VALENTINA ZA VALENTINOVO V SNG MARIBOR

Koreografska retrospektiva Valentine Turcu v SNG Maribor ob 25-letnici njenega umetniškega ustvarjanja v Slovenskem narodnem gledališču Maribor

V Slovenskem narodnem gledališču Maribor so se med 14. in 17. februarjem 2018 s tremi baletnimi predstavami koreografinje 

Valentine Turcu, poklonili 25-letnici njenega umetniškega ustvarjanja v SNG Maribor. Vse tri predstave se tematsko oklepajo zgodb o ljubezni, zato so za praznovanje izbrali mesec ljubezni. Na valentinovo, 14. februarja 2018 so najprej uprizorili zgodbo o večni ljubezni Romea in Julije, 16. februarja 2018 je bila na sporedu Carmen, osrednji dogodek pa je bila izvedba baleta Jevgenij Onjegin, 17. februarja 2018. 


Benjamin Virc

V odkrivanju koreografskega univerzuma Valentine Turcu

Valentina Turcu je svojo globoko strast in pronicljiv čut do gledališča odkrila že v zgodnjih otroških letih. Baletno znanje je usvajala najprej pod skrbnim mentorstvom svojih staršev, prav tako mednarodno priznanih baletnih umetnikov, Marina Turcuja in Maje Srbljenović Turcu. Pot nadaljnjega izpopolnjevanja ter intenzivnega umetniškega razvoja jo je vodila do akademije Rudra Béjart v Lozani, kjer je odkrila svoj edinstven plesni stil in rokopis pod vodstvom legendarnega koreografa in baletnega mojstra Mauricea Béjarta.

Če bi izhajali iz trendov, ki po postmodernem odmiku od »velikih pripovedi« še vedno prevladujejo v vseh sferah umetnosti in kulture, bi se lahko naključnemu opazovalcu na prvi (p)ogled zazdelo, da koreografske stvaritve Valentine Turcu ne sodijo v sodobni čas plitkega kulturnega potrošništva. Glavni argument za to izhaja že iz dejstva, da se koreografinja intenzivno posveča oživljanju in reinterpretaciji t. i. velikih zgodb iz celotnega diapazona modernega časa od renesanse, romantike, pa vse do sodobnosti. Prav te zgodbe, ki na odru na novo zaživijo v Valentinini vizionarski ideji in napetem loku njenega nezmotljivega dramaturškega ritma, nas vedno znova navdihujejo s svojo »večno mladostjo«, aktualnostjo, obenem pa so s svojim globokim uvidom v človeško psiho, v pogosto prekrhka družbena ravnovesja in številne anomalije obvezno študijsko gradivo za slehernika, ki je hočeš nočeš del sodobnega sveta in civilizacije.

V velikih pripovedih modernega časa je Valentina Turcu našla svoj neusahljiv vir koreografske inspiracije, ki jo skozi pretanjeno in obenem čustveno močno ekspresijo preoblikuje v koherentno plesno pripoved. Prav zaradi perfekcionizma, ki se je jasno pokazal že na začetku njenega umetniškega raziskovanja in s svojim celovitim angažmajem kljubuje postmoderni paradigmi »praznega«, jo lahko danes občudujemo kot zrelo ustvarjalko v zahtevnem žanru dramskega baleta, in to v najžlahtnejšem pomenu te besede, ki spektakla ne dojema kot oblike pritlehne zabave in površinskega blišča, ampak (rečeno z Lukácsem) kot »ontološko disonanco« v pričakovanju lastne »uglasitve« oziroma kot dogodek celostnega osebnostnega dozorevanja, ki v gledalcu prebuja radovednost, voljo do spoznavanja ter željo po spremembi in drugačnosti. Valentinin nesporni talent za odrsko naracijo skozi gib se tako ne nazadnje kaže tudi v še tako majhnih filigranskih detajlih, ki se lahko udejanjijo kot nesluten, a ključni preobrat odrskega dogajanja.

Praktične izkušnje med intenzivnim študijem solističnega baletnega repertoarja so avtorici dale jasen uvid v bistvo koreografske kreacije, znotraj katere je postavila zelo visoke estetske standarde že s svojim celovečernim prvencem La Callas iz leta 2007. Po več kot 120 zabeleženih uspešnih sodelovanjih z mednarodno priznanimi režiserji in gledališkimi ustvarjalci pa se je prva prelomnica umetniške potence Valentine Turcu zgodila leta 2012 z visoko estetizirano postavitvijo neoklasi(cisti)čne baletne mojstrovine Romeo in Julija Sergeja Prokofjeva na velikem odru mariborskega Baleta. Sveža, stilno inovativna in globoko ekspresivna koreografska kreacija je požela odlične kritike tako doma kot v tujini, med drugim tudi v ugledni reviji Dance Europe Magazine, ter doživela nadaljnje postavitve v Latvijskem narodnem baletu v Rigi in v operni hiši Metz Métropole.

Po prodornih koreografskih kreacijah v naslednjih letih, še posebej s postavitvijo Ščedrinove orkestrske suite Carmen (kongenialne adaptacije istoimenske Bizeteve opere) ter z baletom Nevarna razmerja (po istoimenskem Laclosevem romanu v pismih), se je 26. novembra 2016 na velikem odru mariborskega Baleta s spektaklom Jevgenij Onjegin zgodil epohalni premik in nov triumf v zvrsti dramskega baleta, ki je v izvirni, močno ekspresivni in pretanjeni koreografski govorici Valentine Turcu na novo interpretiral Puškinovo ikonično poetično povest o notranje razklanem Onjeginu, obenem pa razodel umetničino iskreno afiniteto do disonantnih potez ruskega in slovanskega idejnega sveta nasploh. Najprestižnejša evropska baletna kritiška revija Dance Europe Magazine je imenovala Valentinino mojstrovino Jevgenij Onjegin za eno izmed pet najboljših plesnih produkcij na svetu. Celovit univerzum dramskega baleta Jevgenij Onjegin, za katerega je koreografinja Valentina Turcu prejela nagrado Prešernovega sklada v letu 2018, tako pod okriljem avtoričinega umetniškega mojstrstva, neprecenljivega čuta za gledališče, edinstvene senzualne poetike in etičnega svetovljanstva z največjo možno prepričljivostjo upodablja najgloblja psihološka stanja in večne dileme civilizacije.


Za tiste, ki se z Valentino srečujete prvič

Klasično izšolana baletna solistka in koreografinja Valentina Turcu je danes ena izmed najbolj cenjenih in izstopajočih umetnic v Sloveniji in sosednjih državah. Njene stvaritve se poleg ustvarjanja koreografij in oblikovanja odrskega giba za opere, drame, koncertne dogodke in baletne večere tako v žanrskem kot slogovnem smislu raztezajo od večkrat nagrajenih celovečernih klasičnih baletnih koreografij pa vse do sodobnih enodejank in miniatur.

Njen opus s preseženim številom 125 ustvarjenih ali soustvarjenih baletov, dramskih in opernih produkcij ne priča zgolj o umetničini epohalni potenci, ampak tudi o njeni vsestranski in izjemno pregibni gledališki intuiciji.

Valentina, ki se je rodila v Zagrebu, je že zelo zgodaj odkrila svojo globoko strast do gledališča in plesne umetnosti, ki sta jo v njenem otroštvu usmerjala predvsem njena starša, tudi sáma mednarodno priznana baletna solista, Marin Turcu in Maja Srbljenović Turcu.

Nepomirljiva želja po perfekciji in novih izzivih v smislu razvijanja lastne gibalne virtuoznosti jo je vodila do prestižne institucije Béjart Balet v Lozani, kjer je pod budnim mentorstvom legendarnega koreografa in baletnega mojstra Mauricea Béjarta razvila svoj Po svoji vrnitvi v Slovenijo se je naglo uveljavila kot ena izmed tehnično najbolj dovršenih in izraznih plesalk, kar je potrdila najprej z nastopom v Clugovem koreografskem prvencu Tango, nato pa tudi v drugih solističnih vlogah klasičnega in neoklasičnega baleta ter sodobnega plesa, ki so pustile globok vtis tako na kritike kakor tudi občinstvo v Sloveniji in tujini.

Z uporabo pastišne tehnike je Valentina leta 2007 za mariborski Balet ustvarila svoj koreografski prvenec La Callas, posvečen ikoni operne umetnosti, pri tem pa je opozorila na svoj enkratni pristop k združevanju različnih umetniških form s ciljem ustvariti celostno koreografsko umetnino s poudarjeno vizualno lepoto oziroma avratičnostjo.

Leto 2011 je minilo v znamenju ustvarjanja s senzualno erotiko prežetega baletnega trilerja Carmen, in sicer za Hrvaško narodno gledališče v Splitu. Koreografija na Ščedrinovo kongenialno adaptacijo Bizeteve opere je doživela še večji uspeh v Slovenskem narodnem gledališču Maribor tri leta pozneje, tj. leta 2014. Leta 2011 je za splitski Balet prav tako nastala nova koreografija na Ravelovo orkestrsko impresijo Bolero, ki je doživel tudi izvedbe v Istanbulu kot del programa Evropske prestolnice kulture v letu 2010. Med vidnejšimi stvaritvami iz tega obdobja velja izpostaviti tudi Brahmsove Madžarske plese in Hačaturjanov Maškaradni valček za mariborski Balet, ali denimo koreografske projekte Tarde (na glasbo portugalske skupine Madredeus), Bachovo Partito in Händlovo Lascia ch’io pianga za Mednarodni slovenski baletni gala v letih 2011 in 2012.

Julija 2012 je prejela vabilo plesnega ansambla iz Covent Gardna, da zanj ustvari koreografijo, ki je bila nato izvedena v okviru njihovega programa International Stars of Ballet and Dance.

Še v isti sezoni (2011/2012) je Valentina Turcu temeljito poglobila svoje izkušnje v vlogi režiserke naprej pri ustvarjanju avtorskega projekta Ženska, ki sem ji bral, ki je nastal po motivih Schlinkovega romana Bralec, nato pa še z intenzivnim sodelovanjem s sopranistko Allison Bell pri uprizoritvi projekta Pierrot Lunaire po glasbeni predlogi Arnolda Schönberga. Istočasno je kot koreografinja in oblikovalka odrskega aktivno sodelovala pri mariborskih glasbenogledaliških produkcijah Lakmé, Carmen, La bohème, Netopir, Hoffmannove pripovedke, My Fair Lady in Kronanje Popeje, ki so bile med kritiki označene kot sveže, vznemirljive, slogovno unikatne in precizne v relaciji do glasbene predloge.

Oktobra leta 2013 je ustvarjalka prejela prestižno slovensko nagrado Pie in Pina Mlakarja za »izjemne dosežke pri režiji in koreografiranju neoklasičnega baleta Romeo in Julija Sergeja Prokofjeva«, ki je bil premierno izveden v Veliki dvorani SNG Maribor. Kot je zapisala strokovna žirija Društva baletnih umetnikov Slovenije (DBUS) je Valentina Turcu »postavila nov mejnik v kvaliteti in ekspresiji sodobnega klasičnega baleta«. V naslednjih dveh letih je balet Romeo in Julija doživel velik uspeh v Latvijskem narodnem gledališču v Rigi (2014) ter v operi Metz Métropole (2015).

Naslednji projekt »velike pripovedi«, dramski balet Ana Karenina po motivih istoimenskega Tolstojevega romana, je bil prvič uprizorjen aprila 2014 v Hrvaškem narodnem gledališču v Zagrebu. Avgusta še istega leta je avtorica pripravila nov koncept in soustvarila koreografijo za neobaročni balet Nevarna razmerja, ki je v koprodukciji tesneje povezal kar tri gledališke hiše – Dubrovniški poletni festival, Festival Ljubljana in SNG Maribor.

Leto 2016 je bilo še posebej uspešno, saj je avtorica pripravila nov glasbeni koncept, dramaturgijo in koreografijo dramskega baleta Jevgenij Onjegin po znamenitem Puškinovem romanu v verzih. Baletna produkcija je doživela izjemen odziv tako med publiko kot strokovni kritiki iz Slovenije in tujine.

Aprila naslednje leto (2017) je ustvarila novo, še vznemirljivejšo različico baletnega trilerja Carmen za Augsburški balet, jeseni istega leta pa je z priznanim koreografom Juliom Arozareno sodelovala pri postavitvi baleta Don Giovanni za Latvijski narodni balet v Rigi, in sicer na adaptirano partituro W. A. Mozarta.

V svoji dosedanji umetniški karieri je Valentina bodisi plesala, (so)ustvarila ali sodelovala pri izvedbi več kot 125 baletnih, dramskih in opernih produkcij, med katerimi je samo dramskih postavitev več kot 40, vključno z Nevarnimi razmerji v dramatizaciji Christopherja Hamptona, s Shakespearovimi klasikami Hamlet, Vihar, Dvanajsta noč ali Kar hočete, Henrik IV., Kakor vam drago, z avtorskim projektom Frida Kahlo, z Molièrovim Plemenitim meščanom, s Cervantesovim Don Kihotom ter ostalimi klasičnimi besedili, kot so Drakula Brama Stokerja, Ionescujevi absurdni drami Plešasta pevka in Nosorogi, Andersenova Snežna kraljica, Lorcova Krvava svatba, Brechtova Opera za tri groše, Ibsenov Peer Gynt in Bulgakovova Mojster in Margareta.

Trenutno pripravlja praizvedbo dramskega baleta Smrt v Benetkah v koprodukciji med Baletom HNK Zagreb in Baletom SNG Maribor, in sicer po motivih znamenite novele Thomasa Manna in na glasbeno podlago enega največjih simfonikov modernega časa, Gustava Mahlerja.

NAGRADE

  • 1999 Nagrada Društva baletnih umetnikov Slovenije ansamblu mariborskega Baleta za najboljšo plesno produkcijo – Tango.
  • 2002 Bronasto odličje na Svetovnem plesnem tekmovanju v Nagoji na Japonskem.
  • 2007 Nagrada TEMSIG za najizvirnejšo koreografijo – Rožmarin.
  • 2008 Nagrada Društva baletnih umetnikov Slovenije za koreografsko delo na področju baleta, opera in dramskega gledališča. Žirija je svojo odločitev utemeljila z besedami: »Z mojstrskim obvladovanjem plesnogledališke ekspresije in poglobljeno interpretacijo je dosegla najvišji nivo odrske zrelosti in zavesti. Naše odre bogati s svojo karizmatično osebnostjo, njena telesna ekspresija pa preprosto razpira nove dimenzije razumevanja plesne umetnosti.«
  • 2013 Prestižna nagrada Pie in Pina Mlakarja za izjemne dosežke pri režiji in koreografiji baleta Romeo in Julija. Označena je kot postavljavka »novih mejnikov v ekspresiji sodobnega klasičnega baleta«.
  • 2015 Nominacija za prestižno nagrado Kyoto za izjemne dosežke v umetnosti in humanistiki z utemeljitvijo: »Kot inovatorka plesnega gledališča, ki povezuje umetnikovi predanost in skromnost v izviren, enkraten ustvarjalni pristop, pri tem pa uspešno združuje klasične prvine s sodobnimi, ruši meje med (za)pisano besedo in gibanjem ter nagovarja vse človeštvo s svojimi stališči.«
  • 2015 Balet Romeo in Julija je osvojil latvijsko državno nagrado za najboljšo gledališko produkcijo aktualne sezone.
  • 2016 Nagrada Orlando Dubrovniškega poletnega festivala za vrhunske umetniške dosežke v plesni umetnosti v zadnjih štirih sezonah.
  • 2017 Podelitev Glazerjeve listine za koreografijo nove baletne produkcije Jevgenij Onjegin.
  • 2018 Nagrada Prešernovega sklada za dramski balet Jevgenij Onjegin, in sicer še posebej za vrhunske dosežke v plesni umetnosti, za koreografsko mojstrstvo in umetniško odličnost.

Edward Clug, umetniški direktor Baleta SNG Maribor, Valentini Turcu

Prva misel oziroma čut, iz katerega se rojeva misel ob doživljanju Valentininega dela, je strast, ki se rojeva iz neomajne predanosti, hrepeneče po svobodi, ki je kot nemiren plavalec v globokem morju ljubezni njene duše.

Spoznal sem jo leta 1991, ko sem prišel v Maribor. V tem času se ni nič spremenila, kar se morda sliši čudno, a vendarle je to ostala njena vrlina – biti Valentina …

Življenjske izkušnje v njenem edinem pravem domu – gledališču – so jo izzvale in jo zmeraj poganjale korak pred nami, tako da bi ji lahko stežka vselej sledili, jo čutili in razumeli – ne nujno kot Valentino, ampak kot nekoga, ki je drugačen in »čuden« preprosto zato, ker ne pozna kompromisov in resnično živi za gledališče, pri tem pa trpi, ko gledališča ni ali denimo takrat, ko ga je treba zaradi praznikov zapreti.

Najina svetova sta se v skoraj treh desetletjih prepletala, oddaljila in spet ponovno srečala v drugačnih, bolj odraslih podobah, zato sem danes ponosen, da sem lahko del njenega hrepenenja, »tečnarjenja« in vere, neomajne gledališke vere, ki me je zmeraj navdihovala, včasih do te mere, da sem ji omogočil vaje tudi med prazniki.

Draga Valentina, rad te imam, hvaležen sem, da te poznam in da sem te še bolje spoznal skozi tvoje delo, ki plemeniti naše gledališče, naš slovenski in širši prostor, še najbolj pa naše vsakdanje luknje, ki včasih potrebujejo kakšno kapljico ali dve iz tvojega globokega morja ljubezni.


In Danilo Roškar, direktor SNG Maribor

V SNG Maribor smo ponosni, da med nami živi in ustvarja Valentina Turcu, ki s svojim umetniškim delom in še posebej s svojimi visoko estetiziranimi mojstrovinami in močno ekspresivnimi koreografskimi stvaritvami že 25 let bogati repertoar mariborskega Baleta, s tem pa tudi celotni slovenski in širši mednarodni kulturni prostor. Še posebej pa nas veseli, da je Valentinin enkratni umetniški potencial, celovit osebnostni angažma in bogato sporočilnost njenih koreografij prepoznala tudi slovenska država s svojimi najvidnejšimi kulturno-umetniškimi avtoritetami, saj ji je v letu 2018 podelila nagrado Prešernovega sklada za vrhunske dosežke v plesni umetnosti.

Draga Valentina, ob tvojem visokem umetniškem jubileju se ti želim najprej zahvaliti za neštete ure odrekanja in požrtvovalnega dela, ki je v mariborskem gledališču že tolikokrat obrodilo sadove v enkratni in nezamenljivi podobi koreografsko dovršenih plesnih in baletnih predstav. Prav te so s svojo močno ekspresijo in magično odrsko estetiko vedno znova našle pot do nas, tvojih vnetih oboževalcev in budnih spremljevalcev tvoje umetnosti. Ob tej priložnosti ti želim še veliko ustvarjalnega navdiha in uspešnih predstav v našem gledališču in da bi se tvoje nove plesne zgodbe in vrhunske baletne kreacije, ki jih boš od nas odnašala v svet in od tam spet nazaj na naš oder, gledalcem in vsem ljubiteljem plesne umetnosti še bolj vtisnile v dušo in srce. Vam, dragi obiskovalci, pa želim čim več nepozabnih vtisov in vznemirljivih doživetij ob tem dvojnem prazniku – prazniku zaljubljencev in naše skupne ljubezni do plesne umetnosti.

Sledite ali všečkajte:

PODELJENE PREŠERNOVE NAGRADE 2018. MED NAGRAJENCI KAR DVA BALETNA UMETNIKA!

Nazaj na AKTUALNE NOVICE DBUS


Ljubljana, 8. februar 2018


Prešernova nagrada 2018 za življensjko delo

Baletnemu umetniku, solistu, koreografu, vodji ljubljanskega baleta, pedagogu in režiserju

JANEZU MEJAČU

PREŠERNOVA NAGRADA mojstru baleta, Janezu Mejaču, za življenjsko delo, umetniku, ustvarjalcu in prvemu solistu ljubljanskega baleta, ki je s svojim neizmerljivimi plesnim opusom in umetniškimi izraznimi globinami zaznamoval slovensko baletno umetnost 20. stoletja vse do današnjih dni, ko mu njegova umetniška žilica še danes ne da miru, ko zna svoje znanje deliti, ko zna poučevati in mladim odkrivati svet baletne umetnosti.

Janez Mejač se je rodil 30. maja 1936 v Mokronogu na Dolenjskem in to pred samim pragom druge svetovne vojne. V naravnem okolju rojstnega kraja se je kalil v igrah z razmetanim bojnim železjem, trepetal v strahu, tudi smrti zrl v oči in že zarana odkrival svoje čustvene globeli, pa čeprav le v otroški igri in fantovski fantaziji. Že v osnovni šoli je bil zaželen na odrih šolskih prireditev, ko pa se je družina preselila v Ljubljano, je kaj hitro odkril pot do ljubljanske Opere, kjer se je srečal z baletno umetnostjo, njene čare pa mu odkrivala izredna profesorica ruskega rodu Nadežda Marušova. Razmeroma kmalu se sreča tudi z umetniškim parom Mlakarjevih, ko sta obračala novi list v pojmovanju moških baletnih plesalcev in  zbirala ter pripravljala mlade nadarjene fante za baletne vloge v prihodnosti.

Janez Mejač je prvič nastopil v baletu Danina (1951), nato so sledili nastopi še v drugih baletih, preden je uspešno zaključil baletno šolanje (1957). Leto kasneje pa že bil nominiran za plesalca v baletih Triptihon, Naše ljubljeno mesto, kot aspirant pa od leta 1959 v baletih: Pepelka, Othello, Dvoboj, Trnuljčica idr. Z letom 1967 postane priznani soloplesalec v omenjenih in drugih znanih delih železnega in modernega baletnega repertoarja, tri leta kasneje pa pridobi tudi prestižni umetniški naziv prvega solista ljubljanskega baleta.

Ministrstvo za kulturo mu leta 1973 podeli naziv vrhunski umetnik, čez dve leti pa prejme nagrado Prešernovega sklada za vlogo Razuzdanca v baletu Razuzdančeva usoda. Svoj umetniški jubilej, 25 let plesnih uspehov, obeleži v sezoni 1975/1976 z vlogo Notredamskega zvonarja. Balet Giselle v duetu s tenkočutno balerino Tatjano Remškar  je po mnenju njegovih kolegov in takratne kritike eno najlepših razodetij njegove umetniške duše, tudi eno najbogatejših kreacij slovenske baletne umetnosti nasploh. Mladi plesalci, ki jim je nesebično stal ob strani in znal deliti potrebne nasvete, občudujejo njegov profesionalni pristop k vsaki vlogi in ob vsakem nastopu posebej.

Tako kot domača ga hvali tudi takratna tuja kritika, ki mu deli odlične ocene za njegove plesne stvaritve: Gazzetta Nuova di Reggio ga za njegovo izvedbo vloge v baletu Dvoboj prišteva k najboljšim evropskim plesalcem; Marija Vogelnik ga hvali kot visokosuverenega plesalca, ki iz svojega lika izdela celovito stvaritev; Maja Levstik izpostavi njegovo žametno baletno tehniko; Andreja Tauber se razpiše o njegovi svojstveni izrazni moči, ki odseva v vlogi Notredamskega zvonarja. Z vlogo Razuzdanca navduši Marijo Vogelnik, ki zapiše, da ustvarja izredno sugestivno doživetje in razkriva svoj nesporni dar za dramsko in karakterno baletno stilnost. Nestor slovenskega baleta Pino Mlakar ga poimenuje: Danseur noble fantovskega kova. Kaj so bile temeljne značilnosti njegovega plesnega izražanja, da je kar dve desetletji kot vrhunski umetnik vladal slovenski baletni umetnosti, ji daroval svojih izrednih 84 solističnih vlog, ki jih je oblikoval s 26 domačimi in tujimi koreografi?

Lepota gibalne substance prihaja in raste iz čutnih globin duše, zahteva nesebično razdajanje, trdo delo, disciplino in strast, da se lahko izraža v prefinjenemu slovarju plesne abstrakcije, v sferah subtilne metafizike baletne umetnosti. In vse to je posedoval »Danseur noble« Janez Mejač, ki je s svojo moško postavnostjo in srčno plemenitostjo nudil svojim soplesalkam plesno roko, jih vodil in z njimi skupaj gradil ter niansiral čustveni svet baletnih vlog, ki realno orišejo človeški karakter ter posegajo v neznane sfere onstranstva, v duhovno belino belega baleta. Imel je pravšnjo moč, talent, tudi dovolj strasti, da je lahko vzdržal v tej zahtevni umetnosti, vse dokler je obvladal svoje telo. in se ji lahko nesebično predajal. Mejač  se je baletu z dušo in srcem brezpogojno razdajal, tudi z vso energijo, ki jo je glede na svoj obsežni opus pač imel v izobilju, ko ga nikakor ni mogla zaustaviti zasedenost v gledališču, da ne bi baletne umetnosti širil po odrih in krajih zunaj Ljubljane. Ob rednem delu v gledališču osnuje in organizira med letoma 1971 in 1973 kar 73 baletnih koncertov po Sloveniji in zamejstvu. Kot plesalec in koreograf je tudi zelo zaželen v televizijskem mediju, kjer zapleše v 80 TV oddajah in koreografira v 18 TV projektih, Od leta 1974 deluje kot koreograf v dramskih gledališčih in jih obogati z 62 koreografijami. Aktivno sodeluje z ljubiteljskimi gledališči in skupinami, ko 67 predstav nosi njegov unikatni koreografski podpis.

Vse gladko in samo po sebi pa le ni šlo. Ko ni mogel dobiti stanovanja za svojo povečano družino, se je odločno napotil v tujino, v Gőteborg na Švedsko, kjer so ga poznali in sprejeli brez avdicije. In je znova blestel tudi na tujem v koreografijah velikega ruskega koreografa Sergeja Lifarja, v baletu Romeo in Julija, v naslovni vlogi s soplesalko Magdo Vrhovec, tudi v baletu Ikarus in Suiti v belem (1965/66). Balet Romeo in Julijo v koreografski izvedbi Lifarja je še enkrat podoživljal z Lidijo Sotlarjevo z ljubljanskim baletnim ansamblom, tudi Suito v belem s soplesalko Vido Volpi, ko je bil Lifar povabljen v Ljubljano v sezoni 1970/71. Ko se ljubljanski balet pripravlja na veliko obletnico svojih 50 let, že v sezoni 1966/67 prispe v Ljubljano tudi znani koreograf Anton Dolin in postavi balet Giselle z Remškarjevo in Mejačem v glavnih vlogah, V sezoni 1969/70 prispe tudi koreografinja Aleksandra Balašova, postavi pa balet Navihanka z Lidijo Sotlar in Janezom Mejačem. Poleti 1968 se Mejač napoti v Cannes na dodatno baletno izpopolnjevanja v Centre de danse clasique in se sreča z koreografom Dolinom, ki nikakor ni mogel pozabiti pas de deux-a Giselle in Albrechta, ki sta ga takrat v Ljubljani zaplesala z Remškarjevo, s svojo izvedbo pa ga nadvse navdušila. In to v tolikšni meri, da je Mejača celo zaprosil za možno, delno izvedbo tega veličastnega dueta na njegovi baletni uri; izkazana izjemna čast koreografa, navdušenega nad izvedbo lastne koreografije, je namreč prej velika izjema kot stalnica, ki jo lahko doživijo le izjemni plesalci. 

Uradno se je Janez Mejač upokojil leta 1987, vendar nikakor ni obmiroval. V okviru Slovenskega stalnega gledališča v Trstu kar 20 let vodi baletno izobraževanje za mlade. Vedno je pripravljen sodelovati in se spoprijeti z raznovrstnimi nalogami v okvirih gledališča, tudi dva mandata v sezonah (1981–84 in 1995–98) deluje kot vodja ljubljanskega baleta, ki skrbi za kakovost in mednarodni sloves slovenske baletne umetnosti. V študijskem letu 2001/2002 predava odrski gib in zgodovinske plese na Akademiji za glasbo. Je član komisij Ministrstva za kulturo, kakor tudi drugje, je aktivni sodelavec v okviru Društva baletnih umetnikov Slovenije. Tudi je odigral izjemno pomembno vlogo pri snovanju in realizaciji projekta Nekdanje svečanosti, posvečenega 100-obletnici rojstva Pina Mlakarja. Slovenski gledališki muzej je leta 2005 njegovo bogato umetniško in življenjsko pot predstavil z razstavo in izdajo nove knjige v zbirki Opus z naslovom Janez Mejač, Danseur noble.

Društvo baletnih umetnosti Slovenije mu v znak zahvale in priznanja za njegov neprecenljiv vseobsežni opus dodeli leta 2011 strokovno nagrado Lydie Wisiakove za življenjsko delo. Istega leta prejme odlikovanje predsednika države, Red za zasluge, za njegov vsestranski prispevek k slovenski baletni in gledališki umetnosti. Ob svoji 80. obletnici, ki jo je praznoval leta 2016, mu Občina Mokronog-Trebelno podeli naziv častnega občana. Takrat je s plesalci slovenskega baleta ponovno kreiral baletno pravljico Mokronožci, Vidov ples, ki jo je prvič postavil leta 1989 po literarni predlogi Staneta Pečka in z glasbo Lada Jakše.

Minulo je 66 let, odkar je Janez Mejač stopil na baletni oder Ljubljanske Opere. Že več kot pol stoletja ustvarja in oblikuje junake baletnih del, tako zgodovinske baletne romantike kot moderne v novejših baletnih delih, ki jih krasi njegova vrhunska virtuoznost, moč igre in subtilno niansiranje značajev. Mejačev umetniški opus zajema skoraj dve tretjini zgodovinske spevnosti prihajajoče 100. obletnice slovenskega baleta, ki jo obhajamo v sezoni 2018/19, za katero je tudi nedvomno zaslužen. Zato Prešernova nagrada za življenjsko delo predstavlja mojstru baleta Janezu Mejaču vrhunsko nagrado za njegov vseobsegajoči umetniški opus, s katerim je nadvse uspešno bogatil zgodovino prvega stoletja slovenske baletne umetnosti.

Daliborka Podboj  


Nagrada Prešernovega sklada 2018

koreografinji VALENTINI TURCU

Valentina Turcu je svojo globoko strast in pronicljiv čut do gledališča odkrila že v zgodnjih otroških letih. Baletno znanje je usvajala najprej pod skrbnim mentorstvom svojih staršev, prav tako priznanih baletnih umetnikov, Marina Turcuja in Maje Srbljenović Turcu. Pot nadaljnjega izpopolnjevanja ter intenzivnega umetniškega razvoja jo je vodila do akademije Rudra Béjart v Lozani, kjer je odkrila svoj edinstven plesni slog in rokopis pod vodstvom legendarnega koreografa in baletnega mojstra Mauricea Béjarta.

Če bi izhajali iz trendov, ki po postmodernem odmiku od »velikih pripovedi« še vedno prevladujejo v vseh sferah umetnosti in kulture, bi se lahko naključnemu opazovalcu na prvi (p)ogled zazdelo, da koreografske stvaritve Valentine Turcu ne sodijo v sodobni čas plitkega kulturnega potrošništva. Glavni argument za to izhaja že iz dejstva, da se koreografinja intenzivno posveča oživljanju in reinterpretaciji t. i. velikih zgodb iz celotnega diapazona modernega časa od renesanse, romantike, pa vse do sodobnosti. Prav te zgodbe, ki na odru na novo zaživijo v Valentinini vizionarski ideji in napetem loku njenega nezmotljivega dramaturškega ritma, nas vedno znova navdihujejo s svojo »večno mladostjo«, aktualnostjo, obenem pa so s svojim globokim uvidom v človeško psiho, v pogosto prekrhka družbena ravnovesja in številne anomalije obvezno študijsko gradivo za slehernika, ki je hočeš nočeš del sodobnega sveta in civilizacije.

V velikih pripovedih modernega časa je Valentina Turcu našla svoj neusahljiv vir koreografske inspiracije, ki jo skozi pretanjeno in obenem čustveno močno ekspresijo preoblikuje v koherentno plesno pripoved. Prav zaradi perfekcionizma, ki se je jasno pokazal že na začetku njenega umetniškega raziskovanja, in s svojim celovitim angažmajem kljubuje postmoderni paradigmi »praznega«, jo lahko danes občudujemo kot zrelo ustvarjalko v zahtevnem žanru dramskega baleta, in to v najžlahtnejšem pomenu te besede, ki spektakla ne dojema kot oblike pritlehne zabave in površinskega blišča, ampak (rečeno z Lukácsem) kot »ontološko disonanco« v pričakovanju lastne »uglasitve« oziroma kot dogodek celostnega osebnostnega dozorevanja, ki v gledalcu prebuja radovednost, voljo do spoznavanja ter željo po spremembi in drugačnosti. Valentinin nesporni talent za odrsko naracijo skozi gib se tako ne nazadnje kaže tudi v še tako majhnih filigranskih detajlih, ki se lahko udejanjijo kot nesluten, a ključni preobrat odrskega dogajanja.

Praktične izkušnje med intenzivnim študijem solističnega baletnega repertoarja so avtorici dale jasen uvid v bistvo koreografske kreacije, znotraj katere je postavila zelo visoke estetske standarde že s svojim celovečernim prvencem La Callas iz leta 2007. Po več kot 120 zabeleženih uspešnih sodelovanjih z mednarodno priznanimi režiserji in gledališkimi ustvarjalci pa se je prva prelomnica umetniške potence Valentine Turcu zgodila leta 2012 z visoko estetizirano postavitvijo neoklasi(cisti)čne baletne mojstrovine Romeo in Julija Sergeja Prokofjeva na velikem odru mariborskega baleta. Sveža, stilno inovativna in globoko ekspresivna koreografska kreacija je požela odlične kritike tako doma kot v tujini, med drugim tudi v ugledni reviji Dance Europe Magazine, ter doživela nadaljnje postavitve v Latvijskem narodnem baletu v Rigi in v operni hiši Metz Métropole.

Po prodornih koreografskih kreacijah v naslednjih letih, še posebej s postavitvijo Ščedrinove orkestrske suite Carmen (po istoimenski Bizetevi operi) ter z baletom Nevarna razmerja (po istoimenskem Laclosevem romanu v pismih), se je 26. novembra 2016 na velikem odru mariborskega Baleta s spektaklom Jevgenij Onjegin zgodil epohalni premik in nov triumf v zvrsti dramskega baleta, ki je v izvirni, močno ekspresivni in pretanjeni koreografski govorici Valentine Turcu na novo interpretiral Puškinovo ikonično poetično povest o notranje razklanem Onjeginu, obenem pa razodel umetničino iskreno afiniteto do disonantnih potez ruskega in slovanskega idejnega sveta nasploh. Celovit univerzum dramskega baleta Jevgenij Onjegin, za katerega prejme koreografinja Valentina Turcu nagrado Prešernovega sklada v letu 2018, tako pod okriljem avtoričinega umetniškega mojstrstva, neprecenljivega čuta za gledališče, edinstvene senzualne poetike in etičnega svetovljanstva z največjo možno prepričljivostjo upodablja najgloblja psihološka stanja in večne dileme človeške civilizacije.

