Nazaj na ARHIV 2012


KORAK V DVOJE PO PII IN PINU MLAKARJU

Anton Podbevšek teater, 13. december 2012

 

Pokrajine plesne umetnosti po Pii in Pinu Mlakar

V četrtek, 13. decembra 2012, bo Anton Podbevšek Teater v koprodukciji s Floto, Ljubljana, in v sodelovanju z Društvom baletnih umetnikov Slovenije uprizoril svojo 26. premiero.

Plesna predstava Korak v dvoje po Pii in Pinu avtorjev, plesalcev in koreografov Gregorja Luštka in Rosane Hribar združuje mnoštvo zvrsti plesne umetnosti in se v enaki meri nanaša tako na plesno in življenjsko dediščino zakoncev Mlakar kot na sedanjost plesnega izraza nastopajočih. Ravnatelj APT Matjaž Berger ob tem poudarja unikatno vrednost prepletanja in vsebin in idej; izročila Mlakarjev s sedanjostjo in jezika, izplesanega z izrečenim. Baletni plesalec Vojko Vidmar pa je ob tej priložnosti zapisal: »Čarobni svet spleta različnih plesnih, gledaliških, umetniških in življenjskih energij, tokrat združenih pod streho Anton Podbevšek Teatra, kot spomin in počastitev večnosti kozmosa, ki ga upodablja umetniški par Mlakar, brez dvoma predstavlja enega biserov slovenske kulturne zakladnice, edinega poroka večnosti slovenskega naroda.«

Navdih za predstavo Korak v dvoje po Pii in Pinu je njun balet Lok, prvič uprizorjen 18. novembra 1939 v Residentzheater v Müchnu. Gre za asketsko insenacijo baleta v treh dejanjih: Mladost, Ljubezen in Zrelost. Balet Lok do danes ostaja en sam veliki korak v dvoje, sporočilo o ustvarjalnih močeh čistega plesa in čiste ljubezni. Plesni in življenjski par Rosana Hribar in Gregor Luštek sta v izročilu zakoncev Mlakar našla življenjske in umetniške nazore, ki se navezujejo tudi na sedanjost plesne govorice. V predstavi bo med drugim uprizorjen vzorec koreografije po Pii in Pinu v izvedbi mladih plesalcev Petre Zupančič in Jana Ravnika, obujen s pomočjo znanja in izkušenj baletnega para Vojka in Maruše Vidmar. Avtorja sta k sodelovanju povabila tudi igralski par Jette Ostan Vejrup in Borisa Ostana, plesalko flamenka Ano Pandur in trojico plesalk sodobnega plesa: Kajo Janjić, Kajo Lorenci in Jano Menger. Vsi skupaj na odru tvorijo nov mozaik vsebin, ki se ob avtorski glasbi Branka Rožmana rojevajo iz teles plesalcev in plesalk ter črpajo iz življenja Pie in Pina, polnega srečevanj in umetniških stvaritev, razpetega med domovino in tujino, gibanjem in mirovanjem, erosom in etosom, navdahnjenim s »sveto trojico« – lepoto, dobroto in resnico. 
Predstava Korak v dvoje po Pii in Pinu se plesnega in življenjskega izročila enega največjih slovenskih plesnih parov vseh časov dotika prek njune največje ljubezni – plesa. Edina svoboda za Pio in Pina je bila namreč plesati; njun prostor je bil ves čas svet; plesanje pa nenehno potovanje, v loku razpeto med utesnjenostjo plesnih dvoran in črte obzorja, kjer se morje stika z nebom. Njuna druga ljubezen je bila namreč jadranje – kot prispodoba borbe življenja, pri kateri si odvisen od naravnih elementov – vetra in morja. Domačijo s slamnato streho sta si zakonca Mlakar postavila v Ločni ob Krki, njuna želja je bila iz nje narediti plesno akademijo, ki bi postala mednarodno središče plesa in razprave: »Moja narava želi ustvarjalno sodelovati pri nastajanju predmetnega in metafizičnega sveta v organski zvezi z realnim svetom, ki me obdaja, ki je smiseln in lep,« je v Srečnih zgodbah bolečine zapisal Pino Mlakar. Slamnata streha je luknjica pri luknjici, ki vodo drži in pod katero se razprostira neskončno mesto izplesovanja; za uživanje giba in glasbe, menjavanje reda in kaosa, pretakanje misli in znoja, preklapljanje mesta in časa, za nenehno utelešanje vmesnosti, za korak v dvoje pod slamnato streho, ki se šele mora zgoditi.


Umetnost živi od intuicije; z njo začne in z njo gradi. (Pino Mlakar)

Anton Podbevšek Teater in Flota, Ljubljana,
v sodelovanju z Društvom baletnih umetnikov Slovenije

KORAK V DVOJE PO PII IN PINU

Avtorja in koreografa: Gregor Luštek & Rosana Hribar 
Ustvarjalci in izvajalci: Jette Ostan Vejrup, Boris Ostan, Petra Zupančič, Jan Ravnik, Rosana Hribar, Gregor Luštek, Kaja Lorenci, Kaja Janjić, Jana Menger, Ana Pandur
Baletna asistenca in svetovanje: Vojko Vidmar 
Avtorska glasba in oblikovanje zvočne podobe: Branko Rožman
Dramaturgija: Andreja Kopač

Avtorski tekst: Jette Ostan Vejrup (del govora ob odprtju razstave, posvečene Marii Veri v Slovenskem gledališkem muzeju, 2005)
Song: Mal čez Izaro (ljudska) in Der Baum (tekst: Pia Mlakar, uglasbil: Branko Rožman), Credo (Peteneras) (španska maša, uglasbil: Branko Rožman)
V predstavi so uporabljeni odlomki iz del Pina Mlakarja: Srečne zgodbe bolečina (Slovenska matica, Ljubljana, 2005), Ples kot umetnost in gledališče (Mohorjeva družba, Celje, 1999).

Asistent zvoka: Uroš Bon
Oblikovanje luči: Davor Balent
Tehnični asistent: Marko Mitrić
Garderoba: Nataša Recer
Oblikovanje tiskanih materialov: Gašper Brezovar
Producentka zavoda Flota: Urška Pleše
Producentka APT: Jasna Dokl Osolnik
Koprodukcija: Anton Podbevšek Teater, Novo mesto, Flota, Ljubljana

Predstava Korak v dvoje po Pii in Pinu se plesnega in življenjskega izročila enega največjih slovenskih plesnih parov vseh časov dotika prek njune največje ljubezni, plesa. Edina svoboda za Pio in Pina je bila namreč plesati. Njun prostor je bil ves čas svet; plesanje pa nenehno potovanje, v loku razpeto med utesnjenostjo plesnih dvoran in neskončne črte obzorja, kjer se morje stika z nebom. Njuna druga ljubezen je bilo jadranje; kot prispodoba borbe življenja, pri kateri si odvisen od naravnih elementov, vetra in morja. 
18. novembra 1939 je bil v Residentzheater v Müchnu prvič uprizorjen Lok. Gre za asketsko insenacijo baleta v treh dejanjih: Mladost, Ljubezen, Zrelost. »Vsebina Loka, mišljena kot podoba mostu med moškim in ženskim svetom, je nastajala po teoremu, ki ga je Pii in meni vtisnilo čutenje, vera, urojena občutljivost za razlikovanje čistosti od nečistosti človekovih dejanj,« zapiše Pino, ob čemer je Lok z navdušenjem sprejelo tudi občinstvo: »Samo dva, ves večer, brez kostumske menjave, zgolj midva kot par – in sva lahko držala publiko v zanimanju ves večer.« Lok je balet za plesalca in plesalko, ki sta na odru popolnoma sama in med katerima je razpet lok. Balet do danes ostaja en sam veliki korak v dvoje, sporočilo o ustvarjalnih močeh čistega plesa in čiste ljubezni. Zakonca Mlakar sta se obnavljanja baleta Lok v obliki suite vnovič lotila leta 1970 v izvedbi mladega baletnega para, Vojka in Maruše Vidmar, ki je svoje delo opravil z izredno zavzetostjo in vidnim spoštovanjem. Suita, ki obsega motive prvega in drugega dela baleta Lok, je obenem edini koreografski in režijski video zapis tega baleta. 
Plesni, koreografski in življenjski par Rosana Hribar in Gregor Luštek, ki ju v zadnjih letih skupnega ustvarjanja zaznamujejo predvsem serije duetov spektakularnega tarantinovskega pas de deuxa, sta v izročilu zakoncev Mlakar našla življenjske in umetniške nazore, ki se navezujejo tudi na sedanjost plesne govorice. Plesna predstava Korak v dvoje po Pii in Pinu to sedanjost razširja in umešča v mnoštvo govoric plesne umetnosti. V predstavi bo med drugim uprizorjen vzorec koreografije po Pii in Pinu v izvedbi mladih plesalcev Petre Zupančič in Jana Ravnika, obujen z vedenjem, znanjem in izkušnjami zakoncev Vidmar, ki na ta način zarisujeta lok med preteklostjo in prihodnostjo. Svojevrsten korak v dvoje bo izplesan prek igralskega para Jette Ostan Vejrup in Borisa Ostana, ki ju je, prav tako kakor Pia in Pino, ki sta se spoznala na šoli Rudolfa Labana v Hamburgu, skupaj pripeljala umetnost; on Slovenec, ona Danka, njuno srečanje na študiju igre Jacquesa Lecoqa v Parizu in njen prihod v »eksotično« Slovenijo. »Za koreografsko in plesno ponazoritev človekove razklanosti v samem sebi in razdvajalne demonije med ljubečima se osebama sva morala preizkušati, preverjati gibna zaporedja vsak dan znova. Ugotovila sva, da igranje na kastanjete izzove disharmonično napetost plesa,« zapiše Pino Mlakar o tretjem delu baleta Lok (Zrelost). Unikatna plesna govorica plesalke flamenka Ane Pandur in trojice sodobnih plesalk Kaje Janjić, Kaje Lorenci in Jane Menger, skladatelja Branka Rožmana in treh parov na odru tvorijo nov mozaik vsebin, ki se rojevajo iz teles in črpajo iz življenja, tako današnjega kot njunega, polnega srečevanj in umetniških stvaritev, razpetega med domovino in tujino, gibanjem in mirovanjem, erosom in etosom, navdahnjenim s »sveto trojico« – lepoto, dobroto in resnico. Navdih za predstavo so slike iz skupnih popotovanj Pina in Pie; iz njegovega mladostnega potovanja po Italiji, iz njenega plesa s kastanjetami na samotnih poteh Dalmacije, iz prvih nastopov, imenovanih plesni koncerti, iz skupnega loka ustvarjanja, poučevanja in verjetja v skrivni ključ gibanja, ki človeka povezuje s kozmosom. In nenazadnje, iz Pinove prve koreografije Na jadrnici beli v daljo, v kateri je uporabil glasbeni motiv ljudske pesmi Mal čez Izaro, in iz Piine pesmi Der Baum (Drevo) ki jo je napisala za njega, za ples in za jadranje, ki ga je ljubila prav tako kot on. 
»Zakaj ne moremo vsega povedati z besedo? Zakaj je lepo, če iztegnem obe roki?« Pino ugotavlja: »Nihče ni imel prave besede za gib in njegovo bistvo.« Morda je bila ravno zato v baletu Lok ena od prvin – tišina. In morda je bil ravno to ključni vzgib za vzpostavitev njune tišine: »Domačija Pas de deux bodi kraj globinskega vrtanja fizičnih in metafizičnih parametrov plesne umetnosti, fascinantnosti giba in gibnega zaporedja,« zapiše Pino v knjigi Srečne zgodbe bolečina. Iz domačije Pas de deux v Ločni ob Krki sta želela narediti inštitut, kjer bi o plesu razpravljali daleč stran od sveta, a vendar globoko v njem. Hiša, ki še danes stoji (Srečne zgodbe), a v kateri inštitut ni nikoli zaživel (bolečina), je krita s slamo, najlažjim gradbenim materialom; luknjica pri luknjici, ki vodo drži. Medtem ko je poleti prijetno hladno, pozimi vzdrži vsak veter in prenese vsako količino snega. Tako kot pri plesu sta v njej iskala prvobitnost. Zakonca Mlakar sta bila v svoji projekciji plesa kot umetnosti in preučevanju giba vselej pred časom in v prostoru, ki ni bil naklonjen ideji hrama plesne umetnosti v lokalnem okolju. »Ples potrebuje prostor kakor dihanje zrak,« pravi Pino, rojeni Novomeščan, ki ni celo življenje hotel plesati z nobeno drugo kot s Pio Beatrice Marie Luise Scholz iz mesta Jauer v Šleziji: »Potrebovala sva prostor, ki bi nama bil ves čas na razpolago; in bila je volja, ki je napajala utopistično firmo Pie & Pina Mlakar.« V ta namen sta se vrnila v njegov začetek, v Novo mesto … Nekoč jima je ribič v Lastovu zaupal, kaj mora človek narediti v življenju: »Zgraditi hišo, posaditi trto, zgraditi vodnjak in imeti svojo barko.«
Viri: 
– Mlakar, Pino: Srečne zgodbe bolečina, Slovenska matica, Ljubljana, 2005.
– Mlakar, Pino: Ples kot umetnost in gledališče, Mohorjeva družba, Celje, 1999.
– Nežmah, Bernard: Pino Mlakar, baletnik (intervju), Mladina 2, 12. 1. 2005. 
– Blažun, Klavdija: Pino in Pia Mlakar – »Pas de deux« ali življenjsko korakanje v dvoje, najdeno na: http://www.akropola.org/clanki/clanek.aspx?lit=390, 15. 11. 2012.