V SNG MARIBOR PRIHAJA PREMIERA BALETNEGA VEČERA LEVA DESNA, LEVA DESNA …

Gaj Žmavc, Edward Clug, Alexander Ekman

LEVA DESNA, LEVA DESNA

Baletni večer (triptih) sodobnih koreografij

Premiera: 2. marec 2018 ob 19.30


MAESTRO

Koreografija: Gaj Žmavc

Glasba: Antonín Dvořák: Simfonija št. 9 v e-molu, “Iz novega sveta”,  op. 95 (4. stavek), Slovanski plesi za klavir, op. 72 (Dumka)

Praizvedba: 2. marec 2018, Velika dvorana 

Koreografska noviteta mladega slovenskega baletnega plesalca in koreografa Gaja Žmavca je po avtorjevih besedah nastala iz navduševanja nad velikimi deli klasične glasbe. Osnovni koncept sodobne koreografije nastaja za 24 plesalcev, ki bodo skozi gib ponazorili orkester, muzo in dirigenta. Avtor se bo ob abstraktni scenografski postavitvi (24 stolov, abstraktna orkestrska školjka) med ustvarjalnim procesom naslonil na zanimiv in očem širše množice skrit proces kreiranja in nastajanja zvoka. Notni zapisi, ki so se ohranili skozi stoletja do danes, so po Žmavčevih besedah brez veščine in virtuoznega obvladanja glasbenih inštrumentov zgolj kos papirja, v katerih pa se skrivajo genialne ideje ustvarjalcev, če jih znamo prebrati na prav način. Za impozantnim zvokom, ki ga proizvajajo orkestri, se skriva kompleksen proces in popolna sinhronizacija mase ustvarjalcev, ki pa je pod popolno kontrolo enega človeka – dirigenta. Glavno koreografovo vodilo bo tako predvsem “plesna orkestracija” oziroma prikaz moči in efekt mase, ki jo na gibalno virtuozen, včasih komičen in igriv način osmišlja ter skozi manipulacijo sestavlja in razstavlja kreator predstave. Sodobni balet Maestro sestavljajo trije medsebojno povezani deli: Kreacija in Muza, Simfonija, Odmev.


HILL HARPER’S DREAM

Koreografija: Edward Clug

Glasba: Milko Lazar

Praizvedba: 16. februar 2013, Opernhaus Zürich

Mednarodno priznani slovenski koreograf Edward Clug je v začetku leta 2013 za operno hišo v Zürichu postavil svojevrstni nov koreografski mejnik, ki je doživel sijajen odziv v tujini in ga želi predstavi- ti tudi slovenskemu občinstvu. Glasbena zasedba (v pisavi slovenskega skladatelja Milka Lazarja) s surrealizmom prežetega dela Hill Harper’s Dream je prav tako nekoliko nenavadna in teži k transcendentalni eteričnosti, saj jo sestavljata dve harfi. Po Clugovih besedah se iz naslova koreografije sugestivno kaže in duhovito združi vizualna in zvočna podoba predstave. Kot pojasnjuje avtor, se Hill Harper’s Dream ne dogaja visoko v gorah niti na ravnem polju, ampak nekje vmes, tj. na 212 centimetrov visokem hribu. Omenjeni vplivi se ne nazadnje odražajo v celovitem estetskem diapazonu in prečiščeni koreografski atmosferi, ki s svojo fantazijsko simboliko trka neposredno na naše nezavedno in obiskovalcu z bogato paleto plesne ekspresije naslika nov sveženj še nedoživetih sanj.


LEFT RIGHT LEFT RIGHT

Koreografija: Alexander Ekman

Glasba: Mikael Karlsson

Praizvedba: 23. februar 2012, Lucent Danstheater, Den Haag

Švedski koreograf Alexander Ekman je nedvomno eden izmed naj-

zanimivejših koreografov sodobnega časa, ki se z globoko meditativnim preizpraševanjem posveča predvsem iluminaciji bivanjskih simptomov današnjega človeka. S svojim neobičajnim smislom za humor, naglimi plesnodramaturškimi preobrati, številnimi elementi presenečenja in premišljenimi izpeljavami ustvarja koreografije, s katerimi se lahko marsikdo poistoveti, najde navdih ali celo poišče ključ do rešitve navidezno nerešljivega problema. 

Koreografijo Left Right Left Right je Ekman ustvaril za haaški Lucent Danstheater v začetku leta 2012, njen osnovni plesni impulz pa se osredotoča na koncentracijo, (pravo)čas(ov)nost oziroma timing in ritem. Lahko bi rekli, da je Ekmanova koreografija, ki bo po praizvedbi v Haagu doživela svojo prvo postavitev prav na velikem odru mariborskega Baleta, nekakšna študija človeškega gibanja, ki se zgodi na dokaj nekonvencionalen način, tj. z uporabo 16 tekalnih trakov, s preprostimi, a zato nič manj prepričljivimi odrskimi učinki in z menjavanjem sodobnih zvočnih pejsažev. Ekmanov umetniški cilj, ki je vselej usmerjen v transformacijo avditorija in premikanje “normirane” percepcije publike, se tudi tokrat navezuje na temeljno vprašanje, ki si ga je zastavil pred ustvarjalnim procesom: “Zakaj pravzaprav potrebujemo to delo?”

Sledite ali všečkajte: