene.‘ ‘Gisellina mati, Albrechtova zaročenka in njen oče ter Albrechtov oproda so oblikovali dogajanju ustrezne like.
Vkljub upokojitvi Marija baleta ni zapustila, kajti že leto pozneje se je predala poučevanju; najprej v takratni baletni šoli v Kranju v dvorani Delavskega doma, kjer je poučevala poldrugo leto. Naslednje torišče njenega baletnega pedagoškega dela je bila od leta 1984 naprej Osnovna šola Marjana Novaka- Jovota na Viču v Ljubljani ter Glasbena šola Franca Šturma v Šiški v Ljubljani. Eno leto je poučevala tudi prek meje, v Glasbeni šoli v Celovcu, potem pa še tri leta na osnovni šoli v Bilčovsu (po nemško Ludmannsdorf) pri Celovcu.
Marija Gregorc je v vsem svojem življenju kazala svojo predanost slovenski baletni umetnosti, zato se jo vsi, ki smo jo poznali in z njo bili na odrskih deskah, spominjamo s toplino, vedrino in prisrčnostjo, kakršno je tudi ona razdajala vsem okrog sebe.
                                                                                                  
dr. Henrik Neubauer

 

Sledite ali všečkajte: