Nazaj na STATUS BALETNIH UMETNIKOV V RS / NOVICE DBUS / NOVICE IZ SVETA BALETA


INTERVJU PREDSEDNIKA DBUS V DNEVNIKU

 

Dnevnik, 13. junij 2009

BALETNIK NAJ OSTANE UMETNIK

 

Pop/Kultura – sobota, 13.06.2009 Tekst: Ingrid Mager

Ljubljana – Društvo baletnih umetnikov Slovenije (DBUS), ki pomembno sooblikuje področje slovenskega baleta, je pred dobrima dvema mesecema dobilo novega predsednika.

Dolgoletnega prvega moža društva Vojka Vidmarja je zamenjal Tomaž Rode, baletni solist SNG Opera inbalet Ljubljana ter nekdanji umetniški vodja ljubljanskega baletnega ansambla. Po nesoglasjih s tedanjim ravnateljem ljubljanske operno-baletne hiše, dr. Borutom Smrekarjem, je za nekaj let zapustil Slovenijo preselil se je v Italijo, sicer pa je plesal v Nemčiji februarja 2007 pa se je ponovno vrnil v matični teater.

Kakšno nalogo ste si naložili, ko ste sprejeli predsedovanje DBUS? 
Delo v društvu se nadaljuje tako, kot je bilo zastavljeno, kajti z nekdanjim predsednikom Vojkom Vidmarjem, ki mu je dejansko veliko do baletne umetnosti, sva se dogovorila, da mi bo vsaj na začetku stal ob strani. Sreča je ta, da je za sabo pustil veliko odprtih vrat, na katera lahko potrkam in vstopim. Predsedovanje mi bo nedvomno vzelo ogromno časa, toda tako je pri vsaki stvari, če jo želiš opravljati s polno odgovornostjo in srcem.
Glavno izročilo društva je, da deluje v prid plesalcem pri nas, za njihovo pozitivno eksistenco, s spoštovanjem do preteklosti in zazrtostjo v prihodnost. Skrbimo tudi za promocijo baleta, torej za vzgojo mladih v bodoče gledalce. Vsako leto pripravimo več koncertov, med njimi gala baletni večer slovenskih koreografov na glasbo slovenskih skladateljev; ob tem razmišljamo, da bi naše koreografe na kak način še bolj izpostavili.

DBUS je nedavno organiziral okroglo mizo o položaju in upokojevanju baletnih plesalcev, povabili ste tudi ministrico. Kaj je obljubila? 
Ministrica je za naše probleme pokazala zelo odprte roke in nas pohvalila, da je pobuda prišla tudi z naše strani; da se torej o tej problematiki med sabo pogovarjamo plesalci sami. Obljubila nam je podporo ministrstva za kulturo, k reševanju problematike pa bodo povabili tudi druga ministrstva, za začetek ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, ki je odgovorno za delovno zakonodajo. Velik interes izkazujeta tudi njena svetovalca Biserka Močnik in Ciril Baškovič, zato sem prepričan, da bomo našli rešitev, ki bo v prid tako plesalcem kot strokovnjakom.

Glavni problem upokojevanja baletnikov izhaja iz leta 2000, ko vam je država delno ukinila beneficiran staž. Kaj to danes pomeni za plesalca? 
Pred to spremembo se je plesalcu za eno leto delovne dobe priznalo 18 mesecev delovne dobe, po tem pa le 15 mesecev. To pomeni, da plesalci ostajajo v ansamblu dlje in se pozneje upokojijo oziroma da se jim je delovna doba podaljšala za približno polovico prej priznane benefikacije, če seveda štejemo leta od začetka plesalčeve kariere. Mnenj, kako rešiti problem, je več (vsi trije člani ciljne skupine za ureditev statusa baletnega plesalca pri ministrstvu za kulturo, Vojko Vidmar, Jaš Otrin in Edward Clug, vodja mariborskega baleta, imajo namreč različne poglede in predloge – op. p.), sam recimo menim, da je naš sistem pred letom 2000 odlično funkcioniral v smislu socialne varnosti. Nemški sistem, ki sem ga tudi izkusil, je recimo zelo krut. Vrsto let dobivajo pogodbe za določen čas, hkrati pa gledališče in plesalec dodatno vplačujeta v poseben fond, ki se plesalcu, če prekine delovno razmerje, pač izplača oziroma prenese v pokojnino. Ob reševanju teh vprašanj se je treba zavedati, da je poklic plesalca zelo specifičen in da je doba aktivnega opravljanja poklica omejena. Druge ljudi lahko v istem delovnem okolju prekvalificirate, medtem ko plesalec pri nas pleše in potem pač neha plesati.

So potem sistemske prekvalifikacije sploh rešitev? 
To je ena od možnosti, predlagal jo je tudi Jaš Otrin, ki zagovarja model zaposlovanja z odpravninskimi stebri. V vsakem primeru mislim, da bi plesalci morali imeti na voljo tudi to možnost. Plesalec bi se moral ob koncu kariere sam odločiti: ali gre v pokoj z dostojno poklicno pokojnino, dokler ne izpolni vseh pogojev za polno pokojnino, ali pa mu izplačajo odpravninski steber ter začne z novo dejavnostjo oziroma se prekvalificira. Absolutno pa zagovarjam vrnitev beneficirane dobe. Mislim, da je naše baletno okolje tako majhno, da bi veljalo razmisliti o izjemi. Vsa ta vprašanja so še nedefinirana in stvar dogovora. Škoda pa bi bilo zavreči sistem, ki je pri nas v preteklosti že dobro funkcioniral.

Stari ste 42 let in ste eden starejših plesalcev v ansamblu. Kaj pomeni biti “starejši”? 
Kako dolgo bom še plesal, je predvsem odvisno od tega, koliko časa bo to dopuščalo moje telo. Vsako življenjsko obdobje ima svoje pozitivne in negativne plati. Rekel bi, da je mlad plesalec tehnično res boljši, toda vsa ta leta mladosti si šele nabira izkušnje, da bo potem v nekem trenutku postal izkušen plesalec. In šele izkušen umetnik lahko svoje znanje in izkušnje prenaša na mlajše. Če si v mlajšem obdobju primeren za vloge tehnično težkih princev, si pozneje primeren za karakterne vloge, ki zahtevajo svojstveno kakovost in zrelost. Danes se spomnimo naših velikih predhodnikov: začeli so kot umetniki, končali so kot umetniki in so zdaj tudi na depoju razumljeni kot umetniki. Če bomo reševali probleme zgolj s prekvalifikacijami v druge poklice, je vprašanje, koliko človek še lahko ostane umetnik. So področja, ki bi zanimala širši krog baletnikov, že na primer v samem gledališču, kot so baletni mojstri, fizioterapevti, asistenti koreografov, scenografov…

Problem, ki se navezuje na poznejše upokojevanje baletnikov, je tudi podmladek, ki čaka na zaposlitev. Kaj storiti? 
Ansambel ima določeno število delovnih mest in mladi res ne pridejo na vrsto, zato se bo treba domisliti sistema, ki bo omogočal neki normalen pretok. Že zdaj, ko še čakajo na zaposlitev, bi jim bilo smiselno omogočiti, da se umetniško razvijajo. Ko mlad plesalec konča šolo in se vključi v gledališče, ne pride le zato, da bo samo nekaj pomagal, ampak je treba z njim delati, imeti mora predstave.

Ali držijo namigi, da želite zamenjati Otrina na mestu umetniškega vodje ljubljanskega Baleta?
Takšne namige slišim tudi sam. Iz preteklih izkušenj in napak sem se veliko naučil in še vedno zagovarjam dostojanstvo in pomen baletnih plesalcev. Verjamem, da tudi odraslost pripomore k zrelejšemu razumevanju “vodenja”. Najpomembneje je, da je umetnik zadovoljen in motiviran. Hvala za namig, bom razmislil s pripombo, da dajem času čas.

Se vam zdi kot nekdanjemu umetniškemu vodji in sedanjemu solistu umetniško vodenje ljubljanskega Baleta zadovoljivo? Kaj porečete na namige o klientelizmu, češ da Otrin v glavne vloge zaseda svojo ženo, vabi tiste tuje koreografe in gostujoče plesalce, s katerimi menda želi delati in plesati ona, ob tem pa naj bi zanemarjal druge plesalce?
Absolutno so stvari, ki jih je treba urediti. Baletni kolegij, ki je posvetovalni organ ravnatelja zavoda, ravno sedaj v sodelovanju z ravnateljem poskuša rešiti te probleme. Po mojem mnenju bi morali več pozornosti nameniti, kot sem že rekel, mladim plesalcem, predvsem nekatere izdvojiti iz celote, z njimi delati predstave, skratka razmišljati o neki prihodnosti tega ansambla. Kar se tiče repertoarja, bi moral ta poleg sodobnih del vsebovati tudi klasičen repertoar, ki omogoča zasedenost večini plesalcev, kajti sodobne postavitve, kakršne imamo sedaj na repertoarju, so dejansko narejene le za določen, manjši krog plesalcev. Ko ste že omenili soprogo, Bojano Nenadović Otrin, je treba reči, da seveda kot solistka ima določeno kakovost, vendar nič večjih, kot jih imajo druge plesalke. Umetniški vodja mora priti v ansambel z zavestjo, da bo nekaj pustil za sabo, za prihodnje rodove. Seveda je njegova pravica, da postavi zasedbo po svoji presoji, toda nekoga, ki je nekoč nosil repertoar, ni mogoče postaviti v ozadje. Poiskati je treba predstave, kamor lahko take ljudi smiselno vključiš, in zaradi plesalcev je dobro program načrtovati vsaj dve leti vnaprej.

Kakšni pa so vaši spomini na Boruta Smrekarja? 
Po tistem, ko sem odšel iz ljubljanskega Baleta, nisva nikoli sedla skupaj in razčistila tega, kar se je zgodilo. Če sem iskren: takrat sem bil premlad in brez ustreznih izkušenj, da bi se na pravi način poglobil v probleme ljubljanskega Baleta. Vsekakor pa je Smrekar pokazal naklonjenost baletu, mislim le, da si je okrog sebe postavil nekatere napačne svetovalce. Pod njegovim vodstvom je hiša doživela razcvet, tudi balet je imel veliko predstav. Škoda, da se v tej smeri njegova zapuščina ne nadaljuje. Prav on je tudi uvedel funkcijo umetniškega vodje Baleta, prej je bil samo vodja.