Nazaj na KDO JE KDO


EDVARD DEŽMAN

Edi Dežman (rojen 1944) se je po začetnem baletnem pouku v Mariboru šolal in diplomiral leta 1968 na Srednji baletni šoli v Ljubljani v razredu prof. Lidije Wisiakove. Še pred koncem baletnega šolanja se je vključil v ljubljanski baletni ansambel, kjer je začel dobivati prve solistične vloge. V sezoni 1971/72 ga je angažirala mariborska Opera kot baletnega solista in tako se je vrnil spet tja, kjer je začel svoje prve plesne korake. Kot baletni solist je odplesal vrsto vidnejših vlog in s svojo osebnostjo in baletnim znanjem predstavljal mejnik v razvoju mariborskega moškega baleta. Njegove vidnejše kreacije so bile v baletih, ki se jih sam najraje spominja: Franz (Coppelia), Prvi toreador (Don Kihot), James (La Sylphide), Albrecht (Giselle), Fant (Nevsakdanji dan), Adam (Stvarjenje sveta), Peter Klepec (Peter Klepec), Nurali (Bahčisarajska fontana), Mercutio (Romeo in Julija) in drugih. Edi Dežman je v plesni karieri odplesal preko 45 solističnih vlog.

Poleg poletnega šolanja v Franciji – Cannesu (štipendist Kulturne skupnosti Ljubljana), kjer je specializiral klasični balet pri baletnih mojstrih Hightower, Dolin, Ferran, Gilpin, Franchetti, je študiral tudi na Leningrajskem koreografskem akademskem učilišču (študij pedagogike in metodike klasičnega baleta, karakternih plesov, stilnih plesov in duetnega plesa), kjer je diplomiral leta 1985 v razredu Irine Trafimove in si pridobil naziv baletnega pedagoga.

Po vrnitvi iz takratne Sovjetske zveze v Maribor je prevzel vodstvo mariborskega baleta, ki ga je vodil vse do upokojitve leta 1993. V tem času in še prej je deloval tudi kot baletni pedagog in asistent gostujočim koreografom sam pa je leta 1986 v baletnem večeru koreografiral ”Drugo suito za godala” M. Lipovška. Kot umetniški vodja obeh slovenskih baletov je k sodelovanju povabil znane slovenske koreografe (Neubauer, Sevnik, Dedovič, Kosi, Meglič) in koreografe iz tujine (Orlikowsky, van Schayk, Lopez, Bogdanić in druge).

V delo Mariborske baletne šole in pozneje Srednje baletne šole se je vključil že leta 1971 in od tedaj naprej je skoraj nepretrgoma vzgajal mlade plesalce vse do danes; njegovi učenci so na tekmovanjih mladih baletnih plesalcev posegali po najvišjih priznanjih), zato mu je Srednja glasbena in baletna šola v Mariboru leta 2003 podelila Listino za pomembne uspehe na področju baletnega izobraževanja.

V letih 1988/89 so ga kot gosta pedagoga povabili v Maastricht na Nizozemskem na baletno šolo Rijkshogeschool, kjer je koreografiral Štiri letne čase Aleksandra Glazunova in na Akademijo za igralsko umetnost Toneelacademie, kjer je predaval gib študentom dramske igre. V sezonah 1994/95 in 1995/96 pa je bil umetniški vodja ljubljanskega baletnega ansambla, kjer je pripravil balete Matiček se ženi, Don Kihot, baletni večer Toer Van Scayka, Giselle in obnovitveno predstavo Hrestač. Po predstavi Don Kihot, ki je bila velika uspešnica ljubljanskega baleta, sta mu nestorja slovenskega baleta Pina in Pio Mlakar napisala naslednje: ” Odkritosrčna hvaležnost nama narekuje naslednje vrstice: občudujeva vaš umetniški instinkt, ustvarjalno plesalčevo vero, vašo hrabrost in prizadevnost, vse kar je tako odrešujoče poseglo v nered in bolno malodušje ljubljanskega baletnega gledališča. Hvala!”

Poleg poučevanja na baletni šoli je deset let poučeval klasiko in karakterne plese na Plesnem centru Maribor – Plesni izbi. Poleg tega udejstvovanja je vodil tudi poletne plesne seminarje doma in na tujem (poletne plesne šole v Mariboru, Rušah, Rovinju) in deloval kot učitelj v plesnem studiu SNG Maribor.

Edi Dežman je v funkcijah baletnega solista, baletnega pedagoga, asistenta in vodje baleta prispeval k dvigu ravni slovenskega baleta. S kreacijami zahtevnih klasičnih vlog je vedno predstavljal zgled ostalim kolegom in mlajšim, ki so prihajali za njim. S pedagoškim delom se je uveljavil tako doma kot v tujini in poučeval številne generacije mladih plesalcev predvsem na mariborski Baletni šoli; plesalce, ki so aktivni v mariborskem kulturnem prostoru in širše. S svojim delom kot umetniški vodja obeh nacionalnih baletov pa je prispeval k razvoju baletne umetnosti pri nas, še posebej v Mariboru, kjer je s prevzemom umetniškega vodstva na stežaj odprl mariborsko baletno hišo svežim in novim idejam, vabil mednarodno priznane koreografe ter dal možnost ustvarjanja mladim koreografom in plesalcem, ki danes predstavljajo pomemben del slovenske baletnega prostora.

Zaradi vsega navedenega, ga je naše stanovsko baletno društvo leta 2004 nagradilo s prestižno nagrado Lydie Wisiakove za življenjsko delo.