GISELLE V LJUBLJANSKI OPERI

V ljubljanski baletni hiši bodo v četrtek po 14 letih premierno uprizorili klasični romantični balet v dveh dejanjih Giselle, za katerega je glasbo napisal francoski skladatelj Adolphe Adam. S koreografskim izzivom se je spoprijel kubanski baletni umetnik Howard Quintero Lopez, ki je plesalcem položil na dušo, naj v vloge vložijo kar največ sebe.

Balet Giselle, premiero uprizorjen v pariški operi leta 1841, še danes velja za nesporno mojstrovino klasičnega romantičnega baleta in spada med stalnice baletnih odrov po vsem svetu. Ustvaril ga je francoski skladatelj Adolphe Adam (1803–1856), avtor več kot 50 opernih in 12 baletnih del, koreografijo prve postavitve pa sta prispevala baletni mojster Jean Coralli in Jules Joseph Perrot, plesalec in eden od najpomembnejših koreografov romantičnega obdobja. Navkljub številnim poznejšim predelavam libreta in koreografije je najbolj ohranjena in največkrat izvajana inačica Maruisa Petipaja, mojstra klasičnega obdobja v baletni umetnosti, ustvarjena za Carsko gledališče v Sankt Peterburgu leta 1903. Z ravno pravšnjo mero čustev in dramskega naboja ta beli balet prek izjemne tehnične zahtevnosti ter brezčasnega in eteričnega šarma podčrtuje vsebino zgodbe z idejo o ljubezni in smrti, posmrtnem življenju in transcendentalni ljubezni. Na našem odru je prvič zaživel leta 1967, zadnjo klasično postavitev pa smo lahko videli leta 1995. Novo koreografijo po klasični koreografski predlogi pripravlja kubanski baletni umetnik Howard Quintero Lopez, ki je z našim ansamblom sodeloval kot asistent koreografinje pri postavitvi Labodjega jezera v sezoni 2014/2015 in ki z nami že nekaj let sodeluje tudi kot baletni pedagog. Dirigent predstave bo Aleksandar Spasić.

Besedilo: Tatjana Ažman

  • Glasba Adolphe-Charles Adam
  • Libreto Jules-Henri Vernoy de Saint-Georges in Théophile Gautier
  • Koreograf in režiser (po Jeanu Coralliju, Julesu J. Perrotu in Mariusu Petipaju) Howard Quintero Lopez
  • Dirigent Aleksandar Spasić
  • Scenograf Vadim Fiškin
  • Kostumografinja Angelina Atlagić
  • Oblikovalec svetlobe Jaka Šimenc
  • Koncertni mojster Gregor Traven
  • Asistent režiserja in koreografa Thomas Gallus
  • Baletni asistentki Olga Andreeva, Regina Križaj
  • Asistentka dirigenta in druga dirigentka Mojca Lavrenčič
  • Asistent dirigenta (študijsko) Dominik Steklasa
  • Asistent kostumografinje Srdjan Perić

Zasedba:

  • Giselle Nina Noč / Marin Ino / Giorgia Vailati / Ana Klašnja
  • Albrecht Kenta Yamamoto / Petar Đorčevski / Yujin Muraishi / Filippo Jorio
  • Mirtha Yaman Kelemet / Chie Kato / Lara Flegar
  • Hilarion Petar Đorčevski / Lukas Zuschlag / Yuki Seki / Yujin Muraishi
  • Bathilde Regina Križaj / Gabriela Stoyanova Chaucheva / Urša Vidmar
  • Vojvoda Goran Tatar
  • Bertha Olga Andreeva / Monica Maja Dedović / Romana Kmetič / Irena Kloboves
  • Wilfried Yuki Seki / Yujin Muraishi
  • Kmečki par Marin Ino, Chie Kato / Elli Purkunen, Johanne Monfret / Rita Pollacchi, Tasja Šarler, Yujin Muraishi, Hugo Mbeng / Filip Viljušić, Filippo Jorio

Baletni ansambel in orkester SNG Opera in balet Ljubljana

Sledite ali všečkajte:

HORA EDWARDA CLUGA IN CANTATA MAURA BIGONZETTIJA V SNG MARIBOR

V Slovenskem narodnem gledališču (SNG) Maribor bodo v petek slovenskemu občinstvu prvič predstavili koreografsko stvaritev Edwarda Cluga Hora, v kateri se je naslonil na glasbeno dediščino rodne Romunije. Na programu bo skupaj z baletom Cantata italijanskega koreografa Maura Bigonzettija, prav tako s pridihom etnoglasbe.

V svoji koreografski stvaritvi Hora (Kólo) za Dortmundski balet se je Edward Clug prvič intenzivno naslonil na glasbeno dediščino rodne Romunije, še posebej na sofisticirane ritmično-melodične adaptacije legendarnega godalnega kvarteta Balanescu. Clug je med lastnim koreografskim raziskovanjem odkril nove povezave med številnimi prelomnimi življenjskimi odločitvami in močjo ritualov, ki nam jih na bolj ali manj prefinjen način vsiljuje družba. Plesna stvaritev Cantata italijanskega koreografa Maura Bigonzettija se je že od svoje praizvedbe leta 2001, ko je predstavo prvič izvedel lizbonski baletni ansambel Gulbenkian, v scenosled sodobnega plesa zapisala kot kultna koreografska postavitev, ki s svojim nezadržnim erosom evocira vso izrazno paleto plesnega Mediterana. Z novo mariborsko postavitvijo Clugove Hore in Bigonzettijeve Cantate se bo baletni večer zaokrožil v grenko-sladkih melodijah, ki slavijo lepoto življenja v vsej njeni čutnosti in minljivosti.     

Zasedba

HORACatarina de Meneses, Asami Nakashima, Branka Popovici, Ines Petek, Ema Perić, Hristina Stoycheva, Tetiana Svetlična, Mirjana Šrot, Satomi Netsu, Olesja Hartmann Marin, Jelena Lečić, Vanja Vitman, Yuya Omaki, Ionut Dinita, Golescu Mircea, Tiberiu Marta, Aleks Šišernik, Alexandru Pilca, Sytze Jan Luske, Gaj Žmavc, Filip Jurič
CANTATACatarina de Meneses, Asami Nakashima, Branka Popovici, Ines Petek, Ema Perić, Hristina Stoycheva, Tetiana Svetlična, Mirjana Šrot, Satomi Netsu, Olesja Hartmann Marin, Jelena Lečić, Vanja Vitman, Yuya Omaki, Ionut Dinita, Golescu Mircea, Tiberiu Marta, Aleks Šišernik, Alexandru Pilca, Sytze Jan Luske, Gaj Žmavc, Filip Jurič, Cristian Popovici, Tomaž Roblek

HORA
Koreograf Edward Clug, glasba Balanescu quartet, asistent koreografa Matjaž Marin, scenograf Marko Japelj, kostumograf Leo Kulaš

CANTATA
Koreograf Mauro Bigonzzeti, asistenta koreografa Carlos Prado, Sergio Moga, glasba Skupina Assurd, kostumografinja Helena de Medeiros, oblikovalec luči Carlo Cerri, asistent oblikovalca luči Massimo Consoli

Sledite ali všečkajte:

BALET SNG MARIBOR V MEHIKI

Balet Slovenskega narodnega gledališča Maribor je na enem največjih in najpomembnejših gledaliških festivalov na svetu, že 46. mednarodnem festivalu Cervantino v Guanajuatu v Mehiki izvedel baleta Stabat Mater in Le Sacre du Printemps v koreografiji Edwarda Cluga.

Plesno kreacijo Stabat Mater je koreograf Edward Clug ustvaril za Münchenski balet julija 2013. Iz konteksta legendarne Pergolesijeve glasbene podlage iz leta 1736, ki je edinstvena zvočna upodobitev trpljenja božje matere Marije, je Clug v izvirno plesno govorico prenesel lastna doživetja Pergolesijeve sakralne in v nekem globljem smislu tudi metafizične mojstrovine. Z baletom Le Sacre du Printemps pa se je Edward Clug poklonil Igorju Stravinskemu, kmalu po premierni uprizoritvi aprila 2012 pa so kritiki zapisali, da je koreografu uspelo ustvariti novo in pomenljivo interpretacijo Posvetitve pomladi.

Mednarodni festival Cervantino v Guanajuatu spada med štiri najpomembnejše svetovne festivale, na katerem se predstavljajo glasba, opera, gledališče in ples, upodabljajoča umetnost, literatura in avdiovizualni mediji. Festival, poimenovan po Miguelu de Cervantesu, avtorju Don Kihota, poteka od petdesetih let prejšnjega stoletja, ko so študentje začeli uprizarjati Cervantesove medigre.

V 46. izdaji festivala, ki poteka od 10. do 28. oktobra 2018, se bo zvrstilo 195 različnih predstav s področja glasbe, plesa, gledališča, likovne umetnosti ter spremljevalnih akademskih dogodkov, skupaj 327 predstav oziroma dogodkov. Letos slavijo obletnice Bernsteina, Debussyja, 

Rossinija, Saturnina Herrana, Juventina Rosasa in Jorgeja Ibargüengoitie ter 50. obletnico študentskega gibanja iz leta 1968. Na festivalu sodelujejo umetniki iz Argentine, Armenije, Avstrije, Belgije, Bosne in Hercegovine, Brazilije, Čila, Ekvadorja, Francije, Gruzije, Gvatemale, Hrvaške, Indije, Irana, Izraela, Italije, Japonske, Kanade, Kitajske, Kolumbije, Konga, Mehike, Monaka, Nemčije, Nizozemske, Peruja, Portorika, Slovenije, Srbije, Španije, Švice, Velike Britanije, Združenih držav Amerike in Zimbabveja.

Na področju plesa bo izvedenih 14 predstav, vse od tradicionalnega do sodobnega. Med vrhunci sta ob mariborskem Baletu še Les Ballets de Monte-Carlo s predstavo LAC ter japonski plesalec Hiroaki Umeda s predstavo Intensional Particle.

Po dveh predstavah v Guanajuatu je Balet SNG Maribor nadaljeval s turnejo po zahodni obali Mehike.

Sledite ali všečkajte:

BALET 100 V SNG OPERA IN BALET LJUBLJANA

»V plesu je nekaj religioznega, nekaj, kar te zveže z vsem kozmosom.« 

Pino Mlakar

Slovensko narodno gledališče Opera in balet Ljubljana je stoletnico zasnove poklicnega ljubljanskega baletnega ansambla v letu 1918 obeležilo s postavitvijo baletnega triptiha, sestavljenega iz večera koreografov, ki so umetniško obogatili slovensko baletno umetnost v preteklosti. Premiera je bila 12. aprila 2018, najavili pa so jo kot prvo v naboru različnih tematskih in vsebinskih obeleževanj tega pomembnega trenutka za slovenski kulturni prostor. 

S predstavo želi ljubljanski balet občinstvu ponuditi zgodbo, ki rekonstrukcijo bere na nov, neobremenjen način. Obnovitev treh plesnih stvaritev je hkrati odprla možnosti za plesno študijo nekdanjega konteksta, skupne plesne dediščine in njenega vpliva na današnjo baletno umetnost.

Žal je pomembnost premiere tega baletnega večera meseca aprila zasenčil spodrsljaj tedanjega vodstva, ki je s Festivalom Ljubljana podpisalo dogovor o uvrstitvi predstave v sklop 33. slovenskih glasbenih dnevov in je zato izpadla bolj kot produkcija Festivala Ljubljana kot pa osrednja predstava v obeleževanju 100 letnice ljubljanskega baleta. Da bi bil spodrsljaj še večji, je kot uvodni govornik nastopil Darko Brlek, direktor Festivala, ki namena baletne predstave skorajda ni omenil ampak je ves čas poudarjal pomembnost inštitucije, ki jo vodi, ob tem pa je Festival Ljubljana za svoje goste zasedel vse najboljše sedeže v dvorani, baletni umetniki, ki so nekoč krojili zgodovino ljubljanskega baleta pa so bili odrinjeni na stran. 

Morda je prav to vplivalo na odločitev novega vodstva SNG Opera in balet Ljubljana, da v mesecu septembru še enkrat uprizori večer Balet 100 in ga posveti obeleževanju 100 letnice zasnove prvega poklicnega baletnega ansambla v Sloveniji in s tem 100 letnice slovenskega baleta.

Scenograf Atej Tutta

Kostumograf Leo Kulaš

Oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak

Lok, plesna suita

Pia (1910–2000) in Pino (1907–2006) Mlakar sta umetniški par evropskega slovesa, plesalca, koreografa in baletna pedagoga, ki sta slovenskemu baletu vtisnila neizbrisen pečat. Njun ikonični plesni duet Lok (1940) je stvaritev, ki so jo poimenovali »brezčasje nad prizori časa«. Vse v tej najnežnejši stvaritvi Pie in Pina Mlakarja je docela prepojeno s čarom silno tankočutne intimnosti.

  • Zasnova, scenarij in izvirna koreografija Pia in Pino Mlakar
  • Obnova koreografske postavitve Olga Andreeva, Dušanka Berce Mlakar in Tomo Mlakar
  • Duet Giorgia Vailati in Kenta Yamamoto / Marin Ino in Filippo Jorio

Žica, balet v treh slikah

Vlasto Dedović (1934–2013) se je slovenskemu baletu zapisal že s prihodom v Ljubljano, kjer je razen nekaj let, ki jih je preživel na Švedskem, živel, poustvarjal in ustvarjal podobo slovenske baletne umetnosti. Prijateljeval je s številnimi ustvarjalci iz drugih umetniških zvrsti, to ga je bogatilo in utrjevalo v prepričanju, da je prav dialog med umetniki dobro vodilo za doseganje ustvarjalnih ciljev. Njegov prvenec Žica (1976) je rezultat sodelovanja s skladateljem Janezom Gregorcem (1934–2012) in likovnim umetnikom Jožetom Spacalom (1939).

  • Zasnova Smiljan Rozman
  • Koreograf Vlasto Dedović
  • Glasba Janez Gregorc
  • Obnova koreografske postavitve Mateja Rebolj
  • Asistent predstave Stefan Capraroiu
  • Duet Tjaša Kmetec in Lukas Zuschlag / Marin Ino
  • Tujec Petar Đorčevski / Kenta Yamamoto
  • Glasnik Owen Lane / Hugo Mbeng
  • Kontrast (dva moška) Yujin Muraishi, Yuki Seki / Filip Viljušić, Filippo Jorio
  • Kontrast (ženska in moški) Urša Vidmar in Filip Viljušić / Mateja Železnik in Owen Lane
  • Plesalci Mateja Železnik, Barbara Marič, Sorina Dimache, Mariša Nač, Lara Flegar, Urša Vidmar, Nina Ogrinc, Eva Gašparič, Tasja Šarler, Gabriela Stoyanova Chaucheva, Filip Viljušić, Filippo Jorio, Yujin Muraishi, Yuki Seki, Lorenzo Silingardi, Alexandru Barbu

Pastoralna simfonija

Koreograf Milko Šparemblek (1928) je tretji baletni svetovljan v vrsti baletnih umetnikov, katerih dela so v Baletu SNG Opera in balet Ljubljana ponovno oživili. Pastoralno simfonijo na istoimensko skladbo 

Ludwiga van Beethovna (1770–1827) je za naš ansambel postavil leta 1986. Njegova prisotnost, navkljub častitljivim letom, pomeni tudi dragoceno srečanje s še živečimi umetniki slovenskega in evropskega baleta.

  • Glasba Ludwig van Beethoven
  • Izvirna koreografija in obnova koreografske postavitve Milko Šparemblek
  • Asistentka koreografa Spomenka Šparemblek
  • Asistent predstave Viktor Isajčev
  • Solo plesalci Nina Noč in Owen Lane / Marin Ino; Elli Purkunen in Filippo Jorio / Mateja Železnik in Yujin Muraishi; Marin Ino in Hugo Mbeng / Chie Kato 
  • Solo zbor Tasja Šarler in Filip Viljušić / Mariša Nač; Metka Beguš in Yujin Muraishi / Gabriela Stoyanova Chaucheva in Yuki Seki; Chie Kato in Lorenzo Silingardi / Elli Purkunen
  • Ostali plesalci Mariša Nač, Lara Flegar, Sorina Dimache, Eva GašparičGaj Rudolf, Yuki Seki, Matteo Moretto, Iulian Ermalai
Sledite ali všečkajte:

PREMIERA BALETA KEKEC V SNG MARIBOR

  • Koncept in koreografija Edward Clug
  • Soavtor koncepta Boštjan Narat
  • Glasba Katalena
  • Scenografija Marko Japelj
  • Kostumografija Leo Kulaš
  • Oblikovalec luči Tomaž Premzl
  • Asistent koreografa Sergiu Moga

Zasedba

  • Kekec – Ionut Dinita, Filip Jurič
  • Teta Pehta – Klavdija Stanišič, Olesja Hartmann Marin, Branka Popovici
  • Mojca – Catarina de Meneses, Mirjana Šrot, Vanja Vitman
  • Rožle – Alexandru Pilca, Jan Trninič
  • Volk, Pehtin pes – Yuya Omaki, Filip Jurič
  • Mojčina mama in oče – Hristina Stojčeva, Sytze Jan Luske
  • Vaščani, Kravice – Vanja Vitman, Branka Popovici, Hristina Stojčeva, Satomi Netsu, Mirjana Šrot, Sytze Jan Luske, Aleks Šišernik, Mircea Golescu, Jan Trninič

Predstava je posvečena stoletnici slovenskega baleta.

Letos mineva sto let, odkar je v mladinskem listu Zvonček prvič izšla povest Kekec na hudi poti Josipa Vandota. V slovenski literaturi edinstveni junaški lik Kekca (Mežnarčevega Gregca), ki je nekaj desetletij pozneje doživel kar tri filmske upodobitve v režiji Jožeta Galeta, s svojim pogumom in bistrimi domislicami še danes navdušuje mlade generacije bralcev in gledalcev.

Ob naglo približajočima se stoletnicama slovenskega baleta in Slovenskega narodnega gledališča Maribor smo se odločili uprizoriti baletno predstavo Kekec, ki ni namenjena zgolj najmlajšim, ampak prav vsem mladim po srcu.

Koreograf baletne predstave, Edward Clug, je v sodelovanju s priznano slovensko skupino Katalena ter z njenim vodjem in soavtorjem koncepta, Boš-

tjanom Naratom, uporabil priljubljeno Vandotovo povest kot čarobni portal, skozi katerega bodo najmlajši gledalci na pragu letošnje jeseni v izvrstni družbi mariborskih baletnih solistov in ansambla prvič stopili v čudoviti svet plesnega gledališča.

Balet SNG Maribor je začel novo gledališko sezono z otroškim baletom Kekec po motivih pripovedk slovenskega mladinskega pisatelja. Josipa Vandota (1884–1944), s premiero avtorskega projekta Edwarda Cluga in skupine Katalena 7. septembra 2018 ob 17. uri, za ogled primerno vsem mladim 4–15 let, tudi vsem mladim po srcu, ki so dvorano skoraj povsem okupirali.

Josip Vandot je napisal tri pripovedi o pogumnem fantiču Kekcu: Kekec na hudi poti (1918), Kekec na volčji sledi (1922), Kekec nad samotnim breznom (1924). Vandotova trilogija o Kekcu je bila postavljena tudi na filmsko platno v režiji Jožeta  Galeta (1913–2004). Največji uspeh je doživela njegova prva črno-bela filmska različica o Kekcu: Kekec pod samotnim breznom (1951), tudi bila okronana z nagrado 13. beneškega festivala zlati lev (1952) v kategoriji mladinskih filmov. Nato sta sledila še dva Galetova  filma o Kekcu: Srečno Kekec (1963) ter Kekčeve ukane (1968).

V Slovenskem mladinskem gledališču/SMG Ljubljana so na oder postavili gibalno premetavko Kekec (2004) v režiji, koreografiji in scenografiji koreografa Braneta Potočana. Junaškega Kekca pa vselej pregibal in igralsko razgibal plesalec ter koreograf Dušan Teropšič. S svojo gledališko različico Kekca se je SMG letošnjega maja dokončno poslovil od svoje uspešnice, in to po 250 uprizoritvah ter ogledu skoraj 68.000 gledalcev.

Vandotov Kekec je, kot kaže, ni le napisana uspešnica, temveč tudi zaigrana tako v filmu kot na gledališkem odru. Gotovo bo tudi nova mariborska premiera Kekca postala velika baletna uspešnica v koreografski postavitvi Edwarda Cluga in na glasbo skupine Katalena ter s soavtorjem glasbenega koncepta in vodjo skupine Boštjanom Naratom, v plesni izvedbi baletnih solistov ter baletnega ansambla SNG Maribor;  že če zgolj ocenjujemo po odličnem sprejemu malih in velikih gledalcev (starši in otroci vseh starosti) in njihovem odmevnem ter ponavljajočem se aplavzu ob koncu predstave.  

V SNG Maribor so se odločili, da bodo z baletom Kekec praznovali svojo 100. obletnico delovanja, ki se začne šteti z letom 1919, hkrati pa mineva tudi 100 let, odkar je leta 1918 v mladinskem listu Zvonček prvič izšla Vandotova povest Kekec na hudi poti, predstavo tudi posvečajo  stoletnici slovenskega baleta, ki je bil postavljen v Ljubljani po prvi svetovni vojni v gledališki sezoni 1918–1919. Ko se obletnice seštevajo in odštevajo, potem se zazna, da letos mineva 20 let, odkar je koreograf Edward Clug skupaj s plesno kolegico Valentino Turcu postavil svoj avtorski projekt Tango (1998), svoje veliko koreografsko presenečenje, tudi koreografsko novost na baletni sceni. In se v SNG Maribor zrcali še ena obletnica, ko mineva že 15 let, odkar je vodstvo te mariborske umetniške hiše leta 2003 prevzel na novo nastavljeni direktor Danilo Roškar, za umetniškega direktorja baleta Maribor pa imenoval Edwarda Cluga.

Prešernova nagrajenca na področju baletne umetnosti sta v tem času postala tako Edward Clug (2005) kot  Valentina Turcu (2017), oba tudi uspešno predstavila mariborski balet na mednarodni baletni sceni, ko je Clug praktično osvojil že mnoge velike odre svetovne scene. Tudi letos se množijo njegovi koreografski uspehi; na začetku leta je odmevala odlična kritika za njegov balet Peer Gynt, ki ga je letošnjega januarja postavil za Dunajsko državno opero, aprila pa je stekla še praizvedba njegovega baleta Faust na odru Züriške opere in novembra ga čaka premiera nove postavitve baleta Petruška za Bolšoj teater. Tako Edward Clug kot Valentina Turcu sta že sodelovala z glasbeno skupino Katalena, ki je pred 17 leti začela svojo glasbeno pot, najprej v obliki glasovne delavnice v belokranjski vasi Črmošnjice. Iz tega enkratnega glasbenega dogodka pa pozneje tudi zrasla njihova glasbena skupina, ki deluje na področju slovenske ljudske in glasbene zapuščine, ko ob avtorski glasbi in izvirnih besedilih spletajo svoje novodobne ustvarjalne niti s preteklostjo (v tem času so izdali sedem albumov).

Tako je navihani in pogumni fantič Kekec dobil še baletno preobleko, na premieri pa ga mladostno ter prepričljivo zaigral in zaplesal Ionut Dinita (alternacija Filip Jurič). V tej baletni zgodbi nastopa tudi Teta Pehta, ki jo poznamo kot ne ravno prijetno čarovnico, sicer pa zeliščarko. Koreograf  Clug o njej meni, da se ji dela krivica, saj s svojimi zelišči zdravi in je ozdravila tudi Mojčino slepoto, pa kaj ko otroške oči neznani svet ovijejo s pretečo temo. Plesna vloga Tete Pehte je na premieri zaupana okretni ter odločni, na koncu tudi prizanesljivi Klavdiji Stanišič (alternacija Olesja Hartmann Marin, Branka Popovici). Mojca je zvedav ter igriv deklič, ki se zabava in igra, tudi veselo poskakuje ter poplesuje s Kekcem in Rožletom, nič manj dekliška pa v tej vlogi Catarina de Meneses, ki prepriča tudi s svojo dobro zaigrano slepoto   (alternacija Mirjana Šrot, Vanja Vitman). Kekec in Rožle sta nadebudna mladostnika, tudi velika prijatelja, no, Rožle zna tudi kaj neprijetnega ušpičiti, na baletni sceni pa ga nagajivo upodobi Alexandru Pilca (alternacija Jan Trninič). Sledi se tudi divjemu Pehtinemu psu oziroma njenemu hišnemu volku, ki v interpretaciji Yuye Omakija požanje poleg aplavza, ki ga ni manjkalo na odprti sceni, tudi vesel otroški smeh  (alternacija Filip Jurič). Opazna je še turistka Asami Nakashima, v alternaciji pa Satomi Netsu, na sceni domujeta tudi Mojčina mama in oče, Hristina Stojčeva, Sytze Jan Luske.

Po gorskem svetu pohajajo še pastirji s svojimi čredami, v vaškem okolju pa se vaščani znajo tudi veselo sproščati ob glasbi, plesu in pesmi, kar je koreograf originalno zaobjel v razigrano skupino plešočih nogic z velikimi naglavnimi kravjimi glavami, postavljenimi na ramenih osmih vaških parov,  v kravjem plesu so se predvsem dodobra ogreli Vaščani (Kravice): Vanja Vitman, Branka Popovici, Mirjana Šrot, Sytze Jan Luske, Aleks Šišernik, Mircea Golescu, Hristina Stojčeva, Satomi Netsu, Jan Trninič. Majnše in tanjše so bile plesne nožice ter rokice, večja je bila videti kravja glava, ki je poskakovala ob urnih korakih narodnega plesa, se nagibala na vse strani v skupinskih preskokih in se celo v kolu zavrtela, smeh pa glasno odmeval po dvorani.  

Preoblačenja je bilo kar veliko, kostumi pa v slogu povesti ob novodobni krojaški estetiki kostumografa Lea Kulaša. Pravljično domiselna in preprosta ter efektno zasnovana scena je delo scenografa Marka Japlja, ko se na sredi odra najprej uzre velikanski Kekčev klobuk, in ker mu je manjkalo še ta pravo pero, ga prinese kar Kekec sam, tudi ga zatakne za klobuk. Kekčev maksi klobučni model pa se izkaže še za udoben ter pripraven bivak, ko se sledi zgodbi pri Mojčinih starših in pri Teti Pehti ob njenem volčjem psu (oblikovanje svetlobe vseh jakosti ter nians   je prispeval Tomaž Premzl). 

Petdesetminutni plesno-glasbeni enodejanki Kekec se sledi kot dobri dramski  zasnovi koreografske pripovedi, ki prav čarobno z mladostno svežino in razgibano otroško fantazijo pripoveduje o pogumu ter prijateljstvu, prav tako mikavno, kot je zapisal pisatelj Josip Vandot, seveda tokrat v prepričljivi izvedbi mariborskih baletnih plesalcev (asistent koreografa Sergiu Moga), ki na sceni pridobijo še iskrivi mladostni videz.  Dramsko zasnovana otroška (mladinska) zgodba v plesu in glasbi Kekec se tekoče in prav  prijetno izpiše po scenskem prostoru v bogatem  koreografskem izrisu nikoli pozabljenih otroških iger. Plesna zgodba in nje napetosti pa se gradijo na modernih baletnih oblikah ter sodobnih povezavah v pristnem oprijemu giba in glasbenega ritma, kjer se zazna še priredba znanega Kekčevega napeva na besedilo Frana  Milčinskega, sicer nekoliko premetano: Kaj mi poje ptičica … in  Dobra volja je najbolja … 

Sledite ali všečkajte:

MEDNARODNI POLETNI BALETNI SEMINAR DANCS-PIRAN 2018

Letošnji Mednarodni poletni baletni seminar Dancs-Piran je bil peti po vrsti. 

Skoraj sto udeležencev starih od devet do petindvajset let je pod budnimi očesi mednarodno uveljavljenih pedagogov dva tedna nadgrajevalo svoje baletno znanje in delilo svoje izkušnje. Mladi plesalci so kljub vztrajnemu delu skozi šolsko leto željni poletnih druženj z vrstniki, saj so po evropskih šolah zahteve neizprosne. Konkurenca je huda,  biti dobro pripravljen za šolsko leto, pomeni trdo delo tudi v času počitnic. Prav tega so bili deležni plesalci iz Madžarske, Italije, Srbije, Španije, Nemčije in Slovenije.

Seminar Dancs-Piran 2018 je vključeval tri različne tečaje, od tistega za najmlajše do tistega za starejše in profesionalne baletne plesalke in plesalce, novost letošnjega seminarju pa je bila ta, da je z namenom enakopravne vključenosti vseh udeležencev Mednarodnega poletnega baletnega seminarja Dancs-Piran v višjih tečajih ločeval delo v skupini in delo s solisti. V delavnicah, ki so potekali v skupini so bili tako vsi udeleženci deležni enake pozornosti, saj so opravljali enako delo tako po koreografski kot po zahtevnostni in količinski plati. V kolikor so se posamezni udeleženci želeli preizkusiti še v solističnih vlogah, pa so lahko izbrali dodatno opcijo – solo. Namen takšnega tečaja je bilo delo na solističnih variacijah in pas de deuxu iz železnega repertoarja klasičnega baleta. 

Najmlajše je v Osnovnem bazičnem tečaju seminarja je ob spremljavah korepetitorja Blaža Puciharja poučevala učiteljica baleta Ana Trojnar. Poleg vsakodnevne učne ure baleta je udeležence na zaključna nastopa pripravljala v okviru programa “Priprave na nastop”. Tisti izmed najmlajših, ki so želeli svoje znanje nadgraditi še iz sodobnih plesnih tehnik, pa so se na delavnicah sodobnega plesa pridružili plesalkam in plesalcem Osnovnega naprednega tečaja in koreografu Gaju Žmavcu .

Osnovni nadaljevalni tečaj klasičnega baleta je odpiral svoja vrata tistim plesalkam in plesalcem, ki sicer obiskujejo višje razrede nižjih baletnih šol. Baletne treninge, tehniko klasičnega baleta in klasično baletni repertoar sta jih ob zvokih korepetitorja Gorazda Dvanajščaka izmenično poučevali Tetiana Svetlična in Nina Noč, ki je v zadnjem trenutku nadomestila Tijuano Križman Hudernik, ki je morala sodelovanje odpovedati zaradi novega naraščaja. Koreografsko delavnico sodobnih plesnih tehnik je poučeval mariborski koreograf Gaj Žmavc. 

Prava poslastica za nastarejše udeleženke in udeležence, plesalke in plesalce srednjih baletnih šol, baletnih akademij in profesionalne baletne plesalke in plesalce pa sta bila ruska pedagoga Yelena Pankova in Nikolai Semenov, pedagoga na Baletni akademiji Agrippine Vaganove in na pred kratkim novo ustanovljeni Baletni akademiji Borisa Eiffmana, ki sta v Piranu vodila vse delavnice klasičnega baleta v okviru Nadaljevalnega & Profesionalnega tečaja klasičnega baleta ob spremljavi izpod prstov pianista Marjana Petrnela. Poleg neprecenljivega znanja, ki sta ga predajala, je delo z njima potekalo v sproščenem duhu, zato sta s plesalkami in plesalci pripravila kar nekaj baletnih poslastic. Sodobne plesne tehnike je tudi v najbolj zahtevnem tečaju vodil Gaj Žmavc.

Dancs-Piran poteka v piranski osnovni šoli Cirila Kosmača, ki v dveh tednih, kolikor seminar poteka, postane prava baletna inštitucija s štirimi baletnimi dvoranami, lastnima internatom in kuhinjo. Delavnice na šoli potekajo od ponedeljka do sobote, ko udeleležci v večernih urah na odru Tartinijevega trga zaplešejo še na Baletnem večeru.  

Sledite ali všečkajte:

BALET 100 – PREMIERA BALETA SNG OPERA IN BALET LJUBLJANA

Premiera: 12. april 2018

Ljubljanski Balet svečano uprizoril premiero treh kultnih baletnih del slovenskih koreografov

 

Balet Slovenskega narodnega gledališča Opera in balet Ljubljana je svojo prvo premiero v jubilejnem, 100-letu slovenskega baleta, ki jo je uprizoril 12. aprila 2018, naslovil Balet 100. Večer je sestavljen iz treh zgodovinskih stvaritev treh slovenskih koreografov, ki so poleg bogatega ustvarjanja doma, ime slovenskega baleta s svojim delovanjem v tujini ponesli tudi v mednarodni prostor.

Girgia Vailati in Kenta Yamoto v Loku; foto Darja Štravs Tisu

Prvi balet na sporedu je plesna suita Lok v koreografiji nestorjev slovenskega Baleta, plesnega in koreografskega para Pie in Pina Mlakarja, plesna suita Lok. Pino (1907–2006) in Pia (1908–2000) Mlakar, sta se šolala in spoznala v šoli nemškega plesnega ekspresionizma Rudolfa von Labana. Poleg plesnih in koreografskih mednarodnih uspehov sta bila v času med obema vojnama vodje baletnih ansamblov znanih evropskih gledališč, baletni ansambel SNG Opera in balet Ljubljana pa sta vodila v letih 1946–1952 in 1955–1960. Balet Lok, ki je bil sprva celovečerni balet treh dejanjih, deloma na glasbo Frana Lhotke ter deloma brez glasbene podlage, je praizvedbo doživel novembra 1939 v Münchenu, kasneje, leta 1940, pa je bil uprizorjen še v ljubljanski operi, ko sta Pia in Pino Mlakar v njem tudi zaplesala. Premiera plesne suite Lok, ki je približno 20-minutni povzetek celovečernega baleta in se izvaja brez glasbe, je bila novembra leta 1970 v čast petdesetletnici slovenskega baleta. V njej sta zaplesala Maruša in Vojko Vidmar, ki še danes ostajata edini živeči baletni par, ki je z Mlakarjema tudi dejansko deloval in zato kot edina plesalca suito Lok tudi dejansko poznata. Lok je bil leta 1971 posnet tudi za Televizijo Slovenija, posnetek pa si lahko občasno ogledamo še danes. O plesni suiti Lok je Pino Mlakar zapisal, da je bil in ostaja en sam veliki pas de deux, sporočilo o ustvarjalnih močeh, izraz čiste ljubezni in čistega plesa. Lok je v okviru baletnega večera Balet 100 obnovljen po izvirni koreografiji Pie in Pina Mlakarja. Ko vodstvu ljubljanskega Baleta navkljub velikim naporom za prenos koreografije ni uspelo doseči dogovora z Marušo in Vojkom Vidmarjem, njunima odločitvama sta namreč nasprotovala sin Pie in Pina Mlakarja, Tomo Mlakar, ter njegova soproga, Dušanka Berce Mlakar, je zahtevno delo z vso odgovornostjo prevzela baletna mojstrica ljubljanskega Baleta, Olga Andreeva, in ob pomoči Dušanke Berce Mlakar in Toma Mlakar baletno suito Lok s pomočjo filmskega posnetka ponovno oživela. Na premieri sta duet Lok odplesala Giorgia Vailati in Kenta Yamamoto, v drugi zasedbi pa sta se predstavila Marin Ino in Filippo Jorio. 

Baletna kritičarka Daliborka Podboj novo ljubljansko izvedbo Loka opisuje takole: “Plesna scena baletne suite Lok predstavlja neobremenjen, prazen oder, ko se v odsevu odrske luči oder kar odpira vabilu na ples, ko najprej vstopi on, fant, vitez ostrine natančnih gibov, ko prostor zaobjame s svojim plesom in odide. Potem vstopi ona, dekle, ki zapleše svoj mladostni spev prisrčnih lahkotno igrivih gibov in poskokov, se zavrti in pusti svojo sled, tanek diagonalni trak, ki prostor razdeli na dve površini. In se znajdeta vsak na svoji strani začrtane diagonale, ko se začne njun duet srečanja ter spoznavanja, ki hitro preskoči razmejitveno črto, in steče slikoviti plesni duet srečnih trenutkov mladosti, konča pa v objemu večnosti. Njune roke se mehko in počasi, v čutnih okroglinah giba za gibom sklenejo v objemu osmice, ovite okoli dveh teles, dueta, v skulpturo pričakovanja; je vznemirljivi trenutek, je življenjska prerokba, posvečena njej in njemu, ki ustvarjata življenje. Suita Lok ni le čisti plesni pas de deux ljubezni, je tudi plesni lok zgodovinskega pričevanja, je poetika življenjskega ritma, ko umetnika v svoj plesni krogotok sadita ljudske korake in spletata življenjsko impresijo mladosti, spoznanj ter odgovornosti zrelosti, je živa koreografska impresija barvitih plesnih poslikav. Kenta Yamamoto in Giorgia Vailati sta predstavnika nove baletne dobe, ko plesna in športna telesa posegajo po višavah atraktivnih sfer, tudi novih telesnih moči ter dognanj. Po svoji plesni estetiki sta izvrstna plesalca, manj pa blizu plesni ekspresiji Mlakarjevih, ko mojstra plesa tistih dni nista mogla posegati po današnjih izvedbenih klicajih, imela pa sta ekspresivne čutne globine in doživeta miselna obzorja; ko vsak gib zaživi v impresiji izraza in v plesu vzvalovijo čutna krila življenja. Kenta je lažje zavel resnost časa, ki se je kazala v moških ostrinah korakov in gibalnih izrisov ter pokončne drže plesalčeve vloge, Giorgia  pa predvsem zaplesala lahkotnost ter lepoto mladosti vseh dob in časov, je srečna in srčna v svojih mladostnih plesnih vrtincih. Srečanje s suito Lok še vedno odseva genialni ustvarjalni duh Pie in Pina Mlakarja, ki sta kot velika ustvarjalca gradila evropska plesna obzorja pred in po drugi svetovni vojni.”.

Balet SNG Opera in balet Ljubljana v Žici; foto Darja Štravs Tisu

Balet Žica je svojo praizvedbo doživel 17. maja 1976 na odru SNG Opere in baleta Ljubljana. Po zasnovi dramaturga Smiljana Rozmana je scenarij in koreografijo ustvaril Vlasto Dedović, pod avtorsko glasbo  se je podpisal Janez Gregorc, scenografija pa je bila delo Jožeta Spacala. Plesalec in koreograf Vlasto Dedović je potem, ko je v Cetinju v Črni gori končal baletni šolo prispel Ljubljano in se sprva priključil ljubljanski baletni šoli, kmalu pa tudi ljubljanskemu baletnemu ansamblu in še pred končanim šolanjem postal njegov solist. V začetku šestdesetih let preteklega stoletja je odšel na Švedsko, kjer je plesal in koreografiral v Stora teatru v Göteborgu in bil dve leti je član slavnega Cullberg baleta v Stockholmu. V Ljubljano se je vrnil na začetku sedemdesetih in ji ostal zvest do konca svojega življenja. Deloval pa kot solist, pedagog in baletni asistent, dokler se ni pretežno posvetil koreografiji. 

Balet Žica je pol urna koreografska stvaritev, v kateri koreograf Dedovič izpostavlja življenjske trenutke iz obdobja, ko je Ljubljano v času druge svetovne vojne obdajala bodeča žica. Balet Žica je leta 1976 težko dočakal svojo premiero, saj takratne oblasti vsebini niso bile naklonjene, čeprav koncept zariše v težave prebivalcev Ljubljane pred okupatorsko žico, tudi brutalnost okupatorja. Žica je nazadnje le ugledala odrske luči, bila posneta za televizijo in se nato leta predvajala na nekdanji praznik Dan republike, 29. Novembra. Ponovna koreografska postavitev Žice je bila zaupana Mateji Rebolj, asistent predstave pa je Stefan Capraroiu. Ustvarjalci aktualne postavitve Žice so sledili predvsem vsemu tistemu, kar je Dedoviču, ki je v sedemdesetih letih raziskoval in se poigraval s tedanjimi tehničnimi novitetami televizijskega studijskega snemanja, predstavljalo vizijo o tem, kako naj bi Žica v svoji televizijski različici dejansko izgledala. Zato danes v novi scenski postavitvi Ateja Tutte dobiva po eni strani povsem nov, sodobnejši odrski izgled, čeprav gledalcu zariše občutek, da s pomočjo napredne gledališke tehnične opreme gleda Dedovičevo Žico na televizijskem zaslonu v obliki, ki je najbližja tisti, kakršno si je Dedovič v sedemdesetih letih zami-slil. Hkrati je bila postavitev baleta Žica v okviru baletnega večera Balet 100 prvič uprizorjena na živo glasbo, saj se je v preteklosti izvajala le na glasbeni posnetek. 

Edino korektno in strokovno ljubljansko kritiško pero izpod roke Daliborke Podboj je ob letošnji izvedbi Žice zapisalo: “Plesne podrobnosti premikajoče se množice plesalcev so precizno in skladno razvejane po odru v duhu in ritmu glasbene skladbe, ob zamrznitvah skupine se zaznajo tudi telesne napetosti, telesa pa delujejo kot  žive skulpture, ki zračijo moč mase, moč življenja. Plesni slog predstave sledi melodičnim jazzovskim tonom skladatelja Gregorca, je tudi lahkotno zgrajen na plesni jazz obliki, najbolj se je gibalnemu jazz izrazu približal glasnik Hugo Mbeng, v tej plesni formi sta impresivno zadihala še Urša Vidmar in Filip Viljušić (nasprotje: ženska in moški). Zanimivo koreografsko strukturiran, že kar filmsko izoblikovan in izveden je boj dveh moških (nasprotje: dva moška) v izvedbi Yujina Muraishija in Yukija Sekija. V vlogi tujca je zablestel Petar Đorčevski v atrakcijah svojih plesnih moči, s katerimi je zavladal prostoru. Ni bil tisti hladni okupator, sovražnik, prej vladar, ki se postavlja nad druge, praktično nepremagljiv. Koreografski koncept se torej gradi na množici in posameznih trenutkih ob pogledu onstran žice ali pod okroglino drobnogleda, kar v scenski manipulaciji dobi še dodaten vizualni učinek. Posebno vlogo je koreograf namenil mladosti, dekletu in mladeniču, duetu, ki je del množice, vendar med seboj tudi življenjsko povezan v idili mladosti ter ljubezni, ki premore dovolj poguma ter moči, da se upre tujcu, na koncu mladost tudi zmaga oziroma ona prispeva k uničenju tujca; navdihnjeno in prepričljivo sta svoj duetni spev zavela Tjaša Kmetec in Lukas Zuschlag.”.

Ljubljanski Balet v Pastorsalni simfoniji; foto: Darja Štravs Tisu

Sklepni del baletnega večera Balet 100 se svečano končuje s šesto – Pastoralno simfonijo Ludwika van Beethovna v koreografiji Milka Šparembleka. Šparemblekovo Pastoralno simfonijo lahko označimo kot častitev in slavje življenja ali kot častitev in slavje bogate, 100 letne zgodovine ljubljanskega in hkrati prvega slovenskega poklicnega baletnega ansambla. 

Koreograf in režiser svetovnega slovesa, Milko Šparemblek, se je rodil na Prevaljah na Koroškem, se zatem preselil v Zagreb, kjer se šolal in doštudiral na filozofski fakulteti. Hkrati se je pri hrvaških baletnih pedagogih učil klasičnega baleta. Sprva je deloval kot plesalec – solist in prvak zagrebškega baleta, dokler se leta 1953 ni odpravil v Pariz na baletno izpopolnjevanje. Kasneje je postal član raznih mednarodnih baletnih ansamblov in deloval z Mauriceom Béjartom, Martho Graham, Joséjem  Limonom in z drugimi slovečimi imeni tedanje baletne družine. Bil je direktor baleta Metropolitanske opera v New Yorku, Gulbenkian baleta v Lizboni in baleta v Lyonu, v letih od 1992 do 1994 pa vodil Balet HNK Zagreb. Koreografiji se je začel posvečati leta 1955, od tedaj pa je na oder postavil več kot 150 baletnih, opernih in dramskih predstav, televizijskih baletov, oddaj in umetniških filmov. Milko Šparemblek je redno deloval tudi v rodni Sloveniji in za Balet SNG Opera in balet Ljubljana posrtavil več baletov, med katerimi še danes odmevajo Pesmi ljubezni in smrti, Zgodba o vojaku, Pilcinella in drugi. Pastoralno simfonijo je v Ljubljani prvič postavil leta 1986. Šparemblek danes velja za koreografa z izjemnim in unikatnim koreografskim jezikom.

Ob letošnji premieri Šparemblekove Pastoralne simfonije, kateri je odlično igral simfonični orkester ljubljanske opre pod taktirko Marka Gašperšiča, je Daliborka Podboj zapisala: “Ljubljanski balet je povsem navdušil s svojo letečo pastirsko izvedbo, ko so koraki kar leteli po glasbenih tonih, z njimi pa vihrali beli kostumi v novi mojstrski obnovi koreografske izvirne postavitve Milka Šparembleka in ob asistenci Spomenke Šparemblek; solistične vloge so zaplesali: Nina Noč, Owen Lane, Eli Purkunen, Filippo Jorio, Marin Ino, Richel Wieles. Prav je, da se pohvali poleg izvrstnih solistov tudi celotni baletni ansambel, ki usklajeno vihra po odru na krilih glasbe in plesa v Šparemblekovi zahtevni plesni liriki, poetiki, ki slavi življenje in gibanje, ki se odpira gibalnemu umetniškemu navdihu, ki je odpiral in odpira nova scenska ter plesna obzorja časa; saj je njegova plesna simfonija brezčasna, večna. Prav tako se mojstrsko veje plesna dinamika Pastoralne simfonije po prostoru in se vznemirljivo iskrijo zanimive poslikave posameznih skupin, še posebej pa solistični spevi, ki opojno zarišejo v kompozicijsko celoto. Obnova Pastoralne simfonije Milka Šparembleka v času 100-letnice slovenskega baleta se lahko šteje tudi kot slovenski baletni doprinos k slavju koreografovih 90 življenjskih let, ki jih bo praznoval letošnjega 1. decembra. In je Pastoralna simfonija znova segla v srca gledalcev tako kot takrat pred tridesetimi leti, ko je navdihnila in vznemirila ljubljansko plesno sceno.”. 

 

Sledite ali všečkajte:

BALET SNG MARIBOR GOSTOVAL V BOGOTI

Balet SNG Maribor je gostoval na 16. Iberoameriškem gledališkem festival v Bogoti v Kolumbiji. Na enem največjih in najpomembnejših gledaliških festivalov na svetu je mariborski Balet med 27. marcem in 1. aprilom šestkrat izvedel baleta Stabat Mater in Le Sacre du Printemps v koreografiji Edwarda Cluga. Baletna plesalca Catarina de Meneses in Gaj Žmavc pa sta v okviru izobraževalnega dela festivala izvedla tri masterclasse.

Sledite ali všečkajte:

SVEČANA BALETNA KONCERTA MADŽARSKE PLESNE AKADEMIJE IZ BUDIMPEŠTE

Avditorij Portorož, 12. maj 2018 ob 19.30

Gledališče Murska Sobota, 14. maj 2018 ob 19.00

 

Madžarska baletna akademija je vodilna baletna inštitucija v Evropi in hkrati edina z univerzitetnim programom. Baletne plesalke in plesalci akademije sodijo danes med najvidnejše baletne prvake tako rekoč prav vseh znanih svetovnih baletnih ansamblov. Program bo zanimiv in hkrati očarljiv, saj bo postregel z najlepšimi in najbolj znanimi odlomki iz klasično baletne literature, hkrati pa tudi s sodobnimi baletnimi koreografijami, ki naravnost navdušujejo s svojo izvirnostjo.

 

Program:

CONCERTO IN E

Glasba: Johan Sebastian Bach

Koreografija: ZoltánFodor

Solo: Krisztina Bounakova

Baletni zbor: VI-IX letnik Madžarske plesne akademije

 

                  ODMOR

 

LA VENTANA

Glasba: Hans Christian Lumbye

Koreografija: August Bournonville

Kyoko Ishihara, Zsuzsanna Pretzer, László Pavleszek


LABODJE JEZERO – variacija Odette iz 2. dejanja

Glasba: Peter Ilič Čajkovski

Koreografija: Lew Ivanov

Eszter Horányi


DON KIHOT – variacija Kitry iz 1. dejanja

Glasba: Ludwik Minkus

Koreografija: Marius Petipa

Zsuzsanna Pretzer


SEN LETNE NOČI (A Midsummer Night’s Dream) – odlomki iz baleta

Glasba: Felix Bartholdy Mendelssohn

Koreografija: Laszlo Seregi               

Afroditi Vassilakopoulou, Kármen Kis, Silvio Morelli, Márk Plita

Puck: Péter Horváth

Pas de deux: Krisztina Bounakova, Gerardo Guarracino


CLAIR DE LUNE

Glasba: Claude Debussy

Koreografija: John Bliekendaal

Rubina Ellenrieder, Edvin Somai


SATANELLA                               

Glasba: Cesare Pugni

Koreografija: Marius Petipa

pas de deux: Miyu Takamori, Hodaka Maruyama

Štirje pari: Blanka Katona, Dóra Sautek, Boglárka Lepedus, Lea Napsugár Joó, Vince Topolánszky, Giorgo Salin, Péter Horváth, Mátyás Kovács

Sledite ali všečkajte:

BALET SNG OPERA IN BALET LJUBLJANA V MEHIKI, KOLUMBIJI IN NEMČIJI

Baletni ansambel SNG Opera in balet Ljubljana je odpotoval v Južno Ameriko. Med 13. in 29. marcem 2018 bo s predstavo Simfonija otožnih pesmi režiserja Tomaža Pandurja in koreografa Ronalda Savkovića, ki smo jo na odru nacionalnega gledališča premierno uprizorili 13. aprila minulo leto kot poklon umetniku, gostoval najprej v Mehiki (od 14. do 18. marca) in Kolumbiji (od 19. do 24. marca), 28. marca pa še v Bonnu.

Pandurjevo Simfonijo otožnih pesmi je krstno uprizoril Berlinski državni balet leta 2010, na predvečer prve obletnice umetnikove smrti pa smo umetnikovo estetiko časa in prostora postavili tudi pred slovensko občinstvo, da bi z njo začutili potovanje po miselnih pokrajinah vsega tistega, kar nas osmišlja. »Rojstvo, življenje, ljubezen, smrt, prestavljanje v druge dimenzije, v nepojasnjene in neodkrite svetove,« je predstavo z besedami pospremila dramaturginja Livija Pandur.

Glasba, Tretja simfonija poljskega skladatelja Henryka Mikołaja Góreckega, Simfonija otožnih pesmi v treh delih, govori o izgubi. O materi, ki je izgubila sina, in o otroku, ki je ostal sam in izgubil vse. Samotne pokrajine obupa in stiske se prepletajo z molitvijo in prošnjo po odrešitvi, po boljšem in pravičnejšem svetu. So poetična lamentacija in apologija posameznika, krik življenja in krik smrti v nepojasnjenem in težko dotakljivem risu našega bivanja. Predstava razvija še več vsebinskih sklopov, ki v sedmih scenskih ikonah, v narativnem toku sovpadajo z likovnostjo suprematizma, se v miselnih razpokah in ranah v neki drugi realnosti, v nekem drugem toku zavesti odslikava pesem neizrečenega v iskanju absolutne lepote. In vsega tistega, kar v migracijah misli ni mogoče ubesediti, a se manifestira z jezikom gledališča, z jezikom telesa v plesu.

Dobro uro trajajoča simfonija, napisana za sopran solo in orkester, v katerem ni oboe, trobent in tolkal, je še vedno eno najbolj znanih del Henryka Mikołaja Góreckega. Ta simfonija, zgrajena iz preprostih harmonij, se je dotaknila široke množice kot že dolgo nobena obsežna simfonična skladba doslej. »Na vprašanja, v čem leži skrivnost uspeha, bi bilo težko odgovoriti zgolj z racionalno razlago. Simfonijo je treba le začutiti, čutiti s telesom, kot je pogosto poudarjal skladatelj,« je ob ljubljanski premieri zapisala muzikologinja Veronika Brvar.

Predstava Simfonija otožnih pesmi je v SNG Opera in balet nastajala dobra dva meseca, v njej pa nastopa 14 plesalcev – izjemnih baletnih solistov gledališča. To so: Giorgia Vailati, Rita Pollacchi, Tjaša Kmetec, Ana Klašnja, Marin Ino, Chie Kato, Elli Purkunen, Kenta Yamamoto, Petar Đorčevski, Lukas Zuschlag, Richél Wieles, Filippo Jorio, Hugo Mbeng in Owen Lane. Za likovno podobo predstave so poskrbeli scenograf Numen, kostumografinja Angelina Atlagić ter oblikovalca svetlobe Jaša Koceli in Juan Gómez Cornejo.

Ljubljanski Balet bo prvi dve predstavi odplesal 14. in 15. marca v gledališču Teatro de la Ciudad v glavnem mestu Mehike Mexico Cityju, 17. in 18. marca se bo preselil na prizorišče v Guadalajaro v sklopu prireditev Conjunto de Artes Escenicas, od 21. do 24. bo nastopil na prestižnem iberoameriškem gledališkem festivalu v kolumbijski Bogoti, gostovanje pa bo z zadnjo predstavo Simfonije otožnih pesmi in Kaktusov Alexandra Ekmana sklenil v teatru v Bonnu 28. marca.

Sledite ali všečkajte: