Nazaj na KDO JE KDO


JANEZ MEJAČ

Janez Mejač, mojster baleta, koreograf, pedagog, režiser, mojster za gib, organizator, vodja baleta, direktor opere in baleta … skratka zasvojenec s hramom umetnosti, ki ga imenujemo gledališče in balet, in hkrati tudi zasvojenec z umetniškim življenjem kot takim je oseba, ki je z neprecenljivim in obsežnim umetniškim delom obeležil slovensko baletno umetnost v drugi polovici 20. stoletja, pa vse do danes, ko se mu pri 80 letih po prirojeni umetniški žilici še vedno pretaka ustvarjalna kri. 

S koreninami na Dolenjskem, ga je zgodnja pot vodila v Ljubljano, kjer se je srečal tudi z baletno umetnostjo. Skrivnosti le te mu je na začetku odkrivala izjemna ruska pedagoginja Nadežda Murašova, v nadaljevanju pa je bilo neizogibno srečanje tudi z umetniškim parom Mlakar, ki ga je zastrupil z umetnostjo do te mere, da izhoda enostavno ni bilo več. 

Predeno zaključi baletno šolanje leta 1957, dodobra spozna vsebino gledališča s predstavami Vrag na vasi, Tragedija Salome, Ohridska legenda, Nekdanje svečanosti, Labodje jezero … Sledijo: Ljubezen in pravda, Lepa Vida, Fantastična prodajalna, Danina, Rondo o zlatem teletu in številne druge.

Izkušnje in umetniški izraz dotedaj preplesane poti ga pripeljejo do trenutka, ko prične oblikovati solistične vloge v baletih: Triptihon, Naše ljubljeno mesto, Pepelka, Bahčisarajska fontana, Othello, Ognjena ptica, Iluzije, Kamniti cvet, Nina … 

Vrhunci se nizajo od leta 1970, ko uradno zasede mesto prvega solista ljubljanskega baleta in dobri dve desetletji predstavlja vodilni steber v slovenskem baletnem prostoru. Začenši z Mlakarjevima mu vloge zaupa 26 domačih in tujih koreografov, med katerimi so tudi: Anton Dolin, Sergej Lifar, Ronald Hynd, Mile Jovanović, Dimitrije Parlić in drugi. Oblikuje plesno pot, tlakovano s 84.  solističnimi vlogami v baletih, od katerih jih naštejmo le nekaj: Romeo in Julija, Dvoboj, Trnuljčica, Opojno poletje, Undine, Čudežni mandarin, Hirošima, Nina, La Valse, Razuzdančeva usoda, Hamlet, Chopiniana, Kitajska pravljica … Svoj visoki umetniški jubilej obeleži z vlogo Notredamskega zvonarja v istoimenskem baletu.

Balet Giselle in z njim Tatjana Remškar pa verjetno predstavlja enega od najlepših kotičkov njegove umetniške duše in eno najbogatejših kreacij, kadarkoli nastalih na deskah slovenske baletne umetnosti.  

V vsej raznolikosti njegovih vlog pa je obstajal skupni imenovalec – Janezov pristop k izvedbi. Brezpogojno razdajanje v optimalnem okviru vsakokratnih možnosti in pogojev. Nevsiljivo je tako prevzel in nosil vlogo vzornika profesionalca. 

Leta 1973 mu je Ministrstvo za kulturo podelilo naziv vrhunski umetnik, leta 1975 prejme nagrado Prešernovega sklada za vlogo Razuzdanca v baletu Razuzdančeva usoda, leta 1979 na 8. Jugoslovanskem baletnem bienalu prejme priznanje za vlogo Ženina v baletu Vrag na vasi. 

A velika zasedenost v gledališču še zdaleč ni ustavila Janezovo neustavljivo energijo. Ob rednem delu med leti 1971 in 1973 osnuje in organizira 73 baletnih koncertov po Sloveniji in zamejstvu. 

Nadvse zaželjen je tudi kot plesalec in koreograf v televizijskem mediju. Zapleše v 80. TV oddajah in pripravi koreografije v 18. TV projektih.

V okviru Slovenskega stalnega gledališča v Trstu kar 20 let vodi baletno izobraževanje za mlade. 

