Nazaj na AKTUALNE NOVICE


Znansteva konferenca

»ZA ČLOVEKA GRE: IZZIVI ZA ZNANOST IN IZOBRAŽEVANJE«

na Alma Mater Europaea

 

6. znanstvena konferenco z mednarodno udeležbo Alma Mater Europaea – ECM, je potekala 9. in 10. marca 2018 v Mariboru z naslovom »ZA ČLOVEKA GRE: IZZIVI ZA ZNANOST IN IZOBRAŽEVANJE«. Dogodek je potekal pod častnim pokroviteljstvom predsednika Republike Slovenije Boruta Pahorja.

 
Ena od okroglih miz konference je nosila naslov “Umetnost plesa v nacionalni kulturi, znanosti in izobraževanju”. Poleg številnih udeležencev je v okviru okrogle mize spregovoril tudi predsednik DBUS, Tomaž Rode. Njegov prispevek si lahko preberete v nadaljevanju.
 

Spoštovani!

V svojem zapisu se bom oslonil predvsem na osebno razmišljanje o slovenskem baletnem izobraževanju in nekaterih z njim poveanih vidikih, saj je današnja okrogla miza primarno namenjena tej temi.

Domači baletno-izobraževalni sistem je temelj slovenske baletne umetnosti in je tista njena veja, ki predstavlja prihodnost kvalitete domačih baletnih ansamblov. Sinteza sodelovanja med obema Konservatorijema za glasbo in balet v Ljubljani in Mariboru ter nacionalnima ansambloma, Baletom SNG Maribor ter Baletom SNG Opera in balet Ljubljana sicer poteka, vendar bi morala biti širša, predvsem pa zakonsko natančneje dorečena, tako da bi vodila k večjemu številu zaposlovanja domačih baletnih plesalk in plesalcev v nacionalne baletne ansamble, potem ko doma uspešno zaključijo baletno šolanje. Pri tem bi se morali ozirati na prakso nekaterih evropskih baletnih ansamblov, ki jih zakon zavezuje k vsakoletnemu zaposlovanju določenega števila doma izšolanih baletnih plesalk in plesalcev. Torej, že sam namen Konservatorijev za glasbo in balet bi morali ozavestiti v širšem pogledu, da bi njun obstoj dejansko tudi pomenil namensko izobraževanje baletnih plesalcev za potrebe domačih nacionalnih baletnih ansamblov. Jasno je, da bo v primeru takšne ureditve tudi zaupanje širše zainteresirane javnosti v domači baletno izobraževalni sistem naraščalo, saj bo slika perspektivne možnosti profesionalnega udejstvovanja na področju baleta po zaključku šolanja jasnejša, saj bo dajala večje možnosti za pridobitev zaposlitve v enem od nacionalnih baletnih ansamblov. Krivičen bi bil, če ne bi izpostavil širšega in trdnejšega sodelovanja mariborskega baletnega gledališča z mariborskim konservatorijem, dočim je v Ljubljani žal sodelovanje šibkejše.

Pa je slika takšne situacije dejansko risana zgolj s strani nacionalnih ansamblov in obeh Konservatorijev, kot centralnih baletno izobraževalnih ustanov za izobraževanje baletnih plesalcev? Nikakor! Največjo krivdo pripisujem neurejenemu področju pretoka baletnih plesalcev v baletnih ansamblih, kar je brez dvoma posledica neurejene slovenske pokojninske zakonodaje, ko gre za upokojevanje baletnih plesalcev. Čeprav smo v zadnjih letih uspeli doseči nekatere pomembne spremembe na področju pokojninske zakonodaje, kot na primer vrnitev dodane delovne dobe za baletne plesalke in plesalce v obsegu leto in pol za leto dela, pa povišanje prispevkov delodajalca v steber dodatnega pokojninskega zavarovanja iz 9,25% na maksimalno dovoljenih 16%, kar je svojevrsten uspeh, še posebej če vzamemo v obzir dejstvo, da je država v tovrstnih zahtevah prisluhnila izključno baletni stroki, pa je to danes še vedno premalo za docelostno ureditev največjega problema, ki tare baletno stroko. Če takšna ureditev daje upanje, da se bodo tisti baletni plesalci, ki so z delom v baletnih ansamblih pričeli z letom 2016 morda le lahko pravočasno upokojili, pa danes največji problem še vedno ostajajo starejši baletni plesalci, tisti, ki so svoje delo leta opravljali častno, pa država žal še vedno ne zna ali noče prepoznati njihove dolgoletne predanosti in doprinosa slovenski baletni umetnosti, pa naj gre za baletnega solista ali baletnega plesalca v baletnem zboru. Vendar, čeprav ne želim pripovedovati o rešitvah, ki so na obzorju, saj po dosedanjih izkušnjah žal dobri predlogi večkrat zajadrajo v za baletno umetnost neprimerne in nevarne vode, pa se skozi oblake le kaže žarek upanja, ki naj bi kaj kmalu dostojno rešil tudi ta problem. Če nam uspe, se bodo pričeli slikati tudi boljši časi za mlade slovenske baletne plesalke in plesalce, ki bodo, tako upam, v večjem številu prejemali redne zaposlitve in ne zgolj honorarnih ali začasnih – socialnih, kot jih na srečo ponuja evropska skupnost.

Ker je danes tema shoda namenjena problemom baletnega izobraževanja, bi želel izpostaviti najprej pozitivne aspekte, kasneje pa še nekaj problemov, ki jih je za prihodnost slovenskega baletnega plesalca potrebno rešiti.

V zadnjem času se porajajo težnje po spremembi učnih programov za nižje baletne šole, čemer v Društvu baletnih umetnikov Slovenije podajamo popolno podporo. Vesel sem, da je sodelovanje s Konservatorijema iz dneva v dan bolje, sebičen bi bil, če se nebi zahvalil Heleni Krieger kot predstavnici baleta v Nacionalni komisiji za glasbeno šolstvo, za njeno pripravljenost v komunikaciji, ter skrb in strokovno razmišljanje, ki vodi v smer dobrega izobraževalnega sistema v prihodnje. Takšno povezovanje namreč marsikdaj razjasni prekatero vprašanje, ki bi v naglici utegnilo slovenskemu baletu prej škoditi kot mu pomagati do dobrih rešitev, čeprav sem prepričan, da vsakdo razmišlja v veri in prepričanju dobrih in pozitivnih predlogov za prihodnost slovenskega baletno izobraževalnega sistema in slovenske baletne umetnosti. Pomembno je, da se soočamo z različnimi pogledi in prepričanji ko gre za isto stvar, pa naj gre za mnenje Helene Krieger, Ane Trojnar, Darje Sebastian ali Tomaža Rodeta, če naštejem le nekaj tistih med katerimi je v DBUS v zadnjem času potekala debata o prenovi baletno izobraževalnega sistema za nižje šole, saj je bila po mojem mnenju dobra in konstruktivna predvsem z vidika, da je odgovorila na vprašanja in jih z odgovori postavila tja kamor sodijo. In če je bil pri tem v vprašanje prenove izobraževalnega sistema za nižje baletne šole DBUS hočeš – nočeš vpleten, pa moram izraziti svoje osebno stališče, da je vselej potrebno primarno prisluhniti tistim, ki se na posamezno baletno področje najbolj spoznajo in v njem tudi delujejo.  

Vendar, kot je pred dnevi rekel Anton Bogov, pomembno je le, da smo enotni in usklajeni. Da, želimo si več strpnosti in medsebojnega spoštovanja, saj združeni predstavljamo močno silo vizavi sogovornikov kot sta šolsko ali kulturno ministrtsvo, pa tudi vizavi drugih državnih inštitucij kot sta vlada in parlament, ki jima za baletno umetnost ni kaj dosti mar.

Čeprav sem sam in z mano DBUS kar pogosto tarča posameznikov, češ, da sam osebno in z menoj DBUS ne podpira pred malo več kot letom ustanovljene visoke šole za balet, Alma mater Europaee, naj kot že večkrat še enkrat pojasnim, da je tako za mene osebno kot za DBUS njena ustanovitev ena najvrednejših doprinosov Slovenski baletni umetnosti, saj brez nje danes ne bi bilo mogoče pristopiti k uresničevanju pridobivanja nujno potrebnih vrednot domače baletne pedagoške stroke. Zato se vam gospod dr. Toplak še enkrat iskreno zahvaljujem za ustanovtev visoke šole, predvsem pa za nesebično izkazano skrb za izobraževanje domačih baletnih pedagovov, še predvsem v času, ko državi tako nujna inštitucija predstavlja nepotrebno finančno breme in je pripravljena celo zaobiti slovensko ustavo, ki jasno narekuje, da morajo biti za vse državljane zagotovljene enake možnosti pridobitve izobrazbe, torej tudi baletne, ki je danes edina strokovna veja, kateri država ne omogoča pridobitve visoke izobrazbe. Hvala tudi dr. Sečaku, ki postavlja temelje za morda v prihodnje le vzpostavljen dober baletni viskošolski zavod na državnem nivoju.  

Zavedam se, da Alma mater Europaea nosi nepredstavljivo finančno breme, da je študentom težko zbrati finančna sredstva za študij, pa vseeno, težav se zavedamo in jih poskušamo rešuvati. A kaj, ko gre v Sloveniji vse tako počasi. Morda je v tem trenutku na vidiku možnost, ki bi študentom visoke baletne šole Alma mater Europaee omogočala prijavo na razpis za pridobitev štipendije za diplomski študij pri Ministrstvu za kulturo. Ničesar nisem obljubil, za nič nisem dejal, da je urejeno, poudarjam, govorim le o možnosti in naprošam, da se ničesar o čemer govorim ne izkorišča za pošiljanje pisem posameznikov na ministrstvo, saj bi ta v trenutni fazi utegnila škoditi ali možnost celo postaviti pod vprašaj. Takšnih problemov smo bili v preteklosti namreč že deležni. 

Ko govorimo o izobraževanju baletnega pedagoškega kadra seveda ne smem pozabiti tudi na višjo baletno šolo Konservatorija za glasbo in balet Ljubljana. Ta je namreč v tem trenutku edina ljubljanska inštitucija, ki tistim ljubljanskim baletnim plesalkam in plesalcem, ki zaradi obveznosti ne morejo zapuščati Ljubljane, pri čemer mislim predvsem na baletne plesalke in plesalce ljubljanskega baleta, nudi baletno pedagoško izobraževanje. Morda le namig, da bi morebitna povezanost Alma mater Europaee z ljubljansko visoko baletno šolo lahko v tem trenutku rešila katero od težav, tudi finančnih, ali v trenutni fazi omogočila tudi baletnim plesalkam in plesalcem, o katerih sem govoril, pridobitev visoke pedagoške izobrazbe.

Ko govorim o visokošolskem baletnem študiju, njegovo pomembnost vidim predvsem v nujnosti pridobitve izobrazbe vseh slovenskih učiteljev baleta. Če izuzamem oba Konserevatorija in nekaj skrmnega baletnih oddelkov, ki delujejo v okviru slovenskih Glasbenih šol, je vpogled v stanje baletnega izobraževalnega nivoja na nižji baletni stopnji alarmantno. Takšno stanje pripisujem predvsem neureditvi najosnovnejših smernic kot je nujno poenotenje baletnega sistema, po katerem bi se izobraževalo na vseh šolah ter manjku poenotene visoke pedagoške izobrazbe vseh domačih baletnih učiteljev. Rešitev torej vidim v nujnosti pridobitve sistemsko poenotene visoke izobrazbe vseh učiteljev baleta ter v baletno izobraževalnem sistemu, ki bo opredeljeval tudi poenoten baletni izobraževalni sistem, pri čemer se opiram na sistem Vaganove. O tovrstnih vprašanjih kot tudi o še posebej perečem vprašanju privatnih baletnih šol, ki s svojim pretežnim posvečanju izvedbam baletov, rezerviranih za dobro izobražene in profesionalne baletne plesalce, ne pa tudi pravilni baletni izobrazbi v različnih pogledih baletni umetnosti škodijo, pa tudi o nujnosti štipendiranja študentov Alma mater Europaee bo v kratkem razpravljal tudi Baletno razvojni svet Republike Slovenije.

Zaradi nestrpnosti posameznikov se vseeno dotikam še baletnega tekovanja Tutu, za katerega poudarjam, da si nikakor ne želim, da bi kakorkoli konkuriral državnemu Temsigu oziroma Balteku, ampak bi pomenil le še eno dodano vrednost predvsem za domače baletne plesalce, hkrati pa služil kot vpogled v strokovni nivo slovenskega baletno izobraževalnega sistema ob boku slovenske profesionalne baletne umetnosti. V tesnem sodelovanju s stroko, kamor sodita tudi Konservatorija, je bil sprejet sklep o bienalnem izvajanju tekmovanj, pri čemer bo v enem letu na sporedu nacionalni Tutu, v drugem pa za slovensko baletno umetnost pomemben in nujen Temsig – Baltek, kateremu ob bok želimo v istem letu postaviti še slovensko mednarodno baletno tekmovanje, ki bi se navezovalo na Baltek in tako taistim tekmovalcem omogočalo še preizkušnjo v mednarodni konkurenci. Takšna ureditev nikomur ne škodi, nasprotno, vsaj tako menimo v DBUS, pomeni le širšo slovensko baletno ponudbo, ki pozitivno prispeva razvoju in pridobivanju prepotrebnih izkušenj za boljši jutri domačih baletnih plesalk in plesalcev.

Za konec, s posamezni razmišljanji se lahko ali se ne strinjamo, je pa dobro, če jim prisluhnemo in o njih razmislimo. Le tako bomo izluščili tisto, kar je za prihodnost slovenske baletne umetnosti najpomembnejše. Konec koncev, kot pravi tema mednarodne konference Alma Mater Europaea “Za človeka gre”, pri tem pa je naša skupna skrb le ena: za človeka – baletnega plesalca moramo poskrbeti tako, da bo zanj najbolje.

Tomaž Rode, predsednik DBUS