Nazaj na ARHIV 2016


BOX (Melancholy nr. 3 – Andante)

Tartinijev trg Piran

Torek, 9. avgust 2016

 

 

 

V okviru programa novih koreografij je 9. avgusta 2016 na Tartinijevem trgu v Piranu svoje novo avtorsko dela prikazal Mitja Obed z delom Box (Melancholy nr.3 – Andante).

Mitja Obed, ki smo ga do zdaj lahko spremljali le kot plesalca v projektih DBUS, se je lotil plesnega dela na osnovah flamenka ter tako oblikoval zanimivo pol ure trajajoče delo, v katerem nastopa sam. Koreografija je dobra, zanimiva a bi lahko bila za spoznanje krajša navkljub temu, da je Mitja Obed skozi koreografijo posegal po vselej novih koreografskih pristopih, ki so delo v končni obliko naredili z ozirom na dolžino in zasedbo enega samega plesalca dovolj zanimivo. Obed je dokazal, da je odličen plesalec flamenka, s čimer sodi v sam vrh domačih ustvarjalcev s tega plesnega področja. Nedvomno mu pri tem pomaga tudi pridobljena baletna izobrazba.

The box je za Mitjo Obeda predstava o željah in raziskavah, kako preseči prostorske ter človeške omejitve. The Box je torej škatla, tako kot je škatla vsaka odrska oblika, in je telo materialna zamejitev osebnosti ter njenih tendenc po osvobajanju, skratka škatla, v katero je ujeta osebnost. Mitja Obed je svoje želje in preseganja lastnih telesnih omejitev v avtorski predstavi The box spletal v raznolikostih plesnega izrazoslovja, ki okviri in razmeji strasti ter moči korakov flamenka, v gledališkem listu pa zapisal : “Je solo plesni performans flamenko plesalca , ki svojemu flamenko ozadju dodaja prostejšo pot, s strani plesne scene pa dobiva priznanja o avtentičnosti giba.” In kako pojmuje melanholijo, ki jo v oklepaju naznani kot glasbeno spremljavo ali stavek andante No3, torej svojo simfonijo plesnega razmišljanja ( Melancholy No3, Andante)?  Zapisal je, da melanholija pride na videlo, ko spozna še večje omejitve, takrat se pojavita sočutje in pokroviteljstvo.

Plesne variacije, ki se jim sledi na odru solo predstave The Box, povsem jasno zavibrirajo dramski lok, ki vidno sledi koreografskemu razmišljanju in poglabljanju v gibalno materijo ter okviri principe novodobnih izpeljav flamenka, tega ljudskega španskega plesa, ki iz zemlje iztiska prepotrebne moči za človekov (plesalčev) telesni ustroj, za moč bivanja in premagovanja narave, in kjer ni kaj dosti prostora za melanholijo. V plesni kompoziciji, grajeni v ostrini nožnih ritmov flamenka, Mitja kot v predah razlije prelepe telesne raztege, jih počasi vsrkava in usmerja v višino, jih zavije v obrat in si znova da duška, dovoli novo sprostitev ob svojem naslednjem telesnem raztegu, so verjetno ti možni trenutki koreografske in osebnostne melanholije, ki je izražena bolj kot želja po še večjih in bolj poglobljenih razmejitvah; sicer pa celotna uprizoritev izzveni kot spevna melodija, melanholična melodija, posvečena plesu.

Plesalec Mitja Obed je slok in eleganten, natančen in premišljen v izražanju svojih plesnih dimenzij, tudi jasen v koreografskem izpisu gibalnega ritma ter komponiranju tako glasbenih oblik kot svetlobnih efektov, s katerimi se aktivno poda v kompozicijski objem odrske scene.  V črni kostumski preobleki, z ovito tkanino okoli bokov, s krilom, ki zakriva del hlač, v pristnosti ostrin in ritmov Mitja izžareva plemenitost in daje vtis španskega plesalca flamenka, tudi na trenutke oživi špansko areno, je toreador, pikador ali celo sama žrtev, bik. Njegove roke pa  plavajo po zraku kot krila velikega ptiča, so klasične čutne, so tisti niz neizrečenih želja, ki se dvigajo in želijo ponesti telo visoko gor ali se tega nadokvira vsaj dotikati. Skoraj na začetku in ob koncu uprizoritve, v siju svetlobnega polkroga na zadnji steni odra, je še posebej originalno izpostavljena moč sugestije črnega in belega kostumiranega plesalca ter svetlobe odrskih reflektorjev, kar prikliče vizijo filmskih grozljivk na začetku 20. stoletja ali avize kabaretov istega časa, in je tudi domiselno oblikovana likovna zasnova, ki enakemu nizu korakov doda novo koreografsko noto. Ob nekoliko bolj sproščenem izrazu obraza, še kakem nasmehu ali pogledu odprtih oči, ki izžarevajo scenski  duh, bi Mitja Obed tudi bolj sijoče zaobjel prizorišče, ob njegovem resnem in zakritem pogledu pa obrazna mimika ni ravno v skladju z izpostavljeno gibalno svobodo.

Vrhunec premisleka, raziskovanj in domišljije na relaciji scene in svetlobe pa nastopi v igri luči ter korakov plesalca, ko ta zapleše duet s svojo senco in se ob odmiku v drugi kot scene ta duet prelevi še v tercet likovnih linij ter dinamičnih poslikav. Avtorska solo predstava plesalca in koreografa Mitje Obeda The box (Melancholy No. 3 Andante) je svojstven plesni recital, je poetika o telesni gibalni razmejenosti in razsežnosti plesne substance, pa čeprav v zamejeni odrski sceni, kjer se domiselno iskri in prepleta tercet  flamenka, sodobnih plesnih oblik in svetlobnih efektov, ki navdihuje in navduši.