A to še ni vse. Od leta 1974 deluje tudi kot koreograf v dramskih gledališčih in jih obogati z 62. koreografijami. Ne zanemarja niti ljubiteljska gledališča in skupin. 67 predstav nosi njegov unikatni koreografski pečat. 

Ljubezen do gledališča izraža tudi v drugačnih funkcijah. Dva mandata v sezonah (1981 – 1984 in 1995 – 1998) skrbi za slovensko baletno umetnost v vlogi vodje ljubljanskega baleta. 

Je pomembna osebnost med pobudniki, snovalci in izvajalci izobraževalnega programa Lutkovnega gledališča Ljubljana, kjer je predaval predmet gib in vodil ustvarjalne delavnice. 

Ljubezen do gledališča je tudi z odhodom v pokoj leta 1987 ostala neomajna.

V študijskem letu 2001/2002 predava odrski gib in zgodovinske plese na Akademiji za glasbo v Ljubljani.

Ob koreografiranju in pedagogiji je tudi član strokovnih komisij Ministrstva za kulturo in drugje. Aktivno sodeluje v okviru Društva baletnih umetnikov Slovenije. Izjemno pomembno vlogo je odigral pri snovanju in realizaciji projekta Nekdanje svečanosti, posvečenem 100-letnici rojstva Pina Mlakarja.

Slovenski gledališki muzej je leta 2001 njegovo umetniško in življenjsko pot predstavil z razstavo in izdajo nove knjige v zbirki Opus z naslovom Janez Mejač, Danseur noble.

Leta 2011 mu je za njegov izjemno obsežen prispevek slovenski baletni in gledališki umetnosti, Društvo baletnih umetnikov Slovenije kot izraz zahvale in priznanja za njegov neprecenljiv vseživljenjski opus dodelilo strokovno nagrado Lydie Wisiakove za življenjsko delo, tedaj z upanjem z upanjem, da je pred njim kot nepogrešljivim kreatorjem slovenske baletne umetnosti še veliko število umetniških izzivov.

Istega leta prejme še odlikovanje predsednika države, Red za zasluge, za njegov vsestranski prispevek k slovenski baletni in gledališki umetnosti.

Ob 80 letnici, ki jo je praznoval leta 2016, mu Občina Mokronog-Trebelno podeli naziv častnega občana, in sicer za njegov izjemno obsežen, kakovosten in raznolik prispevek na področju slovenske baletne umetnosti, tako profesionalne kot tudi ljubiteljske, ter za neizbrisen in pomemben pečat k prepoznavnosti Mokronoga kot kraja, iz katerega izhaja in s katerim je vse življenje močno povezan. Tedaj je dejal: »Priznanje občine Mokronog-Trebelno mi je v veliko čast, kajti tukaj sem začel in mogoče bom tukaj tudi končal. V Ljubljani, v drugih državah, po drugih mestih, kjer sem plesal, je bilo pestro. Vračam pa se seveda zelo rad nazaj v Mokronog, kjer so še vedno moje korenine«. Tedaj je s plesalci slovenskega baleta ponovno kreiral edinstveno baletno predstavo Mokronožci.

O delo in ustvarjalnem opusu Janeza Mejača, plesalca, koreografa, pedagoga in vodje baleta, ki je s svojo izjenmo ustvarjalno prisotnostjo desetletja soustvarjal in bogatil slovensko baletno sceno, nedvomno najzgovorneje spregovori veliki mojster baletne umetnosti Pino Mlakar, ki v monografiji O Janezu Mejaču(2005) med drugim zapise: “Danseur noble, bližinska oznaka za Janeza Mejača, razodeva redko, izjemno kategorijo za plesalca baleta. Današnjiki različnih sort in provenienc so skeptični do naziva danseur noble in do nosilca takšne časti, čes, da naziv temelji na neumetniškem Jormalizmu in je njegova predmetnost sociolosko malo ali ničvredna. Tudi če je kaj resnice v takšnih ugovorih, je naziv danseur noble vendarle najprimernejši za plesalca z vrojeno gibno eleganco in v idealnost biti in bivanja zagledanega. V tej luči je teklo življenje mladeniča ter zrelega Mejača baletnika”.