Benjamin Virc

Sledite ali všečkajte:

LJUBLJANSKI BALET S PREDSTAVO LABODJE JEZERO GOSTOVAL V CELOVCU

Baletni ansambel SNG Opera in balet Ljubljana med 11. in 25. januarjem 2018 gostuje s predstavo Labodje jezero skladatelja Čajkovskega gostoval v Mestnem gledališču v Celovcu (Stadttheater Klagenfurt). Slovenski baletniki bodo z orkestrom celovškega gledališča v sklopu abonmaja odplesali deset predstav, premierno so se občinstvu predstavili 11. januarja ob 19.30.

Labodje jezero, ki je premiero na ljubljanskem odru doživelo aprila 2015, je svetovna uspešnica med klasičnimi baletnimi predstavami. Za ljubljanski baletni ansambel je koreografijo po L. Ivanovu in M. Petipaju postavila nekdanja primabalerina hamburškega in Bejartovega baleta Lynne Charles.

Vodstvo Mestnega gledališča Celovec je prepoznalo pretencioznost in plesno dovršenost ljubljanskega ansambla v koreografsko zelo zahtevnem Labodjem jezeru, da so si želeli predstavo umestiti v redni abonmajski program in jo ponuditi tudi svojemu občinstvu.

V tej zgodbi se nenavaden razpon med čustveno in psihološko izraznostjo, prehajanje iz mitskega v realno ter kontrast med človeškim in duhovnim svetom – motivi, ki jim zvesto sledimo že vse od premiere – zlivajo z opojno romantično partituro in nežno plesno zgodbo. »Vloga belega in črnega laboda je za balerino najtežja klasična vloga, saj sebe izrazimo v dveh popolnoma različnih značajih. Lik belega in črnega laboda je sam po sebi zelo tehnično zahteven in pri vsem tem je prav tako igralski prikaz vloge enakovreden tehniki. Iz ranljivega, nežnega in nedolžnega belega laboda, ki publiki nariše solze na obrazu, se moram v tretjem dejanju preobraziti v zapeljivo in spletkarsko črno labodko, ki mora tako kot princa začarati in zapeljati tudi vse prisotne na odru in v dvorani,« je povedala perspektivna mlada balerina Nina Noč, ki bo plesala v nosilni vlogi Odette in Odile, bolj znani kot beli in črni labod, v spremstvu princa Kente Yamamota na premieri, 11. januarja.

V glavnih vlogah bodo poleg Nine Noč in Kente Yamamota zaplesali še Rita Pollachi in Petar Đorčevski ter Giorgia Vailati, Ana Klašnja in Richel Wieles.

Sledite ali všečkajte:

CLUGOV PEER GYNT Z BALETOM DUNAJSKE DRŽAVNE OPERE

V nedeljo, 21. januarja, bo na odru Dunajske državne opere premiera predstave Peer Gynt v koreografiji Edwarda Cluga.Gre za edinstveni dosežek kakšnega slovenskega umetniškega ansambla: postavitev mariborske predstave – franšize – s člani Dunajskega baleta in ob spremljavi Dunajskih filharmonikov. S Clugom so bili v ustvarjalni ekipi scenograf Marko Japelj, kostumograf Leo Kulaš in lučni mojster Tomaž Premzl. Umetniški vodja mariborskega Baleta SNG Edward Clug nas zadnjih petnajst let dobesedno razvaja s sijajnimi preboji na tuje odre kot koreograf. Pa tudi njegove mariborske predstave – od Tanga do Peera Gynta – so gostovale in še gostujejo po vsem svetu. Redkokateri institucionalni slovenski umetnik prodira tako suvereno in odmevno na prestižne tuje odre. Letošnje leto Clugu prinaša same vrhunske izzive in najbolj laskava povabila: od Dunajske državne opere, kjer je tik pred premiero njegov “mariborski” Peer Gynt, preko Opernhausa Zürich do Bolšoj teatra. V Švici bo na oder postavil Fausta, v Moskvi pa Petruško Stravinskega. Sami sijajni izzivi za slovenskega plesnega maga romunskih korenin, ki ga je odkril kot koreografa 1996. pri predstavi Babilon pokojni režiser Tomaž Pandur.
 

Clug pravi:

“Peera Gynta sem delal iz radovednosti, po mariborski premieri je predstava sprožila podoben učinek in spodbuja radovednosti na vseh njenih potovanjih,” pravi pred dunajsko premiero Clug. Predstava je doslej gostovala že v Sanktpeterburgu 2016. na 15. festivalu Dance Open, v HNK v Zagrebu, v češkem Brnu lani in v Budimpešti, v Madžarski narodni operi. Njena uspešna pot se nadaljuje tudi z za naše razmere precedenčnimi franšizami. Kako je prišlo do tega prestižnega, vrhunskega sodelovanja najvišjega ranga. Vemo, kaj pomeni predstava v Dunajski državni operi, posebej za nas, ki smo v zgodovini bili podrejeni del tega prostora? “Ni še minilo sto let, letos bo, odkar smo še bili del tega prostora. Ne samo Slovenija, ampak tudi Transilvanija, od koder prihajam. Iz zgodovinske perspektive nam torej dogodek prinaša dodatno zadoščenje, da bo nekaj, kar je nastalo na obrobju nekdanjega cesarstva, v Mariboru, zdaj zaživelo v njegovem osrčju, na Dunaju. Zelo smo ponosni, da je delo mariborskega baleta postalo do te mere prepoznavno, da si željo velika gledališča biti del naše izkušnje.”

Avstrijska Die Bühne o Mariborčanih Ugledna avstrijska gledališka revija Die Bühne je v januarski številki objavila daljši zapis o Edwardu Clugu in njegovi baletni predstavi Peer Gynt pred premiero na odru Staatsopere na Dunaju. Poudarjajo, da gre za predstavo, ki je bila pred tremi leti premierno uprizorjena na odru Baleta SNG Maribor. Hkrati pa ob Clugovih odmevnih uspehih doma in po svetu poudarjajo pomen premiernega nastopa svetovno znanega koreografa na Dunaju. Posebna priloga, posvečena Štajerski, vložena v revijo, pa prinaša obsežen zapis o Mariboru, posebej pa o SNG.

Sledite ali všečkajte:

Janez Mejač in Valentina Turcu – Prešernova nagrajenca 2018

Upravni odbor Prešernovega sklada na tiskovni konferenci razglasil Prešernova nagrajenca in nagrajence Prešernovega sklada 2018.

V torek, 16. januarja 2018 je Upravni odbor Prešernovega sklada v veliki dvorani SNG Opera in balet Ljubljana svečano razglasil letošnje Prešernove nagrajence. V vrste zaslužnih slovenskih umetnikov sta vstopila dva baletna umetnika. JANEZ MEJAČ je prejemnik Prešernove nagrade za življenjsko delo in VALENTINA TURCU je prejemnica nagrade Prešernovega sklada!

V odlomkih iz obrazložitev je zapisano:

Po sklepu Upravnega odbora Prešernovega sklada prejme Prešernovo nagrado leta 2018 baletni solist, koreograf in režiser JANEZ MEJAČ za življenjsko delo

Letos gre Prešernova nagrada za življenjsko delo v roke mojstru baleta, Janezu Mejaču, umetniku, ustvarjalcu in prvemu solistu ljubljanskega baleta, ki je s svojim neizmerljivim plesnim opusom in umetniškimi izraznimi globinami zaznamoval slovensko baletno umetnost 20. stoletja.
Kaj so bile temeljne značilnosti njegovega plesnega izražanja, da je kar dve desetletji vladal slovenski baletni umetnosti, ji daroval svojih izrednih 84 solističnih vlog, ki jih je oblikoval s 26 domačimi in tujimi koreografi?
Lepota gibalne substance prihaja in raste iz čutnih globin duše, zahteva nesebično razdajanje, trdno delo, disciplino in strast, da se lahko izraža v prefinjenemu slovarju plesne abstrakcije, v sferah subtilne metafizike baletne umetnosti. In vse to je posedoval Danseur Noble, Janez Mejač, ki je s svojo moško postavnostjo in srčno plemenitostjo nudil svojim soplesalkam plesno roko, jih vodil in z njimi skupaj gradil ter niansiral čustveni svet baletnih vlog, ki realno oriše ljudske karakterje ter posega v neznane sfere onostranstva, v duhovno belino belega baleta. Imel je pravšnjo moč, talent, tudi dovolj strasti, da je lahko vzdržal v tej zahtevni umetnosti, vse dokler je obvladal svoje telo in se ji lahko nesebično predajal. Janez Mejač se je baletu z dušo in srcem brezpogojno razdajal, tudi z vso energijo, ki jo je glede na svoj obsežni opus imel v izobilju, ko ga nikakor ni mogla zaustaviti zasedenost v gledališču, da ne bi baletne umetnosti širil po odrih in krajih zunaj Ljubljane.
V letu 2017 poteka 66 let, odkar je Janez Mejaš stopil na baletni oder Ljubljanske Opere, ko več kot pol stoletja ustvarja in oblikuje junake umetniških baletnih del, tako zgodovinske vloge klasične baletne romantike, kot moderne v novejših baletnih delih, ko jih krasi njegova vrhunska virtuoznost, moč igre in subtilno niansiranje karakterjev.
Zato Prešernova nagrada za življenjsko delo predstavlja mojstru baleta Janezu Mejaču vrhunsko nagrado za njegov vseobsegajoči umetniški opus, s katerim je nadvse uspešno bogatil zgodovino prvega stoletja slovenske baletne umetnosti.
(Odlomek iz obrazložitve: Daliborka Podboj)


Po sklepu Upravnega odbora Prešernovega sklada prejme nagrado Prešernovega sklada leta 2018: koreografinja in baletna solistka VALENTINA TURCU za vrhunske dosežke v zadnjih dveh letih, še posebej za dramsko zasnovo baletne mojstrovine Evgenij Onjegin

V velikih pripovedih modernega časa je Valentina Turcu našla svoj neusahljiv vir koreografske inspiracije, ki jo skozi pretanjeno in obenem čustveno močno ekspresijo preoblikuje v koherentno plesno mojstrovino. Prav zaradi vizionarskih idej, edinstvenega visokoestetskega koreografskega rokopisa, nezmotljivega dramaturškega ritma in perfekcionizma jo lahko danes občudujemo kot zrelo ustvarjalko v zahtevnem žanru dramskega baleta, in to v najžlahtnejšem pomenu te besede. Po avtoričinih prodornih koreografskih kreacijah v preteklih letih, ki so požele senzacionalne kritike tako doma kot v tujini, je novembra 2016 s spektaklom Jevgenij Onjegin prišlo do novega triumfa v zvrsti dramskega baleta. Univerzum dramskega baleta Jevgenij Onjegin, za katerega prejme koreografinja Valentina Turcu nagrado Prešernovega sklada v letu 2018, tako pod okriljem avtoričinega umetniškega mojstrstva, edinstvene senzualne poetike in etičnega svetovljanstva z največjo možno prepričljivostjo upodablja najgloblja psihološka stanja in večne dileme človeške civilizacije.
(Odlomek iz obrazložitve: Benjamin Virc)


Poleg Janeza Mejača in Valetnine Turcu so Prešernovi nagrajenci v letu 2018 še:

Prešernov nagrajenec za življenjsko delo:
– pesnik, dramatik, prevajalec in publicist BORIS A. NOVAK za njegov izjemen in prepoznaven ustvarjalni opus

in nagrajenci Prešernovega sklada:
– akademski snemalec MARKO BRDAR za filmski opus zadnjih dveh let,
– igralec MATEJ PUC, za vloge ustvarjene v zadnjih dveh letih v Mestnem gledališču ljubljanskem,
– dramatičarka in performerka SIMONA SEMENIČ za ustvarjalni opus zadnjih dveh let,
– fotograf BORIS GABERŠČIK za seriji Solve et Coagula in Von Dieser Welt,
– intermedijska umetnica MAJA SMREKAR za delo K-9_topologija

Društvo baletnih umetnikov Slovenije iskreno čestita vsem nagrajencem!

Sledite ali všečkajte:

PISMO PREDSEDNIKA DBUS NACIONALNI TELEVIZIJI TV SLOVENIJA

Spoštovani generalni direktor RTVS, gospod Igor Kadunc,

spoštovana direktorica TVS, gospa mag. Ljerka Bizilj,

spoštovana odgovorna urednica informativnega programa, gospa Jadranka Rebernik,

spoštovana varuhinja pravic gledalcev in poslušalcev RTVS, gospa Ilinka Todorovski,

spoštovana novinarka, gospa Špela Kožar!

Spoštovani javni zavod RTV SLOVENIJA!

Čeprav me malokdaj ponese k ogledu programov nacionalne Televizije, v katerih so kulturni in umetniški programi redkost, sem si pretekli torek, 2. januarja 2018, izjemoma z zanimanjem ogledal rubriko  “Kaj nam prinaša leto 2018 v kulturi” v okviru informativne oddaje na prvem programu TV Slovenije. Navdušenje za tolikšen prostor namenjen kulturi, me je žal kmalu minilo. Razočaran sem spoznal in si na koncu oddaje sploh upal verjeti, da ste ob predstavitvi dogodkov in obletnic, ki bodo zaznamovali leto 2018 na kulturnem področju popolnoma pozabili na 100-letnico slovenskega baleta. Še zdaleč ni prvič, da ste pozabili na kakšnega slovenskega umetnika, zato me skorajda ne čudi, da ste pozabili na pomembno obletnico. Še posebej ob športni aktualnosti dogodkov ter velikih in malih dosežkov športnikov, dogodivščinah v britanski kraljevi družini itd., verjamem, da kulturo in umetnost na nacionalni TV Sloveniji uvrščate med manj pomembne programske vsebine, vključite jo pač v tiste skromne minute, ki so vam na razpolago. Kljub temu pa morate vsaj poskrbeti, da predstavite tisto,  kar predstavljate, v celoti in ne le skromno in okrnjeno. Zato ni prav, kar se je zgodilo . Za  nacionalno televizijo je takšen lapsus nesprejemljiv in  sramoten. Identiteta naroda je najglobje zapisana ravno v kulturi in umetnosti. Dejstvo, da na televiziji o njej slišimo tako skromno malo, pa me vodi k spoznanju, da bi se verjetno v Sloveniji tudi umetnike in umetnost bolj cenilo, če bi se o njih in o njej več javno slišalo in govorilo. Če bi tako kot npr. Modrijane, ki si za razliko od večine umetniških oddaj v vaših programih zaslužijo najprestižnejši prostor in so ob tem deležni še napovedovanja in  reklame, obravnavali tudi umetnost in kulturo,  bi se slovenski umetnosti in umetnikom lepše pisalo. Prav tako bi se lepše pisalo, če bi oddajam s področja umetnosti namenili vsaj toliko, kolikor namenjate prenosom športnih oddaj. Ne razumite me napak, nič nimam proti športu ali Modrijanom, vesel sem, da je takšnih oddaj veliko, moralo pa bi biti veliko tudi umetniških vsebin, količinsko uravnoteženih z ozirom na druge vsebine! Prepričan sem, če bi temu bilo tako, na 100 – letnico slovenskega baleta ne bi pozabili! In to  v Evropskem letu kulturne dediščine!

Kot predsednik Društva baletnih umetnikov Slovenije moram ugovarjati in zahtevati opravičilo nacionalne ustanove Javnega zavod RTV Slovenija, ki je v svoji informativni oddaji na prvem programu TV Slovenija, v torek, 2. januarja 2018, v rubriki “Kaj nam prinaša leto 2018 v kulturi”, pozabilo na slovenski balet in njegovo 100 – letnico. V imenu baletne umetnosti in vseh slovenskih ter v Sloveniji delujočih baletnih umetnic in umetnikov izražam globoko razočaranost in podajam protestno noto za pozabljeno informacijo, da bo v letu 2018 slovenski poklicni baletni ansambel in s tem sleherni slovenski baletni umetnik praznoval jubilejnih 100 let.

Vljudno vas pozivam, da napako popravite, se zanjo slovenski baletni umetnosti opravičite, gledalcem televizijskih programov TV Slovenije pa zagotovite pravico do obveščenosti tudi v primeru 100-letnice slovenskega baleta.

Za sodelovanje se vam lepo zahvaljujem!

S spoštovanjem!

Tomaž Rode, predsednik Društva baletnih umetnikov Slovenije

 

V vednost:

  • Minister za kulturo, gospod Anton Peršak
  • IO DBUS
  • SNG Opera in balet Ljubljana, gospod Peter Sotošek Štular
  • Balet SNG Opera in balet Ljubljana, gospa Sanja Nešković Peršin
  • SNG Maribor, gospod Danilo Roškar
  • Balet SNG Maribor, gospod Edward Clug

Odzivi:

mag. Ljerka Bizelj, direktorica TVS

Spoštovani, hvala. Verjemite, da tudi področju baleta namenjamo veliko pozornosti. Če pa smo kaj preskočili, bomo gotovo nadoknadili.

Lepo vas pozdravljam!

Ljerka Bizilj


Jadranka Rebernik, odgovorna urednica informativnega programa

Spoštovani, g. Rode,

nimam sicer neposrednega vpliva na to, kar pripravijo kolegi iz kulturno-umetniškega programa za informativni program, vendar Vam bom vseeno odgovorila. Popolnoma razumem Vaše nezadovoljstvo, vendar žal Špela v dveh minutah najbrž ni mogla našteti  vseh obletnic, gotovo je še kaj izpustila. Kot so mi pojasnile kolegice iz uredništva kulture, so sicer to informacijo, ki jo omenjate, objavili  v oddaji Osmi dan,  dne 28.12. 2017. Dopuščam možnost, da ste to spregledali ali pa se Vam je to zdelo premalo. S kolegico Šavlovo sva se dogovorili, da ob prvi priložnosti pripravijo poglobljen prispevek za Dnevnik ali Odmeve, ki bo posvečen slovenskemu baletu.

Lepo Vas pozdravljam in želim vse dobro,

Jadranka Rebernik


Špela Kožar, novinarka

Spoštovani g. Rode in člani baletnega društva,

Mislim, da je prav, da se kot avtorica vklopa v oddajo Dnevnikov izbor tudi sama oglasim, saj me preseneča, kar berem:

Moja dva odgovora voditeljici Elen Batista Štader o obletnicah sta se navezovala na vprašanji:

prvo vprašanje se je nanašalo na Cankarjevo leto, drugo pa na obletnice USTANOV. Ko namreč dobiš nalogo, da moraš nekaj povedati v dobrih dveh minutah, se odločiš za vsebino –in to je bila moja odločitev, da bom tako zastavila, ker sem na ta način lahko tudi povezala oba Cankarja, Ivana in Izidorja.

Ker torej nisem izpostavljala obletnic umetniških kolektivov, poleg vaše obletnice nisem vključila tudi obletnice opernega orkestra, ki prav tako praznuje v vaši hiši.

Da praznujete, smo povedali v prednovoletni oddaji Osmi dan, in glede na to, da kot edini mediji v državi skrbno spremljamo in poročamo o baletnih premierah kot o težavah sodobnega plesa nasploh, sem res presenečena nad prebranim.

Tako bomo nadaljevali tudi letos in gotovo eno od oddaj Panoptikum namenili tudi vaši obletnici v povezavi z aktualnimi vprašanji.

Vse dobro vam želim v 2018.

Špela

Sledite ali všečkajte:

BALET SNG MARIBOR GOSTOVAL Z GISELLE V TEATRO VERDI V TRSTU

Balet Slovenskega narodnega gledališča Maribor je gostoval v Italiji, kjer je od 27. decembra pa vse do 31. decembra kar šestkrat v gledališču Fondazione Teatro Lirico Giuseppe Verdi v Trstu uprizoril balet Adolpha Adama Giselle v koreografiji Rafaela Avnikjana. V naslovni vlogi sta nastopili Catarina de Meneses in Yui Sugawara, princa Albrechta pa so upodobili Anton Bogov, Constantine Allen in Ionut Dinita.

Vloga Giselle upravičeno velja za eno najbolj iskanih plesnih likov klasičnega baleta, ne le zaradi plesne virtuoznosti in sproščene lahkotnosti glasbe, nastale izpod peresa francoskega skladatelja Adolpha Adama, ampak tudi zaradi igralskih izzivov, vrednih vsake primabalerine. Prvo koreografijo sta na libreto Jules-Henrija Vernoyja in Théophila Gautierja ustvarila Jean Coralli in Jules Perrot, kasneje pa jo je predelal še véliki mojster romantičnega baleta, Marius Petipa.
Zgodba baleta, ki črpa navdih v eni od Heinejevih pesmi, pripoveduje o tragični usodi dekleta, ki se ji je zaradi prevare v ljubezni zmešalo, nato pa ji je odpovedalo srce. Legenda pripoveduje, da je zaradi svojega veselja do plesa, predvsem pa zaradi tega, ker je umrla kot neporočena devica, postala ena od vil, ki s plesom do smrti utrudijo svoje nesojene ljubimce.
Bajeslovni svet vil, ki se očarljivo dopolnjuje z idilo srednjeveškega podeželja – v pravljični scenografiji Juana Guillerma Nove in razkošnih kostumih v kreaciji Luce Dall’ Alpija, v koreografiji Rafaela Avnikjana, ki sledi perfekcionistični estetiki klasičnega baleta in Petipajevi tradiciji –, so plesalci mariborskega Baleta premierno uprizorili 5. novembra 2010.

Sledite ali všečkajte: