LOJZKA ŽERDIN PREJELA ZLATO PLAKETO UNIVERZE V LJUBLJANI

Izredna profesorica Lojzka Žerdin je prejela zlato plaketo Univerze v Ljubljani, ki jo univerza podeljuje redkim posameznikom za izjemne zasluge pri razvijanju znanstvenega, pedagoškega ali umetniškega ustvarjanja. Predlog za podelitev priznanja zlata plaketa Lojzki Žerdin so podali redna profesorica Jožica Avbelj, redni profesor Aleš Valič in izredna profesorica Tanja Zgonc. V obrazložitvi je pisalo:

Izr. prof. Lojzka Žerdin je na AGRFT-ju poučevala predmet umetnost giba, ki se v širši klasifikaciji uvršča v sodobni ali tudi moderni ples. Predmet je bil sestavljen iz osnov klasičnega baleta in izraznega plesa ter dopolnjen z jazz baletom. Vseboval je tehniko, improvizacijo in kompozicijo. Lojzka Žerdin, študentka Mary Wigman, se je tehnično in vsebinsko izpopolnjevala ter spremljala nova dogajanja v plesu pri eni njenih študentk, Gerti Palucca v Dresdnu (v treh obiskih). Poleti so pri njej vadile in dobivale nove zamisli primabalerine z vseh kontinentov, tudi Galina Ulanova. Pozneje se je udeležila strokovnih seminarjev v Moskvi in Leningradu, na Dunaju in v Liègeu, pa tudi v Srbiji, Bosni in Hercegovini in na Hrvaškem. Na teh seminarjih je tudi poučevala in imela referate.
Plesalka, koreografinja in pedagoginja Lojzka Žerdin se je rodila l. 1933 v Ljubljani. Na Srednji vzgojiteljski šoli je maturirala l. 1954, absolvirala pedagogiko in psihologijo na Filozofski fakulteti, bila zaposlena v otroškem vrtcu Ajdovščina in kot plesni pedagog na Srednji vzgojiteljski šoli v Ljubljani. Zaradi pedagoškega in koreografskega dela ji je Prešernov sklad l. 1966 podelil štipendijo za študij umetniškega plesa na šoli Mary Wigman v Berlinu, ki ga je končala l. 1968 in si pridobila naziv diplomirani pedagog za umetniški ples. Diplomo je l. 1970 nostrificirala AGRFT, istega leta je Lojzka Žerdin prišla na AGRFT, l. 1984 pa je bila izvoljena v naziv izredne profesorice.
Njena življenjska pot in njene izkušnje so zanimive in pomembne, ker si je pridobila izvrstno poznavanje otroške in mladostniške psihologije, ki je bila stalen vir navdiha tako njej kot tudi študentom, plesalkam in plesalcem, s katerimi je delala. Zaradi njenega talenta, znanja in intuicije so nekateri njeni študentje (igralci, režiserji in dramaturgi) že po letu ali dveh ustvarili mala umetniška dela. To je bilo zelo pomembno za njihov razvoj. Še po štiridesetih letih njeni bivši študentje nastopajo na pomembnih gledaliških in plesnih festivalih doma in v tujini, npr.: Borštnikovo srečanje in Performa, Maribor; Gibanica, Ljubljana; BITEF, Beograd; Tanzquartier, Dunaj; Dance 10, München.
Lojzka Žerdin je pomemben člen „mehke gledališke revolucije“, ki se je zgodila v 70-ih letih v Ljubljani. Bila je koreografinja pri predstavah, kot so Ionescova Učna ura in Kralj umira (SNG Drama), Handkejev Kaspar (EG Glej), Jovanovićevi Norci (SLG Celje) in Štih-Jovanovićev Spomenik G (EG Glej). Njene koreografije so prispevale k bistveni spremembi slovenskega gledališča in igralca na odru. Z njeno pomočjo so igralci raziskovali sebe, kolektivno odzivnost na točki, na enem mestu, in prostor. Kaj so, kdo so, kako so, kako stojijo, kaj počnejo, kako se gibljejo, kako govorijo. Odprla jim je oči tudi za Merca Cunninghama, da so ga lahko razumeli in se od njega učili. Na srečanju akademij 1973 so jih drugi študentje gledali kot čudo. Tega niso poznali.
S študenti je delala tudi samostojne projekte (N. Skrbinšek, J. Avbelj, M. Kalezić, M. Blagovič). Vadili so pa, kjer je bil prostor. V baletni predavalnici na AGRFT-ju, v MGL-ju, na DIF-u, povabili so se celo k uram ge. Žive Kraiger. Vzgojila je pridne, uspešne, pa tudi svojeglave umetnike. Učila jih je iskanja, zaznavanja in preseganja lastnih meja, in kaj je za kakšno predstavo še primerno, naravno: »Plešemo tudi, če se ne vidi in se temu ne reče ples. Pojemo tudi, če se ne sliši in se temu ne reče petje. Igramo tudi, če se ne vidi in se temu ne reče igranje.« In še moto Marthe Graham: »Telo nikoli ne laže.« Mnogi njeni bivši študentje so zdaj vrhunski slovenski umetniki ali učitelji na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo.
Umetniško in pedagoško delo Lojzke Žerdin je najbolj primerno definirala Marija Vogelnik ob njeni izvolitvi l. 1984: »Sistem, ki ga je našla in ga še izgrajuje Lojzka Žerdinova v svojem prostoru na AGRFT, in ‘umetnost giba’ sta trdna kljub stalnim spreminjanjem […] Če poskušam opredeliti specifični plesni stil, ki ga razvija Lojzka Žerdin pri nas, bi rekla, da svoja znanja osredotoča na naravna gibanja in elemente hoje, teka, skoka in kroženj ter na dihanje med napetostjo in sproščanjem. Zajeta so znanja iz evropske plesne tradicije (Mary Wigman), ki jim dodaja temelje sistema ameriške šole (Martha Graham) v razponu, ki koristi principe krčenja–raztezanja […] Prvotno prevladovanje talne tehnike se je danes […] umaknilo v širše razsežnosti ter odstopilo prostor srednjemu plesnemu prostoru. Frontalnost je dopolnilo krožno prostorsko gibanje. Znatno je prisotna tudi nota ljudskega melosa, ki ga zna vnašati na najbolj enostaven in neposreden način, pri čemer rabi svoje poznavanje naše folklore.«
Izredna profesorica Lojzka Žerdin je s svojim umetniškim in pedagoškim delom pomembno vplivala na svoje študente in s tem tudi na razvoj AGRFT-ja ter na umetnost giba v slovenskih gledališčih. Predlagamo, da ji za njene zasluge podelite priznanje zlata plaketa Univerze v Ljubljani za izjemne zasluge pri razvijanju pedagoškega in umetniškega ustvarjanja Univerze.
Ljubljana, 17. april 2011
red. prof. Jožica Avbelj

Sledite ali všečkajte: