PRVI SESTANEK STROKOVNE SKUPINE ZA POENOTENJE STALIŠČA V ZVEZI S STATUSOM BALETNIH PLESALCEV V RS

Društvo baletnih umetnikov je po sestavi skupine za poenotenje strokovnih stališč glede statusa baletnih umetnikov v RS sklicalo tudi njen prvi sestanek, ki je potekal v SNG Maribor.
Na sestanku so prisotni izdelali grobi predlog osnutkov predloga, ki je opisan nadaljevanju, na nadaljnjih sestankih pa bo skupina predlog izdelala in ga poslala na Ministrstvo za kulturo.
  
KJE IN KAM PLUJE BARKA SLOVENSKIH BALETNIH PLESALCEV V OCEANU BALETNE UMETNOSTI PO DO SEDAJ OPRAVLJENIH AKTIVNOSTIH
 
Uvod:
 
Problematika baleta v RS že več let, predvsem pa v zadnjem času postavlja vprašanja v zvezi z delovno dobo in zaposlovanjem plesalcev. Problem je nastal ob zmanjšanju beneficirane delovne dobe za baletne plesalce iz 18. mesecev na 15 mesecev za eno leto dela, in splošnega daljšanja delovne dobe, kar je posledično močno upočasnilo prej normalen pretok baletnih plesalcev v slovenskih baletnih ansamblih. Danes je tako rekoč na cesti zaskrbljujoče število mladih baletnih plesalcev s končano baletno izobrazbo, povprečna starost baletnih plesalcev v slovenskih baletnih ansamblih pa se zaskrbljujoče dviguje. To je pri slovenski populaciji posledično pripeljalo tudi do upada zaupanje vprihodnost poklica baletni plesalec. Šolanje postaja vse bolj ljubiteljska dejavnost majhnih otrok, ki se ob možnosti nadaljevanja šolanja na srednji stopnji vse raje odločajo za študij katere druge smeri, ki jim ponuja večjo perspektivo in sigurnost zaposlitve.
Balet je iz fizičnega in psihičnega zornega kota ena najbolj ekstremno zahtevnih poklicnih panog na sploh, je umetnost, v kateri plesalec izkuša meje človeške vzdržljivosti. 
 
Aktivne dejavnosti kot so bile ciljna skupina za statuse na Ministrstvu za kulturo RS, okrogla miza o statusu baletnih plesalcev v RS, ki je pod naslovom: »Po kateri poti naj zapleše?« v organizaciji Društva baletnih umetnikov Slovenije ( v nadeljevanju besedila DBUS) in Ministrstva za kulturo Republike Slovenije (v nadalejvanju besedila MK), potekala 14. maja 2009 na Ministrstvu za kulturo, za njo opravljena anketa, ki jo je DBUS  sestavilo v sodelovanju z MK in katero so izpolnjevali aktivni baletni plesalci obeh osrednjih slovenskih baletnih ansamblov, potem pa še okrogla miza, ki jo je v konferenčni dvorani hotela Slon junija 2009 organizirala SNG Opera in balet Ljubljana, so postregle tako z različnimi predlogi kot z odgovori na vprašanja, kako in kaj bi bilo najbolje, najbolj častno in s strokovnega stališča glede na vsesplošno veljavne strokovne standarde baletne umetnosti edino sprejemljivo.
Okrogla miza DBUS in anketa, katere rezultati so bili poslani na MK , sta jasno pokazali oziroma nakazali mnenja večine, ki so, kar lahko vidimo predvsem iz analize ankete v glavnem razsodna in realna, hkrati pa tako v dobro stroke kot baletnega plesalca – posameznika. Okrogla miza z mednarodno udeležbo akterjev, ki jo je organizirala SNG Opera in balet Ljubljana junija 2009 v konferenčni dvorani Slona, pa je imela poglavitni cilj seznaniti prisotne s stanji in zakonskimi sistemi v nekaterih drugih evropskih državah, pri čemer smo lahko opazili tudi različna mnenja in razmišljanja oziroma različnost med zakonskimi ureditvami posameznih držav, iz katerih so prišli gostje. Še posebej zanimiva so bila dejstva, problemi in zakonska evalvacija statusa baletnih umetnikov Makedonije, kot države iz bivše jugoslovanske skupnosti v katero spada tudi Slovenija. Makedonija je namreč v ureditvi statusa baletnih umetnikov korak pred Slovenijo in je v svoji zakonski reformi pokojninskega sistema benificirano delovno dobo za baletne plesalce sprva ukinila, vendar jo nedolgo za tem na podlagi sorodnih problemov, s kakršnimi se po znižani benificirani delovni dobi leta 2001 ukvarjamo tudi pri nas, zopet uvedla.
Po natančni analizi vseh dosedajšnjih aktivnostih se danes na podlagi številnih medsebojnih debat, neformalnih pogovorov in razmišljanj na vse tehtnejših strokovnih utemeljitvah le kristalizira najboljše, kar bi slovenska država lahko storila za baletno umetnost in tako pomagala 0,000035 procentu slovenske populacije, kar je približno 70 baletnih plesalcev v približno dvo milijonski (2.000.000) slovenski populaciji, se pravi peščici »izbrancev« – baletnih umetnikov.
Spoznanje, da večina zagovarja podobne vzorce rešitve in z dejstvom, da je za dobro in strokovno rešitev problema upoštevanje vseh mnenj nujno, je januarja 2010 DBUS  ustanovilo še Strokovno skupino za poenotenje stališč, v kateri poleg trenutno aktivnih in neaktivnih baletnih plesalcev sodelujeta tudi obe vodji osrednjih slovenskih baletnih ansamblov, ravnatelj SNG Opera in balet Ljubljana ter direktor SNG Maribor. DBUS je na podlagi vseh upoštevajočih mnenj iz okroglih miz ter ankete sestavilo poenoten vzorec rešitve, ki ob upoštevanju vseh mnenj vključuje možnost A in možnost B, torej dve osnovni možnosti, na podlagi katerih bi se lahko baletni plesalci odločali za nadaljevanje njihove življenjske poti po končani aktivni plesni karieri. Strokovna skupina je ta vzorec na svojem prvem sestanku označila za sprejemljivega, na naslednjih ga bo dodelala z jasnimi dopolnili, postopoma pa vabila tudi predstavnike Ministrstev za kulturo, šolstvo, delo družino in socialne zadeve, javno upravo in finance, s pomočjo katerih bo, ob prisotnosti pravnika, izdelala strokovno sprejemljivo rešitev, ki naj bi temeljila na dolgoročnem logično postavljenem sistemu, ki bo lahko od začetka šolanja pa do konca kariere baletnega plesalca potekal kristalno jasno in po možnosti brez nepričakovanih zapletov.
Zato pozivam k sprejemanju dejstva, da nas bodo edino vztrajnost, s strani stroke pa zmerna diplomatska agresivnost in nepopustljivost popeljale do želenega cilja, takšnega, ki bo omogočal normalno funkcionalnost obeh slovenskih baletnih ansamblov, hkrati pa zagotovil vso dostojanstvo baletnega plesalca kot posameznika! Verjamem, da to ni le v interesu stroke ampak tudi slovenske države!
 
Grobi predlog zakonske rešitve statusa baletnih plesalcev:
Načeloma obstajata dve osnovni vprašanji ureditve statusa baletnega plesalca.
 
  1. Dolgoročni – ureditev statusa baletnih plesalcev, ki bo veljal za       bodoče generacije in
  2. Kratkoročni – ki bo uredil vprašanje trenutno aktivnih baletnih plesalcev oziroma baletnih plesalcev, ki bodo aktivno delovali do zakonskega sprejetja rešitve.
Najbolj sprejemljiva dolgoročna rešitev, tako v dobro baletnega šolstva in javnih zavodov, upoštevajoč predvsem pretok mladih baletnih plesalcev in sposobnosti visoke profesionalne fizične funkcionalnosti v človekovih najboljših letih, kot v prid baletnih umetnikov, ki jim dolgoletno ustvarjanje na področju baletne umetnosti tako fizično kot psihično dodobra »iztroši« organizem je naslednja:
Vzorec a: Uvedba skrčene delovne dobe sorazmerno z nižjim pogojem potrebnih starostnih let za polno upokojitev zaradi strokovno in zdravstveno utemeljenih pogojev dela in splošno veljavnih fizično psihičnih standardov, ki veljajo v baletni umetnosti, in sicer v razmerju 12 mesecev = 18 mesecev.                                                                                
Baletni plesalec bi po takem sistemu istočasno izpolnil oba pogoja za polno upokojitev predvidoma med 47. in 50. letom starosti,  ko bi se lahko po lastni presoji polno upokojil oziroma se odločil za vzorec b:, ki bi dopuščal možnost vrnitve skrčene delovne dobe zaradi posebnih pogojev dela in splošno veljavnih fizično psihičnih standardov, ki veljajo v baletni umetnosti, izplačilo dostojne odpravnine, s katero bi potem nadaljeval delo na nekem drugem področju vse do izpolnitve tistih pogojev za upokojitev, ki po pokojninski zakonodaji veljajo za pretežni del slovenske populacije. 
 
Seveda pa takšen osnovni vzorec rešitve odpira še podvzorce, ki bi veljali za specifične podskupine baletnih umetnikov, npr. tistih izbrancev, ki pokažejo sposobnosti v drugih smereh baletne umetnosti, kot sta koreografija in pedagogika in za katere bi moral veljati sistem z vsemi bonitetami osnovnega vzorca a in b ob možnosti nadaljevanja dela na področju baletne umetnosti pod vsemi pogoji osnovnega vzorca a., oziroma za tiste baletne umetnike, ki bi jim višja sila preprečila nadaljevanje aktivne plesne kariere oziroma za tiste, ki bi zaradi neupoštevanja katerega od vsesplošno veljavnih strokovnih standardov za opravljanje poklica baletni plesalec predčasno izgubili zaposlitev v baletnem ansamblu.
 
Vprašanju zaposlovanja za določen ali nedoločen čas je bilo v preteklih dejavnostih namenjeno precej časa. Razgovori, debate in rezultat ankete so dali jasen odgovor na to vprašanje. Ohranitev sistema zaposlovanja s pogodbami za nedoločen čas je nujen in pomemben dejavnih tako za ohranitev normalne funkcionalnosti profesionalne baletne umetnosti v Sloveniji kot specifični državi v primerjavi z ostalimi evropskimi državami, kot za ohranitev in rast popularizacije že tako skromnega števila slovenskih baletnih plesalcev! 
Če tako po eni strani upoštevamo nujnost ohranitve pogodb za nedoločen čas, ki baletnim plesalcem zagotavljajo pravico obstoja v službi baletne umetnosti vse do polne upokojitve, moramo po drugi strani zagotoviti tudi upoštevanje njihovih dolžnosti. V ta namen bi lahko v pogodbe za nedoločen čas vnesli jasne varovalke po vseh splošno veljavnih standardih za opravljanje poklica baletni plesalec, s katerimi bi delodajalcu zagotovili možnost, da zaradi natančno določenih razlogov z delavcem predčasno prekine pogodbo, in tako skrbi za nemoteno visoko profesionalno delovanje in usposobljenost vseh baletnih plesalcev v ansamblu.
Naslednje, večkrat odprto vprašanje v zvezi s pogodbami za nedoločen čas je vprašanje, vezano na čas, ki bi moral preteči od zaposlitve baletnega plesalca po pogodbi za določen čas do dodelitve pogodbe za nedoločen čas. Čeprav se večina nagiba k ohranitvi dosedanjega sistema, ko delavcu po dveh letih zaposlitve za določen čas pripada zaposlitev za nedoločen čas, smo temu vprašanju vseeno posvetili precejšnjo pozornost. Ob ureditvi tesnega sodelovanja slovenskih baletnih ansamblov z osrednjimi slovenskimi baletnimi izobraževalnimi zavodi bi danes veljaven sistem lahko obdržali, če bi vodje slovenskih baletnih ansamblov ob zadolžujočem rednem, kontinuiranem in z letnikom šolanja sorazmernim kvantitativno naraščajočim sodelovanjem učencev in dijakov pri dejavnostih baletnih ansamblov, dobili natančen vpogled v delo posameznikov. 
 
Ob ureditvi normalnega in kontinuiranega pretoka baletnih plesalcev v slovenskih baletnih ansamblih, za kar bo potrebnih več gledaliških sezon, bi po ureditvi vprašanja kvalitete baletnega šolstva v Sloveniji morali preiti tudi na sistem, ki bo vodje baletnih ansamblov zavezoval na vsakoletno zaposlitev natančno določenega števila slovenskih baletnih plesalcev, razen v primeru ko se zgodi, da v posameznem letu dejansko noben od plesalcev, ki so končali šolanje, ne izpolnjuje kriterijev za sprejem v baletni ansambel. Za ugotavljanje tovrstnih vprašanj lahko danes ugotovimo, da bi veljalo zopet upoštevati v polni meri avdicijske komisije v baletnih ansamblih. Takšna obveza do zaposlovanja baletnih plesalcev, ki končajo baletno šolanje v eni od slovenskih baletnih šol, bi pripomogla k ponovni vzpostavitvi perspektivne prihodnosti za opravljanje poklica baletni plesalec, kakor tudi v zaupljivo prihodnost slovenskega baletnega plesalca in slovenske baletne umetnosti na sploh.
V ta namen se Društvo baletnih umetnikov Slovenije pripravlja na sestavo širše skupine strokovnjakov, ki se bo strokovno lotila analize problemov slovenskega baletnega šolstva, iskanja rešitev in načinov možnosti tesne povezave baletnih ansamblov in osrednjih baletnih šol. K temu koraku je pripeljalo spoznanje, da je nezaposlovanje baletnih plesalcev, ki končajo eno od slovenskih baletnih šol v zadnjih letih že kronično, kar nakazuje na velik problem slovenskega baletnega šolstva oziroma vodstev baletnih ansamblov v zadnjih letih.
 
Ob vprašanju dolgoročnega vzorca rešitve ne smemo zanemariti tudi kratkoročnega, ki vključuje trenutno aktivne baletne plesalce in baletne plesalce, ki bodo pričeli z aktivnim delovanjem v enem od slovenskih profesionalnih baletnih ansamblov pred sprejetjem pokojninske zakonodaje za baletne plesalce.
Če bomo hoteli sčasoma in postopno urediti normalen in kontinuiran pretok baletnih plesalcev v obeh baletnih ansamblih, je kratkoročno vprašanje bistvenega pomena. V nasprotnem bo profesionalna baletna umetnost obsojena še na več let statusne stagnacije. Iskanju kratkoročne rešitve smo za enkrat posvetili manj časa, vseeno pa se odpirajo nekatere možnosti. Najbolj sprejemljiva bi bila verjetno ta, da se s sprejetjem dolgoročne rešitve enaka rešitev sprejme tudi za baletne plesalce, vključene v kratkoročno rešitev. Ta bi bila po mnenju stroke in upoštevanju vseh že izpostavljenih strokovnih obrazložitev vrnitev skrajšane delovne dobe  sorazmerno z nižjim pogojem potrebnih starostnih let za polno upokojitev zaradi strokovno in zdravstveno utemeljenih pogojev dela in splošno veljavnih fizično psihičnih standardov, ki veljajo v baletni umetnosti v razmerju 12 mesecev = 18 mesecev, vprašanje pa je, ali je zakonsko to sploh mogoče ali bolje rečeno, ali obstaja politična volja za takšno spremembo zakona. Dejstvo je, da bi takšna rešitev najhitreje privedla do vzpostavitve normalnega stanja, ki bi omogočilo polno in profesionalno funkcionalnost slovenskih baletnih ansamblov, hkrati pa ohranilo oziroma povrnilo spoštovanje slovenskim baletnim umetnikom oziroma baletnim umetnikom, ki delujejo v Sloveniji.
V enem od razgovorov na Ministrstvu za kulturo je bilo govora o še eni možni rešitvi, in sicer začasni uvedbi dodatnega baletnega ansambla, v katerega bi postopoma in kontinuirano prerazporejali starejše baletne plesalce obeh osrednjih slovenskih baletnih ansamblov. Dodatni začasni baletni ansambel bi pokrival plesne in gibalne potrebe vseh slovenskih gledaliških javnih zavodov, ne glede na to ali gre za opero, dramsko gledališče ali balet, v njem pa bi plesalci, vključeni v kratkoročno rešitev statusnega problema baletnih plesalcev delovali do svoje upokojitve po dosedanjem pokojninskem zakonu. Ob tem predlogu ni za odmet razmišljanje, da bi morda takšna skupina lahko v bodoče postala stalen ansambel, v katerem bi delovali plesalci, ki v enem od slovenskih baletnih ansamblov niso dobili zaposlitve. Tako za baletno stroko kot za državo pa bi to pomenilo tudi več delovnih mest in popestritev repertoarja z ozirom na dragocene pridobljene izkušnje starejših in mladostnimi iskanji mlajših.  

Predvidevam, da smo v tem trenutku dosegli stopnjo, na kateri se vsi dobro zavedamo, da gre za pogajanja dveh strani. Strokovne, ki je odgovorna za stroko, in državne, ki je odgovora za zakonsko ureditev. Pri tem se strokovna stran na podlagi izdelanih vzorcev bori za ohranitev in vrnitev baletnim plesalcem pripadajočih bonitet, državni pa za sprejetje novega pokojninskega zakona po vzorcu »za vse enako«.

Slovenija je v smislu baletne umetnosti specifična, kar bi morali upoštevati tudi pri ureditvi statusa baletnega plesalca. Slovenski narod šteje približno dvo milijonsko populacijo, v kateri lahko najdemo le skromen procent tistih, ki v sebi nosijo poslanstvo sposobnosti, da postanejo baletni plesalci. Slovenija ni ena od držav, v katero se usipajo izvrstni baletni plesalci tujih narodnosti v iskanju zaposlitve in s tem postavljajo kriterije visoke kvalitete. Morda nekoč to bo, a danes ni. Kakorkoli, imamo dva profesionalna baletna ansambla, imamo dve osrednji državni baletni izobraževalni ustanovi. Zato stojimo pred odločitvijo. Ali bomo peščici baletnih umetnikov, ki jih premore slovenski narod omogočili delovanje doma, jim zagotovili optimalne pogoje ali jih bomo še naprej postavljali pred dejstvo, da je tujina, kakorkoli optimalnejša rešitev? Dolžnost države je, da poskrbi za svoje državljane, še toliko bolj če gre zgolj za smešen 0,000035 % delež populacije in ob tem za pomembno vejo slovenske kulturnoumetniške zakladnice.