JANEZ MIKLIČ (1926 – 2010)

JANEZ MIKLIČ (1926–2010)


Pred kratkim sem dobil sporočilo, da je na Dunaju 16. marca 2010 nenadoma preminil prijatelj Janez, s katerim sva, čeprav je že leta 1956 odšel na Dunaj in tam tudi ostal, ves čas ohranila dobre prijateljske stike. Velikokrat sem bil na Dunaju in skoraj vsakič sva se srečala bodisi na predavanjih, ki sem jih imel v tamkajšnjem glasbeno-gledališkem društvu, bodisi na njegovem domu v Breitenfurtu tik ob zahodnem robu Dunaja, kjer je bila njegova soproga vedno izredna gostiteljica. Živela sta skromno v lastni hišici s pasjim hišnim ljubljenčkom, bila sta izjemno priljubljena in imela izredno velik krog prijateljev. Janez je ostal tak, kakršnega sem spoznal, ko je leta 1949 prišel v ljubljanski balet, preprost, vedno dobrovoljen fant iz Dobrepolja (Dobregapule, kot je v dolenjskem narečju sam rekel svojemu rojstnemu kraju).
Zdaj, ko se je kar naenkrat poslovil, mi ostajajo spomini iz gledališča, ki sva ga oba enako ljubila, in spomine na trenutke, ki sva jih prebila na počitnicah v Bohinju. Bil je izvrsten pevec in kadar sem se mu s svojim petjem poskušal priključiti, mi je vedno rekel: „Bodi tiho, ker ne znaš peti!“ Pa je bilo zato še bolj zabavno. Vedno se je tudi rad spominjal, kako sem ga zvlekel na Triglav, na kar je bil še posebej ponosen.
V ljubljanskem Baletu je ob študiju v baletni šoli (zaključil jo je leta 1955 v razredu Nade Murašove) hitro napredoval in že leta 1954 postal solist, potem ko je poleg drugih solističnih nastopov leta 1952 plesal Mirka v Vragu na vasi in leta 1954 Tetrarha v baletu Tragedija Salome v koreografiji Nenada Lhotke ob Lidiji Sotlar v naslovni vlogi. Sledile so še glavne vloge v baletih Danse macabre, Amazonke, Danina, Ples čarovnic, Balada, Ljubezen in pravda itd.
Leta 1956 mu je mezzosopranistka Sonja Draksler svetovala, naj gre na avdicijo na Dunaj, kjer je takoj postal eden pomembnih solistov Dunajske ljudske opere in plesal v številnih baletih, med katerimi se mu je še posebej priljubila vloga Ženina v Krvavi svatbi po istoimenskem delu Federica Garcie Lorce. V ansamblu je ostal vse do upokojitve leta 1977; zadnjih dvanajst let je bil ob tem še tajnik baleta. Odlikoval se je predvsem z oblikovanjem karakternih, možatih, pa tudi komičnih vlog.
Plesal je seveda tudi v številnih operah in operetah, v katerih je še po upokojitvi prevzemal vidne igralske vloge. Že v Ljubljani smo ga namreč spoznali kot plesalca z veliko igralskega daru, ki je izviral še iz njegovega igralskega udejstvovanja v celjskem gledališču pred prihodom v balet. Petnajst let je nastopal tudi na znanih Novoletnih koncertih avstrijske televizije, poustvaril pa je tudi 40 vlog na filmskem platnu. Na Dunaju se je izpopolnjeval tudi v recitiranju ter nastopal na številnih recitatorskih večerih v slovenščini (tudi v dunajskem Korotanu) in v nemščini. Poleg vsega tega je bil ves čas član skupine Das kleine Wiener Ballett plesalca, koreografa in baletnega mojstra Gerharda Senfta, ki je umrl pred pol leta. Prav na njegovem pogrebu sta se še zadnjikrat srečala s prvim plesalcem Dunajske državne opere Karlom Musilom, s katerim sta bila tudi dobra prijatelja (Musil s soprogo Evelyn Teri trenutno pripravlja Les Sylphides za ljubljansko baletno šolo). Janezovo delovanje pa ni bilo omejeno le na Ljubljano in Dunaj, nastopal je namreč tudi na številnih gostovanjih po Združenih državah Amerike, na Nizozemskem, Češkem, v Londonu, Parizu in Trstu.
Vem, da je še veliko tistih, ki se Janeza spominjajo iz časa, ko je plesal doma. Vsi so ga imeli radi, saj ob njegovi preprostosti in hudomušnosti, ki jo je ohranil kljub velikim uspehom doma in na tujem, ni moglo biti drugače. Žal je usoda, ki nam jemlje prijatelje, neizprosna, pogrešali ga bomo.
                                                                                                                     
Henrik Neubauer


[Iz intervjuja M. Steklase z Janezom Mikličem v časopisu „Naš kraj“ Videm-Dobrepolje leta 2001:
V življenju srečamo veliko ljudi, a le redko človeka, ki izžareva toliko človeške širine, uglajenosti, inteligence in hkrati preprostosti in skromnosti, kot sem to lahko občutila ob pogovoru z njim. V njem sva se sprehodila skozi njegovo bogato življenje umetnika – svetovljana v pravem pomenu besede.]

 

Sledite ali všečkajte: